[Stran 054]
V nadaljevanju naše pripovedi o Jakličevih učiteljicah, posebej o učiteljici Nuški, smo v prejšnji številki Zaveze objavili kratek odlomek iz romana Tuza, ki ga je napisala, pa nikoli objavila, Jakličeva hčerka profesorica Helena. Danes objavljamo kratek odlomek iz tistega dela njene zapuščine, ki nosi naslov Iz notesa in nam podaja njena razmišljanja ob branju očetovih misli in spominov, kakor si jih je sproti zapisoval.
Notes mi trepeče v roki, mi govori.
No, beseda te ne doseže vselej. Nemir pa ostane, zgledi so tisti, ki ostanejo. Tako me čudovito potrjuje spomin:
Očetu se bliža smrt. Sredi predsmrtnega boja zakliče: »Berite mi!« Zremo v izmučene krvave oči, v izgorelo telo. »Berite mi iz evangelijev!« Ne dolgo in že dvigne utrujenost smrtno koso. »Preberite mi kaj iz mojih povesti!« Pri roki so. Izbrani spisi leže še sveži na pisalni mizi. Hči Tonka bere počasi. Že sili ledeni val na njegovo čelo. Še trenutek. Dopolnjeno je. Čutim, da je slovo v tem poslednjem branju, slovo: »Moji Poljci, sadil sem vas kot rože, da bi cvetele. Vi pa prilivajte, vedno prilivajte!« Smrtna tišina, v nas pa zadušen krik.
Pred dnevi sta klečala ob postelji dva vaščana, dva, ki sta nekoč, ob prevratu húdo o njem govorila. Zdaj sta prišla k svetlobi, vstala sta kot od blagoslova. »Odpuščeno je, vse je odpuščeno, moji ste.«
Pisanje me zapelje daleč proč od notesa. Pa ga tiščim v roki, ves je že prebran, je moj. V njem je vtisnjeno ali izpisano dogajanje v letu 1900. To je bilo leto družinske sreče. Prineslo je prvo dete, hčerko Vido. Materine sestre hočejo drugačno ime. Naj bo Tončka, Karlinca, Helenca. Ne tako, narodna pesem, ljudska pesem pozna Vido, lepo Vido. Da, da, Vida bo.
Že tečejo očetu leta čez šestdeset, ko se mu rodijo vnuki in vnukinje. Prvi nosi njegovo ime: Franc. Zaznamovan je z resnobo in nežnostjo.Ali mu bo prizanesel vihar, ki že vstaja, ki že grozi? Staremu očetu se vzbuja radost, upanje. Le rasti, rasti, moj sin, moj rožmarin!
Zdravje se je očetu poslabšalo. Ni mogel dočakati vnukove birme, želel pa ga je po birmansko obdariti. Kako? Z uro, s svojo uro, ki je čudovito točna. V nedeljo popoldne se zberemo vsi na vrtu. Stara mama prinese bel trak in ga naveže vnuku na rokav. Teta Mimi prinese šopek iz roženkravta in nageljčkov ter ga pripne fantiču na prsa. »To bo pa birma!« se pošalijo vsi od prvega do zadnjega. »Tako je, birma je to, birma v domači hiši,« pravita oče in mati. Kmalu je očetu zapel mrtvaški zvon. Vnuku pa so čez sedem let zaropotale strojnice. Zgodovina je pometala z veliko metlo. Da ne prikličem solz, ki me tiščijo kot vode ponikalnice v podzemskih globinah, in da ne prikličem kletve iz zaprtih ust, se bom rajši rešila v grenko misel: Sprejet je bil med teharske plemiče.
Brez oddiha berem dalje. Pridem k tistim stranem, ki me potegnejo v svet vere, evangelijev. Tudi tu je oče, seveda je, sin svoje matere, svoje zemlje, ki je že stoletja pripeta na Križ. Kakor da je to ljudstvo zraslo z božjim lesom. V stiski in bedi ga zasaja ob vaških stezah, na križpotja, na robove gozda, ob samotne hiše. Kot da z Bogom preganjajo zlo, nesrečo, kot da si zaznamujejo pota, kot da trdno v rokah držijo nekaj svojega, česar jim nihče ne more vzeti. Oj, ta znamenja, oj ti križi, oj ta roka satančkova, ki je Boga na les pripela!
Pisali bodo nekoč tudi o strasteh in razbrzdanosti, ki se gre po naših vaseh. Tudi tisti časi bodo imeli svoje oblikovavce, svoje potopisce in svoje oznanjevavce. Čas Križa in trpljenja, ki je zaznamovalo naše vasi, se razodeva v delih pisateljev pretekle dobe. Ne, ne, ne odpira se še pot bogovom Zla. Z Dostojevskim bi lahko še rekli: »Še nosijo Kristusov obraz na sebi.« Vendar je trpko spoznanje, da odhaja tisto, kar je bilo Bogu v varstvo izročeno; in svetnikom in Materi božji, po belih cerkvah in po gričih in dolinah. Že vdira novo med staro in ga spodnaša. Le vzemi v roke Podgoričanove slike in povesti, da vidiš, kako se je čas odmaknil. Gledali so nekoč vse skozi božje oči, klanjali se božji volji, svojim odločitvam in načrtom so vtisnili znamenje Križa in rožnega venca. Kjer ni bilo videti poti iz zagate, so si utrli pot z božjim sporočilom.
To razmišljanje bodi uvod v tisti del notesa, kjer se oče ozira h Križu in nakazuje stranpoti, kamor vabi človeka uživanje in duševna lenost. Ne vem, zakaj se ogibljem prav teh listov, zakaj jim ne iščem zveze, zveze z vsem ostalim, kar se je nabralo v teku leta v tej spominski knjižici.
[Stran 055]
Morda pa je le Križ naše usodno znamenje. Imamo župnijsko cerkev svetega Križa. Oko se obrača k Langusovi sliki v velikem oltarju. Tu je Križ, ne le tu, povsod so križi in križci. Končno je vse življenje postalo križ, trpljenje, grenkoba. In tu se pojavi Križ, ki je upanje in rešitev. Torej je oče premagoval trpljenje s Križem:
»Križ nas je rešil iz teme pregnanstva, dal nam je svobodo. Nebo, gozd, travnik, vse nas spominja na Križ. Vsi ga zapustimo in mu obrnemo hrbet. Kazali so nanj in si šepetali: ‘In je Sin božji.’ Sin božji je tudi danes. Ljudje gredo za križem in ne mislijo na Križ.«
Sledi priznanje: »Tak sem bil tudi jaz. Videl sem Križ, pa sem se mu posmehoval. Bil sem trd in se ga bal. Bil sem v grehu, zato sem se ga ogibal. Ha, kakšen človek v grehu!«
Spomin me popelje v leta mojega otroštva. S Križem so bili zaznamovani vsi petki. Ob treh popoldne je zazvonilo in vsi smo se ustavili pri delu in skupaj odmolili tistih sedem Križevih postaj. Obstali so delavci pri hiši, bratje in sestre, starši so dvignili oči –, povsod je nastala tišina. Videla sem sosedovo Mici, kako drži roke sklenjene, Reza pa je odložila škaf z glave in stisnila svitek v roki.
Ko sem v mladosti iskala sebe, sem ponudila očetu spominsko knjigo, da bi kaj napisal. Ugibala sem in nato težko čakala, da mi vrne knjigo s posvetilom. Napisal ga je, čudno, nenavadno, ne v prozi, ampak v verzih. Kakor da se je svečano preoblekel, kakor da ga je pisal v talarju. Ne tako, bolj veselo! Da, napisal mi je veselo oznanilo. Zajel je moje življenje v znamenje križa, ki odrešuje, tolaži in blagoslavlja. Moja patrona je cesarica Helena bizantinska, ki je našla les križa, na katerem je visel Bog in Človek. Zato se končuje tistih deset vrstic v moji spominski knjigi: »Kot tvoja patrona tudi ti za Križem rešilnim obračaj oči.«
Česar se človek otepa, to mu bo natovorjeno!