Sanjala sem o tebi. Hrepenela sem po tebi, Slovenija, obljubljena dežela. Po dolgih letih pričakovanja so sanje nehale biti sanje in postale življenje. Vabila si me bila k sebi in sem slišala tvoj klic. Ločila sem se od vsega, kar mi je bilo drago, zapustila sem starše in brate, svoj mali dom, deželo, ki mi je bila domovina. Napotila sem se čez široko morje in upala, na poti sem upala, da me sprejmeš in objameš. Prišla sem v kraj, ki je tvoje središče in tvoje srce.
Toda, ali me nisi spoznala? Saj si mi mati, ker si mati mojemu rodu. Pa nisi imela strehe zame, nisi imela kruha; rekla si, da nisem tvoja. Kako si mogla to reči? Pa saj nisi rekla, samo zdelo se mi je, da tako govoriš. Pa sem te vseeno klicala in sem vseeno trkala, plaho, a ne brez vere. Dolgo je trajalo, da si končno zaslišala moj glas.
Sprejela si me v svojih dobrih ljudeh, po njihovih rokah si mi dala kruh in streho, z njihovim glasom spregovorila: Ostani! Nismo te takoj spoznali. To je zato, ker smo te prvič videli, a zdaj vemo, da si naša. Sedaj smo se spomnili, zakaj si se rodila v tujini in je drugačen tvoj naglas. [Stran 041]Da si del svobodnega rodu, ki raste po svetu in ki je odšel, ker je hotel biti svoboden.
Odgrnil se je pajčolan in sem te prepoznala v globini. Bila si taka, kot sem te videla v sanjah. Moje pampe so se skrčile v tvoje doline, moja ravna obzorja so se vzpela proti nebu v tvojih tisočbarvnih gorah. Ko sem hodila po tvojih cestah in stezah, so me cerkvice na hribih blagoslavljale, znamenja ob poti so me pozdravljala. Tam so stali kozolci in, kakor pripovedujejo tvoje pesmi, tam je bila ajda in tvoj zlati macesen. Tvoje gore so mi poklonile zadnjo jesensko planiko in gozdovi so mi dali ob slovesu košaro kostanja.
Koliko doživetij je bilo treba naenkrat doživeti! In tako pozno! Kako drugačno je tvoje mirno, prozorno plavo morje od razburkanih valov našega oceana! In tista Sava, ki sem jo poznala le iz zemljevida, me sedaj spremlja po poti. Škoda, da ni čista, hči Triglava! Škoda, da ni čista … Oh, saj bo spet, kaj ne! Tudi tvoja zgodovina mi je vedno bližja. Hodila sem po Prešernovi Vrbi, po Cankarjevi Vrhniki; jokala sem na Kočevskem Rogu; dolgo sem strmela v teharsko umetno jezero, zahvaljevala sem se Sveti Ani, da mi je rešila očeta, da sem se lahko rodila.
In tvoja Ljubljana, Slovenija, kaj naj rečem o njej? Kaj naj rečem o tej lepotici? O srcu novorojene države? Postaja mi ljub kraj, ravno prav velik, da nisem številka, izgubljena v množici številk, temveč človek z imenom in priimkom in preteklostjo. Zdi se mi, da me mara. In ob tem spoznanju se priklonim pred teboj in te pozdravim: Bog te živi, domovina!
Figure 1. Naliv svetlobe