Spoštovani!
Danes stojim tukaj pred vami, da bi z vami delila svoja razmišljanja o grozljivih dogodkih, katerim so bili priča ti kraji pred skoraj šestdesetimi leti. Ni preprosto. Marsikdaj se sprašujem, ali bi bila tudi sama sposobna tako velikega poguma, da bi kljub strahu pred ponižanji, mučenjem ter pred smrtjo ne zatajila svoje družine, svoje domovine, svoje vere. Ne vem in srčno upam, da nikoli ne bi bila postavljena pred ta preizkusni kamen. Prav zato pa se še s toliko večjo ponižnostjo in občudovanjem spominjam teh, ki ležijo tu, v teh jamah in so to preizkušnjo prestali. Ne zbujajo pa mi samo občudovanja, temveč mi pomagajo razumeti tudi našo sedanjost ter ohranjati spomin na našo polpreteklo zgodovino, zaznamovano s smrtjo nedolžnih.
Žal ni bil dovolj samo eden. Deset tisoče je bilo treba zverinsko pobiti, da bi prepričali Slovence, da so osvobojeni. Brez sodbe, brez dokazov, so jih napol mrtve, zverižene od bolečin, zmetali v te jame. O njih se ni smelo govoriti, o njihovi nasilni smrti se ni smelo vedeti. Povojna oblast jih je želela popolnoma izbrisati. Dolga desetletja so nato dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom ponavljali svojo osvoboditveno resnico. Mnogi so jim verjeli, žal jim mnogi verjamejo še danes.
Figure 1. Govori Helena Jaklitsch
Toda nobena laž ne more živeti večno. Še posebno, če je resnica tako močna, tako očitna. Vendar, priznam, včasih se mi zdi, da prihaja na dan prepočasi. Včasih se bojim, da se bo zadušila v tolikokrat ponovljenih lažeh. V svoji mladostni vihravosti na trenutke zgubljam potrpljenje, ko vidim, kako kontinuiteta še vedno izrablja svojo, na ideologiji in laži zgrajeno »zgodovino«, da se ohranja na oblasti. Jezi me, ko vidim svoje vrstnike, kako se pod pretvezo, da se njih preteklost ne dotika, da je to stvar »starih«, raje odločajo za apatičnost, kakor da bi se spoprijeli z resnico. Toda pomembno je za človeka, predvsem za mladega človeka, da ve, da pozna svojo zgodovino. Tako kot sama ne smem in nočem pozabiti svojih kočevarskih korenin, zaznamovanih z vso njihovo 600-letno zgodovino, ki se je rojevala in razvijala prav v teh krajih, in njenega tragičnega konca, tako Slovenci ne smemo dopustiti, da bi pozabili na grozljive dogodke iz polpreteklosti, ki nas zaznamujejo še danes. Če želimo preživeti in ostati, moramo negovati svoj lasten zgodovinski spomin. Ne tistega spačenega, prežetega z lažjo, kot nam ga vsiljujejo zadnjih 60 let in ki ga še vedno najdemo v naših učbenikih, ampak tistega, ki se je pisal s slovensko krvjo med, predvsem pa po vojni. In prav zato sem vam prav v takih trenutkih, kot je danes, še posebej hvaležna, da ste vsa ta desetletja kljub grožnjam, ki ste jih bili deležni, kljub krivicam, ki so se vam godile, ohranjali spomin na grozodejstva, ki so se dogajala v senci teh gozdov. Hvaležna vsem vam, da niste dopustili, da bi resnica ostala zasuta pod to prstjo. Da niste pozabili, kakšno ceno je moral plačati slovenski narod, da lahko danes živimo v svoji državi. Sama sem namreč trdno prepričana, da je ravno iz te krvi, ki je bila tu prelita in iz teh grobov zrasla samostojna Slovenija.