Čeprav Zavezo redno prebiram, sem šele v zadnji, petdeseti številki prav doumel, da ste z njo zaokrožili važno dobo in dogodke v njej. V tem izjemno pomembnem zgodovinskem času za Slovence ste bili ves čas živo navzoči in obravnavali ste bistvene ter nujno potrebne reči. Reči, ki jih moramo poznati in so potrebne za normalno življenje celotnega naroda in nas kot posameznikov. Sem sodijo v prvi vrsti dogodki iz druge svetovne vojne in po njej. Treba jih je prikazati takšne, kakršni so v resnici bili. Vsakršno zavajanje, potvarjanje ali zamolčevanje zgodovinskih dejstev, kar vse se je v preobilni meri dogajalo v desetletjih po vojni, ne koristi ničemur in nikomur. Vaša revija pa skuša priti stvarem do dna, opisati skuša dejanske dogodke in raziskati tudi vzroke zanje. Hkrati vam uspeva, da stvari opisujete v lepem, rekel bi – pristnem slovenskem jeziku. Nadvse dobrodošli so tudi redni in poglobljeni kulturnopolitični razgledi. Za vse to se Vam in Vašim sodelavcem zahvaljujem in vam iskreno čestitam!
Naj pa ob tem z nekaj besedami, podkrepim misel, kako nujno potrebno je za nas vse, da smo seznanjeni z vzroki in dogodki, ki so se v zgodovini resnično dogajali. In da lahko prebiramo poglobljene misli o trenutkih, vsakodnevnih razmerah. Med drugo vojno sem bil še otrok in skupaj s starši, sestrami in brati v izgnanstvu v Nemčiji. Tam o vojnih dogodkih in razmerah v Sloveniji nismo vedeli nič. Šele po vojni, poleti leta 1945, ko smo se vrnili domov in sem bil že odrasel fant, sem se zavestno srečal s svojo domovino in z vsem, kar spada k življenju naroda. Najprej v zbirnem taborišču v Radovljici, kjer nas je nagovoril neki komisar, kakor so mu rekli. Oblečen je bil v vojaško uniformo, na kapi pa je imel pritrjen srp s kladivom. In pozdravil nas je s pestjo. Njegov nastop nas je nekako pretresel, saj je predstavljal nekaj čisto tujega, kakor da se nismo vrnili v svojo domovino. Šele z osamosvojitvijo Slovenije v letu 1990 so se stvari pričele spreminjati. Od takrat živi tudi Zaveza, ki jo rad prebiram. Vesel sem, da sem našel pot do nje, da se mi z njo odpirajo obzorja, ki vodijo k jasnejši podobi zgodovine in h kritičnim presojam vsakokratnih kulturnopolitičnih razmer. Prav to pa je nam vsem nujno potrebno, če hočemo živeti v normalnih razmerah in iskati zanesljivo pot v prihodnost.
Lep pozdrav in vse dobro!