Eden od nagovorov, ki jih je imel leta 2943 in 2944 po radiu pisatelj Narte Velikonja in so bili nato natisnjeni v brošuri Malikovanje zločina. Pisatelj je bil na procesu pred izrednim vojaškim sodiščem 24. junija 1945 obsojen na smrt in naslednjega dne, 25. maja popoldne, skupaj z drugimi obsojenci ustreljen in zakopan na strelišču ob Dolenjski cesti.
Torej, kako je s tisto zlato svobodo narodu?
Če pomeni svoboda narodu to, da so zločinci svobodni, da sme moriti Daki, da sme Kidrič sam nekaznovan streljati svoje sovražnike, če je svoboda, da gore slovenske vasi, kakor bi šlo za praznične kresove, če je to svoboda, da je zgorel Balatnič, če je to svoboda, da so nekaznovano umorili n. pr. župana Bruca, enega najboljših slovenskih županov, če je to svoboda, da so umorili enega najboljših gospodarjev Burgerja, če je to svoboda, da so vaške barabe in delomrzneži umorili svojega velikega dobrotnika župnika Komljanca, če je to svoboda, da so smeli umoriti fante, kakor je bil Emmer, Župec, Kikelj, če je to svoboda, da so smeli razmrcvariti osmošolca Grozdeta, umorili dr. Kejžarja ker so našli pri njem rožni venec, če je to svoboda, da so smeli in mogli vreči v prepad takega župnika, kakor je bil Geohli, potem jaz te svobode ne maram. Slovesno izjavljam: take svobode ne maram! Z zločinski nimam nič skupnega in te svobode ne maram, kajti zločina ne maram. Jaz še enkrat razločno in nedvomno izpovem: “Svobode, kjer bi mi zločinci krojili pojme o raznih moralnih in etičnih načelih, ne maram! Zame bi bilo najhuje, če bi moral na svoje oči gledati, da so tisti na oblasti, ki so požgali najmanj dve sto slovenskih vasi, da so tisti na oblasti, ki so umorili najbolj slovenskega človeka med nami, dr. Natlačena – jaz to vem, ker sem poznal njegove načrte, ker sem poznal umorjenega Marka – zame bi bilo nekaj nedopovedljivo groznega gledati, da so tisti na oblasti, ki so priklicali nad naš narod tako nesrečo, da je ne bodo mogla odpraviti tri pokolenja.”
Narte Velikonja