Zbrani smo v katedrali v naravi, sredi gozdov v Kočevskem Rogu ob grobišču pod Krenom. Tu bomo opravili obletno sv. mašo za po vojni pobite domobrance in druge žrtve nasilja. Kočevski Rog, ena izmed mnogih slovenskih Kalvarij – simbol slovenskega mučeništva.
Kraj, za katerega bi upravičeno rekli: brat – sestra, sezujta si čevlje, zakaj zemlja, kjer stojita, je SVETA ZEMLJA! Zemlja, oprana s krvjo, kajti tu so stopale bose, pa tudi krvave noge tisočev bratov pred teboj.
Zato je tudi tukaj, kakor pred dva tisoč leti na Kalvariji, marsikomu sredi dneva »sonce otemnelo«, – skale so pokale in zemlja se je tresla nad trupli domobrancev zaradi miniranja. Iz mnogih ust je bilo slišati kakor odmev »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«.
Da, dragi bratje in sestre, na tem mestu se je v resnici ponovila Kalvarija, opravila mašna daritev junija ’45, kakor na križu. Toda zakaj, za koga? Morda za mene, tebe, za ves slovenski narod, za naš čas … Ne vemo, to ostaja skrivnost.
S krvjo so bile zalite krščanske korenine slovenskega naroda, da bi se ne posušile.
Da bi, čeprav šele po 46 letih, pognale nov cvet ODPUŠČANJA, SPRAVE, EDINOSTI, novega UPANJA ZA PRIHODNOST slovenskega naroda.