(Prevedel France Papež)
»V mrazu smo prihajali,
v najslabšem letnem času
za potovanje, za takšno dolgo potovanje:
globoke gazi in oster mraz,
da je drevje pokalo.«
Odgrnjene in kjave kamele z razbolelimi nogami
so polegale v topeči se sneg.
Kolikokrat smo čutili domotožje
po letnih dvorcih na gorskih pobočjih,
po terasah, po deklicah v svili, prinašajočih šerbet!
Kamelarji so preklinjali, godrnjali
in ubežavali, želeč si pijače in žensk.
Brez zavetja smo bili, nočni ognji so ugašali,
mesta so nam bila sovražna, predmestja nenaklonjena
in vasi umazane in visoke cene.
Ni nam bilo lahko.
Na koncu smo se odločili in potovali tudi ponoči,
zadremali smo le sem in tja
in v ušesih nam je nenehno zvenelo,
da je vse to neumnost.
O svitu smo prišli v toplo, vlažno dolino,
kamor ni segal več sneg; vse je dišalo po zelenju.
Pri nagli reki je v poltemo tolkel mlin
in na nizkem nebu obrisi treh dreves.
Po travniku je zdirjal star serec.
Prišli smo v krčmo: trtno listje je objemalo podbojno bruno
in šest rok je kockalo pri odprtih vratih za srebrnike;
noge so brcale ob prazne vinske mehove.
A tam niso vedeli nič in šli smo naprej.
Šele zvečer smo prispeli, ob pravem času,
in našli kraj: s tem je bila stvar (bi dejal kdo) opravljena.
Spominjam se: dolgo je že tega,
a spet bi storil isto. Pomni pa,
to pomni,
to: ali nas je vodila ta pot
do Rojstva ali do Smrti? Da, tam je bilo Rojstvo,
o tem smo se prepričali in ni dvoma. Večkrat sem videl že rojstvo in smrt,
a sem mislil, da sta drugačna; to Rojstvo je bilo
za nas trpka in grenka agonija Smrti – naše smrti.
Vrnili smo se v svoje kraje, v ta kraljestva,
a nismo več mirni v starih ureditvah,
pri tujih ljudeh, ki se oklepajo svojih bogov.
Rad bi doživel še eno smrt.