Klicanje roga
Zamisel Roga je prišla iz zla
Rog se nam pokaže najprej in predvsem kot zlo. Tam, kjer se je ideja Roga spočela, in tam, kjer se je uresničila, so stali ljudje, ki se niso čutilo vezane po nobeni zapovedi, ki sicer postavljajo meje človekovim dejanjem. Čutili so se nad Zakonom, ali drugače, postavili so se na njegovo mesto in bili Zakon. Bili so nekakšni bogovi, in ko človek postabe bog, je tudi že pošast.
Natanko to se je zgodilo z njimi.
Rog je tudi velika pridiga
Rog je tudi pridiga. Ko ga namreč gledamo, ko slutimo, da smo v bližini presežnega zla in nadčloveške obremenjenosti, se nam, ko gremo k sebi nazaj, v novi luči odkrije tudi naše banalno, vsakdanje zlo. Naše oči, poučene od one velike freske, vidijo sedaj, kaj je naše vsakdanje zlo – da je namreč zlo. In mogoče bomo pretreseni nad tem, kar smo še včeraj imeli za malenkost. Tako postane Rog, če smo ga pripravljeni sprejeti v zavest, memento. In ni daleč misel, da bi lahko postal pot za nravstveni preporod domovine.
Rog bo svetil v slovensko zgodovino
Nemogoče je, da ne bi nekoč prišel rod, ki bi ga prevzela tragična veličina junakov na Rogu, njihova trpka zvestoba in njihov samotni pogum. Da, ko bo vse očiščeno in ko bo iz daljav mogoče videti samo bistvene reči, se bo pokazalo prav to: njihova zvestoba in pogum. Če pa bi se iz kateregakoli vzroka zgodilo, da tega v nobeni prihodnji mladini ne bi bilo in bi se Rog s svojimi moralnimi, političnimi in duhovnimi energijami izgubil v mutastih zakotjih zgodovine, potem bi imeli razlog, da se bojimo za preživetje tega naroda.
Od koga se pričakuje da gre v rog? To je napačno vprašanje.
V rog se preprosto gre.
Slovenski spominski odbor