Letos sem se poglobil v muzejske dokumente, ki jih hrani Gorenjski muzej v Kranju in se nanašajo na nacistične zapore v Begunjah. Od leta 1941 do 1945 so nacisti opravili dobesedni genocid nad našo skupnostjo gorenjskih Sintov. Po razpoložljivih podatkih in evidenci, ki so jo tako marljivo vodili nacisti, je bilo na Gorenjskem okrog 120 Sintov staroselcev, ne vštevši Potujočih Sintov, ki so v času vojne bivali pod italijansko oblastjo v Ljubljani oziroma na Notranskem in Primorskem.
120 gorenjskih Sintov je bilo med letoma 1941–1945 nasilno odpeljanih v nacistične zapore v Begunje samo zato, ker so bili Cigani. V Begunjah so potem čakali na svojo nadaljnjo usodo; nekateri so umrli strašne smrti, drugi so bili odpeljani v Dachau, Mauthausen, Jasenovac in v Italijo – tu se predvsem omenja taborišče Campo Basso. Spet drugi Sinti so bili izgnani v Srbijo, kjer pa so se pridružili partizanom. (Svobodna misel, 12. oktobra 2007)
Po aprilu 1941 je bila romska družina, ki je živela v baraki na robu Horjula, stalno v skrbeh, da bodo Nemci prišli tudi v Horjulsko dolino. Njihov strah je bil dokončno rešen, ko so partizani horjulske čete neke noči v drugi polovici Junija 1942 požgali barako, več kot deset njenih prebivalcev pa odpeljali v taborišče na Rupe, kjer so za vedno izginili. – V uvodnem delu knjige Tomšičeva brigada piše Franci Strle o Romih, ki naj bi jih poslali Italijani, da bi vohunili za partizani: »V tedanjih razmerah si partizani niso smeli dovoliti nobene prizanesljivosti, zato so vseh devet ciganov, ulovljenih 10. maja, in tistega, ki so ga ujeli 12. maja 1942, pokončali na Mačkovcu.« (str. 271) – Prav tedaj se je v vaseh pod Krimom zadrževala večja skupina Romov. 17. maja so jih partizani prignali v Iško. »Na Benkovem travniku so postrelili vse; otroke, mlade, stare, moške in ženske. V skupnem grobu jih leži 48.« (J. Klemenčič, Revolucija pod Krimom, str. 79) Zgodovinar dr. Ferdo Gestrin omenja ta dogodek v svojem delu Svet pod Krimom takole: »Kot potencialne ovaduhe, kar je kdo med njimi tudi res bil, so v tem času poslali v smrt cigane iz Vrbljen in Podpeči. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju usmrtile okoli 70 Romov.« (Str. 69) – 29. maja 1942 je straža pred Sodražico prijela skupino Romov, ki so se z vozom pripeljali od Ribnice. Partizansko sodišče pod vodstvom Jerneja Stanteta jih je takoj obsodilo na smrt. Daki piše o tem takole: »Za prevoz ciganov smo uporabili privatni avtobus in jih ponoči prepeljali v Boncarhosto. Tam so jih predali našemu vodu, da je izvršil sodbo nad izdajalci.« (Najboljši so padli, str. 271) Mirko Kozina pa je svojo pripoved o tem dogodku takole zaključil: »Šestnajst nedolžnih človeških življenj je tako omahnilo v grob ob zori komunistične revolucije na ozemlju »svobodne republike Sodražice«. – V zgodnjem jutru 19. julija 1942 so partizani požgali romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju, njegove prebivalce pa odgnali na Mavrlen. O tem piše Radko Polič v knjigi Belokranjski odred str. 238 in po italijanskem viru navaja število 61 odpeljanih, medtem ko drugi viri navajajo število 64 do 72 žrtev, nekateri celo 100. Pobili so jih dva dni kasneje v neki kotlini onkraj Mavrlena – vse brez razlike, tudi dojenčke in starce, mnoge na posebno krut način brez streljanja. Med moritvijo naj bi neki fant s Tanče gore igral na harmoniko, desetletni Gvido Perhavc, vnuk gluhoneme Romkinje Mice, pa prepeval. – Po dokaj skromni bilanci je bilo torej v času od 12. maja do 22. julija 1942 v takratni Ljubljanski pokrajini pomorjenih najmanj 160 Romov, mogoče je bil med njimi tudi kak Sint.