1.
Ko se nagnem nad tvoj dan, noč je gluha, topa, bil si mi – Bog ve – poslan iz vesoljnega potopa.Zdaj si dete spet napetih lic in zardelega ušesca, tipaš, tipaš, kjer ni nič – to so plahi prstki mesca.Jaz pa sama in brez mleka, ko da čakam na pogibel, čakam na mizarskega človeka, da mi steše jo, to zibel.
2.
Kaj bi točila solzé, ko pa je povodenj! Ah, pripluj mi na srce bel, prebel mladenič, tih, pretih mrlič,kot v pristan predrag pripluj mi ladja valujočih jader in želja!Tu boš varen v zavetju, tu boš ko v objetju sočnih oljk in kršnih gor: srca neumrljivega, nedrja neusahljivega, zarja mu in zor. Tu boš zopet, kar si bil, ena kri z menoj in ena kita. Duša in telo vsevdilj, ko da spajata se in delita … čuda gnezdo sprepleteno! In s poljubom enim vse bo zopet eno.