Na začetku letošnjeg …
Na začetku letošnjega leta sta na knjižne police prišli dve knjigi, ki sta precej razburkali javno mnenje: v Nemčiji Hitlerjev Mein Kampf, pri nas pa Leljakovi Špiclji Udbe. Objavo obeh del podpiram. Ne strinjam se s tistimi nemškimi kritiki, ki se bojijo, da bi Mein Kampf spodbudil neonacizem. Ravno nasprotno. Kritično izdajo je namreč več let pripravljala močna skupina zgodovinarjev pod vodstvom Christiana Hartmanna. Delo osvetli Hitlerjevo totalitarno ideologijo, jo znanstveno demistificira in umesti tja, kamor sodi: v preteklost.
Prav tako se ne strinjam s tistimi Slovenci, ki želijo iz takšnih ali drugačnih razlogov preprečiti izdajo seznama Udbinih sodelavcev. Kot zgodovinar sem se veselil napovedane Leljakove knjige Špiclji Udbe. A veselje me je minilo, ko je postalo jasno, da knjiga ne bo imela znanstvenega aparata, ampak bo šlo zgolj za prepis imen iz mikrofilmov RSNZ. V Nemčiji je objava golega Hitlerjevega teksta Mein Kampf kaznivo dejanje. Zakaj? Ker gre za zgodovinski vir, ki odpira široko polje ideološke manipulacije. Enak učinek v Slovenijo prinaša objava golega seznama špicljev Udbe.
Če vzamemo neki zgodovinski vir iz konteksta realnega življenja, ga v trenutku razvrednotimo in lahko služi le še ideologiji. Naj navedem star francoski primer. Če pobrskamo po več kot 500 let starem arhivskem gradivu, ki je ostalo po sodnem procesu zoper Ivano Orleansko, najdemo med dokumenti tudi Ivanino priznanje, da je »lagala, bogokletno govorila, nosila nedostojno obleko, odpadla od vere, živela v zmoti, zagrešila krvoprelitja …«. Na koncu dokumenta se je obtožena s tresočimi rokami tudi podpisala:
Gre za avtentični dokument in lastnoročni podpis, kar je potrdila grafologija. Legalističen in nestrokoven pristop k temu dokumentu bi nas pripeljal do sklepa: Ivana je bila grešnica, lažnivka, izdajalka … Vse je namreč črno na belem. A ker je bil beatifikacijski postopek po 500 letih resnično strokovno izpeljan in Ivanino priznanje spoznano za nično, lahko danes rečemo: Sveta Ivana Orleanska, prosi za nas …
Francozi so potrebovali 500 let, da so prepoznali veličino Ivane Orleanske in jo postavili na oltar. Koliko časa bomo potrebovali mi, da bodo naši od komunizma sprani možgani prepoznali veličino 12.000 slovenskih mučencev? Predpogoj za to pa je strokovna analiza nekega dokumenta, s katerim komunisti manipulirajo že več kot 70 let. To je domobranska prisega. Dokler se jo bo presojalo nestrokovno, brez upoštevanja revolucije, vojnega prava in vprašanja manjšega zla, bo partija lahko diabolizirala domobranstvo. Neživljenjski in puritanski pristop k domobranski prisegi vidi samo laboratorijsko fotografijo: domobranci na stadionu in nad njimi nacistična zastava. In debata je zaključena, saj je vse črno na belem.
Naj se vrnem k novi Leljakovi knjigi. Tudi tam je vse črno na belem. Imamo seznam, na katerem je najti okoli 10.000 špicljev, med njimi celo Antona Drobniča in Justina Stanovnika, ki sta podpisala dokument, v katerem sta obljubila sodelovanje s povojnimi oblastniki, da ne bosta rušila novega reda, da bosta poročala Udbi o sovražni ilegali … Za manj razgledane, neinteligentne in površne bralce to zadošča za medijski linč.
Podobnih neverjetnih priznanj v Arhivu Slovenije in drugih arhivih širom sveta torej ni malo. Resna analiza pa bi seveda pokazala, da so bili Anton, Justin, Ivana, 12.000 mučencev in mnogi drugi v zaporih, samicah in taboriščih maltretirani, izsiljevani, prevarani … Podpisi še tako spornih besedil ali prisege v takih okoliščinah in v bližini smrti so NIČNI in niso ovira celo za beatifikacijski postopek!