vnesite iskalni niz ...
Home Blog Page 316

Pesmi

Vladimir Kos
-
0

Polmračen advent

V polmrakna zadnji list jesenske knjige napisala je pesem drobna zarja.Morjé pritisne nanj svoj solnat žig, svoj up rudarja.Ta vonj soli prastarega morjázbudi željópo tisti božji poti,ki s pravimi besedami ustvarjajesen dobroti.Po kiticah te biserne verigese raki s škarjami povzpnó na skalein želve zdrknejo morjú naproti.Nov dan bo vstal.

Moja mama

Žené so tudi božji umotvor! Ves svet od Eve tja do zadnjih krajev je prav zato za kak trenutek raj – pred zadnjim dnevom košček prve zore. In včasih noč iz urejenih sil sestavi s časom očarljivo bitje: potem je, kot da starodavni mit uspe in končno uresniči vilo.A moja mama bolj je čudovita!Sam Bog mi jo je dal in z njo življenje,in tisto prvo božjo vez – ljubezen.Pod gubamiso skrite ur zareze,pod belimi lasmispomin umit,pod srcem upna najino Vstajenje.

Dejanje nevidnega vetra

Ko svet se zdi neskončno siv, rjav do enoličnosti, polživ s spomini,ki veter grebe jih spod suhih vej, s stezá preraslih, z mrtvih mej ravnini pod Fudži, tihi,žalostni od cest,kjer ni vestio vigredi v daljavi;ko svet se zdaj prav tak, ves siv;na robu griča zaiskri pomlad se v travi.O, veter ve za daljni čas, ko Bog v Mariji se za nas je učlovečil.In veter pleše v mrak goráin poje (kakor veter zna) o naši sreči.Goré zadihajo v temóin mesec strese s skled zlatona rečne struje.K zastrtim oknom vetra dih se vrne, piska stih na stih – nihče ne čuje.O, veter ve za daljni čas, ko Bog v Mariji se za nas je učlovečil.In veter gre nazaj h gorám.Ker noče biti tokrat sam z boljó ob sreči.

Pismo iz amerike

NA
-
0

Pred kratkim smo dobili pismo od našega prijatelja Viktorja Tominca iz Clevelanda. V prvem delu njegovega pisma je podano kratko poročilo o delu clevelandskega Društva slovenskih protikomunističnih borcev, v drugem delu pa je gospod Tominc strnil nekaj osebnih vtisov o obisku Slovenije v letu 1992. Pismu je priložen tudi zapis govora župnika slovenske župnije Sv. Vida gospoda Jožeta Božnarja, ki ga je imel 19. decembra 1993 pribožičnici Društva SPB v šolski dvorani Sv. Vida. Naj to pismo pripomore k boljši povezanosti med nami in našimi rojaki v ameriški Ljubljani onkraj oceana.

Dragi prijatelji v Novi slovenski zavezi!

Mogoče vas bo zanimalo, kako živi in dela naša mala skupnost tu v Clevelandu. Vedno manj nas je, pa vendar skušamo obdržati tradicijo prireditev in srečanj, ki je stara že več kot štirideset let.

Seje odbora našega društva imamo po potrebi. Navadno se v enem letu zvrsti sedem ali osem sej.

Vsako leto v ponedeljek po zadnji nedelji v maju je tu državni praznik »Spominski dan«, posvečen spominu na vse umrle, posebno na padle vojake. Naše društvo ima spominsko mašo na nedeljo pred tem praznikom v cerkvi Lurške Matere božje v predmestju Clevelanda. Pri tej maši se spominjamo predvsem vseh pomorjenih žrtev komunističnega nasilja, pa tudi drugih naših rajnih. Mašo navadno opravi dr. Pavle Krajnik ob dvanajstih, ob treh pa se zberemo na 30 km oddaljenem pokopališču zunaj mesta. Župnika obeh slovenskih župnij tu pri velikem križu sredi pokopališča zmolita molitve za rajne, skupno zapojemo nekaj pesmi, nato pa se razkropimo in obiščemo grobove sorodnikov in znancev.

Božjepotna cerkev Žalostne Matere božje na južnih bregovih jezera ErieFigure 1. Božjepotna cerkev Žalostne Matere božje na južnih bregovih jezera Erie

Konec septembra romamo k Žalostni Materi božji, nekako 100 km zahodno od mesta. Tudi to romanje je posvečeno spominu vseh rajnih, zlasti pa spominu vseh žrtev komunistične revolucije. Ljudje pridejo na to romanje v velikem številu, en avtobus romarjev se vedno pripelje prav iz Windsorja v Kanadi.

[Stran 078]

V nedeljo pred božičem se pa zberemo k božičnici, da ob jaslicah doživimo slovenski sveti večer. Zapojemo nekaj naših lepih božičnih pesmi, gospod Božnar pa prebere evangelij in po krajšem nagovoru blagoslovi jaslice. Nato se še pogovorimo ob čajanki in božičnih dobrotah. Udeležba je vsako leto manjša. Za zadnji božič se nas je zbralo samo okrog sto. So pa zato bile letošnje jaslice, delo gospe Likozarjeve, nekaj posebnega. Iz majhnih kamenčkov, ki jih je sama nabrala v Jeruzalemu in Betlehemu med lanskim romanjem v Sveto deželo, je sestavila betlehemsko votlino.

Župnik Božnar je pri božičnici povedal tudi tole: »V teh dneh pred božičem veliko premišljujemo o naših prednikih po veri; o Jožefu in Mariji, ta čudovita človeka! Premišljujemo o vseh naših drugih prednikih, ki so z življenjem potrjevali resničnost božjega Deteta, o mnogih naših prijateljih in znancih, katerih ni več med nami, ki so pa v življenju na tem svetu sprejemali božjo besedo v svoja plemenita srca ter sejali dela duha. Nam so bili odsvit božične Luči. Neizmerno smo jim hvaležni.

Ob pogledu na jaslice in na božje Dete se sami čutimo spremenjene. Ob njih zremo na vse naše drage, ki so prav tako iz tega črpali moč za upanje, vero in ljubezen, kot jo danes črpamo mi sami. Naj ta bleščeča luč nad betlehemsko poljano sveti nam in vsem, da bomo pravilno uravnavali naše življenjske poti … Bog bodi z nami v prihodnjih dneh in v vseh dneh novega leta.« Tako smo si tudi mi voščili, preden smo se razšli.

Sedaj pa še nekaj vtisov z obiska Slovenije. Čeprav sem si po tolikem času zelo želel videti domače kraje, sem bil kar malo na trnju, ko se je naše letalo približevalo Sloveniji. Še vedno so bili v meni živi spomini na leto 1945, ko sem moral zapustiti domovino. Ali se je res toliko spremenilo, da se lahko brez skrbi vrnem?

Kmalu smo pristali na ljubljanskem letališču. Na galeriji letališkega poslopja je bilo polno ljudi, ki so nam mahali v pozdrav. Velik napis je pozdravljal Fante na vasi, ki so prileteli skupaj z nami. Čeprav smo za vize nekoliko čakali in bili že zaskrbljeni, se je vse dobro izteklo. Kmalu smo bili sredi sorodnikov in znancev, ki so nas čakali že od ranega jutra, kajti imeli smo tri ure zamude. Njihov prisrčen sprejem je odgnal od nas še zadnje skrbi.

Teden skupnih izletov mi je ostal v lepem spominu. Še nikoli nisem videl toliko Slovenije. Prepričal sem se, da je res čudovita. Toliko lepote na tako majhnem koščku zemlje! Vsi smo bili polni veselja in občudovanja. Toda kar prehitro so se našemu veselju pridružile tudi nekatere grenke kaplje. Slovesnost v Rogu me je pretresla. Odpuščanje da, toda pozabiti ne smemo! Najbolj žalosten kraj zame so bile Teharje. Sramotenje teharskih žrtev se še vedno nadaljuje z odlaganjem vseh vrst odpadkov.

Mogoče je prav to bilo vzrok, da sem postal rezerviran in nerazpoložen. V rojstnem kraju se mi je zdelo vse tako tesno in majhno. Motilo me je tudi to, da je neprestano deževalo. Včasih sem se počutil kot poleti 1945, če sem podnevi kdaj prišel iz Kraljevega grabna, kjer smo v gozdu imeli skrivališče.

Reči pa moram, da so bili povsod zelo dobri in postrežljivi do mene. Žal mi je, če je kdo občutil mojo rezerviranost. Lahko rečem, da sem srečal veliko dobrih ljudi v domačem kraju, pri Novi slovenski zavezi in drugod.

Ko sem se pripravljal na odhod nazaj v Ameriko, meje sestra vprašala: »Kam zdaj greš? Domov?« Odgovoril sem: »Da, domov.« Čutil sem, da je bila užaljena. Toda Amerika mi je postala druga domovina in rad jo imam z vsemi njenimi napakami in slabostmi, saj nas je sprejela in nam omogočila dostojno življenje. Molim pa kljub temu še vedno po »naše« po slovensko.

Težko je razčleniti vse vtise obiska v domovini. Sreča, veselje, žalost in osamljenost so se mešali med seboj. Verjetno so podobno doživljali tudi drugi. Upam pa si trditi, da ni med nami nobenega, ki ne bi ljubil rojstne domovine.

Hvala vsem, ki se trudite in delate pri Novi slovenski zavezi. Vsem iskren pozdrav!

Viktor Tominc

Nasprotniki konca državljanske vojne

Stane Štrbenk
-
0

Ob konstituiranju slovenskega parlamenta je njegov predsednik gospod France Bučar slovesno izjavil: »Državljanska vojna je končana.« Tej deklarativni izjavi je sledila nova slovenska ustava, ki je med drugim določila, da so v R Sloveniji pred zakonom vsi enaki in da so zato vsem državljanom R Slovenije zagotovljena enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, vero, politično ali drugo prepričanje ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

Nova Slovenska zaveza stoji na stališču, da je bila z navedeno deklaracijo in novo ustavo revolucija končana in da so bili s tem udeleženci obeh strani v državljanski vojni izenačeni v vseh človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Protikomunistična stran je pričakovala, da bo država z ustreznimi državnimi akti zagotovila uveljavljanje enakopravnosti vseh državljanov, zlasti preživelih in pomorjenih protirevolucionarjev, ki so bili celotno obdobje totalitarnega sistema neenakopravni in v določenih pravicah izven zakona.

Žal se to ni zgodilo. Nasprotno! Diferenciacija med stranmi v državljanski vojni se je ohranjala, zagovarjala in poglabljala. Vedno bolj je postajalo jasno, da komunistični strani ni do pomiritve sprtih strani v državljanski vojni. Obstajala je le volja in želja, da se zadeva spravi »ad acta«, kot da je nikoli ne bi bilo. Vstop v javnost, obujanje spomina in uveljavljanje enakopravnosti protirevolucionarjev so šteli za revanšizem.

Iz navedene konstelacije je izhajala utemljena ugotovitev, da tudi vlada R Slovenije in državni zbor nimata volje in vizije za izhod iz totalitarnega sistema v demokracijo in s tem za zagotovitev ustavnih pravic vsem državljanom R Slovenije, zlasti ne protirevolucionarjem.

[Stran 074]

Ob navedenem spoznanju in ob dejstvu, da se zadeva v dveh letih po sprejetju ustave ni premaknila z mrtve točke, je izvršni odbor NSZ v septembru 1993 sprejel »Izjavo NSZ o nalogah države R Slovenije pri prehodu iz totalitarizma v demokracijo« in jo objavil v časopisu Delo in Slovenec ter v 10. št. revije Zaveza. Dostavil jo je tudi predsedniku državnega zbora in predsedniku vlade R Slovenije, nekaterim poslancem državnega zbora in političnim strankam. Izjavo je podal kot kritiko dosedanjega stanja in kot poziv državnemu zboru R Slovenije, da sprejme zlasti: izjavo o državljanski vojni, o slovenski politični emigraciji, o ničnosti privilegijev in enakopravnosti državljanov R Slovenije ter o slovenskem holokavstvu.

Vlado R Slovenije je z izjavo pozval, da: ustanovi zgodovinski institut za raziskavo polpretekle zgodovine, ustanovi slovensko zgodovinsko biblioteko in razpiše natečaj tudi za ureditev Kočevskega Roga in Orlovega vrha na Ljubljanskem gradu itd.

Na izjavo NSZ ni bilo ustrezne reakcije. Nasprotno. Zakonodajna iniciativa s strani pristojnih ministrstev in vlade je šla v povsem nasprotno smer, kot npr. s predlogom zakona o vojnih veteranih in predlogom zakona o žrtvah vojnega nasilja. Oba predloga zakona se zadirata globoko v bistvo protikomunističnega odpora v državljanski vojni in neposredno zavračata predloge in pobude NSZ, podane v navedeni izjavi.

Ob tem dejstvu je NSZ s posebnim pismom z dne 14. 10. 1993 zaprosila za sprejem delegacije NSZ pri predsedniku vlade R Slovenije dr. Janezu Drnovšku. Predsednik Drnovšek je na pismo reagiral tako, da je za pogovor z nami pooblastil svetovalca v kabinetu predsednika vlade gospoda Aleša Malovašiča, ki nas je povabil na pogovor dne 2. 11. 1993. Takoj ob začetku srečanja je nakazal, da nas je pripravljen poslušati, da pa za sprejem kakršnihkoli zaključkov nima pooblastila. Zato smo s strani NSZ ta sestanek razumeli kot pripravljalni pogovor za sestanek z dr. Drnovškom. Gospodu Malovašiču smo zato ob zaključku sestanka izrecno izjavili, da vztrajamo pri želji, da se sestanemo s predsednikom vlade, in mu izrazili zahtevo, da to sporoči gospodu Drnovšku. Ker do tega ni prišlo, smo prošnjo za sprejem ponovili s pismom z dne 16. 11. 1993. Ker tudi na to pismo ni bilo odziva, smo prošnjo ponovili s pismom z dne 10. 12. 1993, nato s pismom z dne 3. 1. 1994 in končno še s pismom z dne 4. 2. 1994, torej pet pisem s prošnjo za sprejem na pogovor v zadevah, ki ne zadevajo samo interesov članov NSZ, pač pa veliko širši krog slovenskih državljanov. A bilo je vse zaman, čeprav gre za trenutno izredno urgentne zadeve v zvezi s prehodom iz totalitarizma v demokracijo in slovensko spravo. Tako NSZ ne bo mogel nihče očitati, da ni ponudila dobre volje in storila vsega, da bi presegli spor in razdvojenost iz časov državljanske vojne.

NSZ je z enakim namenom zaprosila za sprejem in pogovor pri predsedniku državnega zbora R Slovenije mag. Hermanu Rigelniku s pismom z dne 2. 11.1993. Z zadovoljstvom smo že 20. 12. 1993 prejeli povabilo predsednika Rigelnika na sestanek, ki je bil dne 16. 12. 1993. Srečanje je bilo obojestransko korektno in je potekalo, kot je razvidno iz naslednjega zapisa:

»Predsednik državnega zbora je sprejel predstavnike NSZ dr. Tineta Velikonjo in prof. Justina Stanovnika, ki sta želela osebno predstaviti stališča NSZ v zvezi s prehodom iz totalitarizma v demokracijo.

Predsednik državnega zbora jima je najprej obrazložil potek priprave in sprejema stališč državnega zbora o načinu proučevanja nekaterih vprašanj iz novejše slovenske zgodovine. Izročil jima je izvod tega dokumenta.

Predstavnika NSZ sta predstavila poglede društva in poudarila občutek, da se v treh letih po volitvah 1990. leta ni pokazalo dovolj volje, da bi se preteklost razčiščevala in da bi se odpravile krivice totalitarizma, ki je odrival drugače misleče med četrtorazredne ljudi. Izrazila sta upanje in pričakovanje, da bomo zmogli dovolj moči in volje za kulturno in duhovno osvoboditev družbe. S tem namenom so dali predloge državnemu zboru in vladi. Menila sta, da so pristojna ministrstva neučinkovita, da kot državni organi ne izpolnjujejo svojih obveznosti do prej prikrajšane populacije in da je treba vrsto stvari izsiliti. Tak primer so predpisi o izgnancih, o odpravi krivic, o urejanju grobišč, popis pogrešanih in umrlih oziroma pobitih itd. To je bila njihova dolžnost z občečloveških izhodišč in v duhu demokracije. Izrazila sta prepričanje, da bosta državni zbor in vlada pozorno obravnava[Stran 075]la njihove predloge, da bo državni zbor vplival na vlado, da bo hitreje reševala hipoteke preteklosti in poskrbela za grobišča.

Predsednik državnega zbora jima je svetoval, naj se za vprašanja operativne kratkoročne narave obrnejo neposredno na predsednika vlade, ki mu bo zapis pogovora z Izjavo NSZ takoj posredovan. V državnem zboru pa bo ob upoštevanju že sprejetih stališč in ob številnih drugih nalogah te zahteve NSZ mogoče upoštevati. Seznanil ju je, da so že opravljeni prvi pogovori za realizacijo teh stališč, in to tako, da bo s strani Instituta za novejšo zgodovino do sredine januarja predložen celoten projekt proučevanj z nosilci, potrebnimi kadri in s finančno konstrukcijo. Ta bo potem predložen kolegiju predsednika.

Predstavnika NSZ sta izrazila pripravljenost za sodelovanje pri tem projektu, sprejela pa sta na znanje tudi priporočilo predsednika državnega zbora, naj se o nekaterih kratkoročnih operativnih vprašanjih, kot jih navajajo v svoji Izjavi, dogovorijo neposredno v vladi R Slovenije. Predsednik državnega zbora jima je tudi zagotovil, da bo njihovo Izjavo, skupaj z zapisom z današnjega pogovora, posredoval vodjem poslanskih skupin, vladi R Slovenije in Institutu za novejšo zgodovino. Predsednik državnega zbora je še poudaril, da bo v okviru svojih pooblastil ukrenil vse, da bi bila ta proučevanja zaključena v enem letu in javno objavljena, državni zbor pa bi potem takoj reagiral z ustrezno zakonsko regulativo.«

Predstavnika NSZ sta odhajala s tega sestanka z mešanimi občutki. NSZ ni pričakovala, da bo ta prvi sestanek na tako visoki ravni rešil vsa vprašanja iz Izjave NSZ, vendar pa smo le upali, da bo rešil vsaj najmanj sporno vprašanje, to je takojšnjo ustanovitev Zgodovinskega instituta za raziskavo začetka, razvoja in konca slovenskega protikomunističnega upora, na način, v roku in obsegu, ki je bil izpostavljen in dokumentiran v uradnem zapisu sestanka. Kot je NSZ poznano, se tudi ta naloga odmika tako od dogovorjenega roka, kot načina in obsega.

V obdobju po sprejetju in predložitvi Izjave NSZ in po opravljenih pogovorih v dokumentih oziroma aktivnostih vlade in državnega zbora ni bil upoštevan niti en predlog oziroma stališče NSZ. Nasprotno, zaradi nepopustljivega zavračanja predlogov in stališč NSZ s komunistične strani je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predložilo vladi R Slovenije besedilo predloga zakona o vojnih veteranih in predloga zakona o žrtvah vojnega nasilja. V obeh predlogih zakonov je predlagalo, da zakona ne veljata za državljane R Slovenije protikomunistične strani. Ker je NSZ že v fazi osnutka navedenih zakonov zavrnila tako rešitev, je smatrala za nujno, da poda svoje ogorčenje nad ignoriranjem predlogov in pobud, podanih v Izjavi NSZ, ter da ponovno poda konkretne pripombe in predloge k navedenima predlogoma zakonov s prikazom posledic njihovega sprejetja, kot sledi:

»Vojaške osebe (vaški stražarji, domobranci, plavogardisti) in civilne osebe, tako ali drugače udeležene na protikomunistični stani v državljanski vojni, so bili v preteklem totalitarnem sistemu v nekaterih zadevah postavljeni izven zakona in zato neenakopravni v pravicah z drugimi državljani, zlasti veteranskih, to je tistih, ki so jih imeli udeleženci komunistične strani v državljanski vojni (pravice iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pravice do rehabilitacije in odškodnine itd.).

NSZ ugotavlja, da je ustava R Slovenije iz leta 1991 zagotovila vsem državljanom R Slovenije v vsem enakopraven položaj, zlasti v vprašanjih človekovih in državljanskih pravic. V nobenem členu ne omenja oziroma ne dopušča državljanov z različnimi pravicami in nikomur ne odvzema kakršnihkoli pravic. Nikjer ne omenja NOB in pravic, ki bi komur koli pripadale iz tega naslova, niti protikomunistične strani in omejitve pravic državljanov te strani. Pa tudi sicer ni drugega veljavnega državnega dokumenta, ki bi protikomunistično stran v državljanski vojni negativno opredeljeval in ki bi bil pravni temelj za omejevanje pravic te strani s kakršnimkoli zakonom.

Zakon o vojnih veteranih in zakon o žrtvah vojnega nasilja sta v 3. oziroma 6. členu protiustavna. Oba zakona sta postavila protikomunistično stran v državljanski vojni ponovno izven zakona, iz razloga sodelovanja na strani agresorja. Odvzela oziroma omejila sta človekove in državljanske pravice nemajhnemu številu slovenskih državljanov, ki jim jih kot enakopravnim državljanom zagotavlja [Stran 076]ustava R Slovenije. Zato predlaga NSZ, da se 3. člen zakona o vojnih veteranih in 6. člen zakona o žrtvah vojnega nasilja črtata v celoti.

Svoj predlog utemeljuje z naslednjimi argumenti:

1. Oba člena kršita določilo 5. člena ustave, ki določa, »da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, določene z ustavo«. Z navedenima zakonoma jih država ne varuje oziroma zagotavlja, pač pa dovoljuje, da se z zakonom ustavne pravice omejujejo oziroma odrekajo iz povsem političnih razlogov.

2. Oba sporna člena kršita določilo 14. člena ustave, ki določa, da »so v R Sloveniji zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prpričanje, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno svoboščino. Vsi so pred zakonom enaki«. Sporna člena jemljeta oziroma omejujeta človekove pravice protikomunistični strani iz povsem političnih razlogov in postavljata državljane te strani izven zakona oziroma v neenakopravnost pred zakonom.

3. Oba sporna člena kršita tudi določilo 15. člena ustave. Ta namreč določa, da se »človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave«, torej ne na podlagi zakona. »Z zakonom je mogoče predpisati le način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava. Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo v primerih, ki jih določa ustava. Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ustava ne priznava, ali da jo priznava v manjši meri.« S spornima členoma pa se določa način uresničevanja človekovih pravic za vse prizadete, le za udeležence protikomunistične strani v državljanski vojni ne, jemlje ji celo ustavne pravice, kar prekoračuje pristojnost zakona in pomeni zato hudo kršitev 15. člena ustave.

4. S 6. členom predloga zakona o žrtvah vojnega nasilja se krši tudi določilo 30. člena ustave, ki določa: »Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije in do povrnitve škode.« Člen 6 navedenega predloga zakona to pravico odvzema oziroma jo odreka protikomunistični strani. Nesporno je namreč, da so bili udeleženci protikomunistične strani v državljanski vojni pobiti ali jim je bila odvzeta prostost brez sodbe oziroma ne da bi jim bila krivda dokazana. Zato imajo po ustavi vso pravico uresničevati pravico do rehabilitacije in povrnitve škode.

5. S 3. členom predloga zakona o vojnih veteranih je kršeno tudi določilo 51. člena ustave, ki določa, »da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva v vrstah in obsegu, ki jih določa zakon«. Sporni 3. člen zakona odreka državljanom protikomunistične strani v državljanski vojni določene pravice iz zdravstvenega varstva, ki jih zakon priznava članom komunistične strani in drugim državljanom, ki so sodelovali v vojaških formacijah iz domovinskih nagibov.

6. Člen 3 predloga zakona o vojnih veteranih krši določilo 52. člena ustave, ki določa: »da je invalidom v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo«. Tega varstva 3. člen predloga navedenega zakona ne omogoča oziroma ne priznava vojaškim in civilnim invalidom državljanom protikomunistične strani v državljanski vojni.

7. Člen 3 in 6 spornih zakonov sta tudi v nasprotju s 63. členom ustave, ki določa, da je »protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti«. Sprejem navedenih zakonov bo imel za posledico ohranjanje in poglabljanje sovraštva in nestrpnosti med sprtima stranema v državljanski vojni.

Upoštevajoč vse navedeno je dejstvo, da človekove pravice, ki jih urejata sporna zakona, niso nikakršna nerešena politična vprašanja, pač pa ustavno rešene in zagotovljene pravice, s katerimi ne more nihče manipulirati. Trditev predlagateljev zakona, da za vključitev protirevolucionarjev v sporna zakona ni pravne podlage, ne drži, kar dokazujejo navedeni ustavni členi, in je zato taka trditev samo dokaz, kako predlagatelj pojmuje uveljavljanje ustave in pravne države.

Ohranitev navedenih spornih členov v obeh predlogih zakonov bo zato dala trdno osnovo za sprožitev ustavnega spora in v skrajnem primeru internacionalizacijo zadeve preko pristojnih mednarodnih insti[Stran 077]tucij s področja človekovih in državljanskih pravic.«

Iz predlogov navedenih dveh zakonov in iz načelnega odrekanja enakopravnosti v človekovih in državljanskih pravicah državljanom protikomunistične strani se da zaključiti, da se je komunistična stran odločila za nadaljevanje revolucije in izvedbo slovenskega genocida nad to stranjo do kraja. Protikomunistično stran je s tem ponovno prisilila, da nadaljevanje revolucije sprejme, ker ji ponovno ne preostane nič drugega.

Zanikanje revolucije

Pavel Kogej
-
0

Ob zadnjem odkrivanju farnih plošč v letu 1993, bilo je v Žalni, sem v svojem nagovoru uporabil Borove verze, ki so bili našim revolucionarjem vodilo. Par dni kasneje sem od enega od poslušalcev dobil opozorilo, da sem Borove verze popačil, ker je on v resnici zapisal »vaš bog so: rop, požig, umor!« Začudil sem se, kako to, da s tako gotovostjo to zatrjuje. Borove pesmi »Previharimo viharje«, ki so bile razmnožene v ilegalni partizanski tiskarni, so mi prišle v roke že konec leta 1943. Povedati moram, da sem Borov revolucionarni jezik občudoval, čeprav sem bil borec na drugi strani. Tako so se v moji »bojni« prtljagi poleg drobnih Prešernovih poezij znašle tudi Borove pesmi. Pesmi sem večkrat prebiral in še posebno so se mi v spomin zapičili verzi iz »Partizanske« pesmi, ki je nosila takrat naslov Rdeči pionirji. Prva kitica se glasi: »Razpnite čez ves svet vešala / naš bog so: rop, požig, umor! / Divjajte! Kri je zakričala! / Glavo je dvignil v nas upor!« Vsebina se mi je zdela povsem revolucionarno logična. Kje je potem napaka? Moj kritik mi naroči: »Berite prispevek v celovškem Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1994.« Takoj sem si kupil Koledar in res našel zapis pod inicialkami »J. Š.« (zagotovo je to Joško Šavli) z naslovom »Domoljubu Mateju Boru v spomin«. Med drugim beremo v tem sestavku sledeče:

»Leta 1941 in 1942 piše (Matej Bor) pesmi s partizansko vsebino, ki jih je kot razmnoženino izdalo Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet pod naslovom Previharimo viharje. Naključje je hotelo, da je takrat nasprotna stran, propagandni oddelek pri domobrancih, prav te Borove partizanske pesmi izrabila k pogromu nad slovenskimi ljudmi. V ta namen je bila primerno ponarejena še zlasti prva kitica pesmi Partizani, ki se v izvirniku glasi:

Razpnite čez ves svet vešala!

vaš bog so: rop, požig, umor!

Divjajte! Kri je zakričala!

Glavo je dvignil v nas upor!

Kitica izraža silno prizadetost pesnika ob vdoru Nemcev v Slovenijo in njeni zasedbi [Stran 072]in poziva na upor. Nasprotna propaganda pa jo je predstavila takole: Naš bog so: rop, požig, umor …

Žal so ta stih potem ponavljali tudi še v zdomstvu. Matej Bor, kot je sam pravil, ni bil pripravljen uklanjati se in prositi za popravek. Tako se je ta ponaredba ponavljala celih 40 let.

V Književnih listih je bil dne 15. malega travna 1993 objavljen za njegovo 80-letnico pogovor, v katerem je bila ta mučna zadeva pojasnjena. Na vprašanje, kaj je počel med vojno, odgovarja namreč takole: ‘Tolkel sem se. S peresom. Moji nasprotniki so si prizadevali razveljaviti mojo poezijo – med vojno v domobranskem časopisju med drugim s tem, da so moje verze kriminalno potvarjali … In kdo je zagrešil to? Danes tudi v Književnih listih tako čaščeni Tine Debeljak. To mi je povedal njegov mladi kolega Rot. Njemu pa Debeljak sam. V Argentini … Zanimivo je, da so to potvorbo objavili tudi po vojni (v emigraciji) in na Koroškem še leta 1984 v Koledarju Mohorjeve družbe … ‘

Večina našega zdomstva in tudi Mohorjeva, ki je tistega leta objavila v koledarju prispevek, v katerem se omenjena ponaredba ponavlja, ni vedela, kaj je v ozadju. Marsikdo, ki je za to ponaredbo izvedel, pa je menil, da ima ta krivica majhno težo v primerjavo s tistim, kar »so oni napravili«, misleč na dvanajst tisoč pomorjenih domobranskih mož in fantov.

Toda krivico, četudi prizadejano nasprotniku, je treba popraviti, tudi če komu pri tem ni lahko. Ni je mogoče preprosto prekriti z neko skupno krivdo nasprotnega tabora. Tudi navidezno majhne krivice in ponaredbe lahko bremenijo mišljenje prihodnjih rodov, če niso ustrezno pojasnjene. Mohorjevi, ki je razumela protikomunistični boj domobrancev in cenila njihovo slovenstvo vsa leta po zadnji vojni, ko jih je uradna komunistična Slovenija napadala z izdajalci ipd., danes ni nerodno opravičiti se partizanskemu pesniku za nehoteno objavo ponaredbe njegovih stikov.«

Ko sem to prebral, sem bil ogorčen nad takim sprenevedanjem in nad tem, da ljudje izgubljajo spomin in vedenje. Svojemu spominu sem popolnoma zaupal, kajti prebiranje poezije je del mojega bivanja. Toda vseeno sem stopil v Slovansko in kasneje še v Univerzitetno knjižnico. Toda našel sem le ponatise zbirke »Previharimo viharje« iz leta 1961 in 1968. In res, v obeh primerih se sporni verz glasi: »vaš bog so: rop, požig, umor!«

Kdaj je do tega popravka prišlo, nisem mogel ugotoviti. Po vsej verjetnosti, kot bomo videli, pa že zgodaj – torej že sredi vojne. Če bi prebrskali stare partizanske arhive, bi se to dalo bolj natančno ugotoviti. Iz celotne vsebine pesmi pa je razvidno, da je bil popravek iz »naš bog« v »vaš bog« zelo nelogičen. Pesem je vsebinsko, to je revolucionarno, konsistentna le s prvotnim verzom.

In kot nalašč mi je v teh dneh raziskovanja prišla v roke tretja izdaja knjige »Naša partizanska pesem« z letnico 1993, ki je izšla ob 50-letnici partizanskega pevskega zbora (1944–1994). V tej knjigi so zbrane in z notami opremljene vse partizanske pesmi. Knjigo je uredil, napisal uvod in komentarje dr. Radoslav Hrovatin. Že v uvodu pisec pove tole: »Že leta 1941 je nastala med slovenskimi partizani umetna, uglasbena pesem »Partizanska« (Razpnite čez ves svet vešala … ), skladba Karla Pahorja na pesnitev Mateja Bora, ki se je ohranila, a se je od leta 1944 pela na nov tekst Franceta Kosmača »V boj«.

Še več podrobnosti zvemo nato v komentarju k posameznim uglasbenim pesmim. Takole je napisano o sporni Borovi pesmi (stran 178 in 179):

»Pesem (Partizanska) je nastala že leta 1941 v Ljubljani kot prva umetna partizanska pesem. Že tedaj je bila razmnožena kot partizanska himna in poslana tudi na osvobojeno ozemlje. Prvotni tekst pesmi se je glasil:

Matej Bor: Rdeči pionirji

Razpnite čez ves svet vešala,

naš bog so: rop, požig, umor!

Divjajte! Kri je zakričala!

Glavo je dvignil v nas upor!

Hura, rdeči pionirji,

v temelje oboka bombe, ekrazit!

Jutri, rdeči inženirji,

skozi slavoloke novi svet gradit

Hura, hura, hura, hura!

Naš smeh se razvihra v domovih,

s čim prali bomo kri, s krvjo!

Prisluhnite, pri nas v gozdovih

tesarji novih dni pojo.

[Stran 073]

… verjetno je prva umetna partizanska skladba nastala že poleti leta 1941, ko je delavski pesnik Tone Čufar pripeljal k skladatelju Karlu Pahorju na ljubljansko glasbeno akademijo mladega pesnika Vladimirja Pavšiča – Mateja Bora s pesmijo »Razpnite čez ves svet vešala«, ki naj bi postala partizanska himna. Pahor je pesem uglasbil, takratni študent glasbe Sveto Marolt (poznejši partizanski skladatelj Špik) je oskrbel izvedbo, ilegalna radijska postaja Kričač pa jo je prenašala. Toda preveč krvavo besedilo je avtor kmalu sam omilil, dokler ni na isto melodijo napisal pesnik France Kosmač novo besedilo.«

Besedilo, kot je tu zapisano, je najprej izšlo v ciklostirani pesniški zbirki (točen datum nam ni znan) »Previharimo viharje«, verjetno pa že koncem leta 1941 ali v začetku leta 1942.

Še leta 1951 govori Bor o svoji poeziji (Slovenski poročevalec, 26. aprila 1951) takole: »In če sem pisal, Hura rdeči pionirji … , to ni bilo patetično, ampak absoluten izraz revolucije.

Pozneje sem svoj »viharniški izraz opustil, ne da bi se mu odrekel, pač pa zato, da bi me razumeli tudi najpreprostejši ljudje in ne le avantgarda proletariata … «

Opustitev »viharniškega« oziroma revolucionarnega izraza sovpada z ukorom, ki ga je poslala Sovjetska zveza jugoslovanskim komunistom oziroma vodstvu KPJ. Vodstvu partije, ki je vodila partizansko gibanje, očitajo, da so prezgodaj začeli revolucijo (predvsem v Črni gori in Sloveniji) in da izčrpavajo jugoslovanske sile za notranje politične (revolucionarne) obračune, namesto da bi čim bolj složno vojaško pomagali Sovjetski zvezi proti nemškemu vojnemu stroju. Ta kritika je bila nato prenesena na vodstvo partizanskega gibanja po vseh jugoslovanskih področjih. Takrat so začeli »naši« obsojati takoimenovane vojvode, ki so izvajali najbolj krvave pokole in mučenja dejanskih ali namišljenih političnih nasprotnikov. Zato so po tem apelu začeli vojvode premeščati in celo odstavljati. Toda krvava revolucija je tekla naprej in umor je bil vedno večji bog rdečih revolucionarjev.

Zakaj ni četniška ilegala v letih 1942/43 dosegla večjega razmaha?

Janez Grum
-
0

Ob 50-letnici poraza četniškega odreda v Grčaricah je prav, da se tako vprašujemo.

Po starem šolskem načinu bom takoj postregel z odgovorom njenega poveljnika Karla Novaka: »Krivi so Slovenska legija (SL), Slovenska ljudska stranka (SLS), skratka slovenski klerikalci!«

Tako je Novak pisal pet let kasneje v vrsti člankov o četništvu v Sloveniji, ki so bili objavljeni v srbsko-ameriškem tedniku Srbobran (Pittsburgh), leta 1956 pa v Knjigi o Draži (Windsor, Kanada). Omenjene članke in knjigo je bralo mnogo Srbov po svetu, nekateri tudi neskrajšane Novakove spomine »Moj vojno-politicki rad 1942–1945« v Sokolskem vestniku (1987, Milwaukee). Ta očitek na račun SLS je bil večkrat zapisan in izgovorjen med slovenskimi domobranci in protikomunisti po svetu, tako tudi letos ob 50-letnici poraza v Grčaricah.

Ali je očitek utemeljen? Po stari sholastični metodi naj takoj odgovorim, da je krivda SL in njenih političnih predstavnikov neznatna ali pa je sploh ni. V naslednjih odstavkih bom skušal to dokazati. Najprej mi dovolite nekaj zgodovinskega pregleda o dejavnosti majorja Novaka do maja leta 1942 in oris Slovenske, Sokolske in Narodne legije.

Po končani vojni se je v Ljubljani nabralo čez 300 aktivnih oficirjev in 700 podoficirjev kraljeve jugoslovanske vojske. Nekateri od njih so se skušali povezati s polkovnikom Mihajlovićem v Srbiji in njegovimi, ki niso položili orožja in so se zbrali na Ravni gori, 60 km južno od Beograda. Vidnejši oficirji, med njimi major Novak, so se pregovarjali s predstavniki OF o sodelovanju, a do dogovora ni prišlo. Večina oficirjev je neodločeno čakala.

Končno sta na predlog treh bivših ministrov (Sernec, Marušič, Novak) odšla v začetku novembra na Ravno goro polkovnik Avšič in major Novak, da z Mihajlovićem ocenita položaj v Sloveniji in dobita navodila za nadaljnje delo. Za poveljnika četniških enot, ki naj bi nastale v Sloveniji, je bil imenovan Avšič, Novak pa za načelnika štaba. Novak piše v svojih spominih, da Mihajlović ni nasprotoval pogovorom z OF. Opozarjal pa je na opreznost, saj mora četniška organizacija ohraniti samostojnost.

Ko sta se Avšič in Novak v decembru vrnila, se je položaj spremenil. OF je ravno začela z divjo gonjo proti Mihajloviću zaradi četniškega napada na partizanske Užice. Nekaj dni prej pa so partizani napadli četniško postojanko, s čimer se je začela v Srbiji državljanska vojna. OF je uspelo v času njune odsotnosti vsaj toliko pregovoriti 80 oficirjev, da so hodili na predavanja, ki jih je zanje pripravil Boris Ziherl.

Pod vplivom ministrov in zaradi četniškega napada na Užice se je Avšič odločil za OF, Novak pa ostal zvest Mihajloviću. Ta ga je imenoval za svojega predstavnika v Sloveniji z nalogo, da organizira četništvo.

Čez zimo je Novak sicer pripravil načrte, z izvedbo pa predolgo čakal. Skoraj vse oficirje in podoficirje so namreč Italijani 19. marca 1942 odvedli v internacijo. Le redkim je uspelo, da so se poskrili. Za internacijo so krivi komunisti, saj so poslali večjemu številu oficirjev kar po pošti na dom pozive, naj se pridružijo partizanom, kar je italijanska obveščevalna služba zlahka odkrila.

[Stran 069]

Aktivni oficirji v Sloveniji so bili leta 1941 prepričani, da bo možno sodelovanje z OF. Zato niso niti poskušali organizirati kake skupine, ki bi bila protikomunistično usmerjena. Pohiteli pa so politiki SLS, tisti, ki so ostali v domovini in že 29. maja 1941 ustanovili Slovensko legijo (že večkrat je bilo napačno zapisano, da je bila ustanovljena mesec dni prej). Disciplina v tej organizaciji je bila ohlapna. Ljudje so se včlanili vanjo predvsem iz zavesti pripadnosti bivšim organizacijam: Fantovskim odsekom, prosvetnim društvom in SLS. Končno je štela nekaj več kot 6000 članov. (Levičarski zgodovinarji navajajo, da je bilo julija 1943. leta 107 postojank vaških straž, v njih pa 6130 stražarjev. Najbrž jih je bilo nekaj več, ker starejši člani Slovenske legije niso bili v posadkah. Omenja se število blizu 8000 članov.)

Politiki SLS so se torej odgovorno zavedali, da morajo takoj po italijanski zasedbi povezati svoje ljudi in jih pripraviti na odpor proti okupatorju. Z njim bi začeli, čim bi prišla namig ali povelje od kraljeve vlade v Londonu in Angležev.

Dva meseca kasneje, v juliju, so bivši Sokoli ustanovili svojo Sokolsko legijo, ki je štela okrog 800 članov. V glavnem je bila omejena na Ljubljano. Tudi tej legiji moramo priznati, da je pri svojih članih spodbujala narodno zavest. Oboroženi upor proti okupatorju bo nujen in se morajo nanj pripraviti. Ali je bila disciplina v njej kaj večja? Morda že, pripravljenost zgrabiti za puško in oditi na teren pa manjša kot pri Slovenski.

Iz bivšega kluba Pobratim je v začetku leta 1943 nastala še Narodna legija, ki je bila predvsem jugoslovansko usmerjena. Večinoma so bili v njej izobraženci, tudi nekaj aktivnih oficirjev, skupno 150 do 200 ljudi. Kolikor smemo soditi po njihovih okrožnicah, so bili dobro organizirani in tudi pripravljeni, da se pridružijo Mihajloviću. K njej sta pristopila tudi dr. Gosar in prof. Šolar.

Legije so torej opravljale pomembno delo, ki ni bilo brez nevarnosti. Zato zaslužijo njihovi ustanovitelji priznanje. Legije niso bile znak slovenske razcepljenosti, kot nekateri kar naprej trdijo in pišejo (npr. dr. Stanko Kociper v vseh svojih člankih in govorih). Pri Italijanih, Francozih in Poljakih so ravno podobne organizacije postavile na teren odporniške skupine. V Italiji so bile vsaj štiri, več jih je bilo tudi v Franciji in štiri pri Poljakih. Dvomim, da tudi njihovi pisci tako trdovratno ponavljajo, da so dokaz neenotnosti. Upor je pomenil nadaljevanje aktivnosti prejšnjih demokratskih strank v razmerah okupacije. Pri teh narodih so bili domiselni in delovni zlasti aktivni oficirji. Pri Poljakih so ob nemški okupaciji takoj razglasili, da mora biti vsako odporniško gibanje pod njihovim vodstvom. Pri Slovencih je bilo to drugače, ker nismo bili državni narod. Aktivni oficirji so imeli stik le s sokolsko organizacijo, ki je bila od leta 1930 državna. Pri sokolskem centru v Ljubljani so imeli stalnega zastopnika vojske, zadnji je bil major Andrej Glušič, v Mariboru pa Pavle Vošnar, oba za »predvojaško vzgojo« . Nobenega stika pa niso imeli ti oficirji s Fantovskimi odseki, ki so bili nasledniki katoliškega telovadnega Orla.

V tem zgodovinskem pregledu naj na kratko omenimo tudi maloštevilno Slovensko državno gibanje kaplana Franca Glavača, urednika Domoljuba in Slovenca, ter dejavnost ing. Fanuša Emmerja, ki je bil v stikih z nekaterimi aktivnimi oficirji. Že v jeseni 1941 sta poskušala ustanoviti četniško ilegalo. Emmer je celo vzpostavljal radijsko zvezo z Mihajlovićem. Zaradi neprevidnosti je padel načrt v Beogradu v roke komunistom. Emmerja je njihov likvidator 4. decembra 1941 ustrelil za cerkvijo sv. Jerneja v Šiški, kamor so ga zvabili na srečanje.

Kot smo že omenili, so bili oficirji in podoficirji, ki naj bi sestavljali jedro četniške ilegale, v italijanski internaciji. Zato je Novaku ostalo samo eno: dobiti ljudi za načrtovano ilegalo od imenovanih legij, predvsem od Slovenske.

Pri pogovorih med vodstvi in na terenu je prihajalo do trenj, ki so bila razumljiva. Aktivni oficirji so bili jugoslovansko in vede ali nevede centralistično usmerjeni, saj so bili vzgojeni v vojaški akademiji, ki je bila srbska. SL in SLS pa sta bili dosledno slovensko usmerjeni in si prizadevali za Slovenijo v federativni Jugoslaviji. Major Novak je denimo naročil kapetanu Vošnarju, naj vaške straže na Št. Joštu vzgoji v jugoslovanskem duhu. (Ta različnost je prihajala pogosto do izraza tudi kasneje v Prezljevi četniški ilegali v času domobranstva.) Za trenja je bilo večkrat krivo kasarniško ali kaplarsko ravnanje s slovenskimi fanti. Tako je po mojem napravil četniški ilegali na Dolenjskem in[Stran 070]Legiji smrti veliko škode leta 1942 rezervni kapetan Janko Debeljak. Prej je bil menda oficir jugoslovanske trgovske mornarice. Z legionarji je ravnal grobo, jih poniževal, da niso nobena vojska, zraven pa govoril tako prostaško, da je bilo prehudo celo za tiste, ki so vojsko že služili. In Debeljak je bil Novakov namestnik!

Še nekaj vzrokov, zakaj ta ilegala leta 1942 ni uspela. Nekateri njeni podporniki in pristaši se niso strinjali, da si je majhna četniška skupina, ki je prišla v dolino Krke vzhodno od Novega mesta, nadela partizansko preobleko. Nastopala je kot skupina partizanov iz Štajerske, imenovana Štajerski bataljon. Izgledali so kot partizani, s partizankami na glavi in z obnašanjem so jih posnemali. Njihovi somišljeniki so bili grenko razočarani, ko je bil konec julija bataljon legaliziran pri italijanski diviziji, prešel v redne postojanke in prevzel ime »Legija smrti«. Prišlo je tudi do trenja s podružnico SL v Novem mestu, predvsem pa do navzkrižja s štirimi ali petimi kaplani, ki so bili glavni podporniki ilegale. Že omenjene razlike so legijo tudi notranje slabile. (Cf. poročilo o razmerah v Legiji, ki ga je napisal France Grum, jaz pa dal v pogovoru z njim končno obliko in ga na njegovo željo podpisal kot »Akademik Janez«. Saje, Belogardizem, str. 330, 334–337. Franc Grum in drugi razen Jožka Jakoša, ki so se pridružili ilegali maja na Sv. Urhu, so se v pozni jeseni vrnili domov.) In končno je v decembru potegnil Novak iz Legije 50 vojakov za novo ilegalo, na katero ne bi vplivali SL in kaplani. O tem beremo v njegovih spominih: »Sredi decembra mi je vendar uspelo, da sem s težavo potegnil iz vaških straž nekaj oficirjev in okoli 50 najboljših vojakov z najboljšim orožjem, kolikor ga je bilo mogoče zbrati. Bil sem prepričan, da bo ta mala enota kasneje kot magnet privlačna tudi za tiste, ki so bili še v dvomih, da bo stvar uspela. Medtem je vpliv lokalnih političnih faktorjev pri starešinah vaških straž (v tem primeru Legije) preprečil ta začetni uspeh.« Naprej navaja, da je bilo celo ogroženo njegovo življenje.

Glavni spor med Novakom in SL ter SLS pa je nastal spomladi 1943, ko je skušal med Št. Joštom in Rovtami ponovno ustanoviti četniško ilegalo. Podpirali sta ga majhna skupina aktivnih oficirjev, ki je prišla iz internacije, in Sokolska legija. Odred je narastel na 80 mož. Od Slovenske zaveze, ki je združevala prejšnje demokratične stranke, je zahteval 2000 mož, ki naj bi jih dala SL. Tedaj pa so se že širili prvi glasovi, da išče Novak stike z italijanskim poveljstvom. Zato je bilo stališče vodstva SL logično: »Četniška ilegala bo skušala prej ali slej postati pri Italijanih legalna. Zato je pošiljanje vojakov iz legalnih vaških straž vanjo nesmisel.«

Novak je hotel ustanoviti tudi politični odbor, ki bi mu bil podrejen, saj je bil Mihajlovićev poveljnik za Slovenijo in s tem predstavnik jugoslovanske vlade v Londonu. S tem načrtom ni bilo nič. Uprl se mu je celo bivši minister dr. Kramer.

Novak ni miroval. Napravil je načrt, da bo odpeljal s seboj na Dolenjsko vaške stražarje iz Št. Jošta, vsaj delno pa tudi iz Rovt, Hotedrščice in Zaplane. Ni se posvetoval s SZ in SL. Pričakoval je, da mu bodo poveljniki kar prepustili svoja moštva. Seveda se vodstvo SL s tem ni strinjalo in načrt je padel v vodo.

Morda bo za katerega od bralcev to dogajanje oprijemljiv dokaz, da so bili slovenski klerikalci tisti, ki so takrat preprečili nastanek četniške ilegale v Sloveniji. Vendar se je takrat že vedelo, da navezuje Novak stike z italijanskim poveljstvom. Z vednostjo tega poveljstva je potem odšel četniški odred 80-ih mož na Dolenjsko. (Širše o tem pohodu v članku »Padec Grčaric«, št. 10 Zaveze.)

Naj navedem, kako je ocenjeval Novakove stike s slovenskimi politiki major Slavko Bjelajac, poveljnik Liškega četniškega odreda. Takle je povzetek njegovega pisanja:

»Zadnji teden avgusta ali v prvem tednu septembra 1943 meje nepričakovano obiskal v mojem glavnem stanu na Liki ppok. Novak, iščoč vojaško pomoč. Nekaj čet, ki so bile pod mojim poveljstvom, naj bi poslali v Slovenijo. Pomagale bi njegovemu odporniškemu gibanju in s tem rešile njegov ugled Mihajlovićevega poveljnika. Z nesrečnim, deprimiranim in zelo vznemirjenim Novakom sem se dolgo pogovarjal. Skušal me je prepričati, da so višji častniki in vodilni politiki slovenskih strank odgovorni za neuspeh v Sloveniji. Vse oficirje, ki so bili po stopnji višji od njega, je označil za nesposobne in saboterske. Prav tako je obtoževal slovenske politike, da niso hoteli sodelovati niti priznavati njegovega vodstva in prizadevanj. Po njegovem so bili vsi [Stran 071]proti njemu, čeprav je samo skušal izvrševati Mihajlovićeva povelja.

Ko je Novak prosil za vojaško pomoč, se je skliceval na Mihajlovića, kar pa ni bilo res. Razložil sem mu, da je položaj v Sloveniji tak, da bi bilo delovanje srbskih četnikov nujno omejeno, saj jih ne bi podpirali niti višji oficirji niti politiki. Po nekaj dneh mi je uspelo dobiti dovoljenje pristojnih in se je vseeno ena od naših enot pod poveljstvom majorja Mileta Kapetanovića podala proti Sloveniji. Zaradi premočnih sil, ki je nanje zadela, se je bila prisiljena vrniti.

Preden je odšel, sem mu odkrito povedal, da je sam odgovoren za večino težav v Sloveniji. Zahteva, da se mu podredijo oficirji, ki so višji po činu, in pričakuje, da bodo politični voditelji gladko sprejeli njegov program. Res ga je Mihajlović postavil za organizatorja, kar pa mu ne daje pravice, da bi nastopal kot vrhovni poveljnik. Ta vojna je več kot navaden vojaški spopad.

Novakov temperament in značaj nista ustrezala za to vrsto vojne, kjer smo imeli opravka z revolucijo in ne enostavnimi vojaškimi problemi.«

Ko je Bjelajac pisal ta članek, je bil polkovnik v ameriški armadi kot strokovnjak za ilegalno bojevanje. Objavil ga je v The South Slav Journalu, Vol. VI., No 3/32, Autumn 1983.

Naj k temu dodam še pismo ing. Ladislava Bevca, načelnika Sokolske legije, in v njem besede, da Novak ni poznal slovenskih razmer in da je bilo z njim težko delati. Pri klubu Stara pravda (več o Stari pravdi v Zavezi, št. 8, »Spomenica stare in nove pravde«) so prišli do prepričanja, da ga je treba zamenjati, kar je Ljubo Sircc predlagal Mihajlovićevemu zastopniku v Švici ravno na dan italijanske kapitulacije. Predsednik Stare pravde ing. Nagode je imel o Novaku negativno mnenje.

Upam, da sestavek prepriča, da major Novak nima prav, ko dolži slovenske klerikalce, da so krivi za neuspeh četniške ilegale v Sloveniji.

Evropska odporniška gibanja v letih 1939–1945

Peter Urbanc
-
0

Slovenca, ki pozna dogajanja v Sloveniji in Jugoslaviji med drugo svetovno vojno, gotovo zanima tudi to, kako so tisti čas preživljali drugi narodi pod nemško in italijansko okupacijo. Kakšen je bil njihov odpor do okupatorja, kako so se mu upirali ali mu pomagali, koliko je njihovo delovanje vplivalo na izid vojne? Na ta vprašanja skuša odgovoriti dr. Peter Urbanc iz Kanade v daljšem spisu, ki ga objavljamo v skrajšani obliki.

Ob nemško-italijanski zasedbi evropskih držav so se njihove vlade in kraljevske družine, z izjemo Danske in Belgije, umaknile k zaveznikom v London. V zasedenih deželah pa so se spontano začela ilegalna osvobodilna gibanja, ki jih bomo imenovali s skupno besedo Odpor (fr. Resistence, angl. Resistance, it. Resistenza). Odpor je imel različne oblike: obveščevalne dejavnosti, sabotaže, vojaške akcije. Vojaški položaj zaveznikov je bil vse do poletja 1942 zelo težak. Nemci so jih bili prehiteli v oborožitvi in jih leta 1939 presenetili. Bila so potrebna leta, da so zavezniki izurili dovolj divizij in pognali proizvodnjo vojnega materiala, ki je odločil izid druge svetovne vojne. Zato so v prvih letih vojne toliko bolj računali na podtalno vojskovanje v zasedeni Evropi. V ta namen so ustanovili dve organizaciji.

Britanska Special Operation Executive – SOE (Uprava za posebne operacije) je bila ustanovljena poleti 1941 na osebno pobudo W. Churchilla. Njena naloga naj bibila v prvi fazi organiziranje obveščevalnih služb, sabotaž, pomoči britanskim komandosom. V zadnji fazi pa naj bi prišlo do splošne vstaje okupiranih nrodov. Na ameriški strani je bil v ta namen ustanovljen The Office of Strategic Services – OSS (urad za strateške naloge).

Organizaciji sta se razlikovali po odnosu do prihodnjega političnega razvoja v okupiranih deželah. Medtem ko so Američani upoštevati le boj proti Nemcem in se za politiko niso dosti menili, so Angleži gledali korak dlje in pazili, da bi se politika v teh deželah razvijala v skladu z interesi Anglije.

Odpor v posameznih deželah

ČEŠKA. Pod okupacijo so Čehi takoj formirali tri tajne organizacije. Eno so vodili bivši častniki, drugo politiki predvojnih sredinskih strank, tretjo pa levičarji brez komunistov. Komunisti so se držali moskovske linije in so do 22. junija 1941 mirovali. Ob zasedbi so Nemci proglasili deželo za svoj protektorat pod imenom Protektorat Češka in Moravska (Slovaška je postala protektorat zase). Protektorat je formalno vodila marionetna vlada, medtem ko je bila legitimna vlada s predsednikom Benešem v Londonu. V tej prvi fazi ni bilo protinemških akcij – razen komuni[Stran 064]ciranja z Londonom, ki je bilo ves vojni čas intenzivno in uspešno. Češka fašista Vlajha in Moravec sta pridobila 16.000 članov. Emil Hacha, zdaj predsednik protektorata, je skušal reševati življenja, zato je v javnih nastopih hvalil Nemčijo in »slavno nemško orožje, ki brani tudi češki narod«. Tako kot Hacha so z Nemci sodelovali tudi novi premier Alois Elias in ministri – vse to z odobravanjem Beneša in londonske vlade. Nemci niso vedeli, pri čem so. Potem ko so leta 1941 pobili 1.500 izobražencev, med njimi tudi duhovnikov, je kazalo, da so Čehi že ukročeni. Aktivnega odpora ni bilo, celo nasprotno: Čehi so pridno delali v industriji.

Jeseni 1941 so Sovjeti odvrgli s padali tri skupine partizanov. Ti so bili takoj ujeti. Angleška SOE je urila v Angliji 158 Čehov. V tem obdobju je Beneš že zahteval akcije in prenehanje sodelovanja z Nemci. Prišlo je do majhnih sabotaž in stavk, ki pa so se po nekaj urah končale, ker so Nemci takoj pobrali talce in grozili s streljanjem.

Septembra 1941 je postal »Reichsprotektor« Reinhart Heydrich, eden najbolj pretkanih in surovih policistov. Takoj ko je prevzel položaj, je zavladal s terorjem, eksekucijami in aretacijami. V drugi fazi, ko je presodil, da so ljudje že dovolj ustrahovani, jim je povečal obroke živil in zboljšal delovne pogoje. Njegova teorija »najprej zlomi, potem ukloni« je povsem uspela. 350.000 čeških uradnikov je delalo pod vodstvom komaj 1.900 Nemcev. Ljudje so aktivno sodelovali v nemških organizacijah, odpor je postal nepomemben. Še leta 1944 je bila delovna morala na Češkem boljša kot v Nemčiji. Hitler je bil navdušen!

Beneš je bil v škripcih. Za ugled svoje vlade v Londonu je nujno potreboval uspehov. Predlagal je atentat na Heydricha. Enotna odporniška organizacija, ki je medtem nastala iz prejšnjih treh, je bila proti temu, češ da bi bile posledice strašne. Beneš pa ni popustil (po vojni je to zanikal). Dva Čeha, padalca, sta 27. maja 1942 ubila Heydricha. Hitler je še isti dan ukazal ustreliti sto Čehov, 10.000 pa zapreti, da bi jih imel za talce, dokler se storilci ne bi odkrili. Hacha je skušal Nemce pomiriti, na radiu je obtožil Beneša kot zločinca. 500 Čehov je poslalo Gestapu ovadbe zoper možne storilce. Nič ni pomagalo. Uničene so bile Lidice, Ležaky, ustrelili so 1331 oseb, med njimi premiera Eliasa, 252 Čehov in 1.000 čeških Židov so poslali v Mauthausen. Odpor je bil strt, dvignil se je šele maja 1945, vendar oslabljen in duhovno uničen. Ni se bil več zmožen upreti novi nevarnosti, komunistom. Beneš, ki je bil zaveznikom gorak zaradi Munchna, je podcenjeval komunistično nevarnost, v Sovjetih je videl predvsem velikega slovanskega brata …

SLOVAŠKA. Gverila se je pojavila pozno, toda silovito. Razlog je bil v posebnem statusu dežele v Hitlerjevi Evropi. Slovaška ni bila okupirana v pravem pomenu besede, morala pa je dovoljevati nemške vojaške transporte. Slovaki so dali precej vojakov na vzhodno fronto. Žide so izročali Nemcem, misleč, da jih vodijo v navadna delovna taborišča. Ko so zvedeli, da jih tam morijo, so začeli transporte zadrževati. Proti koncu vojne so se Slovaki skušali rehabilitirati. Ko so se avgusta 1944 Sovjeti bližali prelazu Dukla, sta se dve slovaški diviziji uprli. Nemci so upor zadušili in pri tem zajeli ali pobili 60.000 partizanov. Slovaki so se očitno ušteli. Računali so na hitrejši prodor Rusov, ki pa se je zavlekel. Slovaška ne pred to ne po tej akciji ne zaznamuje drugih dejanj proti Nemcem ali Madžarom.

POLJSKA. Nemci so napadli 1. septembra 1939 in s silovito premočjo zmagali kljub junaškemu boju Poljakov. Takoj po zmagi so velik del ozemlja anektirali in zavladali z vso brutalnostjo. Poljaki so bili nezadovoljni, ker Pij XII. ni obsodil Nemcev zaradi grozovitosti, ki so jih počenjali na Poljskem. Šele 2. junija 1943 je papež v nekem govoru omenil Poljsko, ki naj bi zopet vstala. Premalo in prepozno!

General T. Kutrzeba je septembra 39 organiziral gverilo SZP (Služba Zwyciestwu Polski). Kasneje se razne samostojne organizacije (razen maloštevilnih komunistov) združijo v osrednjo gverilo z imenom Armia Krajowa (AK) – domača armada. AK je nameravala v prvi fazi delovati le z diverzijami, sabotažami, obveščanjem. Vstajo naj bi oklicala šele tedaj, ko bi bili Nemci na koncu moči. V AK so bili previdni zaradi strašnih represalij. V 6 letih je Poljska zgubila 6.028.000 ljudi ali 22 odstotkov prebivalstva, kar je najvišji odstotek v Evropi. Približno 50 odstotkov teh žrtev je bilo poljskih Židov. Izmed 10.000 duhovnikov jih je padlo 1.800. Izobražencev (zdravnikov, profesorjev, inženirjev, advokatov) je padlo ali umrlo v taboriščih kar polovica.

[Stran 065]

Armia Krajowa je imela 380.175 vpisanih borcev. Izmed teh pa jih je bilo le 10.000 skromno oboroženih. Odpora v vojaškem smislu ni bilo, vse do varšavske vstaje. Zelo obširna in učinkovita pa je bila sabotažna dejavnost. Z vstopom SZ v vojno so se Poljaki znašli med dvema kamnoma. Nemci so jih hoteli uničiti, Sovjeti pa obdržati Curzonovo linijo in vsiliti komunistični režim. AK je že leta 1942 naredila načrt, kako bi osvobodila Poljsko, preden jo zavzamejo Sovjeti. Zavezniki pa ji niso hoteli dati orožja, da se ne bi zamerili Sovjetom.

V Zamošču, vzhodnem delu Poljske, so komunisti po letu 1941 organizirali partizansko enoto 3.000 mož, ki so ji dali ime Armia Ludowa (AL) – ljudska armada. Iz te skupine je potem izšel Lublinski komite, poljska levičarska vlada. Gverila, desna in leva, sta se nekajkrat spopadli, potem pa se je to nehalo, ker so bili komunisti prešibki.

Poljska obveščevalna služba je bila poleg češke najboljša. Še pred vojno so Poljaki izmaknili Nemcem (in izročili Britancem) njihovo »enigmo«, aparat za dešifriranje. Tako so Britanci vnaprej vedeli za razne nemške akcije, lokacijo podmornic itd. Poljski delavci so ugrabili dele rakete V2. Na Poljskem je delalo med vojno sto tajnih radijskih postaj.

Ko so se Sovjeti približali Varšavi, je nastalo silno navdušenje. Sovjeti so pozivali k vstaji. Odločitev za vstajo pa je bila zgrešena, kajti AK je imela samo 2.500 dobro oboroženih mož, Nemci pa 15 do 16.000. Vstaja je trajala od 1. avgusta 1944 do 5. oktobra, ko so se Poljaki morali vdati. Nemci so se znesli nad uporniki z nepopisnimi grozovitostmi. 10.000 poljskih vojakov je padlo, 65.000 je bilo ranjenih, mnogi pogrešani. Civilne žrtve so šle v desettisoče, mesto pa je bilo dobesedno zravnano z zemljo.

FRANCIJA. Po porazu spomladi 1940 so se Francozi organizirali v številnih ilegalnih enotah, društvih, frakcijah. Komunisti so se do junija 41 zvesto držali direktiv iz Moskve. Ko je bila Francija še v vojni, so celo sabotirali francoske vojaške akcije. Po letu 1941 so poskušali prevladati v Odporu z organizacijo Front National. De Gaulle je takoj uvidel, da jim ne gre le za vodstvo Odpora, ampak tudi za vodilno vlogo v povojni politiki. Zato je ustanovil enotno organizacijo FFI (Force française de l’intérieur), ki je vključevala tudi komuniste. FFI je s težavo obvladovala položaj do osvoboditve. Gverilcev (makijevcev) je bilo ob osvoboditvi okrog 140.000. Delovali so predvsem s sabotažami, ki so bile številne in uspešne, zlasti v času dneva D v Normandiji. Zavezniki z De Gaullom so zahtevali iz vojaških in političnih razlogov (nezaupljivost do komunistov), naj se gverila vzdrži vojaških akcij do izkrcanja Angloameričanov. Predčasne akcije bi naredile mnogo več škode kot koristi. Veliko vlogo je igralo obveščanje, špijonaža. Med največje uspehe na tem področju štejejo to, da so se dokopali do načrta nemške obrambe atlantske obale. Uspešni so bili tudi v propagandi, saj so imeli kar 1200 ilegalnih glasil.

Vsaksebi Figure 1. Vsaksebi Mirko Kambič

V Franciji so Nemci ustrelili 2.039 talcev, v zaporih pa je bilo 39.000 oseb.

Legitimno sodelovanje z okupatorjem je bilo v Franciji množično. Mnogo Francozov je sodelovalo bolj, kot bi bilo treba. Med 500.000 Francozi, odpeljanimi na delo v Nemčijo, je bilo tudi precej prostovoljcev. S prostovoljci so bili prisotni tudi na vzhodni fronti. Najbolj mučno in še ne povsem razčiščeno je vprašanje nedopustne kolaboracije, zlasti preganjanja Židov, ki je bilo množično in v glavnem delo Francozov samih.

BELGIJA. Formirale so se tri odporniške organizacije, ena od teh je bila komunistična. Podtalna dejavnost je zajemala tri področja: organiziranje kanalov za reševanje zavezniških vojakov, zlasti pilotov (v glavnem prek Francije v Španijo), zelo uspešno obveščevalno službo in sabotaže, učinkovite zlasti v elektrarnah in na elektrovodih. Prave gverile ni bilo, že zato, ker ni bilo naravnih pogojev. Nemci so po uradnih podatkih ustrelili 239 patriotov, do 50.000 pa so jih imeli v zaporih. Po drugi strani pa je bilo tudi število prosto[Stran 066]voljcev za vzhodno fronto precejšnje. V Belgiji je obstajala močna pronacistična stranka, ki jo je vodil L. Degrelle. Ta se je zavzemal za priključitev Belgije Nemčiji.

NIZOZEMSKA. Največji prispevek zavezniški strani je dala obveščevalna služba. Ta pa je tudi doživela strašen udarec. Nemci so zajeli ilegalnega radiooperaterja, ki je potem moral več mesecev delati zanje, česar Angleži niso vedeli. Posledice: zajetje 52 agentov, odkritje 15 ton eksploziva, več tisoč kosov lahkega orožja, 75 oddajnikov itd.

Izmed vseh zasedenih dežel je imela Nizozemska največjo pronacistično stranko: 40.000 članov. Na vzhodno fronto je šlo več tisoč prostovoljcev. Izmed 160.000 nizozemskih Židov se jih je rešilo le 20.000.

Leta 1944 je imel nizozemski Odpor 2.000 članov. Nemci so jih ustrelili 36, zaprli pa kakih 50.000.

DANSKA. Ob okupaciji sta kralj in vlada ostala doma. Sodelovanje je bilo korektno in Nemci do leta 1943 niso imeli težav. Dopustili so svobodne volitve, na katerih je dobila pronacistična stranka 5 odstotkov glasov. Na vzhodno fronto je šlo precej prostovoljcev. Sčasoma sta se formirali dve uporniški skupini, ena komunistična. Sabotaž na železnici, v tovarnah, na elektrovodih je bilo toliko, da so Nemci z ultimatom izsilili odstop vlade. Nastopilo je pravo vojno stanje. Danska je bila za Nemce tako pomembna, da so imeli tam več vojaštva kot na ozemlju Jugoslavije.

Danci so bili edini v Evropi, ki so množično reševali svoje Žide. Ko so zvedeli za grozeče aretacije, so jih v nekaj tednih vse ilegalno prepeljali na Švedsko.

Statistike navajajo 25.000 partizanov, ki pa so čakali doma, ker naj bi udarili šele tik pred koncem. Nemci so ustrelili 46 talcev, v zaporih pa je bilo 14.000 ljudi.

NORVEŠKA. Že poleti 1941 so močni angleški komandosi napadli otočje Lofoten. Akcija ni uspela, nemško maščevanje nad domačini pa je bilo tako surovo in množično, da je norveška vlada v Londonu protestirala. Take akcije nudijo v vojaškem smislu malo, izzovejo pa strašne represalije. Willy Brandt, ki je takrat živel na Norveškem in bil celo norveški državljan, je dejal, da je bil »norveški odpor bolj zadeva duha kot pa dejanske akcije«. Bolj kot sporadične gverilske akcije je Nemce skrbela možnost splošne vstaje in britanske invazije. Zato so deželo »ščitili« s 13 divizijami, 90.000 mornarji in 6.000 esesovci. V sabotažnih akcijah so Norvežani uničili tovarni letal in lokomotiv in veliko tovarno žveplene kisline. Zavezniki so s padali, še bolj pa z majhnimi norveškimi ribiškimi ladjami, infiltrirali 214 agentov in 300 ton orožja. Velika akcija SOE in domačih naj bi bil napad na Norsk Hydro, ki je proizvajal težko vodo. Napad pa ni povsem uspel.

Norveška je dala Quislinga, ki pa je bil Nemcem neprijeten, ker je vztrajal pri norveški neodvisnosti. Na smrt je bil obsojen zaradi uničevanja Židov in podpisov na odlokih za streljanje talcev. Norveška je dala močan kontingent prostovoljcev za vzhodno fronto.

Statistike: formalno članstvo v gverili (Milorg) leta 1944: 35.000. Nemci so ustrelili 25 talcev in zaprli 18.000 oseb.

ITALIJA. Do septembra 1943 so bili Italijani v nemškem taboru. Oboroženega upora dotlej ni bilo. Pomembne pa so bile množične stavke v Torinu in Milanu marca 1943. Po kapitulaciji septembra 1943 so ustanovili CLN (Comitato di liberazione nazionale). Komunisti so ustanavljali svoje partizanske enote, garibaldince. Uporniki so bili najbolj aktivni v Piemontu, že septembra 43, kasneje pa tudi na fronti, zlasti med Firenzami in Bologno. Komunisti so delali na svojo roko, ne meneč se za represalije. Ko so v Rimu z bombo ubili 32 nemških pomožnih vojakov, starih letnikov iz Bozna, so Nemci ustrelili 345 talcev. Zavezniki so v glavnem odklanjali vojaško pomoč Italijanov iz vojaških, pa tudi političnih razlogov, zato jim tudi niso hoteli pošiljati večjih količin orožja. Partizani, bilo naj bi jih 200.000 (?), so dvignili glave šele aprila 45, ko je šla vojna že h koncu in so se Nemci umikali proti severu.

Ob slovensko-italijanski etnični meji so slovenski partizani sprejeli pod svoje okrilje italijanske levičarske gverilce. Zmenili so se, da etničnega vprašanja ne bodo načenjali. Ob tej meji je nastala »Repubblica d’Osoppo«, ki so jo Nemci zlahka razbili. Brez potrebe so padli tisoči.

Komunistični partizani so dolgo časa delali za to, da bi po vojni prevzeli oblast. Začeli so likvidirati »kolaboracioniste«, ki pa so bili večinoma le potencialni nasprotniki levice. Ko je v vlado vstopil Palmiro [Stran 067]Togliatti, je ukazal svojim partizanom, naj se vključijo v skupni CLN. S tem je nevarnost komunistične prevlade minila.

AVSTRIJA. Po anšlusu je bila skoraj vsa opozicija strpana v zapore in taborišča. Polovica Židov se je izselila, druga polovica pa je šla v taborišča in smrt. Dejanskega odpora ni bilo. V Avstrijo so prodrli slovenski partizani, z avstrijskimi komunisti pa sodelovanje ni steklo zaradi izdaje. Slovenski partizani so kljub velikim izgubam ostali na Koroškem. Njihove akcije niso imele vojaškega pomena. Avstrijci so po vojni našteli kakih 60 primitivnih zločinskih likvidacij. Britanska SOE je s pomočjo partizanov prišla tudi v Avstrijo. Ko je neki agent te službe padel v sumljivih okoliščinah na Svinji planini, so Angleži svoje agente umaknili z motivacijo, da se za komunizem ne mislijo boriti.

GRČIJA. Takoj po italijanski in nemški zasedbi so Grki ustanovili ducate podtalnih osvobodilnih organizacij. Marionetna vlada, ki so ji okupatorji pustili 8.400 vojakov, je nesposobna, tare jo silna inflacija in huda lakota, od katere umre 70.000 Grkov. Proti sredi leta 1942 se Odpor kristalizira v dve organizaciji: desničarsko EDES, ki jo vodi polkovnik Zervas, in komunistično ELAS, ki jo vodi Aris Veluhiotis. Obe organizaciji sta imeli poleti 42 na terenu le nekaj sto mož. Zelo močna je sabotažna dejavnost, posebno na železnicah. Junija 1943 sklenejo gverilci sporazum o skupnem nastopu. Po kapitulaciji Italije njihovo število močno naraste. Prihaja do frontalnih spopadov z Nemci, ki se pa slabo končajo, s tisoči mrtvih.

Proti koncu 1943 ELAS že pripravlja revolucijo. Njen vodja Veluhiotis je ob neki priložnosti dejal: »Če je treba, ubijem deset nedolžnih, da le zadenem enega krivega.« In po spodleteli revoluciji: »Ker nismo dovolj ubijali, smo propadli. Revolucije uspevajo, če so reke rdeče od krvi.«

Leta 1944 so komunisti v premoči. Nasprotniki se morajo umakniti na Krf. Sledi množična intervencija Angležev, ki 1. oktobra 44 zasedejo Atene. Komunisti se umaknejo na sever in odvedejo s sabo 15.000 talcev – 4.000 izmed njih v smrt.

Grške žrtve zaradi gverile so bile grozljive: 1.700 vasi uničenih, 70.000 talcev ustreljenih. Italijani so jih usmrtili 9.000, Nemci 21.000, Bolgari 40.000.

ALBANIJA. Boj proti okupatorju se je hitro sprevrgel v čisto borbo za oblast. Prevladala je levica, Angleži so s težavo rešili nekaj njenih nasprotnikov v Italijo.

ANGLEŠKI ROKAVSKI OTOKI. Nad 100.000 Angležev se je držalo direktive iz Londona: »Sodelujte z okpatorjem v mednarodno predvidenih dopustnih oblikah, rešujte angleška življenja.« Odnosi z okupatorjem so morali biti res prisrčni, saj so nemški vojaki pustili tamkajšnjim Angležinjam nič manj kot 900 nezakonskih otrok. Domači funkcionarji so sodelovali z Nemci, dopustni okvir pa so nekajkrat prekoračili, posebno s svojimi podpisi na odlokih, ki so smrtno zadevali Žide.

SKLEP. Ocenjevati učinek evropskega Odpora na izid druge svetovne vojne ni lahko. Mnogih podatkov ni mogoče preveriti. Nedvomno je, da so vse strani v poročilih o svojih uspehih in nasprotnikovih izgubah krepko pretiravale: navajane številke so bile včasih tudi stokrat previsoke. Bi bil izid vojne brez Odpora ravno tak, kot je bil? Bi vojna trajala dalj časa? So ogromne žrtve, ki jih je zahteval Odpor, prevelike glede na rezultate?

Zdi se, da je Odpor največ pripomogel k zavezniški stvari z obveščevalno službo. Ta je bila nujna, brez nje bi bile žrtve marsikdaj veliko večje, nekatere akcije verjetno ne bi niti uspele. Zelo pomembna je bila tudi sabotažna dejavnost, vendar ne povsod enako. Najboljši so bili Francozi v času ob izkrcanju v Normandiji. Industrijska sabotaža je bila zelo uspešna na Norveškem in Danskem, slabše pa je bilo na Češkem in tudi v naši Sloveniji: industrijska proizvodnja je v teh dveh deželah med vojno krepko zrasla. Transport je bil s sabotažami oviran, vendar nikoli resno načet. To delo so morali opraviti bombniki.

Najmanj smotrna je bila v okupiranih deželah vojaška konfrontacija. Gverila s slabše izurjenimi vojaki, slabšim orožjem, težkimi pogoji ilegale ni mogla biti kos nemškemu vojaštvu in njegovemu orožju. Primeri za to: dve osvobojeni ozemlji v Visoki Savoji v Franciji, Repubblica d’Ossopo v Italiji, slovaška vstaja ter prestolnici Pariz in Varšava. Če je možen kak sklep, je vsekakor ta, da je bil Odpor v letih 1939–45 v vojaških konfrontacijah neuspešen in veliko predrag.

ODPOR IN POLITIKA. V vseh državah so skušali komunisti izkoristiti osvobodilni [Stran 068]boj za svojo prevlado na koncu vojne. Na Zahodu niso uspeli, Moskva in sovjetski interesi so bili predaleč. Drugače pa je bilo v vzhodni Evropi: tu je bil Odpor le krinka na krvavem obrazu revolucije. Brez nje ne bi bila zmagala. Narodi so prišli z dežja pod kap. Trajalo je dolgih 45 let, da so se resnično osvobodili.

Kako ravnati s komunistično preteklostjo – Primer Nemčija

dr. Tamara Griesser-Pečar
-
0

Zlom komunističnega režima v Vzhodni Nemčiji novembra 1989 je bil za Zvezno republiko Nemčijo (ZRN) presenečenje kljub temu, da je bilo – če danes gledamo nazaj – nešteto kazalcev na takšen konec. Zahodnonemška politika je bila desetletja preveč prepričana o neizogibnosti obstoja dveh nemških držav. Saj so še pred dvema letoma v Zvezni republiki z vsemi državnimi častmi sprejeli Ericha Honeckerja, šefa Enotne socialistične partije Nemčije (SED), državne stranke NDR. Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD) je pod omamnim vplivom politike popuščanja skupaj s SED izdelala »strateške načrte«, zahodnonemški politiki – na primer spodnjesaški ministrski predsednik Gerhard Schroder (SPD) – so se zavzemali za dvojno državljanstvo, kontrolnemu uradu v kraju Salzgitter, ki je zbiral doku[Stran 058]mente o vseh zločinih SED na mednemški meji, so tiste dežele, ki so jih vodili člani SPD, odtegnile finančna sredstva. Dvolične legalne in nelegalne vezi so se pletle med zahodno- in vzhodnonemškimi politiki. »Ponovna združitev« je bila sicer še vedno zapisana v temeljnem zakonu zahodnonemške ustave kot najvišji cilj, ni pa z njo nihče resno računal, čeprav ni nikomur moglo ostati skrito, da so ljudje v NDR dvomili o svoji državi. Kdor je v Zvezni republiki grajal ta režim, je bil večkrat ožigosan kot »privrženec hladne vojne«. Ni bilo več demonstracij za ponovno združitev in od 1988 nobene podpore opoziciji v NDR.

Tudi po zlomu NDR, ki so ga povzročile množične demonstracije ljudi, ki jih ni bilo več mogoče ustrahovati s sovjetskimi tanki, je v Zahodni Nemčiji prevladovalo mnenje, da se bi NDR, četudi v drugačni, demokratični obliki, obdržala kot samostojna država. Mnogi prejšnji privilegiranci SED so romali od enega TV omizja k drugemu, propagirali lastno »demokratično« NDR poleg ZRN in v glavnem protestirali proti temu, da bi jih zahodni Nemci imenovali »rojake«. Toda ljudje v osvobojeni deželi so jim prekrižali račune na marčnih volitvah 1990. Odločili so se za programe tistih strank – predvsem za CDU (Krščanskodemokratska stranka) – ki so jim jasno predstavile ponovno združitev. Po vsej državi je prišlo do velikih demonstracij za »takojšnjo« ponovno združitev. Še preden pa je prišlo do prvih volitev v zgodovini NDR, je morala vlada NDR pod ministrskim predsednikom Modrowom zaradi močnega pritiska javnosti pred parlamentom NDR dne 12. januarja 1990 sprejeti sklep, da se brez nadomestila razpusti služba državne varnosti (STASI). Sodelavci STASI bodo odpuščeni do 31. marca 1990, nekaj sto, predvsem v upravi obveščevalne službe za tujino, pa je dobilo nekoliko daljši odpovedni rok.

Ministrstvo za državno varnost (MfS) je imelo ob razpustitvi 97.000 poklicnih sodelavcev. Število tako imenovanih »neuradnih« sodelavcev še do danes ni znano, je pa ogromno in ni omejeno le na področje nekdanje NDR, ampak je zajemalo tudi Zahodno Nemčijo. Joachim Gauck, sedanji pooblaščenec za dokumente STASI ocenjuje, da je bilo »neuradnih« sodelavcev 109.000. Ovaduhi so sedeli v vseh važnih institucijah Zvezne republike, tudi v pisarni predsednika vlade. Znano je, da je zvezni kancler Willy Brandt leta 1974 padel zaradi vohuja Günterja Guillauma, ki je bil nameščen v njegovem najožjem okolju. Štirideset let je zbiralo ministrstvo za državno varnost podatke o milijonih ljudi, posegalo je v najintimnejša področja, ne da bi spoštovalo zdravniško molčečnost, bančno ali poštno tajnost. Spektakularen je bil primer Vere Wollenberger, borke za človekove pravice, ki je bila poročena s svojim ovaduhom.

Poleg tega je prišlo STASI prav vsako sredstvo, ki bi Zvezno republiko moralno razkrojilo. Danes je znano, da je RAF, teroristično združbo, ki je v 70. in 80. letih morila vrhunske zahodnonemške gospodarstvenike, podpirala NDR. Številni pripadniki RAF so dobili zatočišče v SED; tam so jim priskrbeli novo identiteto. Tudi nemško »Mirovniško gibanje«, ki je na Zahodu demonstriralo proti predsedniku ZDA Reaganu, proti NATU in ameriški »vojni politiki«, molčalo pa o krivičnem režimu na Vzhodu, prav tako kot danes o vojni na Balkanu, je bilo tesno povezano s SED. Domneva, da je STASI infiltrirala svoje obveščevalce v mirovniško gibanje, se danes vedno jasneje potrjuje z različnimi odkritimi dokumenti – tudi to, da je STASI gospodarsko in logistično podpirala gibanje. Oficirji HVA (general Markus Wolff) navajajo »Krefeldski apel« 1980, ki ga je podpisalo 2 milijona mirovnikov, kot enega največjih uspehov v boju proti dodatnemu oboroževanju NATO.

Strukture tega »mirovniškega gibanja« se po preobratu niso spremenile, isti ljudje ga vodijo. Spremenili pa so se njegovi cilji. Ker ob eklatantnih kršitvah človekovih pravic v komunističnih deželah prejšnja ekstremna protiameriška propaganda za mnoge pripadnike gibanja ni več prepričljiva, se nova parola glasi »fašistična nevarnost«. SED, ki se je medtem preimenovala v »Stranko demokratičnega socializma« (PDS), upa, da bo izgubljeni položaj s pomočjo mirovniškega gibanja znova pridobila. Hkrati pa PDS pošilja v nemški zvezni parlament poslance, ki »so prej na vodilnih mestih delali za teroristični režim SED«, kot je ugotovil berlinski senat junija 1992. Isto sodišče je 10. junija 1992 razsodilo, da je PDS mogoče imenovati »zločinsko in morilsko tolpo«, ne da bi bil za to kaznovan. Demokratične sile – očitno zaradi napačno razumljene liberalnosti – tu ne potegnejo nujnih meja. V rednih presledkih se vedno znova pojavlja[Stran 059]jo zahteve po nadzoru in prepovedi te stranke – bavarski notranji minister Günter Beckstein je označil PDS kot nedvoumno protiustavno – toda mnogih volilcev to očitno ne moti. Pri občinskih volitvah v vzhodnonemški zvezni deželi Brandenburg je stranka dobila 24 odstotkov glasov in bila druga najmočnejša stranka. Manfred Stolpe, prejšnji konzistorialni prezident evangeličanske cerkve v NDR in današnji ministrski predsednik Brandenburga, ki ga po sklepu sodišča lahko označujemo kot neformalnega sodelavca, javno spodbuja sodelovanje SPD in PDS.

MirFigure 1. Mir

Listine nadzornega aparata

Po padcu berlinskega zidu velja posebna skrb borcev za človekove pravice listinam gigantskega nadzornega aparata – problem, s katerim se morajo soočati vse nekdanje komunistične dežele. Ko so konec novembra in v začetku decembra prekrili nebo črni dimni oblaki nad okrajnimi upravami državne varnosti v nekaterih mestih, v Erfurtu, Dresdenu in Leipzigu – so razjarjeni meščani ustavili uradnike STASI, ki so uničevali akte. Zasedli so okrajne in okrožne sedeže STASI, državljanski odbori pa so prevzeli varovanje. Višek tega dogajanja pa je bil napad na centralo MfS na Normannenstrasse v Berlinu sredi januarja 1990. Poslej sta centralo varovali dve instituciji: delovna skupina Varnost, ki je ustanovila široko zasnovani državljanski forum »okrogla miza«, in državni komite za ukinitev urada za nacionalno varnost, ki je začasno prevzel mesto MfS.

Državljanski komiteji so hoteli doseči troje: vse, kar je vedela oblast, pokazati in dati v roke ljudem, omogočiti juridično obdelavo materiala in podpreti politične spremembe s pomočjo aktov, na podlagi katerih bi lahko izvedli pravilne personalne zamenjave. Hoteli so preprečiti, da bi se nekdanji sodelavci na novo povezali in v novi demokraciji zasedli vplivna mesta. Kljub temu je bilo v nekaj tednih uničenih ogromno dokumentov. V 17.200 vrečah so ostali raztrgani papirji, ki jih bo treba mukoma spet sestaviti. Tudi kartoteke, ki so olajševale dostop do dokumentov državne varnosti, so bile prerešetane. V nekaterih okrožnih upravah manjkajo pomembni dokumenti. In obveščevalni službi za tujino – inozemski špionaži – je bilo pod vlado starega komunista Modrowa[Stran 060]omogočeno, da se je sama razpustila in uničila celoten fond aktov. Pred kratkim so ugotovili, da so bili originalni akti poslani v Moskvo, po kanalih pa se vedno znova (na primer na Slovaškem) ponujajo naprodaj.

Seveda so se ljudje upravičeno bali, da bi ta eksplozivni material prišel v napačne roke in lahko povzročil hudo škodo. Zaradi tega je februarja 1990 Okrogla miza sprejela sklep, ki je imel težke posledice: elektronski nosilci podatkov naj se uničijo. To v celoti ni bilo izvršeno, je pa privedlo do tega, da je bil dostop do STASI dokumentov poslej zelo otežen. To seveda žrtvam ni bilo prav. Zaradi tega se je kmalu uveljavilo prepričanje, da je treba temne posle represivnega aparata neusmiljeno razčistiti, da imajo žrtve pravico, izvedeti imena storilcev. Zato je edini demokratično izvoljeni parlament v zgodovini NDR 24. avgusta 1990 sprejel Zakon o varovanju in uporabi podatkov nekdanjega ministrstva za državno varnost. V njem je bila določena ne samo politična, zgodovinska in pravna obdelava dela MfS, ampak tudi pravica vsakega prizadetega na vpogled v akte, varstvo žrtev pred zlorabo ter uporaba podatkov za preverjanje ljudi. Pri tem ni šlo za to, da bi preganjali 2,5 milijona dotedanjih komunistov, ampak za to, da bi v novih političnih strukturah prišle na oblast druge skupine in da obremenjeni ne bi mogli biti nastavljeni kot sodniki, učitelji, policisti. Joachimu Gaucku, župniku v Rostocku, je bila zaupana naloga, da to izpelje.

Po pogodbi o združitvi 3. oktobra 1990 tega zakona niso avtomatično prevzeli, ampak so predvideli zakonsko ureditev. Gauck je tako postal »posebni pooblaščenec zvezne vlade« za osebne dokumente nekdanje službe državne varnosti, sicer podrejen nadzoru zveznega notranjega ministrstva, toda strokovno neodvisen. 12. decembra 1990 je bil izdan »začasni pravilnik za delo«. Gaucku so pomagali sodelavci nekdanjega posebnega skupščinskega odbora, ki so že imeli izkušnje pri razpustu okrajnih uprav. Za direktorja je bil nastavljen neki bavarski pravnik. Razen tega je bil ustanovljen poseben štab z nalogo, da izgradi oblastveno strukturo. V tem času je bil vpogled v dokumente možen le v izjemnih primerih: za preverjanje kandidatov za javne službe in za kazenski pregon. Nekateri pa so razmišljali tudi o tem, da bi akte sploh zaprli ali celo uničili.

Za uničenje aktov je – tako Gauck v političnem tedniku Spiegel 27. 12. 1993 – jasno razpoznavna plast tistih, ki bi imeli od tega koristi. To so na Vzhodu »delavci ministrstva za državno varnost in njihovi pomočniki, skupaj okrog 200.000 do 250.000 oseb«. Koristilo pa bi tudi »nekdanjim državnim zgodovinarjem NDR« in »vsem, ki so nam to državo ponujali kot socializem, kot novo družbo«. Na Zahodu pa so to tisti, ki so se do preobrata upirali in niso hoteli videti NDR takšne, kakršna je v resnici bila: »diktatorski, nepravni režim«. Mednje ne spadajo le nekateri raziskovalci NDR, ampak tudi mnogi novinarji in ustvarjalci javnega mnenja. »Vsi ti,« pravi Gauck, »ne želijo, da bi jih spominjali na njihove včerajšnje sodbe in izjave.« Koristilo pa bi nazadnje tudi »politikom, ki jim je neprijetno, če bo iz dokumentov STASI razvidno, da so bili nekoliko preveč razumevajoči in pripravljeni pomagati diktatorjem SED«.

Bili pa so tudi načrti, da bi akte vključili v zvezni arhiv v Koblenzu. Temu se je Gauck odločno uprl, saj bi to pomenilo avtomatično zaporo za 30 let, žrtve pa imajo pravico do vpogleda in uporabe. Zapora ali celo uničenje aktov bi ponovno kaznovalo žrtve, saj bi bila s tem moralna in pravna rehabilitacija vsaj zelo otežkočena, če ne celo onemogočena. Prizadeti ljudje bi bili tako prepuščeni »milosti« svojih nekdanjih mučiteljev.

Sledile so burne debate v zveznem parlamentu in komisijah, pa tudi javne razprave strokovnjakov. Slednjič so izdelali nov zakon o vzhodnonemški varnostni službi in ga 20. decembra 1991 sprejeli. Ta zakon je prevzel vse bistveno iz omenjenega skupščinskega zakona in ga razširil; ta skupščinski zakon je edinstven v nekdanjem komunističnem svetu. Ureja zajetje, obdelavo, upravljanje in uporabo dokumentov. Posamezniku je omogočen vpogled v informacije, zbrane o njem, da lahko »pojasni, kako je to vplivalo na njegovo usodo«, hkrati pa mu nudi varstvo pred zlorabo njegovih osebnih podatkov. Pri rehabilitaciji prizadetih in kazenskem pregonu izvajalcev naj se nudi vsa možna pomoč; javnim in zasebnim službam je zagotovljena priprava informacij in pomoč pri politični, zgodovinski in pravni obdelavi.

Obstoječa dokumentacija obsega 178 km (pisanega in tiskanega) gradiva; od tega je [Stran 061]centrala zapustila 48 km. V 15 nekdanjih, okrajnih upravah so našli skupaj 74 km; kartoteke v dolžini 9 km, mikrofilne na milijonih filmskih zvitkov, ki bi, preneseni na papir, dali še 47 km. Trenutno mora oblast obdelati 1,9 milijonov tožbenih vlog, od tega je 1,2 milijona usmerjenih v preverjanje zaposlenih v javnih službah, v parlamentih in javnih institucijah. 700.000 vlog so vložili državljani, ki bi radi izvedeli, ali je STASI tudi zanje pisal dosje in kaj je v njem. Okoli 270.000 vlog so doslej obdelali. Ko najdejo ustrezen dokument, povabijo predlagatelja vloge, da si ga ogleda. Ima tudi pravico, da izve za prikrita imena uradnih in neuradnih sodelavcev in sme svoje akte tudi kopirati. Ker je pri tolikem delu treba dolgo čakati, je predvidena prednostna uvrstitev: starejši ljudje, politični zaporniki in drugače težko oškodovani, na primer ljudje, ki jim je bilo nasilno odvzeto državljanstvo, in tisti, ki so bili iz mejnih področij nasilno izseljeni, imajo prednost pri vpogledu v dokumente. Slabo pa je, da zakon STASI ne predvideva sistematičnega preverjanja aktov. Sodelavci tudi niso ustrezno kriminalistično izobraženi, tudi ne morejo biti, kajti v glavnem z vzhodnimi Nemci zasedena oblast ne more vključevati strokovno usposobljenih, saj so le-ti večinoma obremenjeni.

Že iz teh številk je razvidno, kakšno ogromno delo je prevzela oblast. Sodelavci so pretežno državljani nekdanje NDR srednjih let: kleparji, zdravniki, učitelji, pastorji itd., ki se morajo v to nalogo šele vživeti. Od sedanjih 2975 sodelavcev jih prihaja 2848 iz novih in le 127 iz starih zveznih dežel – slednji opravljajo naloge, za katere je potrebno obvladovanje zveznega nemškega zakona o upravi, varstvu podarkov in kazenskem pravu.

Uničiti dokumente?

Ne glede na pomen aktov za posameznika je vedno znova vračajoča se zahteva po uničenju dokumentov STASI tudi z zgodovinskega stališča skrajno problematična. Akti varnostne službe SED so za zgodovino izredno pomemben vir podatkov. Dejstvo, da so nastali z metodami, ki jih je treba odklanjati, z zasliševanjem, mučenjem, izsiljevanjem, ovaduštvom, prisluškovanjem in celo umorom, ni zadosten razlog, da bi dokumente uničili. Saj na primer nihče ni prišel na misel, da bi uničili gestapovske dokumente, ker so izraz zločinskega režima. Zgodovina »tretjega rajha« ne bi nikoli bila popolna brez teh dokumentov. Prav tako je tudi tu. Naravnost absurdno bi bilo, pisati zgodovino NDR, ne da bi osvetlili velikanski nasilni aparat SED. Vsekakor pa je treba dokumente STASI skrbno brati in razvrščati; različne je treba poiskati in primerjati. Dokumenti STASI niso samo dosjeji ovaduhov, vsebujejo tudi uradne zapisnike, poročila, ki razkrivajo ozadje, analize, ukaze, izobraževalni material.

Večkrat se ugovarja, češ da so akti deloma ponarejeni in da so uradniki MfS kartoteke tako prečistili, da je nemogoče ugotoviti dejansko stanje. Tu pa je treba vedeti, da akti v glavnem niso unikati; kopije, povzetki, navodila, sporočila so bila poslana različnim uradnim enotam. Kdor bi hotel akte v celoti uničiti, bi moral imeti dostop do mnogih uradov. Vedno znova se namreč naknadno ugotovi, da obstajajo kopije, kjer so bili originalni dokumenti uničeni. Prav zaradi tega je tudi mogoče pri skrbnem pregledu odkriti ponaredke. Poleg tega so bili akti STASI glavni delovni instrument ministrstva in so zato morali biti avtentični, saj jih je naslednik moral uporabljati. Gotovo, v aktih je mnogo propagande, toda ta se nanaša le na razlago informacije, ne pa na sama dejstva. Tudi podoba opozicije v NDR postaja iz teh dokumentov bistveno bolj jasna.

Zapisi v teh aktih so zelo natančni. Klaus-Dietmar Henke, vodja oddelka za izobraževanje in raziskovanje pri zveznem pooblaščencu za dokumente službe državne varnosti, pravi o njih: primerljivi so z akti nacionalsocialistov; napisani so tako natančno, da so avtentične priče druge totalitarne izkušnje v Nemčiji. Ko so te listine odprli, v Nemčiji ni bilo več mogoče plesti legend okoli državnega socializma. Tudi zaradi tega morajo ostati odprti. Henke upravičeno opozarja, da so akti SED še pomembnejši kot nacistični, kajti v NDR so v 70. in 80. letih začeli izvajati novo prefinjeno obliko totalitarne oblasti. Zgodovinsko nove in značilne za MfS niso v prvi vrsti njegove vohunske, zasliševalske in represivne metode, nova je njegova obsežna (prikrita) usmerjevalna in manipulacijska funkcija. Če je bilo potrebno, so svoje ljudi razporejali ne le na pomembna področja države in družbe, ampak tudi v primarne skupine in celo v osebne odnose.

[Stran 062]

Tako imenovani »vplivni agenti« so imeli zaradi svoje visoke funkcije natančne informacije o gremijih vseh vrst – v politiki, znanosti, cerkvi. Te informacije so posredovali varnostni službi, povratno pa so dobili instrukcije, navodila za prikrito usmerjanje področja, za katero so bili odgovorni, včasih celo za več let naprej. V zvezni republiki so opazovali okoli 25.000 pomembnih oseb – politike, urednike, novinarje, menedžerje.

Drugi pomemben kompleks je vpogled v dokumentacijo oškodovancev, ki so doživeli zapostavljanje v poklicu, ki so bili zaprti, ki so jim onemogočali potovanje v inozemstvo in jih cesto ne le spravili ob vse premoženje, ampak jih tudi izgnali iz države in jim odvzeli državljanstvo. Za marsikoga od njih je branje svojega dosjeja boleča izkušnja. Pri tem pogosto naleti na na videz dobre prijatelje in sosede, tudi na družinske člane, ki so iz najrazličnejših razlogov delali za državno varnost, ne redko so bili prisiljeni. V aktih pa se najdejo tudi drugačne stvari: primeri ljudi, ki so pokazali pogum in značajnost, ki niso bili pripravljeni sodelovati ali pa so se umaknili.

Vsak posameznik mora imeti pravico, da ohrani tajnost podatkov v svojih listinah ali pa sodno nastopi proti svojim mučiteljem. In čisto jasno se je pokazalo, da si državljani pravice do vpogleda v akte žele; kajti vedno, kadar se v javnosti pojavilo razmišljanje o zaprtju aktov, se poveča število zahtev pri oblasteh in prizadeti protestirajo. Ko je zvezni kancler Kohl pred parlamentarno anketno komisijo izjavil: » … vem, kaj bi z dokumenti napravil,« se je v Gauckovi pisarni znašlo za 20 odstotkov več vlog kot prej, kajti ljudje so se bali, da bo zdaj prišlo do zaprtja aktov. Po najnovejši anketi Wickertovega instituta v Tiibingenu je 76 odstotkov vseh volilnih upravičencev v Nemčiji mnenja, da se morajo akti še naprej analizirati. Na zahodu je teh, ki to zahtevajo, 77,2 odstotka, na vzhodu pa 71,1 odstotka.

Po pogodbi o združitvi naj bi bili nekdanji sodelavci STASI odstranjeni s posebno zaupnih položajev. Še pred tem preobratom je začela prva svobodno izvoljena skupščina preverjati poslance – podobno se je dogajalo tudi v deželnih skupščinah. Preverjanje je v glavnem potekalo brez težav. Po združitvi 3. decembra 1991 je zvezni parlament sprejel predpise o preverjanju poslancev. To preverjanje je prostovoljno, le če je predloženo konkretno opozorilo, lahko poslovni odbor z 2/3 večino uvede preverjanje tudi proti volji poslanca. Nihče pa ni prisiljen odstopiti. Od 622 poslancev se jih je le 287 prostovoljno odločilo za preverjanje. Le poslanci »Bündnis 90« so se dali vsi preveriti.

Problem sodstva

Za žrtve režima SED ni važno samo to, da dobe vpogled v svoje akte, ampak gre tudi za to, da lahko proti storilcem sodno ukrepajo. Tu pa so seveda težave, kajti pri sodni obdelavi preteklosti NDR morajo uporabljati tudi takrat veljavni kazenski zakon. Tako je moralo zvezno sodišče v Karlsruheju sprejeti dve odločitvi, ki grobo prizadevata čut za pravičnost. Šlo je za prisluškovanje uradnikov MfS telefonskim pogovorom in za odvzem denarja iz pisem v mednarodni korespondenci. Kazenski zakon NDR za take primere ni imel predpisa, ki bi ustrezal nemškemu zveznemu zakonu. Zaradi te kazenskopravne vrzeli so bili storilci oproščeni. To seveda žrtev ne zadovoljuje in Gauck upravičeno opozarja, da ti mnogokrat mislijo, da bi pravna država morala krivico vedno kazenskopravno poravnati. Mnogi vzhodni Nemci zdaj s težavo spoznavajo, da je pravna država tudi država pravnih sredstev. Nekdanji oblastniki in njihovi pomočniki so se tega hitreje naučili. Tudi zato je važno, da se novinarji in zgodovinarji lotevajo te tematike, da imenujejo storilce in žrtve moralno rehabilitirajo.

»Očitno kršitev človekovih pravic« je vsekakor mogoče preganjati – tako zvezno sodišče – na primer »hude kršitve človekovih pravic in primere, »ko kazenski pregon in kazen nista služila za to, da se izkaže pravičnost, ampak da se onemogoči politični nasprotnik ali določena socialna skupina«. Kazenskipregon je mogoč tudi, kadar gre za prekoračitev zakonskih določil ali za zlorabo nedoločenosti zakona do take mere, da je kazen mogoče ovrednotiti kot očitno krivico, ali kadar je izrečena kazen, na primer pri obsodbah zaradi »bega iz države«, v neznosnem nesorazmerju s težo dejanja, tako da je kazen, ki je tudi v nasprotju s predpisi kazenskega prava NDR, zelo krivična in se mora šteti za težko kršitev človekovih pravic.

Preiskovalni urad, ki obstaja od leta 1990 in je odgovoren za postopek proti krimina[Stran 063]liteti vlade in združb, vodi preiskavo proti Erichu Honeckerju, Erichu Milkeju, Egonu Krezu, različnim strelcem ob berlinskem zidu in regionalnim ponarejevalcem volilnih rezultatov. Spet se bo zgodilo, da se bodo mnogi pravici izmuznili, čeprav so zelo obremenjeni: to pa spet hudo prizadene čut pravičnosti – kot v primeru Honecker. V pravni državi, proti kateri se je desetletja boril, so mu prizanesli in ga oprostili zapora – zaradi domnevnega življenjsko nevarnega rakastega obolenja. To je izkoristil in Nemčiji za vedno obrnil hrbet. Vodja preizkovalnega urada, Manfred Kittlaus, prej deželni policijski direktor v Berlinu, pravi: »Stojimo pred ogromnim temnim prostorom: umor, pregon, zloraba prava, trpinčenje, prisila, ponarejanje volilnih rezultatov, poneverbe, goljufije, izsiljevanje, trgovanje z orožjem in tako dalje. Kolikor več naredimo, toliko več bo znanega.«

Sodišča, revizorji, zgodovinarji, novinarji bodo potrebovali še leta, če ne desetletja, da bi razjasnili minulih 40 let v Nemčiji. Seveda so tudi mnogi, ki bi radi potegnili črto pod vsem. Šele pred kratkim je bilo na pobudo vzhodnih poslancev doseženo, da so ukinili rok zastaranja tako imenovanih »manjših deliktov«. Gauck je pred kratkim rekel v Hamelnu: »Kako se je mogoče drugače posloviti od diktature kot v sporu med tistimi, ki so vladali, in tistimi, ki so bili zatirani – s keep smiling morda? Kakšen mir bi to bil? To bi bil pač le gnil mir!«

V Enciklopediji Slovenije pa o »NOB« vse po starem …

Davorin Vuga
-
0

Komunizem je sicer padel, vendar se v miselnosti nekaterih očitno ni dosti spremenilo. Značilen primer, kako naj bi bila v reprezentančni narodovi ediciji – Enciklopediji Slovenije – tudi poslej obravnavana tragična tema II. svetovne vojne, ki jo za večne čase zaznamujejo nepojmljivo kruti in za slovensko občestvo pogubni pomori protikomunistov med vojno in zlasti po njej, je prav sedmi zvezek sub vocibus Marin/Nor, na svetlo dan ob koncu leta 1993. Naključje je hotelo, da so ravno v tem zvezku obdelana, seveda na prej omenjeni nespremenjeni, s komunistično ideologijo prekvašeni način, ki izključuje sleherno drugo razen ene same »pravoverne« resnice, sicer z nekaterimi epiteti v duhu »objektivnosti«, ki pa so le slepilo za oči: Narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji, Narodnoosvobodilni boj v Sloveniji … Praktično vse geslovno gradivo zvezka, ki naj bi v »novi«, »demokratični« luči predstavil slovenstvu čas »narodnoosvobodilnega boja« in socialistične revolucije, se nanaša na »zmagovito« stran, poraženi, demokratični, protikomunistični strani naj bi očitno zadostovalo le nekaj drobtinic, načelno pejorativno zasnovanih, vendar prava resnica tudi na tako omejenem prostoru, med vrsticami sicer, bije na dan. V zvezku nastopa tudi tolikokrat premleta tema »narodnega izdajstva«, vendar se pri njej že čuti, da vendarle vejejo pomladne sapice čez tako dolgo zamolčevano resnično podobo morda najbolj tragičnega časa za naše ljudi v vrtincu drugega svetovnega spopada. Uredništvo enciklopedije se bo moralo resnično zamisliti, ali naj takšen »komunistični« pogled na tragiko državljanske vojne pri nas in tudi siceršnjo razdvojenost enega najmanjših narodov Starega sveta velja vsem Slovencem doma in po svetu, ali niso morda nasprotno želeli uredniki svoje zveličavne »resnice« nameniti z golj peščici »najboljših sinov naroda«, za ostale pa jim kratkomalo ni nič mar. Smo torej pred logiko izvršenega dejstva, brezobzirnega vsiljevanja pogledov le na eno stran medalje, z opaznimi ciničnimi podtoni, npr. pri »objektivnem« (značilno!) prikazu »NOB Jugoslavije«, da naj bi prišlo zaradi krutosti nasprotovanja narodnoosvobodilnemu gibanju do, razumljivo, maščevalnega poboja »več 10.000 nasprotnikov« po končani vojni. Pri »NOB Slovenije« pomor domobrancev sploh ni več omenjen, kaj šele obravnavan pietetno in s kritično zgodovinsko distanco, zato je sleheren komentar sploh odveč. Očitno nekdo oziroma nekateri pozabljajo, da ima slovenski narod po zlomu komunizma pravico izvedeti za pravo podobo bratomorne vojne in te pravice si ne sme dovoliti vzeti nikdar. Končno vemo iz pričevanj redkih, po božji volji rešenih žrtev srhljivih pomorov, da so smrti zapisani tisoči in tisoči mladih ljudi želeli, da se mlajšim rodovom ohrani nepopačen spomin na njihovo žrtev. Komunizma ti fantje in možje, del cveta narodove mladosti, niso hoteli za nič na svetu, zato jim je zla usoda za njihov pogumni boj namenila smrt, vendar mučeniško …

Ni sicer naš namen, da se podrobno ustavljamo ob vseh navedbah in trditvah avtorjev kar lepega števila gesel, ki so si po miselnosti in duhu tako zelo podobna, kot jajce jajcu, z izjemo peščice besedil resnega zgodovinarja srednjih let, g. Borisa Mlakarja, ki odgrinja žalostno, neznano, zamolčevano, z brezsolznimi očmi objoko[Stran 056]vano resnico svojcev nesrečnih žrtev (npr. nemški poboj gojencev partijske šole v Cerknem, nedvomno tragično prelivanje krvi mladih življenj, ima tudi drugo, morda še bolj zloveščo resnico: maščevalni pomor petnajsterice domačinov s kaplanom na čelu, sicer formalno obsojenih zaradi izdajstva, vendar nedolžnih, mučenih, pomorjenih, vrženih v brezno – sic!, in vendar je Bog ohranil živo pričo iz skupnega groba). Ker je bil pristop k razčiščevanju slovenske »NOB« za uredništvo vzet silno »resno«, je takšnih gesel, ki ga slavijo, ogromno: napisana so bila vodilna gesla, kopica manjših (vse samostojno), vendar najdemo del podatkov o »NOB« tudi pri krajevnih, biografskih in drugih geslih. Predvsem so poleg natančnega »komunističnega« pogleda na medvojno (tudi že predvojno) dogajanje v Jugoslaviji (zanimivo, očitno smo za nekatere še vedno zvezani s to nenaravno, fantomsko, vampirsko, trhlo, nesrečno in za slovenstvo usodno versaillsko tvorbo, ki tudi de facto še kar vegetira, žal še vedno duši druge in potencialno ogroža svetovni mir!) in Sloveniji opisani vsi »večji« vojaško politični dogodki »zmagovite« strani po že navedenem geslovniku, nato natančni opisi delovanja »njenih« oboroženih formacij, tudi najmanjših čet (zanimivo: ob prebiranju podatkov o partizanskih brigadah, korpusih, bataljonih, armadah – to je že bila JA – se človek resno zamisli, ali ne bi kazalo vsakič sproti komentirati terminološko neskladnost oddelkov »NOB in POJ« z običajnimi pojmi, ki jih pozna vojaška znanost; prav žongliranje z militaria, ki izstopajo iz konvencionalne sfere, nehote zbuja pri bralstvu občutek o silni moči partizanske vojske!). Sledijo vsi narodni heroji, tudi takšni, ki so imeli v povojnem času »svobode« eno partijsko in državno zadolžitev za drugo (vseje lepo popisano po vrstnem redu, le komentarja ni nikakršnega), različne službe, ustanove in naposled tisk, celo povojne nagrade in – tipično – mladinske delovne akcije (ker izvirajo še iz časov »NOB«). Ko človek takole prebira vse o sestavu »komunistične države« oziroma »oblasti« (torej je šlo za revolucijo, ki jo komunistična stran zdaj nenehno zanikuje), ki se je v senci narodove zasedbe s strani tujih sil skoraj neovirano razvila na obrobnih legah in nato s sistematičnimi in zavestnimi »koristnimi akcijami za zavezniško stran« in brezobzirnimi eksekucijami političnih nasprotnikov (»izdajalcev in okupatorskih vohunov«) nalašč tirala narod v boj za preživetje, v odvisnost od dobre in zle volje zasedbenih oblasti (nacionalsocializem bi bil lahko dal kratko malo Slovence tudi iztrebiti, tako kot se je kruto znesel nad Poljaki in njihovimi mesti) in zlasti v medsebojno, bratomorno, državljansko vojno (če je razklan narod, je tudi v primeru odsotnosti nacionalne države takšno medsebojno obračunavanje imenovano s takšnim imenom, sicer žalostno zapisanim že pri starih narodih z edino pravim imenom bellum civile – vojna državljanov; kdor bere Cezarja, hitro spozna, kakšno prekletstvo je že za stare Rimljane pomenilo medsebojno nasprotovanje in pobijanje prebivalcev iste države). Bratomorna vojna na Slovenskem je očitno nastala iz upora enega dela Slovencev proti komunizmu; drugi del Slovencev so znali komunisti prelisičiti in ga pod krinko boja proti tuji vojaški zasedbi de facto usmeriti v obračunavanje proti zanje največjemu sovražniku, protikomunistom domače vere in krvi.

Nedvomno so tudi nekateri zanimivi prispevki, ki prispevajo k vednosti o II. svetovni vojni tudi za manj načitanega in razgledanega bralca. Tako so podrobno prikazani strateški nemški cilji v boju s partizani po italijanski vdaji leta 1943; iz navedenih podatkov si je moč dobro predstavljati potek nemških vojaških operacij, njihovo neverjetno učinkovitost in uspešnost (ob velikih premikih front na Vzhodu in v Italiji) ter dejstvo, da je ofenzivo izpeljala izključno nemška vojska, zato toliko bolj bije v oči neverjetna naivnost partizanskega poveljstva, ki je očitno upalo, da bo lahko v celoti obdržalo pridobljene pozicije iz razsula po italijanski vdaji, in to kljub dejstvu, da je Ljubljanska pokrajina ležala na vitalnem hrbtišču fronte v Italiji in ključnih nemških bojnih pozicij v Jugovzhodni Evropi. Ko iščemo podatke o domobranski strani, izzvani udeleženki v slovenski državljanski vojni, smo neprijetno razočarani. Svetle iskrice resnice so opazne le tu in tam, med drugim tudi v geslu o medvojni hrvaški državi, Neodvisni državi Hrvaški (NDH), ko z nemajhnim začudenjem preberemo, da je deloval v Ljubljani, to je glavnem mestu deželne upravne enote z uradnim imenom Provinz Laibach – Ljubljanska pokrajina, od leta 1943 do 1945 hrvaški konzulat (za nemškega vemo); sledi pripomba, da medsebojni politični in vojaški odnosi Ljublja[Stran 057]ne z Zagrebom še niso raziskani (zakaj ne?). Poleg vsega znanega je tudi to eden izmed dokazov, da je imela Ljubljanska pokrajina s slovensko oblastjo, vojsko, banko, policijo, pošto in uredništvom pravzaprav status slovenske države (sem je sodila še himna in narodova tribarvnica z alibrez kronanega kranjskega modrega – andeškega – orla), seveda sub conditione, da je šlo za čas vojne in formalno širšo vključitev v nemško operacijsko cono Adriatisches Küstenland, razpeto od meja zahodne Furlanije, Julijskih Alp, do vzhodne Istre z Reko (Fiume). Ko med gesli neuspešno brskamo za zgodovino slovenskega protikomunističnega upora (pisci ne poznajo ali nočejo poznati literature, ki je nastajala in še nastaja na demokratični, protikomunistični strani!), smo presunjeni: praktično je ni, z izjemo nekaj gesel, ki jih je benevolentno napisal g. B. Mlakar (npr. o Marku Natlačenu, stotniku Dušanu Meničaninu – najboljšem domobranskem častniku, narodnem izdajstvu; med odlične prispevke g. Mlakarja sodi tudi Napad na partijsko šolo v Cerknem, 27. 1. 1944, z že citirano navedbo žrtev komunistične »justice«). Ne le, da se o protikomunističnem uporu ne piše oziroma piše s pravo besedo, za kar so s svojim vplivom in miselnostjo nedvomno odgovorni nekateri gg. uredniki), tudi slikovna oprema je značilno pičla (npr. prikaz članov MVAC v Mokronogu v družbi častnikov »Črnih srajc« in SS). Kazalo bi tudi polemizirati, odkod avtorjem gesel takšna vnema in doslednost v zapisovanju kratice MVAC – Milizia volontare anticommunista (Prostovoljna protikomunistična milica). Morda s tem hočejo še dodatno podkrepiti podrejenost pripadnikov protikomunističnega upora italijanski zasedbeni oblasti, kot da med ljudstvom ne bi živeli izvirni in jasno izpovedni pojmi vaške straže, vaški stražarji, legija, legionarji? Naše razočaranje ob takšnem enostranskem prikazovanju žalostne narodove bližnje preteklosti v primežu treh brezobzirnih totalitarističnih ideologij – fašizma, nacionalsocializma in boljševizma oziroma komunizma (po pravilu enega hujšega od drugega) je popolno. Dokazuje, da nekateri hočejo za vsako ceno preprečiti, da mučeni slovenski narod enkrat za vselej pride na jasno z vsem, kar se mu je pred pol stoletja in še kasneje dogajalo. Narod, ki ne vidi in noče videti oziroma si ne upa spoznati lastne preteklosti, pa naj si bo še tako huda, ni vreden prihodnosti! Upati je, da se uredništvo Slovenske enciklopedije zaveda, kaj počne. Če si kdo želi imeti takšno popačeno zgodovino II. svetovne vojne na Slovenskem, naj jo ima – ob vsej odgovornosti do prave zgodovine, vendar naj jo tudi plača sam. Mislimo, da smo vredni vse drugačnega obravnavanja narodove novejše zgodovine – sicer bolečega segmenta v vendar slavni tisoč in večletni zgodovini slovenstva. Le narod, ki je ponosen na svojo preteklost – takšno ali drugačno, predvsem pa pošteno predstavljeno, ima prihodnost in svoje mesto na zemljini obli, sicer lahko v tem nemirnem svetu vse prehitro postane plen drugih!

Dražgoše in Žvirče

Franc Blatnik
-
0

Doživeli smo še eno od številnih, slavnostnih in ponavljajočih se domicilnih manifestacij ob obletnici dražgoške bitke na Gorenjskem. Pod vznožjem veličastnega mavzoleja so ponovne odmevale bombastične besede o svetlih tradicijah in slavnih poteh NOB, za katero se je v usodnih trenutkih odločil ves slovenski narod, razen peščice izdajalcev in kolaborantov. Prejšnja leta je bila sicer ob takih ritualih enako kot NOB in od istih ljudi slavljena tudi revolucija. Ker se je agitacijski kurs nekoliko spremenil, danes taisti ljudje na taistih govorniških odrih brez kančka zadrege, javnosti navkljub ali v posmeh o revoluciji več ne govorijo.

Žal pa na Slovenskem v tistih časih to niso bile edine Dražgoše. Razumljivo je, da po tolikih letih slavljenja javnost ni več sposobna dojeti razsežnosti zamolčanih tegob, ki so podobne onim na Gorenjskem. Mračni čas, ki je strpnost zavračal, poveličeval pa sovraštvo, je pač opravil svoje. Primer, ki ga vseeno mislim opisati, se je odigral v Žvirčah v Suhi krajini proti koncu zime 1945.

Številčna partizanska vojska je obkolila vas in sredi noči z vriščem in zmerjanjem segnala ljudi v vaško cerkev. Vsi, od najmlajših do bolehnih in starejših, so morali v nekaj minutah zapustiti svoje domove. S seboj niso smeli odnesti ničesar, niti hrane ne. Vsa vas je bila do poznega popoldneva zaprta v vaški cerkvi in samo izjemoma so sem pa tja komu dovolili ob spremstvu oborožencev kratek izhod. Ves čas je bila v zraku zla slutnja, da smo talci in da bomo vsi skupaj končali pod ruševinami cerkve. Da se to ni zgodilo, lahko pripisujemo prej srečnemu naključju kot pa uvidevnosti partijske komande. Po vaseh v teh krajih se je partizanska vojska pogostoma zadrževala. Danes se lahko samo čudimo, kako so ljudje pri svoji revščini in velikih družinah zmogli dajati še za skoraj vedno prisotno partizansko moštvo. Prebivalci so v celoti odklanjali sodelovanje s partizansko vojsko, ker so že tedaj spoznali, da ljudem, ki so jo vodili, ne gre zaupati, saj jim je bilo znano, da so se najodgovornejši med njimi izpopolnjevali v deželi zla, ne o tem, kako se boriti proti okupatorju, ampak kako skaliti odnose med ljudmi do take mere, da pride do izrednih razmer. Kljub taki polarizaciji se je vedno našel skromen obrok za ljudi, ki so se za krajši čas zadrževali po hišah. Res pa je, da ti fantje, ki so kazali tak strpen odnos do prebivalstva, niso odločali o usodi vasi. Ko so prišle višje komandne enote, so se morali podrediti revolucionarni disciplini. V svojih enotah so jo lahko dosegli, dokazali pa so jo tudi prebivalcem. Zaplembe so bile pogoste, v nekaterih primerih je ostala samo streha in goli zidovi. Nikoli nismo zvedeli za usodo fanta, ki je odklanjal grobost pri enem takem plenjenju in se celo solidariziral s prizadetimi. Te podrobnosti navajam zato, da bi pokazal, kako se je tudi oskrbovala partizanska vojska; poudaril pa bi, da tako temeljitih plenjenj ne bi bilo, če bi se ljudje odločili za sodelovanje z njo. Tu se zastavlja vprašanje, na katero odgovor čakamo zaman, če pričakujemo, da ga bodo pojasnili najbolj uveljavljeni zgodovinarji, to je kronisti NOB oziroma do nedavna tudi revolucije. Namreč, kam je šlo vse naropano imetje? Zalogaj ni bil tako majhen. Kljub številnim zaplembam je bilo pri 70 do[Stran 053]

Spomin Figure 1. Spomin Mirko Kambič

[Stran 054]mačijah vsaj 50 glav živine in konj. Povsem verjetno je, da so s tem plenom nagradili revoluciji vdane prebivalce v drugih krajih.

Potem, ko je bila vas izropana, je prišlo pozno popoldne do olajšanja: odprla so se cerkvena vrata, kar je pomenilo izhod, a hkrati tudi izgnanstvo. Žal ne za vse. Neki starejši in bolehen mož, ki ne bi mogel prenesti celodnevnega zadrževanja v cerkvi, je ostal doma v postelji. Pri izgonu iz vasi je vojska preprečila svojcem vstop v hišo, da bi ga rešili. Ko so se vrnili, so na pogorišču našli njegove ostanke. Sestradana množica, ki so jo stražarji gnali iz vasi, je le čutila olajšanje ob spoznanju, da je šla smrt mimo njih. Zadnja skupina še ni bila pol kilometra iz vasi, ko je silovita eksplozija, ki je cerkev zravnala z zemljo, postavila na laž predsednika ZB Dolničarja, ki danes trdi, da so podirali samo tiste cerkve, iz katerih so nanje streljali. Edini oboroženci v tej cerkvi so bili partizani, ki so tisti dan ustrahovali nagneteno ljudstvo in mu razlagali revolucionarne postulate! Ko se je skupina že bližala Strugam, so jo spremljevalci zapustili in se verjetno brezskrbno podali nazaj opazovat čudoviti ogenj, ko je gorela slamnata revščina. Tik pred Strugami smo srečali tri domobrance, ki so se hoteli na svojo roko, brez vednosti komande v Laščah, maščevati za ta komunistični podvig. Kljub opozorilu o številčnosti nasprotne vojske so pot nadaljevali. Na drugi strani hriba je vladala brezskrbnost ali celo razigranost kot v znani pesmici: »Še nikol se nismo tak smejal, ko je bajtica gorela«. Padle so žrtve. Vsi trije fantje so se vrnili v svojo enoto. Tu se je vredno vprašati, kaj bi se zgodilo s talci v cerkvi, če bi kakšna večja enota poskušala še pravočasno odgnati požigalce. Strokovnost miniranja in eksplozija skoraj tik za tem, ko so ljudje zapustili prag, potrjuje sum, da je bila cerkev minirana pred prihodom vaščanov. Naj tu mimogrede še omenim, da so enako usodo kot Žvirče, sredi zime in v hudem snežnem metežu, doživele tudi Hinje.

Življenje se je s težavo vračalo na pogorišča. Sprva je bilo samo tavanje po opustelih njivah in pašnikih. Najhujša kazen pa je prišla tri mesece kasneje, že po koncu vojne. (V Dražgošah je bila izvedena hkrati s požigom.) Silovite eksplozije in izdajalski dim, ki se je včasih zadrževalpo cel dan nad roškimi gozdovi, so pretresale te kraje in ljudem oznanjale, kje ginevajo njihovi bratje in sinovi. Pokrajina se je pogreznila v žalost, ki pa je bila toliko hujša od tiste v Dražgošah, ker je ljudje niso smeli kazati. Ker je bilo omenjanje tega gorja še do nedavna prepovedano, je ostalo toliko bolj sveže in neizbrisno. Da je bila mera polna, se je v času teh eksplozij (včasih so bile tudi po dve na dan) pojavil voz partizanov, s katerega so vidno visele domobranske uniforme. Razume se, da sta vrišč in harmonika spremljala to vožnjo. Čeprav se zavedam, da je vsaka žrtev tragedija zase in je vsaka poštevanka z njimi brezčutno ravnanje, bi vseeno pripomnil, da je bilo število žrtev na Žvirčah večje od onega na Gorenjskem.

KPS, ki prireja mogočne manifestacije ob mavzoleju v Dražgošah in ki je tudi sicer posejala deželo s svojimi spomeniki skoraj do stopnje onesnaženosti, se mogoče niti ne zaveda, da je hkrati postavila mnogo mogočnejši spomenik, ki sicer ni tako viden, kot so njihove marmorne in bronaste gmote in ki ga bo mnogo težje odstraniti kot tisto železje ob ljubljanskih vpadnicah. Zidaki tega spomenika so obup, zagrenjenost, razdvojenost in spoznanje nemoči. Ti zidaki so toliko bolj trdni, ker so se že preselili iz človekove misli v človekovo podzavest. Samo na partijskih dvorih izšolano družboslovje ne vidi usodnosti te dolgotrajne človeške potlačenosti. Če bi imeli družboslovje, ki bi ne bilo toliko časa prepleteno s politiko, bi z lahkoto prišlo do spoznanja, da se slovenska zavest javlja v manifestacijah enih in v odrinjenosti drugih. Kakovost življenja tu ne more biti velika. Zdi se mi, da to kakovost najbolje razkriva mati, ki je omedlevala takrat, ko je gledala tja, kjer so ginevali njeni sinovi, nekaj kasneje pa, kot da se ji je omračil um ali pa ob spoznanju usodnosti in nemoči začela razlagati, da sinov pač več ne bo nazaj in da moramo sodelovati z novo oblastjo. Udeleževala se je partijskih manifestacij, šla celo na volitve, svojih sinov pa ni več omenjala. Tudi laiku je jasno, da odnosi v skupnosti, kjer mora en del svoje mišljenje prikriti in svoje čustvovanje zatajiti, drugi del pa slabo vest skriva v neprestanih manifestacijah svoje moči, niso zdravi odnosi. Demonstracija take slabe vesti, s katero se še vedno otepa KPS, je bila lanska provokacija sredi zamolčanih grobišč v Kočevju. Da imajo težave z resničnostjo oziroma s slabo vestjo, dokazujejo tudi tisti, ki govorijo, da je bila vas obkrožena z verigo utrjenih bunkerjev, ki [Stran 055]jih je njihova vojska razbila in osvojila in kot utrjeno postojanko vas zažgala. Več kot pol škatlice vžigalic ta vojska za svoje delo tedaj ni potrebovala. O bunkerjih ne tedaj ne kdaj pozneje ni bilo sledu.

Ostanimo za trenutek še na simbolni ravni. Oblast, ki v spomin na ljudi neke vasi zgradi mogočen spomenik in prireja redna slavja, o ljudeh iz drugega kraja pa molči in jim celo oporeka upravičenost do žalosti in žalovanja, samo dokazuje, da ni pripravljena ali sposobna priznati resnice in uveljaviti pravičnost. V taki neurejenosti bomo živeli vse dotlej, dokler ta oblast ne bo spoznala, da za urejanje medsebojnih navzkrižij ne potrebujemo nikakršnih raziskovalnih komisij. Za to je potrebna korajža in se že enkrat podati na pot, ki vodi v Nurnberg. Ta forum namreč ne pozna in ne trpi sprenevedanja.

Sprava – fenomen Kocbek

Blaža Cedilnik
-
0

Spominjam se SvobodePrijezdila je na belem konju Z vihravo zastavo v eni In s šopkom majskega cvetja v drugi roki Bili smo opiti od sladkega zmagoslavja In prihodnost se nam je zdela kot pravljica Minila so leta in streznili smo se Breme svobode je postajalo čedalje težje Okovi svobode čedalje tesnejši Koprneli smo po dnevuKo se bomo osvobodili svobodeAli postane sleherna svoboda podobna nesvobodiNa to vprašanjeBomo dobili odgovor čez sto let ali nikoli Svoboda (Žarko Petan)

Na prvi pogled pesem nima prave povezave s tematiko. Morda pa le.

[Stran 050]

Kocbek zame ni bil povsem neznana oseba, saj je njegov sin hodil v isto gimnazijo kot jaz. Dokler je bil njegov oče v milosti božji, so ga profesorji stalno postavljali za zgled ostalim in stalno ga je bilo videti (lahko bi se reklo, da so ga razkazovali, češ, poglejte, na našo šolo hodi sin tako pomembnega človeka). Pa je nenadoma ne samo izginil v anonimnost, pravzaprav je bil še bolj na očeh zaradi silne želje in prizadevanja, da bi postal neopazen. Ostali smo bili opazni samo toliko, kolikor smo bili zelo dobri učenci (da se malo pobaham, taka sem bila npr. sama) ali pa tisti, ki so kaj resnega ušpičili (npr. sošolec, ki je zmešal minerale v omari in je bilo treba poklicati strokovnjaka, da je kamne spet uredil po predalčkih z napisi – seveda v veliko zabavo vseh nas ostalih).

Vendar seveda v tistih letih nisem vedela – nismo vedeli, za kaj pri vsej stvari gre. Ker pa nas je bila precejšnja večina obremenjena s takim ali drugačnim izvirnim grehom, ki smo se ga na neki način zavedali in o takih rečeh niti doma nismo govorili, v šoli pa seveda še toliko manj, smo nagonsko vedeli, kam ta reč spada.

Potem smo se razšli po raznih koncih, po različnih šolah, pozneje po službah, si ustvarjali družine, skratka, se ubadali s problemi vseh vrst, ki doletijo mladega človeka, preden se za silo postavi na lastne noge. S tovrstnimi problemi se nismo kaj dosti ubadali, čeprav niso izginili, samo potuhnili so se in čakali na ugodno priložnost, da planejo na dan. Mislim, da se je podobno dogajalo z vsemi tistimi od nas, ki smo se rodili z izvirnimi grehi in ki smo hodili skozi življenje vsaj s priprtimi, če že ne z odprtimi očmi. Večkrat se mi je zgodilo kaj takega, da sem se zavedela, da me je preblisnilo, da se tisti mozaik, ki se je začel zlagati v meni že v najrosnejših letih, še kar naprej dopolnjuje, in da vse kar spada skupaj; saj so ostale bele lise, ampak čedalje bolj je reč dobivala prepoznavno podobo.

Spet sem se zagovorila. Pravzaprav sem hotela pisati o fenomenu Kocbek, niti ne o Kocbeku samem, še manj o mojih rosnih letih. Ampak videti je, da je vse skupaj tako prepleteno, da se ne da razrezati na lepe kvadratke in obdelati, izdelati, analizirati vsakega posebej.

Vsi vemo, kdaj se je Kocbek spet intenzivno pojavil v javnosti, mislim na tak način, da so ga vsi od kraja prežvekovali, pač top tema. Vsi listi, ki so se brali, so ga bili polni. Izhajala so njegova dela, velik boom je bila njegova Listina, še večji pa potem povojni dnevniki v Novi reviji.

In tako sem nekje prebrala o tem, kako mu je (Kocbeku namreč) prišlo na ušesa, da so baje partizani po vojni pobili vse domobrance, ki so jim prišli v roke. Takoj je vprašal Kidriča, če je to res. Kidrič mu je odvrnil češ, ali verjameš, da bi bili mi kaj takega sposobni storiti. In Kocbek je bil pomirjen, potolažen, zadovoljen. Ali res? Nikoli ne bom imela priložnosti, da bi ga vprašala. Ampak prav to, kar se vidi – čuti – veje iz te zgodbe, je tisto, kar imenujem fenomen Kocbek. In o tem bi rada kaj povedala. Ampak občutek imam, da je vsega skupaj preveč, da je vse tako prepleteno, da ima morda še najbolj prav tisti, ki o tem ne razmišlja, ampak samo krepko prekolne komuniste in tiste, ki so jim držali ravbarske šteng’ce.

Med vojno se je Kocbek priključil ali so ga priključili OF in prav zanimivo je brati njegove dnevnike, ki so nastajali v tem času. Čas je bil seveda tak, da je njegovo svobodomislečo in pesniško dušo preplavila evforija in občutek, da soustvarja zgodovino, mu večkrat zameglil vest in zavedel zdravo pamet, da si je izvedla vse mogoče konstrukte, ki so mu utrjevali vero, da pomaga graditi boljši, pravičnejši, srečnejši svet. Seveda so bile stvari čedalje bolj komplicirane, pa tudi umazane, vendar se je še nekako dalo opravičiti z vojno, z revolucijo, ki bo na koncu prinesla svobodo, demokracijo, blagostanje in vse, kar še spada zraven. Po vojni bodo demokratične volitve, pluralizem, skratka, da ne naštevam. Kaj pa seje zgodilo po vojni, pa tako vemo.

Že leta 1944 se je na osvobojenem ozemlju v Črnomlju Nikolaju Pirnatu, znanemu slovenskemu kiparju, zapelo: Iz krvi rdeče mladih partizanov vzklije nova čaršija. Vsak človek, posebej pa še umetnik, ima včasih trenutek, ko ga obide neko razsvetljenje, preroška vizija. Sama bi temu rekla avtomatična miselna ekstrapolacija na osnovi podatkov, ki so se zavestno ali podzavestno kopičili v njem, na osnovi dogodkov, ki jim je bil priča, v katere je bil vpleten, ki jih je zavestno doživljal ali pa so ga samo oplazili, skoraj obšli, na osnovi reakcij znanih in neznanih ljudi na te dogodke, na osnovi pripovedovanj, poznavaja zgodovine – pa zdrave pameti.

[Stran 051]

Marjan Rožanc je nekoč analiziral Kocbeka in njegovo vedenje po vojni, ko je bil prav tako kot med vojno ves čas v družbi tistih, ki so ustvarjali novi družbeni red in krojili prihodnost slovenskemu narodu (sliši se cankarjansko in jelinčičevsko, ampak ali naj rečem delovnemu ljudstvu, ali delavskemu razredu, ali … ). Študiral je stenograme in posnetke različnih sej, kjer so se sklepale odločitve, ki so korenito posegale v narodov razvoj in oblikovale njegovo prihodnost, bile pa so v popolnem nasprotju z idejami, ki so Kocbeka prevevale med vojno, večkrat popolno zanikanje načrtov, ki so jih skupno delali v hosti. In kaj je rekel Kocbek? Nič. In kaj je storil Kocbek? Nič. To je Rožanca zelo pretreslo. Ni si mogel razložiti, zakaj, kako.

Pa vendar je stvar zelo preprosta. Vsi smo počeli stvari, s katerimi smo dajali legitimnost režimu, oprostite, sistemu, ki nas je skoraj petdeset let vztrajno vodil rakovo pot, tako da smo se po gospodarski, kulturni (naj mi gospodje kulturniki ne zamerijo, tu mislim le na kulturo v tistem splošnem, občečloveškem pomenu), moralni, etični in ne vem še po kateri drugi plati dokončno odmaknili od Srednje Evrope in se preselili na Balkan. Eni več, drugi manj. Nekateri so imeli od tega male koristi (Neki moj znanec – danes bi rekli Slovenac – je vedno rekel: Kako ja volim ovaj režim. Oni me plate, a ja ovde ležim.), nekateri pa veliiike koristi. Nekateri koristi za tisti čas, nekateri za prihodnji čas. Ampak to je že druga zgodba. Če me boste pripravljeni poslušati, vam jo morda enkrat povem. Vsi smo si pomirjali vest s tem, da pač sam ne moreš nič. Pa še res je bilo (je kar še, malo zaradi sistema, malo zaradi navade). Sama sem imela vedno dolg jezik, tako doma kakor tudi v šoli in pozneje v službi, pa v svetu šole, povsod pač. In povsod (skoraj povsod, naj bom poštena) sem povedala svoje mnenje, ali kot se reče lepo po slovensko, otresala jezik. Pa ni bilo iz vsega skupaj nič. No, nekajkrat sem jih dobila po jeziku, pa najbrž še kaj drugega, ampak, ker nisem delala kake velike propagande, nisem imela javnih nastopov, ni bilo nič, česar se ne bi dalo preživeti.

Ampak (sem se že naučila, a ne?), nekaj drugega je, če ti ne zašpecaš tistega, ki je kradel, ali pa mu pomagaš krasti, če mu držiš žakelj.

In Kocbek je počel natanko to. Bil je zraven, ko so se sprejemale take odločitve. Bil je ves čas zraven. In bil je tiho. Zaradi želje po oblasti? Po slavi? Po blagostanju? Kdo bi vedel. Ampak potem, ko ga niso več rabili, so ga odvrgli. Potem je bilo jasno, da so ga ves čas zlorabljali. Med NOB, da je privabljal kristjane v partizane (ne neposredno, da se razumemo) in da so lahko naplahtali zahodnjake, da je OF pluralno sestavljena, kar je nekako obetalo pluralnost tudi po vojni. In potem še toliko časa, da so se zasidrali. Kratko in jedrnato, ostalo pa tako vsi vemo, saj smo bili na neki način udeleženi. Na tej ali na oni strani.

In zakaj premlevam to zadevo, ki sodi v zgodovino, kot se danes zelo popularno reče. No ja, danes. Velika koalicija. Komunisti, ZSMS, Krščanski demokrati in seveda Janša (Prekleto, si ga videla, kakšen je prišel na oblast, s prekratkimi rokami! Pa ga danes poglej. Samo za denar in oblast mu gre, barabi prekleti, samo krade. Pa Peterle, kako se obnaša, samo sramoto nam dela, ampak ti si … mi reče znanka. Sama gledam na te reči drugače, ji rečem. Saj nima smisla, si mislim.) s svojo majhno stranko, ki so ga morali zaradi popularnosti, ki jo je dosegel med slovensko vojno, vzeti medse. In on je edini, ki otresa jezik. Kaj pa Krščanski demokrati? Nič. In še enkrat nič. Ko so se stozdirali s komunisti, so imeli velike težave s svojimi člani na terenu. Pa so jih potolažili, prepričali, da je prav, da so na oblasti, da so zraven, da le tako lahko kaj naredijo, le tako lahko vplivajo. Pa je to res? Ali ne pomislijo, da se jim bo godilo kot Kocbeku? Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, da se pa tudi znanstveno dokazati. Edino, kar počnejo Krščanski demokrati (kar se vidi navzven) je to, da se ves čas bezajo z Združeno listo (se pravi s komunisti). Iz tega pa ZSMS oziroma LDS (saj se ti mora utrgati od smeha) kujejo dobiček. Edini so, ki jim je za prihodnost slovenske države. Pri tem pa izkoriščajo umanjkanje pravne države in lepo lastninijo. Krščanski demokrati jim pa tako rekoč držijo žakelj. Saj bodo tudi oni dobili kakšno drobtinico. Ko bo vse tako, lepo, kot mora biti, pa jim bodo pomagali še narediti pravno državo, ki bo ščitila njihovo lastnino. Potem bodo odpadli kot zrele hruške. Kot Kocbek.

Osel gre le enkrat na led. No, ja. Morda pa mislijo skupaj z Župančičevo Danes sem pal, jutri bom plesal po njem! Ne verjamem. Bilo bi lepo, prelepo. Rekla sem že enkrat, ne večkrat: Če prodaš dušo hudiču, jo pride prej ali slej iskat. Brez pardona.

[Stran 052]

Za veseli konec povojni vic (saj poznate tisto: bom že razumela, ko bom velika): Na terenu predavajo ljudem (konkretno delavcem in kmetom) o komunizmu. Kako bo takrat. Ne bo privatne lastnine. Vsi bomo imeli vse, kar bomo potrebovali. Delali bomo po sposobnostih, dobili bomo po potrebah. Seveda pa sedaj živimo šele v socializmu, to se pravi v prehodnem obdobju. Komunizem moramo šele zgraditi. Mi ga mogoče sploh ne bomo dočakali, ampak šele naši sinovi in vnuki. – Prav jim je, huliganom, se zadere starejši možak iz dvorane.

In kakšno zvezo ima vse skupaj s spravo? Vse, kar se je zgodilo od takrat, ko so se Slovenci razklali na dvoje, bodo plačevali naši sinovi in vnuki (Prav jim je, huliganom!).

In kdaj bomo dosegli spravo? Kdaj bomo zvedeli resnico? Morda čez sto let. Ali nikoooli, nikoooooli.

1...315316317...335Page 316 of 335

Nova Slovenska zaveza

predsednik: dr. Matija Ogrin

Beethovnova ul. 5/II 1000 Ljubljana
Telefon: (01) 425–15–37
e-pošta: info (at) zaveza.si

Revija Zaveza

urednik: Lenart Rihar

Zadnji naslovi

Vabimo: Kočevski Rog 2026

0
Dragi svojci žrtev revolucije, spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze...

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

0
Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (uradno...

Vabimo: spominska slovesnost ‘Ker smo ljudje

0
Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Narodni dan spomina na žrtve,...

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

0
Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin,...

NSZ novice

S prijavo na novice podprite naše delovanje in pridobite neposredna obvestila na vaš e-naslov.

© Nova Slovenska zaveza