Kaj so in kaj pomenijo?

Skrben kronist gotovo ne bo mogel mimo tega, kar se je letos nedeljo za nedeljo dogajalo po slovenskih farah. Ime, ki se je za to dogajanje uveljavilo, je: odkrivanje farnih spominskih plošč. Tako temu pravijo ljudje sedaj in nič drugače temu ne bodo rekli pozneje, ko se bodo teh dogodkov spominjali. Farne spominske plošče so stopile v slovenski jezik in bodo v njem ostale. Ne obeležja, ne spomeniki, ampak plošče – farne spominske plošče. Kaj so te plošče in kaj pomenijo za slovenski svet?

To so obdelane kamnite ploskve, na katerih so zapisana imena tistih slovenskih ljudi, ki so izgubili življenje v državljanski vojni. Ko ne bi bilo državljanske vojne, bi mnoga od teh imen danes tudi bila kje zapisana, a to verjetno ne bi bile plošče, ampak kamnita znamenja na družinskih grobovih. Mnogo imen pa ne bi bilo zapisanih še nikjer, ker bi se njihovi nosilci še veselili življenja, ki ga ima vsakdo rad, pa naj bo za tuje oči še tako revno in slabotno. A ker je državljanska vojna bila, se nobena fara, če bo v njej vsaj nekaj ljudi z občutljivo vestjo, ne bo ne mogla ne hotela izogniti temu, da zbere imena njenih žrtev in jih vkleše v kamen, da se ne pozabijo.

Slovenskemu bralcu ni treba razlagati, zakaj se ta imena zapisujejo šele danes, toliko let po vojni. Rajši povejmo, zakaj se je zmagovalec tako zelo trudil, da bi se ta imena pozabila. To bomo mogoče še najlaže in najbolje naredili tako, da si prikličemo v spomin, da za način, kako so umirali, rabimo tri besede. Normalno bi bilo, da bi za vse rekli, da so padli. A ni tako. Nekateri so bili umorjeni in nekateri pobiti. Natanko tako pravimo: ne pomorjeni, ampak umorjeni in ne ubiti, ampak pobiti. Jezik, ki povzema raznolikost življenja in mu, se zdi, nič ne uide, je kot tenek zapisovalec ohranil spomin na njihovo različno smrt: eni so omahnili v boju in zanje pravimo, da so padli; po druge so prišli domov in jih posekali ali v hiši ali na pragu ali kje zunaj in zanje pravimo, da so bili umorjeni; tretji – in teh je bilo daleč največ – pa so bili zmagovalcem izročeni, niso bili premagani v boju, ampak so jim bili izročeni in nekaj tednov za tem zvečine že niso bili več živi – zanje pravimo, da so jih pobili, da so to bili poboji. Zato torej so zmagovalci hoteli, da se spomin nanje izbriše: ker se niso samo borili, ampak so tudi morili in pobijali.

Figure 1. Farna spominska plošča – Polje pri Ljubljani

Imena so torej poglavitna reč. Poleg imena pa še dve bistveni stvari: letnica rojstva in letnica smrti. Te številke nam namreč, če jih malo dlje opazujemo, povedo dvoje: prvič nam iz njih zablesti mladost teh ljudi, drugič pa se naš pogled ujame in ustavi na letnici 1945 – kar naprej 1945. Bolj kot vse besede in vse razprave in vse pisanje bo s teh preprostih plošč rodovom za nami kričala letnica 1945. In ker ji ne bo mogoče uiti, bodo ljudje, vedno novi ljudje, ki bodo prihajali, hoteli vedeti: kaj pa je bilo tedaj – leta 1945? Ime torej in rojstvo in smrt. K temu pride še kraj ali vas. Brez tega zapis nikakor ne bi bil popoln. Kaj boš s človekom, če ne veš, od kod je! Poleg tega so imena slovenskih krajev in vasi najlepše besede v jeziku. Če jih prav razumeš, jih občutiš kot pesem; saj tudi so pesem – ko je [Stran 058]naš človek dajal imena svojim krajem, je moral vedeti, da je lastnik lepe dežele.

To so torej farne spominske plošče. Seveda ne smemo pozabiti spremnega besedila, ki bo na kratko povedalo bodočim obiskovalcem, kdo so ti ljudje bili. To bo, kakor smo rekli, narejeno na kratko, a zato še ni treba, da ni natančno. Nobenega dvoma ne sme biti v tem pisanju, da so bili eni napadalci in da so se drugi branili. Povedano mora biti tudi, da niso branili samo sebe, ampak tudi očetne navade in omiko, v katero so bili rojeni: z eno besedo, svobodo. Nova Slovenska zaveza, ki želi, da bi vse bilo opravljeno tako, da bi nas upravičeno veselil občutek, da smo opravili dobro delo in ne bi bilo ne nam ne poznejšim rodovom nerodno, ko bi hodili mimo teh plošč, je predlagala besedilo, ki bi se ga splačalo ogledati, preden se odločite za svojega.

To so torej farne spominske plošče. A kaj pomenijo za slovenski svet? O marsičem govorijo te plošče. Prvič govorijo o moralni moči slovenskega človeka. Pomislite, petdeset let zatiranja – če smemo za katero področje rabiti to besedo, ga smemo za to, kajne – petdeset let, lahko rečemo, znanstveno vodenega zatiranja ni moglo opustošiti pokrajine njihovega spomina do te mere, da ne bi vedeli, kaj ta spomin zahteva. To ne pomeni samo, da ljudje vedo, kaj je prav, ampak govori tudi o tem, da je v ljudeh dovolj neuklonljivosti in zvestobe, da lahko hodijo pokonci.

Poleg tega pa ta dejanja spomina govorijo o tem, da je v slovenskem človeku tisti potrebni zgodovinski čut, ki mu ne dovoljuje, da bi živel samo sedaj in za trenutek, ampak mora to sedanjost vzporediti s tem, kar je bilo. To je tisto nezavedno občutje, da človek ne more reči, kdo je, če ne ve, od kod prihaja. Mogoče je to tisti naravni instinkt, ki človeka varuje pred muko izgubljenosti. Če je to tako, potem v tem lahko vidimo jamstvo, da se ta človek ne bo odločal zgolj po logiki koristi, ki jo narekuje vsakokratni položaj, ampak se bo vedno čutil vezanega tudi na svoj jezik in na svojo domovino.

Spominske plošče nam poleg drugega prinašajo tudi svojevrstno svobodo. Ko smo namreč naredili to, kar je prav, še več, to, za kar smo najgloblje zadolženi, čutimo neko odrešenost, kakor da bi bili v novem miru s seboj in svetom. Če bi rekli, da smo tako bolj svobodni, potem mislimo, da bi našli za to razpoloženje najboljšo besedo. Farne spominske plošče niso edino dejanje na poti do notranje slovenske svobode, lahko pa mirno rečemo, da so nujno dejanje. Seveda ga moramo prav opraviti. Moramo se potruditi, da ga bomo razumeli v tem, kar je njegovo bistvo: kot poravnavo z našimi mrtvimi, ki mora biti tako globoka in resnična, da bo iz nje sama od sebe rastla potreba po vsaki drugi poravnavi. Če bomo tako stali pred odkritimi ploščami, da se bo videlo, da se v nas vzpostavlja svoboda, bodo tudi tisti, ki nas opazujejo izza plotov in okenskih zaves, jezno in mrko, začutili, da se na neki način začenja nov svet.

Odlike in pomanjkljivosti plošč

Nova Slovenska zaveza je sprožila dejavnost, ki se je razvila v pravo gibanje, ki je bolj vzburkalo slovensko politično sceno, kot je videti na zunaj. Mediji, z izjemo Slovenca in Družine, se namreč vedejo kot otroci: zadeve, ki jim ni všeč, obenem pa je ne morejo ponuditi trgu kot senzacijo ali škandal, zanje ni. Čeprav gre za simbolne pokope padlih in pomorjenih na protikomunistični strani med vojno in po njej, jih slovenska družba sprejema kot politično dejanje in ima po svoje prav. K spravi ne [Stran 059]vodijo prazne deklaracije, ampak dejanja, ki izenačujejo strani, udeležene v spopadu v času državljanske vojne, kar pomeni rušenje dosedanjega navideznega in lažnega ravnovesja.

Figure 2. Del farne spominske plošče v Strugah

Bliža se zima, delo bo za nekaj mesecev zastalo in počakalo, za spomlad pa se že napovedujejo nove slovesnosti ne samo po farah na Dolenjskem in Notranjskem, ampak tudi na Gorenjskem. Zdaj, ko je četrtina dela za nami, imamo čas, da presodimo, koliko smo bili uspešni.

Figure 3. Farna spominska plošča – Loški Potok

Ponosni smo, saj je bilo opravljenega ogromno dela, ki je bilo vse prej kot prijetno. Hoja od hiše do hiše in trkanje na vrata, ki so jih pogosto odpirali nepoznani ljudje mrkih obrazov, ki niso skrivali, da bi radi mir in jim je vsako nadlegovanje odveč, sestavljanje seznamov, pobiranje denarja enkrat, dvakrat, trikrat, včasih zaman, je bilo pogosto neznosno. To delo je zahtevalo ljudi posebnega kova, morali so biti iz takega lesa, da so znali prenašati žaljivke in očitke in niso vzkipeli, kadar so naleteli na brezbrižnost najbližjih svojcev, celo žena in otrok pomorjenih. Pa iskanje lokacij, letanje za dovoljenji, zahteve arhitektov in nadzor nad izvajalcem.

Nismo prosili in zahtevali preveč, samo nekaj reči: plošče, izkoriščenje že obstoječe možnosti, razporeditev po vaseh, letnica rojstva in smrti, napis in Balantičevi verzi. Izkazalo se je, da smo imeli prav. Najlepše so tiste nagrobne plošče, ki se jih je dalo arhitektonsko in krajinsko vplesti v že obstoječe tkivo cerkve in pokopališča. Pomenijo novo kvaliteto in obogatitev obstoječega.

Prav je, da pohvalimo najlepše iz te skupine. Po našem pripada prvo mesto farnim nagrobnim ploščam na pokopališču v Polju pri Ljubljani. Elementi so skladni, spoštovani so bili vsi naši nasveti, srečno izbrani pokopališki zid pa daje občutek trdnosti in trajnosti. Našteli bomo nagrobne plošče iz te skupine, ki zaslužijo posebno pohvalo, čeprav smo našli pri vsaki kakšno pomanjkljivost, ki bi se ji dalo izogniti: Ambrus, Dolenja vas pri Ribnici, Loški Potok, Preserje, Sv. Križ–Podbočje, Sv. Trojica–Šivče, Sv. Vid nad Cerknico, Šentvid pri Stični.

Upamo, da bosta v najvišji razred uvrščeni tudi nagrobni plošči v Sodražici in Horjulu. Odbora sta izbrala nedokončani kapelici na pokopališčih, od katerih je prva posvečena padlim v 1. svetovni vojni, druga pa nima posebne funkcije. Žal pa so plošče na pokopališki kapelici v Šmihelu pri Novem mestu okrnjene, saj iz napisov sploh ne izveš, komu so namenjene. Podobno ne pove nič zapis na ploščah, pritrjenih na steno cerkve v Zagradcu. Neopravičljiva previdnost jih vseeno ni obvarovala pred uničenjem.

Posebej želimo pohvaliti nagrobne plošče na podružnični cerkvi v Samotorici. Iz priložene fotografije je razvidno, da jim ni bilo žal žrtvovati polovico razpoložljive površine za napis in Balantičevo kitico. Dru[Stran 060]ga plošča nosi imena umrlih, letnico rojstva in smrti, na koncu pa pripis, da so ju postavili vaščani. Komaj 5 km zračne črte je na podružnični cerkvi Sv. Urha, ki varuje Zaklanec in Podolnico, diametralno drugačna nagrobna plošča. Marsikaj je tu narobe, pa naj gre za napis »žrtve komunizma« ali opustitev letnice smrti. Ne vemo, zakaj je na prvi plošči spodaj samo ime družine, ni pa podatkov o članih, in na koncu, kot da gre za privatno stvar, »Svojci 1993«.

Figure 4. Farna spominska plošča – Velike Lašče

Med najboljše spadajo tudi nagrobne plošče, za katere se ni dalo najti že obstoječega nosilca in je bilo treba posebej postaviti nosilni zid ali pa prave spomenike. Sem spadajo Bloke, Dobrnič, Črni vrh nad Idrijo, Lipoglav, Notranje Gorice, Vnanje Gorice, Veliko Mlačevo – Boštanj, Vrh – Sv. Trije kralji. Spomenik v Begunjah pri Cerknici, ki nosi 202 imeni, je tako zgneten med druge grobove, da komaj diha. Takoj zraven je dovolj prostora, pa ga niso izkoristili.

Poglavje zase so spomeniki v obliki knjige: so neprimerna rešitev in bi smeli biti samo izhod v sili. Prvi se je v najslabši varianti pojavil že maja leta 1992 na Dobrovi pri Ljubljani: »Žrtvam komunizma« kar na križu, opuščene letnice smrti in štirje listi, na katerih so na obeh straneh vklesana imena. Taka rešitev je upravičena samo ob hudi prostorski stiski, te pa na Dobrovi ni bilo. Vse bi še šlo, če ne bi začeli spomenika-knjige posnemati še drugod. Tako stoji v Strugah kopija dobrovskega, sicer bistveno izboljšana. Dostojno so napisani vsi spremljajoči teksti, ne manjkajo tudi letnice smrti. Obenem pa razpoložljivi prostor ravno zadošča in je za razgrnjene plošče premajhen. Manj srečno roko so imeli v Dobrepolju, kjer mora spomenik–knjiga tekmovati s Kraljevim spomenikom, posvečenim padlim v 1. svetovni vojni. Zapisalo se jim je »civili«, napravili so skrajno dvomljivo zamenjavo in namesto Balantičeve kitice izbrali Prešernovo »Slovenec že mori …«. Malo bolj korektno so opremili svojo knjigo v Velikih Laščah, popolnoma jim je spodletelo v Škocjanu pri Turjaku, kjer so sicer knjigo razprli, pozabili pa na letnice smrti. To je še odpustljivo tam, kjer je razmerje med skupinami umrlih uravnovešeno v razmerju 1:1:12 (umori na začetku, poboji ob italijanski kapitulaciji in veliki poboj ob koncu vojne), za Škocjan pa je nedopustno. Škocjanski vaški stražarji so bili septembra 1943 jedro turjaške obrambe, večinoma postreljeni kar za velikolaško železniško postajo in kasneje prekopani na domače pokopališče. Skoraj pri polovici imen bi morala stati letnica smrti 1943!

Na nerešljive težave smo naleteli ob nagrobnih ploščah in spomenikih po Gorenjskem. Nanje je treba zapisati tako imena fantov, ki so padli v nemški vojski, kot ljudi, ki so umrli nasilne smrti na protikomunistični strani. V Trbojah so prepustili vsaki skupini posebno ploščo, v Cerkljah so jih pomešali, enako v Predosljah pri Kranju, pri tem pa pozabili na letnice rojstva. Pa še napis na plošči: Padlim žrtvam 2. svetovne vojne. Priznamo, da je krivda za zmedo tudi naša, ker se nismo pripravili na možnost sožitja enih in drugih na istem spomeniku oziroma nagrobniku. O tem se bomo morali podrobno pogovoriti do pomladi.

Figure 5. Notranje Gorice – Za sprejem zbrani

Še o drugih nagrobnih ploščah, ki so že bolj spomeniki. Žvirče bi zaslužile višje mesto, če ne bi bilo napisa, ki premalo pove, zlasti pa motijo verzi, ki se daleč skrijejo pred Balantičevimi. Na Krki ni letnic smrti, v Hinjah se naš spomenik tepe s tistim iz 1. svetovne vojne. Preveč masiven je, postavljen preblizu prvega, da ga naravnost duši. Moti tudi napis, na katerem so besede, ki se jim želimo izogniti, če se le da: žrtve, komunistični, nasilje, mučenci, svojci.

V zadregi smo, kako bi ocenili spomenika v Rovtah in Zaplani, ki ne skrivata posebnih ambicij in tudi ne, da se pri njuni postavitvi ni varčevalo z denarjem. Po našem sta dokaz, da so pravi spomeniki zelo tvegano dejanje. Potrebujejo več in drugačnega prostora. Tako pa je sporočilna moč omenjenih dveh, če upoštevamo vloženi trud in znanje, prešibka. Strokovnjaki naj oceni[Stran 061]jo, koliko se ujemata z okoljem in kakšen je estetski vtis, ki ga dajeta.

Figure 6. Spominska plošča na podružnični cerkvi Sv. Mihaela na Samotorici

Kot zadnje bi našteli spomenike, ki ne ustrezajo. Nekaj smo jih že omenili. Žal nam je, ker bomo prizadeli poštene in požrtvovalne ljudi, katerih greh je bil samo v tem, da so si izbrali napačne svetovalce. Sem spadajo spomenik v Št. Juriju pri Grosupljem, na Kopanju, Igu in Robu. Ustavili se bomo samo še ob nagrobni plošči–spomeniku v Želimljem. Na njem ni prav ničesar, kar bi lahko pohvalili. Načrtovalci so si naravnost prizadevali, da ne bi upoštevali nobenega od naših priporočil in nasvetov. Edina odlika, s katero se lahko pohvalijo, je, da stroški niso bili veliki. Vendar pa 24 umrlih, mučenih in pomorjenih, o katerih ne vemo, kje so pokopani, vseeno zasluži nekaj spodobnejšega.

Ocenjevali nismo naslednjih farnih plošč: Ljubljana–Stožice, Ljubljana – Šentvid, Polica, Prečna, Rakek, Rakitna, Tomišelj in Trebelno.

Morda še nekaj besed o slovesnostih ob blagoslovitvi plošč. Središčni dogodek je cerkveni del z mašo in blagoslovitvijo plošče. Želimo, da ne bi trajala dalj ko eno uro, kulturni del pa 45 minut. Za zgled bi vas spomnil na blagoslovitev nagrobnih plošč na farni cerkvi pri Sv. Trojici. Župnik je imel nedeljsko pridigo in se oprl na nedeljski evangelij in prav na kratko pojasnil, zakaj tokratna slovesnost. Čeprav ni bilo ozvočeno, se je govornike in recitatorje dobro slišalo, še bolj pa pevce, ker je vladala spoštljiva tišina. Pomagalo je tudi vreme, ki je bilo ravno pravšno, toplo, a ne prevroče, saj je julijsko sonce samo občasno pokukalo skozi oblake. V uri in pol smo opravili vse.

Ob kulturnem delu slovesnosti moramo čutiti, da gre za pogreb. Ne zahtevamo, da na teh pogrebih kažete žalost, saj praznujemo. Vračajo se ljudje, o katerih se skoraj pol stoletja ni smelo govoriti. Pogrebna svečanost ne more biti strankarski shod, kot se je zgodilo v Dobrepolju, ali miting, kot smo ga doživeli v Velikih Laščah. Tudi ne more biti javna tribuna za vsakogar, ki bi se želel oglasiti, kot je bilo v Rovtah. Sploh se morajo govorniki časovno omejiti in tudi slavnostni govor ne sme biti daljši kot 10 minut. Skrbno je treba izbirati pesmi za recitacije, ne morejo biti ekshibicije domačih ljudskih pesnikov in tudi ni prav, da recitatorji ne govorijo pesmi na pamet. Pevske točke ne smejo biti predolge. V Rovtah so peli »Nebo žari« kar vseh 24 kitic ali kolikor jih je. Navadili smo se tudi, da se v sprevodu na pogrebih med seboj pogovarjamo in to počnemo tudi ob blagoslovitvi plošč, kakor hitro je pot do pokopališča malo daljša. Med kulturnim programom se na obrobju že pogovarjajo, nekje so še pred koncem začeli razdeljevati pecivo in nuditi pijačo.

Kot pri drugih subjektivnih ocenah smo bili morda tudi mi v tem zapisu do koga krivični. Pustili se bomo prepričati o nasprotnem, če bodo argumenti prepričljivi. Želimo, da bi vsi bolje razumeli svoje naloge in upamo, da bomo delo nadaljevali z vso resnostjo, saj postavljamo nekaj, kar bo postalo del slovenske kulture, obenem pa preživelo stoletja.

Pregled opravljenega dela

Ocenjujemo, da je v času državljanske vojne umrlo na protikomunistični strani 15.000 ljudi. Od tega jih je bilo 1000 pomorjenih še pred osnovanjem vaških straž, 500 vaških stražarjev je do 9. septembra 1943 padlo v boju ali je bilo pobitih ob padcu postojanke, 1000 jih je bilo pomorjenih v nekaj tednih po kapitulaciji Italije, pol od teh je bilo branilcev Turjaka, 1000 domobrancev je padlo v boju, 11.500 pa je bilo pomorjenih po koncu vojne, od teh tudi manjši del civilistov.

Četrtina dela je za nami. Čaka nas še nekaj župnij z velikim številom umrlih, več pa z manjšim, in ravno pri njih računamo na težave: po župnijah na Primorskem in Štajerskem, hudo bo tudi v mestih, zlasti v Ljubljani, Kočevju in Novem mestu, še bolj po mestih, ki niso spadala pod Ljubljansko pokrajino. Težko bo namreč s seznami, saj se ljudje med seboj slabo [Stran 062]poznajo, v nekaterih naseljih, še bolj pa v mestih, je zamenjana dobra polovica prebivalstva. Bliža se tisto najslabše, da bo večina tistih, ki so umrle poznali, še sama odšla na zadnjo pot.

Po nekaterih farah ali podružnicah so postavili spominske plošče pred našim pozivom. Znašli so se, kakor so vedeli in znali: Trebelno nad Mokronogom, Šentvid nad Ljubljano, Lajše pri Cerknem in še kje.

Po naši evidenci so bile v ljubljanski nadškofiji, ki ima 300 župnij, odkrite spominske plošče v 44 župnijah in 17 podružnicah. V drugih škofijah šele začenjajo, omenili bi samo spomenik v Črnem Vrhu nad Idrijo, ki spada pod koprsko škofijo.

Če seštejemo imena, ki so napisana na teh ploščah (skoraj povsod manjka nekaj imen tistih, za katere so svojci prepovedali, da pridejo nanje) dobimo naslednje številke.

Nad 200 imen je napisanih na ploščah v naslednjih župnijah:

Nad 100 imen:

Farne spominske plošče so bile odkrite tudi v naslednjih župnijah:

Figure 7. Farna spominska plošča – Dolenja vas pri Ribnici

Ponekod so odkrili plošče tudi pri podružnicah:

Figure 8. Krka na Dolenjskem

Tu nismo upoštevali tistih podružničnih plošč, na katerih so zapisana imena vseh vojnih žrtev.

Za skupni seštevek smo upoštevali samo zanesljive podatke, zlasti smo bili previdni pri tistih ploščah, na katerih so napisane vse žrtve vojne:

Kot je razvidno iz našega poročila, imamo velike težave pri sestavljanju skupnih seznamov. Zato prosimo odbore, da upoštevajo naše želje in nam že ob blagoslovitvi pošljejo natančne sezname z vsaj naslednjimi podatki za vsakega umrlega:

Ime in priimek, rojstni datum in kraj, zadnje bivališče,

poklic.

Za nevojake: umorjen pred ustanovitvijo vaške straže oziroma domobranske posadke, če gre za Primorsko in Gorenjsko; umorjen do konca vojne (posebej ljudje, pobiti prve tedne po kapitulaciji Italije); umorjen po vojni.

Za vojake: vaški stražar, padel v boju ali ubit ob padcu postojanke do 8. 9. 1943; vaški stražar, padel ali umorjen ob kapitulaciji Italije. Domobranec: padel v boju; umorjen po koncu vojne.

Letos so se slovesnosti vrstile ena za drugo, veliko vzporedno. Za naslednje leto prosimo odbore, da nam pravočasno sporočijo predvideni datum, da ga bomo skušali uskladiti z drugimi. Prav bi bilo, da je vsako nedeljo samo ena blagoslovitev.

Čeprav je bilo besedilo napisano pred petintridesetimi leti – Zbornik Svobodne Slovenije 1958 – nas čas sili, da ga znova preberemo in premislimo.

Politična miselnost današnjega človeka je zelo pod vplivom materialističnih in pozitivističnih idej preteklega stoletja, ki ne upoštevajo človekovega notranjega življenja. Kar se v človeškem srcu godi, je po takem pojmovanju povsem odraz zunanje civilizacije, družbenih in gospodarskih razmer. Naravna in osebnostna vprašanja, menijo, se morejo urediti le s prenovitvijo družbenega, gospodarskega in političnega ustroja. Auguste Comte, oče pozitivistične filozofije in moderne sociologije, ni posvetil v svojih obširnih spisih o ustroju človeške družbe niti bežne pozornosti osebnim vprašanjem človeka, ki je vendar prvina vsake družbe. V marksizmu najdemo slično stališče: človek ni nič, družba je vse. Notranje življenje človekovo je popolnoma odvisno od zunanjih razmer. Zato so komunistični režimi navadno sovražni vsaki globinski psihologiji. Zanje je potrebna v prvi vrsti preureditev ustanov, ne pa preosnova nravi. Tudi kadar marksisti govore o morali, ne mislijo toliko na globoke notranje namene človekove, kolikor na zunanje zadržanje napram družbenim pojavom.

K temu se pridruži še človeška navada, iskati krivdo povsod razen pri sebi. Zato je razumljivo, da se mnogi nematerialistično razpoloženi ljudje, toda naivni, kar se tiče poznanja človekove narave, večkrat ne zavedajo plitvosti raznih učenih razglabljanj o spremembi socialnih in političnih struktur, v katerih resničen človek iz mesa in krvi komaj igra vlogo. Tudi pri navadnih vsakdanjih pogovorih se pogosto sliši, kot da bi sprememba sistema ali zmaga ene garniture nad drugo že sama po sebi, »ex opere operato« mogla urediti vprašanja, ki so izrazito človeškega značaja in katerih korenine segajo daleč v globinsko zmedo človeških src.

Proti takemu skrajnemu in zato enostranskemu pojmovanju pa je na koncu preteklega in ob začetku sedanjega stoletja vstalo drugo, nasprotno, tudi skrajno in zato enostransko motrenje osebe in družbe, ki trdi, da so vsi družbeni pojavi v zadnji analizi le projekcija notranjih osebnih drž, da torej ves družbeni red ali nered izvirata le iz reda ali nereda, ki vladata v človeškem srcu. Med pristaše tega mišljenja moramo šteti globinske psihologe raznih struj od Nietzscheja pa do Freuda ter mnoge moderne eksistencialiste. Nekateri Freudovi učenci npr. trde, da je gospodarska revščina le posledica tako imenovanega masohizma, to je bolestne težnje kaznovati se. Revež je masohist, ker noče izrabiti ugodne prilike, da bi si gospodarsko opomogel, ker mu njegovo srce veleva, da ni vreden blagostanja, ampak nasprotno pomanjkanja in se zato, če že ne tišči podzavestno naravnost v revščino, vsaj ne zna prikopati iz nje. Revna dežela ni revna, ker ji manjka naravnih bogastev, saj je zgodovina polna zgledov naravno revnih dežel, ki so se gospodarsko dvignile zaradi prizadevnosti prebivalcev, temveč je revna, ker v njej prevladuje masohistično razpoloženje. Reveža je treba ozdraviti v globini in ga osvoboditi podtalnega sovraštva, ki ga goji proti samemu sebi.

Enako, podvrženo ljudstvo, ki se ne zna osamosvojiti, se v bistvu boji samostojnega življenja, ker mu v globini prija podvrženost in neodgovornost za lastno usodo. V navedeni razlagi je gotovo znaten del resnice. Družbeno, na zunaj vidno stanje ima končno res svoj izvor v človeških srcih. Toda družbeni činitelji in gospodarski sestavi, ko so se nekoč ustvarili, postanejo nekako neodvisni od dogajanj človeškega srca in človek se pred njimi znajde kot pred nečem danim, kar globoko posega v njegovo osebno življenje. Iz tega vidimo, da tudi pozitivistično in marksistično stališče skriva v sebi delno resnico.

Delne resnice pa so nevarne zlasti, kadar si laste pravico, ki jo more imeti le celotna resnica. Družbeni in politični ustroj vpliva na notranje življenje človeka, toda človek po drugi strani neprestano tvori družbene in politične razmere, sledeč intimnim težnjam svoje duševnosti. Človek je krvnik in žrtev obenem. Iz vsega tega je jasno, da preosnova ustanov ali sprememba vladajoče skupine prav malo pomeni, če je ne drži pokonci resen prerod nravi.

[Stran 055]

Te stvari so več ali manj jasne, kadar je govor npr. o socialnem vprašanju. Še tako dobra socialna zakonodaja ne bo mogla ustvariti novega družbenega reda, če je ne bo spremljal prerod nravi, to se pravi, če ne bo čut socialne pravičnosti prežel duha delavcev in delodajalcev. Brez kritja resnične, v srcih ljudi živeče kreposti besedilo še tako dobrega zakona ostane mrtev paragraf, ki ga človeška iznajdljivost kaj kmalu obide. Ni dvoma, da mora nov družbeni red zrasti iz ljudi samih. Nasprotno pa, kadar govorimo o političnem redu in o lastni državnosti, zadeva med nami še daleč ni enako jasna.

Tudi lastna državnost ne obstoja samo v zunanji pravni obliki, ki jo more narodu podeliti mednarodni dogovor, državna pogodba ali proglas suverene skupščine, ampak je nekaj veliko globljega, čemur je pravna, od drugih narodov priznana oblika le zunanji izraz in vidno jamstvo. Te misli so bili mnogi novejši in starejši misleci, ki so se bavili z vprašanjem države, in med temi zlasti grški filozof Platon.

V svojem največjem delu »Država« nas Platon vabi, naj ga spremljamo pri njegovem raziskovanju državnega ustroja in državnega bistva, a ko smo prehodili z njim vso pot, nismo odkrili države, ampak človeka. Državne oblike izvirajo iz značajev tistih, ki državi dajejo smer. Trinoštvo v državi izhaja iz trinoškega značaja človeka, ki je suženj svojih strasti, medtem ko je pravična država plod ljudi, ki so pravico in red najprej ustvarili v svoji duši. Država je v nas samih in državotvornost ni zunanje ponašanje, ampak trajno notranje razpoloženje, to se pravi, moralna krepost. Zdravo politično delovanje je zato neločljivo od temeljite moralne vzgoje in samovzgoje. Ne da bi hoteli pretiravati Platonovo stališče, se nam vendar zdi pereče obrniti vsaj delno pozornost slovenske javnosti v to smer.

* * *

Vzgoja obstoji v oblikovanju kreposti, ki ga ne smemo zamenjavati s pridobivanjem znanja, z navduševanjem, z obujanjem čustev ali s površnim prisvajanjem tehnik. Vzgoja je bujenje prave osebnostne rasti, navajanje v zoritev. »Zoreti, zoreti, to je najvažnejše! Človek otrdi na nekaterih mestih, na drugih zgnije, a ne dozori,« je klical Sainte–Beuve. Zorenje pa ne gre hitro: zorenje in improvizacija se izključujeta. Politična vzgoja obstoji v navajanju v politično zrelost, v politično doraslost. Zrelosti pa ni brez pameti, brez umnega praktičnega čuta, ki se ne priuči iz knjig, ampak je sad dolgotrajnih lastnih in umno privzetih tujih izkušenj. Krepost je namreč duhovno razpoloženje, to je, razpoloženje uma in volje, ki se pridobi s ponovitvijo dejanj v istem smislu, ali drugače povedano, s pridobitvijo izkušenj, ki pa morajo biti duhovne. To se pravi, da se dogode v umu in v volji ter so nekaj popolnoma drugega kot rutina. Kjer prevlada rutina, tam navadno ni duhovnega napredka. Politična krepost je stvar praktičnega uma ali pameti, ki zna odkriti, kaj je prav in primerno za dani namen. Čeprav je pri modernem političnem delu večkrat treba poseči po znanstvenih podatkih in čeprav je za izvrševanje določenih političnih opravil potrebna temeljita znanstvena formacija, vendar politika ni znanost, ampak praktična krepost izurjene prave in zdrave pameti, ki je ne smemo nikdar zamenjavati z znanostjo.

Ko to trdimo, naletimo na dve veliki oviri. Prva je romantika, ki je še globoko zakoreninjena med nami, druga pa je moderna težnja poznanstveniti vse praktično življenje, zreducirati na znanstvene zakone in na precizne tehnike, kar se znanstveno formulirati ne da in se nikdar ne bo dalo.

Za romantike je značilna prevlada čustva nad umom. »Pomlad narodov« se je izvršila v Evropi prav na pobudo romantične filozofije in ni nič čudnega, če se je narodnostnega čutenja, ki se je prebudilo v tej dobi, prijelo mnogo romantike. Medtem ko so se nekateri narodi, kot npr. Čehi, kar kmalu izkobacali iz romantične navlake ter začeli misliti realistično, je razvoj pri drugih šel veliko bolj počasi in med te moramo šteti Slovence in med Slovenci zlasti obmejne pokrajine kakor Koroško in Primorsko, kjer je tuji pritisk oviral rast in razvoj.

Evgen Lampe je že pred prvo svetovno vojno izrazil bojazen, da je Koroška za slovenstvo izgubljena, ker koroški politiki premalo realistično mislijo in zanemarjajo zlasti gospodarsko stran narodnoobrambnega dela. Na Goriškem se je dalo med zadnjo vojno videti, da se je narodno čuteče prebivalstvo ohranilo na »Gregorčičevem nivoju«, kakor se je izrazil [Stran 056]neki partizanski opazovalec, kar pa ni le zaviralo prodiranja marksizma, ampak v znatni meri tudi borbo proti njemu. Izrazit romantičen poudarek pogosto slišimo še danes iz ust mnogih emigrantov, ki so se ohranili narodu zvesti, ne samo starejših, ampak tudi mlajših. Njihovo domoljubje se zdi, kot da se izogiba kritičnemu umovanju, kakor če bi med jasno razboritostjo in globokim čutenjem zeval nepremostljiv prepad. To pa je zmota.

Bolj kot je ljubezen odkrita in resna, bolj išče resnično dobro ljubljene stvari, bolj se priliči njenemu objektivnemu dejanstvu. Mati, ki res ljubi svojega otroka, išče njegovo srečo in ne lastnega čustvenega zadoščenja, ali bolje rečeno, najde svoje čustveno zadoščenje prav v njegovi sreči. Zgled za to je znana zgodba o Salomonu in dveh materah, pravi in nepravi. Prava mati je bila pripravljena izgubiti otroka, samo da mu reši življenje. Prava ljubezen je čuječa, pozorna, ve, kaj je prav in primerno, to se pravi, je pametna. Pamet ne vodi čustev samo od zunaj, ampak globoko prodre vanje in jih presvetli s svojo lučjo in mero. Ko se to zgodi, čustvo dozori, postane res človeško, to je, človeka vredno in pošteno. Kadar se čustvo kljub dobri volji upira umu, tiči vzrok lahko na obeh straneh: bodisi da um ni na pravi poti, ker ne meri v stvarnost, v to, kar je resnično prav in prikladno, bodisi da čustvo ni pristno, ker ne teži v to, kar se na prvi pogled zdi, ampak v globini išče nekaj drugega. Samo s pomočjo pameti, to je, praktičnega uma, se čustvenost lahko izmota iz lastnih zmed. Pamet pa s svoje strani, kakor je učil Tomaž Akvinski, ne sme postopati s čustvi kot despot, ampak kot preudaren in spreten gospodar. Lahko bi rekli: komur je mar zdrava, krepka čustvenost, se ne bo branil svetlobe pravega uma, in narobe, kdor hoče živeti po pameti, ne bo zatiral in preziral čustev kar vse vprek, kajti preko njih se mu utegnejo javljati njegove globoke potrebe. Te resnice pa so bile romantikom tuje, kajti, kot se rado zgodi z uporniki, so v svojem uporu proti razsvetljenskemu razumarstvu šli predaleč in padli v drugo skrajnost.

Zorenje teži v enoto. Um, ko zori, postaja vedno bolj življenjski, vedno bolj gibek ter izgublja napačno »geometrično« togost. Vedno bolj je celoten človek, ki spoznava in misli preko uma in ne, da se tako izrazimo, um sam zase brez ostalega človeka.

Enako čustvenost, ko zori, ne beži več pred redom in jasnostjo, ampak si ju notranje prisvaja.

Zrela, dorasla ljubezen do naroda je torej pametna, razumna in razborita, ker zna razumeti in razbrati, kar je v danih okoliščinah za narod prav in primerno. Iz nje se hrani politična krepost ali državotvornost. Podobno iz fantove zdrave ljubezni do dekleta vznikne zakon in se ostvari celica človeške družbe, ki je družina, in fant prav iz te ljubezni črpa moč za delo, za napredek v poklicu, da si pridobi sredstev za lastni dom; kakor bi bilo zgolj romantično čustvo, ki bi ga onesposabljalo in odvajalo od teh naravnih dolžnosti, nezdravo, tako je tudi nezdravo vse zgolj čustveno domoljubje, ki po svojem naravnem nagibu ne teži v pametne, možne, uresničljive zamisli našega narodnega doma. Zdrava ljubezen je tesno povezana z značajsko solidnostjo. Pri družinskih in političnih zadevah značaj velja več kot talent ali izobrazba. Samo iz značajske dozorelosti zakoncev lahko zraste duhovno zdrava družina in tudi narodna država, v kakršnikoli pravni obliki že, bo zrasla samo iz zrele politične pameti Slovencev, ki se bore zanjo.

Pamet pa ne pomeni plašljivosti, opreznosti, neodločnosti, iskanja varnosti in podobnega. Pameten ni samo tisti, ki ne gre čez cesto, ko se bliža avto z veliko hitrostjo, pameten je tudi tisti, ki križa ulico, ker avto ne vozi prehitro, in bi bil nespameten, če tega ne bi storil. Pamet sploh ni mogoča brez spremljave poguma. Kdor ni pogumen in borben, sploh ne more živeti pametno in razumno, kakor so poudarjali starejši in poudarjajo tudi novejši moralisti. Po drugi strani pa ni prave borbe in poguma brez kritične pameti. Večkrat je napad izraz strahu in nepotrpežljivosti in so ga nekateri psihologi zato nazorno imenovali »beg naprej«.

Sto petdeset let romantike, Fichteja, Hegla, Nietzscheja, Sorela, Mara, fašizma in nacizma pa je ohromilo evropskemu človeku čut, da je politika stvar zrelosti in pameti, kar je bilo jasno od Stare zaveze in od grške filozofije vse do naših časov.

Rehabilitirati pojem zrele, zdrave in prave pameti v politiki in v domoljubju gotovo ni lahko delo, a predstavlja bistveni korak – conditio sine qua non – na potu k politični doraslosti, katere vidni izraz je država.

»Morda je prav knjižni sejem priložnost, da se povprašamo o odgovornosti za besedo, še posebno o odgovornosti politikov za javno besedo, ki postaja v političnem jeziku vse težja in vse bolj zastruplja ozračje naših odnosov. Raba besed v slovenski politiki, nabreklih od obtoževanj brez dokazov, domnev brez argumentov, obrekovanj, sovraštev in ponavljanih laži, zlagoma dobiva domovinsko pravico. Cilj je kaj preprost in spregledljiv! Pred takim zlaganim obtoževanjem je tudi sleherna obramba nesmiselna in nemogoča. Toda žal so posledice veliko bolj daljnosežne. Sežejo čez pragmatični cilj vsakodnevnega politikantstva. Prenašajo se v javnost, ki je že tako razdvojena zaradi negotovosti in zaskrbljenosti za življenje in preživetje. Vanjo vnašajo nove dvome, bojazni, vse bolj tudi sovraštvo, zatekanje v osamljenost, odtujenost in pasivnost. Ali strastne, zastrupljene besede, polne sovraštva, ki jih je mogoče izreči o vsakomer, ne napovedujejo tega, da bo dovoljeno tudi storiti vsakomur vse, vsakogar obsoditi in kaznovati, ne da bi mu bila sploh dokazana krivda?«

Iz govora Milana Kučana, predsednika Republike Slovenije, na odprtju 11. slovenskega knjižnega sejma (Dnevnik, 10. novembra 1993)

Kakšno zvezo imajo citirane besede s knjižnim sejmom? Seveda nobene. Pač pa je knjižni sejem ena od neštetih možnosti, ki jih ima prvi mož naše države, da si nabira politične točke za ta trenutek in za naslednje volitve.

Ali odgovarja posredno Janši na njegova vprašanja, ki ostajajo brez odgovora in se počasi transformirajo v obtožbe? In da se ne bi transformirale v obtožbe, izrabi predsednik Republike Slovenije (Zakaj za vraga Republike Slovenije? Ali ne bi bilo lepše, bolj zveneče, elegantno, če hočete, če bi ji rekli samo Slovenija. Morda pa je v tej res publici skrita tista misel iz Kratkega priročnika za vladanje izpod peresa Miloša Mikelna: Včasih je ime države povedalo že tudi obliko vladavine. Danes pa iz imena npr. Socialistična ljudska kmečka republika Taita zveš samo to, da ni niti socialistična niti ljudska niti kmečka niti republika, kaj je v resnici, ve samo vrag, ljubi Bog se najbrž s takimi lumparijami niti ne ukvarja.) vsako priložnost (ki jih ima, kolikor hoče), da napade svoje resnične in potencialne nasprotnike lepo v rokavicah, ne meče jim polen pod noge, ampak samo kakšen majhen olupček (ki se ga ne vidi ali pa noče videti) in potem dotični sam zgrmi po tleh. Nihče se ne sprašuje, zakaj je padel; ali zato, ker je štorast in kot tak ni za politika, ali pa mu je nekdo nekaj podstavil pod noge. (Kot tisti štos s kolesom: S tem človekom ne imej opravka. Nekoč je imel nekaj opraviti z nekim kolesom. Ne vem natančno, ali ga je on ukradel ali so ga njemu ukradli.)

Prvi mož naše države na ta način požegna takšen način govorjenja oziroma takšen slog govorov, ki bi se ga morali spominjati iz dobrih starih komunističnih časov: Tito – Kardelj – vsi »živi« slavnostni govorniki – naši učitelji na proslavah: da se osvrnemo na NOB – ozrimo se na našo revolucijo – pomislimo na naše padle tovariše – spomnimo se časov udarniškega dela. Začetek govora je bil namenjen prazniku oziroma priložnosti, za katero smo se pač takrat zbrali, potem pa je vse skupaj po najkrajši možni poti zajadralo v vode naše slavne revolucije. Seveda sta za to vsaj dva odlična vzroka. Prvi je v zvezi s tem, kar se Janezek nauči, drugi pa s sedmimi muhami na en mah. Seveda pa ima tak način govorjenja še tretjo dobro plat, ki jo lepo ponazarja naslednja štorija.

Otroci iz višjih razredov osnovne šole so bili na otvoritvi knjižnega sejma. Kako ti je bilo všeč, vprašam Jasmino, ki je eden izmed knjižnih moljev, kakršni so danes zelo redki. Uh, dolgčas. Kako more biti tebi dolgčas med knjigami, me zanima. Saj ni bilo govora o knjigah, bila je sama politika in nisem nič razumela.

Mislim, da je jasno, za kaj pri vsej stvari gre. Gre natanko za isto stvar kot v starem komunističnem režimu, kot se danes to lepo reče.

[Stran 053]

Takega govorjenja se zlahka naučijo tudi taki, ki zgoraj omenjenemu mojstru v tovrstni umetnosti pa tudi sicer v intelektualnih sposobnostih ne segajo niti do gležnjev (brez zle misli, prosim). Ker sem pristaš jasnosti in nazornosti, naj razložim, kako gre to pri politikih z nizkim intelektualnim potencialom ali pa pri takih, ki se jim ne ljubi vlagati posebnega truda v svoj govor, saj pravzaprav niti ni tako pomembno, kaj govoriš, ampak to, da te poslušajo, pa ne slišijo oziroma ne razumejo ničesar, dobijo pa občutek, da veliko veš, ker se »kunštno« izražaš in ker te ne razumejo. Lahko pa seveda celo zadevo izkoristiš za to, da predaš poslušalcem različna sporočila, ki jih ne dojamejo zavestno ampak podzavestno. Zdaj pa štorija.

Mulec, ki se mu ni ljubilo učiti, pa tudi zanimalo ga je vse drugo bolj kot učenje, se je pri kemiji naučil le o plavžu in potem to pridno uporabljal: Železo, mhm, železo. Železo dobimo iz plavža. Plavž je visoka peč. Koks, mhm, koks. Koks damo v plavž. Plavž je visoka peč …

Citat v Dnevniku me spominja tudi na tisto: Kaj vse iz jajčka nastane? (Veselja dom: Otrok se uči risarskih spretnosti. Najprej vedno nariše jajce, potem pa dodaja črtice in pikice in nastane enkrat putka, drugič račka pa nasmejan in kisel obraz, pa zajček in celo sosedova Marjana. Tu pa je ravno obratno: začne se s podelitvijo kakšnih nagrad, otvoritvijo knjižnega sejma, začetkom kakšne slavnostne prireditve, odprtjem kakšne stavbe, mostu, konča se pa vedno s politiko; včasih je bila to slavna preteklost, napad na notranje sovražnike, slavospev gradnji socializma in samoupravljanja, danes pa je to napad na politične nasprotnike.)

In kakšno zvezo ima vse to s spravo. Ima zvezo ali pa je nima; to je pač odvisno od tega, kaj razumemo pod besedo sprava. Kaj vse meni pomeni slovenska sprava? Prav gotovo ne izenačenja obeh strani v državljanski vojni, kajti če bi bili obe strani enaki, državljanske vojne ne bi bilo. Tudi ne samo resnice (vse resnice, popolne resnice, bla, bla, bla – saj veste) o zamolčanih frontah. Pomeni še marsikaj drugega. Pomeni, da počistimo za nazaj (kar se pač da) in bredemo naprej po čisti vodi, ne pa, da še kar naprej ribarimo v kalnem; pomeni, da postavimo temeljne vrednote naši mladi državi, ne pa, da jo tako rekoč že ob rojstvu obremenimo z izvirnimi grehi obeh Jugoslavij, ki sta zato odšli v maloro. Pomeni tudi jasno, odkrito besedo o vsem. O preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tu bi moral biti predsednik države za vzor. In na knjižnem sejmu bi moral govoriti o slovenski knjigi, o slovenski literaturi, o slovenski kulturi, o knjigi, kot pomembnem dokazu naše identitete. Ne pa, da zlorablja knjižni sejem za svoje osebne namene in obračunavanja. Ne pa, da je on tisti, ki z lastnim zgledom spodbuja takšne govore in neodgovore na zastavljena vprašanja. Vsem se zdi to kar v redu. Grd je pa tisti, ki sprašuje. In seveda ga vsi posnemajo. Zato pa imamo afero na afero. V čisti situaciji jih ne bi bilo. Tako pa se afere samo kopičijo, kopičijo se tudi vprašanja, odgovori so pa taki, kakršni so. Neodgovori. Temu bi lahko rekli realsocialistični ali samoupravno socialistični način odgovarjanja na neprijetna vprašanja.

Ciril Ribičič je odgovoril na vprašanje o svojem očetu: Če me že vprašate za mojega očeta, zakaj me ne vprašate za mojega deda, ki je bil znan slovenski pisatelj. In govori o svojem dedu. O očetu, na katerega se je nanašalo vprašanje, pa nič.

Vsak dan časopisi, radio, televizija, okrogle mize, zborovanja. Vedno isto. Nikoli odgovora. Jasnega odgovora. Razumljivega odgovora. Odgovora, ki zadevo pojasni.

Zato držim pesti za Janšo, ki se ne utrudi in sprašuje predsednika ene in iste stvari kar naprej. Morda bomo pa dočakali kakšen zaresen odgovor. Ne pa takega kot na knjižnem sejmu. In še kje drugje. Ali pa bo obveljal znani jugoslovanski pregovor: Ko priznaje, pola se mu prašta, a ko ne priznaje, prašta se mu sve.

V zvezi s tem bi bilo potrebno še omeniti, da se Mojca Drčar–Murko boji, da danes lahko vsakdo reče o vsakomer karkoli. Ne vsakdo o vsakem. Ampak vsakdo o vsakomer od tistih, ki hočejo biti vzor slovenskemu človeku in ga voditi v boljše čase. O vsakomer od tistih, ki naj bi mu slovenski človek zaupal. O vsakomer od tistih, ki štrlijo ven. Že Prešeren je napisal: Naj misli, kogar bi puščice te zadele, da na visoki vrh lete iz neba strele.

P.S. Spet sem ga polomila. Rekla sem, da držim pesti za Janšo. Pri tem imam silno neprijeten občutek. Kajti, tisti hip, ko sem napisala, da držim pesti za krščanske demokrate, se je stvar zalomila.