Spoštovani gospod urednik, vaša revija je vredna vsega spoštovanja. Ob prebiranju človek začuti, da iz vsake številke diha ljubezen. Neka prav posebna ljubezen. Ljubezen, ki je tesno povezana z zvestobo. Ta zvestoba pomeni zavezanost nekemu svetu in ljudem, obsojenim na pozabo. Zaradi te vaše zvestobe stopajo v javnost. In s tem tudi v narodov spomin.
Ne kot obsojanja vredni zločinci, ampak pa kot ljudje, ki so živeli v krutem času in v prostoru, kjer pogosto ni bilo nobene druge izbire kot tista, za katero so se odločili v skladu s svojo vestjo. Vsak bralec, ki premore vsaj kanček moralne občutljivosti, bo do takih ljudi čutil spoštovanje, pa čeprav se morda z njihovo konkretno politično odločitvijo ne bi strinjal.
Na ta način pa revija ne govori le o narodovi (zamolčani) preteklosti, ampak tudi o narodovi prihodnosti. Je neke vrste etično ogledalo, kjer je mogoče preverjati ne le preteklo, ampak tudi sedanjo etično občutljivost tako posameznika kot naše celotne družbe.
V posebno veselje mi je likovna ureditev revije. Slikovni material ni novinarsko mašilo ali, kar bi bilo še huje, novinarska propagandna manipulacija bralca, pač pa med besedilo vtkane podobe žlahtno dopolnjujejo povedano, pogosto nam ob obilici žalostnih dogodkov s svojo prijazno vedrino in nadčasno lepoto potolažijo srce in dušo.
Želela bi si, da bi vašo revijo poznal kar najširši krog ljudi, posebno mladi. O tem, da bi jo bilo mogoče brati v kakšni javni (ali celo šolski) knjižnici, pa menim, da trenutno lahko samo sanjamo. Pa vendar, če so vera, upanje in ljubezen v nas trdna resničnost, potem tudi sanje nekega dne lahko postanejo prava resničnost.
Želim vsem, ki kakorkoli sodelujejo pri nastajanju Zaveze, vsega dobrega v naslednjem desetletju.