[Stran 080]
Atenski državnik Solon je na vprašanje, v kateri državi je najbolje živeti, odgovoril: »V tisti, v kateri ob storjeni krivici neprizadeti državljani prav tako vneto kot prizadeti zasledujejo krivce, da jih izročijo kazni.« Krivci za storjeno krivico v montiranem procesu Patria so znani. Ergo: več kot se nas bo tukaj zbiralo, bližje idealni državi bomo …
Do zjasnitve vremen se bomo zbirali pred to stavbo, ki nam simbolizira krivice, nagrmadene v zadnjih desetletjih. Patria je le vrh ledene gore, ki kriči po lustraciji. Francozi so leta 1789 Bastiljo, ki je simbolizirala stari red, enostavno podrli. Mi bomo zaenkrat pustili stati ta avgijev hlev, ki je nekoč ljudi navdajal z grozo. Tukaj je komunistični režim obračunaval s svojimi nasprotniki. Tov. Ribičič je leta 1952 na diskusiji o organizaciji pravosodnih organov pozval k večjemu nadzoru partijskih organizacij nad sodstvom. Po njegovih navodilih mora sodstvo »ažurno in efektno kaznovati sovražnike že na prvi stopnji, kjer ljudstvo najbolj začuti kaznovalno politiko.« Ribičičeva navodila do danes niso bila preklicana ali kritizirana in pridni učenci se jih še danes držijo.
Po formalnem padcu komunističnega režima na začetku 90-ih je hitro postalo jasno, da je Partija ohranila nadzor nad glavnimi centri moči. Tudi nad sodstvom, kjer idejne in rodovno-plemenske povezave s starim režimom onemogočajo prevetritev. Nedotakljivost mandatov in sodniška imuniteta pa delajo sodnike arogantne in neobčutljive na kritiko. Celo tov. Ribičič je v prej omenjenem referatu poudaril potrebo po občutljivosti sodstva na javno kritiko … Je pa seveda takoj dodal, da je javna kritika pridržana samo določenim izbrancem; ljudje, ki se na sodstvo ne spoznajo, naj molčijo! Ta zadnji stavek je dopisal po hudi nočni mori, v kateri se mu je prikazoval Aleš Primc z vztrajniki …
Dr. Šturm je v zadnjih 10 letih naštel stotine kršitev človekovih pravic na naših sodiščih. Odbor 2014 našteva konkretne kršitve ob konkretnih imenih. Vse ob znanem času, na znanem kraju! Kljub visokim plačam in rekordno velikemu številu sodnikov na
Figure 1. Odbor 2014
prebivalca ne uspejo odpraviti zaostankov. Ker morajo delati v naglici, hitro zaprejo koga preveč ali pa koga premalo. Ker naša sodišča katarzične lustracije očitno ne bodo opravila sama, jih ta javna tribuna poziva, naj zaprosijo za pomoč mednarodne institucije, ki že pomagajo sodiščem v Romuniji in Bolgariji.
Nekoč bo na tem mestu stal spomenik Odboru 2014 in drugim zaslužnim za lustracijo in demokratizacijo Slovenije. Nekoč se bo v stavbi za menoj delila pravica. Nekoč bodo ljudje ugotovili, da je cesar Milan nag. Danes se zdi ta nekoč daleč. A počakajmo. Vse velike stvari rastejo počasi. Vse ima svoj čas. Naj zaključujem z jasno Pučnikovo mislijo. Upam, da bodo na sodišču še jutri slišali odmev: »Jugoslavije ni več! Zdaj gre za Slovenijo!«