Ivanka Škrabec Novak, učiteljica v Sodražici.

Ivanka je bila rojena leta 1915 v Hrovači pri Ribnici. Njen oče Janez Škrabec je bil nečak znanega frančiškana in jezikoslovca patra Stanislava Škrabca. Zanimivo je, da sta oče Janez in mati Angela Arko iz Zamosteca prva leta skupnega življenja preživela v Ameriki, kjer so se jima rodili trije otroci, devet jih je pa bilo še potem, ko sta se naselila v Hrovači. V Hrovači še živi Ivankina sestra Marija, v ZDA pa sestra Neža.

Po končanem učiteljišču pri uršulinkah v Ljubljani je Ivanka najprej učila v Pišecah na Bizeljskem, jeseni leta 1939 je pa prišla v Sodražico. Delo z mladino ji ni bilo samo vir dohodkov, ampak življenjska dolžnost. Pravijo, da je bila Ivanka že po naravi vzgojiteljica. Njena prikupna zunanjost, lep značaj in iskrena vernost so ji pripomogli k uspehom pri delu med mladimi. Če otroci zaradi bolezni niso prišli v šolo, se je zanje zanimala in jih obiskala. Starši otrok so se tako prepričali, da res skrbi zanje. Kaki zelo potrebni družini je tu in tam tudi gmotno pomagala. Baje je prav družini njenega učenca, ki jo je potem prišel aretirat, vsako leto dala kako podporo. Tudi svoj prosti čas je večkrat porabila za delo z mladimi v verskih in prosvetnih organizacijah.

Sodraška ljudska šola je bila na dobrem glasu. Dvonadstropna šolska zgradba z velikimi, svetlimi razredi in širokimi hodniki je dajala vtis urejenosti in trdnosti. Večina učiteljev je bila liberalno usmerjenih, le Ivanka je bila glede tega med njimi izjema. Pa so se kljub temu kar dobro razumeli. Sicer pa v Sodražici niso bili samo učitelji “napredni”, tudi mnogi drugi tržani, zlasti premožnejši, so bili člani Sokola in pripadniki liberalne stranke. Vasi, ki so spadale pod sodraško občino in župnijo, so se pa držale Slovenske ljudske stranke.

V noči med božičem in sv. Štefanom leta 1940 je na Strmci nad Sodražico zgorel velik lesen križ, ki so ga farani postavili v spomin na evharistični kongres leta 1935. Tedaj se je med ljudmi govorilo o komunizmu in revoluciji, čeprav so le redki o tem vedeli nekaj več. Nekaj mesecev po italijanski zasedbi so se na Travni gori že pojavili oboroženi možje. Ljudje so jim rekli četniki. Konec leta 1941 se je razvedelo, da so “četniki” borci Osvobodilne fronte in da je njihovo pravo ime partizani.

V Sodražici je bila v tistih dneh za marsikoga najbolj zanimiva novica o poroki učiteljice Ivanke Škrabec, ki je bila pri ljudeh priljubljena in so se zato zanimali zanjo. Poroka je bila v začetku decembra v Ljubljani. Govorilo se je, da so bili pri poroki sami študirani ljudje, kajti Ivankin mož France Novak je malo prej postal profesor kemije. Doma je bil iz Naklega na Gorenjskem, zato po nemški zasedbi ni več mogel domov. Nekateri so vedeli povedati, da je bil Novak v času študija zelo delaven v študentskih katoliških organizacijah in da je tudi zato bil znan med izobraženci. Po poroki je mladi mož prišel v Sodražico in stanoval s svojo ženo v skromnem stanovanju pri Jurjevih. Mirno življenje novoporočencev je trajalo le malo časa. Jurjevi so kmalu dobili grozilno pismo s Travne gore, da jim bo trda predla, če bodo imeli v hiši narodnega sovražnika. Novak namreč ni skrival svojega prepričanja, da OF vodijo komunisti in da Slovencem ne bo prinesla nič dobrega. Ko so Kovačevi, ki so bili bliže središču Sodražice, na prostoru prejšnjega skednja uredili stanovanje, se je mladi par proti koncu zime 1942 preselil k njim. Brata sta Ivanki pomagala kupiti primerno opremo in tako je bilo novo stanovanje prav prijetno in domače.

Tiste zime kar ni hotelo biti konec. Po eni strani so si ljudje želeli pomladi, po drugi so se je pa bali, kajti vse bolj pogosti so bili glasovi, da se bližajo prelomni časi. Slišali so, da [Stran 029]

Figure 1. Učiteljica Ivanka Novak leta 1940 – Verjetno je prav ta slika leta 1942 bila nekaj dni pripeta na smreko, kjer so Ivanko umorili in zagrebli. V smreko pod sliko je neo vrezal križ

partizane na Travni gori vodi neki Daki, ki se je že v španski revoluciji boril na strani rdečih. Včasih je Dakijeva patrulja prismučala skoraj do trga, nato pa zavila proti Slemenom ali se vrnila naravnost nazaj v zaščito zasnežene Travne gore. Ko je končno le pobralo sneg, je napetost še narasla. Zvedelo se je, da bo OF kmalu razglasila mobilizacijo in da bodo potem pregnali Italijane. Pred veliko nočjo je bil v Sodražici misijon. Bolj kot tržani so se ga udeleževali ljudje okoliških vasi. Prihajali so v trg in se spet vračali na svoje domove v upanju, da le ne bo prišlo kaj hudega. Žal ni bilo tako.

28. maja so v jutranjih urah Italijani nenadoma pobrali šila in kopita in se odpeljali v Ribnico. Kmalu po odhodu Italijanov so v trg prišli partizani. Vodil jih je Daki, ki je “osvoboditev” Sodražice kasneje opisal v knjigi Najboljši so padli. Njegovi najožji sodelavci so tedaj bili Abi, Arti in Artijev brat Matiček. Sodražica je tako postala osvobojeno ozemlje. Na vseh poteh proti sodraški dolini so postavili straže. Za navadne ljudi izhod iz doline ni bil več možen, ob vstopu pa so vsakogar pregledali in odločili o njegovi nadaljnji usodi. Takoj po prihodu v trg so “osvoboditelji” začeli iskati svoje nasprotnike.

Pri Kovačevih še niso vedeli za odhod Italijanov. Oče je nekaj urejal na dvorišču in več otrok je bilo z njim. Iz stanovanja sta pravkar prišla tudi Franc Novak in njegova žena Ivanka. Začeli so pogovor, ki pa ni dolgo trajal, kajti nenadoma se je do njih s kolesom pripeljal znan tržan in ves zadihan nagovoril Novaka: “Gospod Novak, bežite, takoj bežite.” Še preden bi ga kdo mogel kaj vprašati, se je že odpeljal. Novak je odhitel v stanovanje in se takoj vrnil. Kar na stopnicah se je poslovil od žene, ki je hotela iti za njim v stanovanje. Medtem je na dvorišče prišla tudi Kovačeva mama. Novak jo je prosil, naj pazi na Ivanko, zgrabil kolo, ki je bilo prislonjeno k steni na koncu hiše, in že je oddrvel proti Zamostecu. Samo nekaj minut kasneje so na dvorišču že bili partizani in spraševali za Novaka. Ko so zvedeli, da ga ni doma, so pogledali v hišo in v stanovanje in odšli, bolje rečeno, ostali v bližini, saj so se nastanili v prostorni sosedovi hiši, kjer je bila gostilna.

Še tisto popoldne je bilo na trgu sredi Sodražice zborovanje, na katerem je govoril Janez Hribar, partijski sekretar tega področja. Važen del zborovanja je bilo zasliševanje učiteljice Ivanke Novak. Postavili so jo pred zbrano množico in jo spraševali, kje je mož France in zakaj sta nasprotovala OF, ki se bori proti okupatorju za slovenski narod. Vmes so jo zmerjali in sramotili. Po zborovanju so jo izpustili, toda ukazali so ji, naj ostane doma, dokler je spet ne pokličejo. Nihče od zborovalcev se ni upal postaviti za učiteljico, ki je za njihove otroke naredila veliko dobrega in je bila v zadnjem mesecu nosečnosti.

Naslednji dan, 29. maja dopoldne, so prebivalci Zapotoka in Zamosteca videli, kako so partizani spremljali proti Sodražici dva voza ciganov, ki so na “bloku” pod Zapotokom, nič hudega sluteč, vstopili na osvobojeno ozemlje. Zaslišali so jih in sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom sodraškega prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod Boncarjem, blizu ceste postrelili. Le malo moških je bilo med njimi, toda sodba je bila enaka za vseh šestnajst brez izjeme, tudi za žene, dekleta in dojenčke. Popoldne istega dne je Arti prišel s patrolo v Zapotok h Kozinovim. Aretirali so triintridesetletnega sina Franceta, ki so ga [Stran 030]

Figure 2. Poroka Ivanke Škrabec in Franceta Novaka decembra 1941 – Stojijo dr. Lambert Ehrlich, na levi nevestin brat Janez, na desni Franc Casar

ljudje daleč naokrog poznali in spoštovali. Arti ga je na dvorišču Kozinove hiše vpričo vseh domačih grdo pretepal, potem so ga pa odpeljali. Bil je petek in ko so ga gnali skozi vas, je v cerkvi sv. Marka nad vasjo ravno zvonilo tri. “Sodišče” v Sodražici je Franceta obsodilo na smrt in še tisto noč so ga ustrelili pod Boncarjem blizu kraja, kjer so prej podnevi pobili cigane.

V sredo popoldne, 3. junija, so Kovačevi na precej oddaljeni njivi sejali proso. Doma sta ostali samo učiteljica in štirinajstletna Magda, ki je bila tiste dni skoraj stalno z učiteljico, vsi drugi so pa odšli na njivo. Ivanka je bila tisto popoldne precej nemirna. Ni ji šlo iz glave, kako je zjutraj, ko je šla od maše, v njo bolščal partizanski komandir, ki je stal ob poti. Kar streslo jo je, ko se je spomnila tistega pogleda. Obe sta že težko čakali domačih. Šele v mraku so se vrnili. Ko so uredili v hlevu pri živini in povečerjali, so v “hiši” molili rožni venec. Tudi učiteljica je prišla iz stanovanja in z njimi pokleknila k molitvi.

Rožni venec je že šel proti koncu, ko so pred hišo najprej zaslišali težke korake, nato je pa zaropotalo po vratih. “Odprite, hitro odpri te.” Vsem je zastal dih in molitev je utihnila. Spogledali so se, kdo bo šel odpirat. “Bom jaz”, je rekla dekla Zofka, ki je bila že dolgo pri hiši in so jo imeli za teto. Vsi so vstali, le učiteljica je še klečala. Oče je stal sredi sobe in pred njega so se kot ščit postavili otroci – pet jih je bilo. Mama, teta Francka in njen mož so stali za očetom. V veži je zaropotalo in nenadoma so se v sobo pomolile puškine cevi. “Ali ste vi Novak?” je grob glas vprašal očeta. Oče je odkimal. “Ali ste gospodar te hiše?” je partizan vprašal naprej. Še preden je oče odgovoril, je učiteljica vstala, se s težavo vzravnala, rahlo odmaknila otroke in stopila naprej: “Jaz sem Novakova žena.” Za hip je bilo vse tiho in puške so se povesile. Nato so ji ukazali, naj gre z njimi v stanovanje. Stric France se je ponudil, da gre z njo, pa mu niso dovolili. Zrinili so jo v vežo in Kovačevi je potem niso več videli. Dva partizana sta ostala pri domačih in nihče se ni smel ganiti iz sobe.

Polnoč je bila mimo, ko se je iz Novakovega stanovanja zaslišal strašen hrup. Razbijali so pohištvo in posodo. Menda so medtem ubogo jetnico zmerjali in pretepali. Obleko so delno [Stran 031]pobrali, delno razmetali. Bilo je že proti jutru, ko je k domačim prišel še tretji partizan in jim zabičal, naj nikjer ne pripovedujejo, kaj so to noč doživeli. Vsi trije so potem odšli in nastala je moreča tišina.

Ko so Ivanko pripeljali v gozd nad Jagerbirtom, si je morala sama skopati grob. Nič niso pomagale njene prošnje, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bo otrok prišel na svet. Zverinsko so jo pobili brez strela, zvalili njeno truplo v plitvo jamo in jo tako površno zagrebli, da je rob plašča še gledal iz zemlje. Ko se je kljub strahu zvedelo, kaj se je zgodilo v Ivankinem stanovanju in da so jo odpeljali, so bili mnogi ljudje ogorčeni, zato so “osvoboditelji” razširili govorico, da so jo odpeljali v taborišče, da bo tam rodila. Nekako čez en mesec so celo povedali, da je rodila deklico. Ko se je že šušljalo o njenem grobu, so še trdili, da to ni Novakova, ampak ona druga učiteljica, ki je iz Ljubljane prišla vohunit v Sodražico. Skoraj istočasno kot Ivanko Novakovo so namreč umorili tudi učiteljico Ivano Košorok iz Ljubljane, ki je prišla v Sodražico k sorodnikom, da bi dobila živeža. Prijeli so jo, češ da je vohunka, in jo obsodili na smrt.

Ko so se v trg vrnili italijanski vojaki, so iz Hrovače prišle Ivankina mama, sestra Neža in soseda Škrabčevih. Prepričale so se, da pod smreko nad Zamostecom res leži njihova Ivanka. Odkopali so jo in prepeljali v Hrovačo. V domači hiši je bila na mrtvaškem odru in potem so jo 8. avgusta 1942 na pokopališču v Hrovači pokopali v družinski grob Škrabčevih. Tedaj je nekdo napisal v njen spomin obširen članek, ki je bil potem objavljen v precej skrajšani obliki. Slovenski dom je na primer pisal o učiteljici Ivanki 29. avgusta 1942. V tem članku je pisec takole označil čas pred 28. majem: “Bila je pomlad, življenje sicer ni bilo brezskrbno, imelo pa je svojo mero, svojo pamet in trdna tla pod nogami – dom in domačijo.” Na koncu je opisal pogreb: “Mnogi so prišli tudi iz bivše Sodražice, ki je še pomladi imela trdna družinska ognjišča, ki so stala tudi še ob ljudskem zasliševanju na trgu 28. maja zvečer. K temu žalostnemu in obenem veličastnemu pogrebu mučenice za našo vero in narodnost so prišli iz ruševin.” V istem poročilu beremo, da so pri odkopu trupla “našli na pol strohnelo pismo za moža, ki ga je bila shranila in čuvala na prsih pod obleko.” O vsebini pisma se baje takrat ni govorilo. Šele pred nekaj leti smo zvedeli za Ivankino pismo nerojenemu otroku, ki je obšlo ves svet: Novembra 1993 ga je ob dnevu mater v Argentini objavil list Duhovno življenje, lan sko leto decembra je pa Ameriška domovina prinesla ponatis članka Kdo je zrušil komunizem, ki ga je g. Maks Ipavec objavil najprej v listu Ribniški sejalec in potem še v Slovencu – s celotno vsebino Pisma nerojenemu otroku. Naj navedemo nekaj odlomkov tega pisma: “Še nekaj ur in konec bo mojega življenja. O Bog, o Ti žalostna Mati, Mati moja. Ti veš, da umiram nedolžna, kakor je umiral nedolžen Tvoj Sin. Marija, še bolj nedolžna, kakor je umiral nedolžen Tvoj Sin. Marija, še bolj nedolžen bo umiral z menoj moj otrok, ki ga še nisem videla.

O le mirno spi moj otrok, saj si tako blizu mojega srca, ki te tako ljubi – vendar, čeprav te ljubi, te iz objema smrti, ki tudi tebe čaka, iztrgati ne more.

Vem, težka bo moja poslednja ura, toda vse bolečine bo hladila misel, da te bom zagledala čez nekaj trenutkov in vso večnost bova skupaj, nihče naju več ločiti ne more.

Ko sem te prvič začutila, sem še sanjala, kako te bom prvič ponesla v božjo bližino, da te oblije krstna voda; oblila te bo kmalu moja kri, z ljubečo krvjo lastne matere boš krščen.

Ura v stolpu že naznanja jutro, ki naju bo peljalo na poslednjo pot. Saj ne bom sama, z menoj boš ti, o moj otrok, in Marija, kakor takrat s Sinom na Kalvariji. Šla bo z nama.”

Pred kratkim sem o tem pismu govoril z ženo, ki je sama imela kopico otrok. Rekla je: “Pomisli, da je otrok morda še nekaj časa živel, ko je bila mati že mrtva.” Kako naj razumemo in razložimo neverjetno krutost Ivankinih morilcev? Ko je Kocbek 5. julija 1942 v imenu kristjanov v OF pozdravil partijsko konferenco na Cinku v Kočevskem Rogu, je med drugim rekel: “Govorim torej kot star soborec in prijatelj. Ko sem leta 1937 v Parizu govoril s španskim pisateljem in filozofom Bergaminom, ki je moral pobegni-

Figure 3. Na poročnem izletu blizu Polževega – V gozdu je tedaj že prežala nevarnost, a se je mladi mož in žena še nista zavedala

[Stran 032]

Figure 4. Za Ivankin pogreb so izdali skromno podobico

ti pred Francom, mi je dejal: “Mi kristjani se ne bojimo sodelovanja s komunisti, ker zaupamo v njihovo človečnost. Tako tudi mi, dragi tovariši. Mi zaupamo v vašo človečnost.” (E. Kocbek, Tovarišija str., 75). Le kako je pisatelj in filozof mogel zatisniti oči pred tistim, kar se je komaj nekaj tednov prej zgodilo z Ivanko Novakovo, Darinko Čebuljevo, Marico Nartnikovo in toliko drugimi žrtvami krute revolucije. Mesečnik Bogoljub je v novembrski številki leta 1942 zapisal: “Kar smo to leto doživeli, tega bi res noben človek ne bil pričakoval, četudi smo brali svoj čas o divjem početju španskih, mehikanskih in drugih komunistov, kajti vedno smo si mislili, da je otrok slovenske matere nezmožen za take strahote.”

Darinka Čebulj, šolska upraviteljica v Hinjah

Rojena je bila leta 1906 v Radovljici. Bila je liberalno usmerjena in je pred prihodom v Hinje sodelovala v sokolskih društvih. V Hinje je po padcu Živkovi?eve diktature prišla po kazni, ker so ji menda v Mokronogu zamerili njeno aktivnost pri Sokolu. Učitelji so bili stalno pod kontrolo. Marica Nartnik je bila na primer v času Živkovi?evega režima prestavljena iz Ribnice v Loški Potok, Darinka Čebulj pa je po prenehanju tega režima morala iti v Hinje, ki so zaradi oddaljenosti od rednih prometnih zvez veljale za težko šolo. V Hinjah so navadno bili štirje učitelji. Že pred vojno je Čebuljeva napredovala in postala šolska upraviteljica. K njenemu imenovnaju je gotovo pripomoglo dobro mnenje krajanov.

Kot učiteljica in šolska upraviteljica je bila Čebuljeva v Hinjah zelo priljubljena. V šoli je bila stroga, toda pravična. Preproste ljudi je spoštovala. Že vnaprej je pozdravljala starejše vaščane, ki jih je srečala na vasi ali pri cerkvi. Marsikatera družina ji je bila hvaležna, da je s pomočjo znancev na Gorenjskem iskala obrtnike, ki so bili pripravljeni sprejeti hinjske fante za vajence. V Suhi krajini je bilo le malo obrtnikov. Precej njenih učencev se je tako izučilo obrti in prišlo do kruha.

V začetku leta 1939 je prišel v Hinje za kaplana novomašnik Henrik Novak. Župnik Kolenc je bil bolehen in tako je mladi kaplan lahko zelo hitro pokazal svojo sposobnost in delavnost. Vestno je opravljal svoje delo v šoli, zunaj šole pa je zbiral otroke v Marijinem vrtcu. Ko je Marijin vrtec dobil nov prapor, je povabil k blagoslovitvi kateheta Srečka Hutha iz Ljubljane. Organiziral je tudi Katoliško akcijo, ki naj bi med hinjsko mladino poglabljala versko življenje (Kri mučencev, str., 23, Palme mučeništva str. 75),

Pri delu za mladino je sodeloval s hinjsko šolo in še posebej s šolsko upraviteljico Darinko Čebuljevo, ki je ob tem sodelovanju tudi sama prišla do večje načelne jasnosti. Novak se je že kot bogoslovec zanimal za socialno vprašanje in bil znan kot poznavalec življenja in dela dr. Janeza Evangelista Kreka. V Hinjah je to znanje s pridom uporabljal. Komunizem je odklanjal predvsem zaradi brezboštva. Baje je v govorih večkrat napovedoval, da bodo za Cerkev prišli težki časi, in uporabljal prispodobo, kako nasprotniki že čakajo pred cerkvijo, da bi začeli spodkopavati njene temelje.

Režimski pisci zgodovine in spominov pogosto pripisujejo Suhi krajini pretirano revščino in zaostalost in krivijo za to tudi duhovščino, češ da je s svojimi nauki preprečevala gospodarski in kulturni napredek. Seveda pri tem zamolčijo, kakšno uničenje je Suhi krajini prinesel komunizem. Zakaj je [Stran 033]

Figure 5. Prvo obhajilo v Hinjah leta 1940 – Desno od kaplana Novaka učiteljica Darinka Čebulj, levo pa učiteljica Rozika, kasneje poročena Mokorel – Na skrajni desni učitelj Ladič

bilo treba do tal porušiti Hrib, Hinje in Žvirče? Ko je župnik Skebe, hinjski domačin, leta 1952 v Hinjah sredi ruševin postavil skromno kapelo, so ga zaprli, kapelo pa požgali. Pred vojno so Hinjčani kljub skromnemu življenju, ki ga je dopuščala skopa krajinska zemlja, imeli svojo dušo in svoj red. Bili so ponosni na svojo godbo, na pevski zbor in na prosvetno društvo, ki je uprizarjalo ljudske igre. Nekaj posebnega je bila v Hinjah božična noč. Zvečer so po domovih kropili, kadili in molili. Kljub skromnim razmeram je prišlo na mizo kaj boljšega. Ko je ura šla na polnoč, so se k cerkvi na hribu od vseh strani zgrinjale skupine mladih in starih k polnočnici. Svetili so si z baklami. Po polnočnici so se nekateri vrnili domov, mnogi pa so šli v dvorano prosvetnega doma, kjer je hinjsko prosvetno društvo vsako božično noč uprizorilo kako lepo ljudsko igro. Tako so pričakali zorno mašo ob šestih zjutraj. Potem so se vrnili domov in praznovali sveti dan. Spomin na lepi praznik jih je še dolgo spremljal in jim blažil vsakdanje težave.

Že jeseni 1941 se je v Hinjah govorilo o OF. Pobuda je vedno prihajala od zunaj. Niti učitelj Ladič, ki je bil liberalno usmerjen, menda tedaj še ni bil v OF. V začetku leta 1942 je bil sestanek v Žvirčah, na katerega so poklicali tudi nekaj gospodarjev iz okoliških vasi. Govorili so o boju proti okupatorju in o novem družbenem redu, ko ne bo več izkoriščevalcev. Ta in oni starejši mož, ki je v prvi svetovni vojni preživel fronto in rusko ujetništvo, je sedaj zaskrbljeno zmajal z glavo in pripomnil, da je to podobno boljševizmu. Velika večina ljudi je pa tedaj bila za OF in za partizane.

Ko so Kočevarji konec leta 1941 zapustili svoje vasi in se preselili, je njihovo zemljo in živino prevzela italijanska družba Emona. Pri Emoni so dobili zaposlitev tudi nekateri Suhokranjčani; oskrbovali so živino, ki je ostala v izpraznjenih vaseh. 24. marca 1942 so partizani prijeli tri italijanske uslužbence Emone, ki so prišli na teren, in jih ubili. Italijani so se za to maščevali nad ljudmi v Suhi krajini. Tudi v hinjski fari so tedaj pobrali več mož in fantov in jih odpeljali v Kočevje. Grozili so, da bodo vse postrelili kot talce, toda zaradi posredovanja župnika Skebeta iz Starega Loga so jih potem odpeljali v internacijo v Gonars.

Ljudi je to prizadelo. Niso razumeli, zakaj so partizani s pobojem italijanskih civilistov sprožili nasilje nad domačimi ljudmi. Začeli so dvomiti o pravem namenu OF. Novice iz [Stran 034]šentrupertske in mirenske doline so te dvome še potrjevale. Mučno je odjeknila vest o uboju žužemberškega organista Franca Požuna. 8. maja so partizani ustavili avtobus med Zagradcem in Žužemberkom. Potnikom so ukazali izstopiti, le organista so zadržali na avtobusu. Ko so jim dovolili nadaljevati vožnjo, je bil organist že mrtev na svojem sedežu. Tako so ga pripeljali v Žužemberk. Morilci so tedaj spraševali tudi za kaplana Novaka, ki naj bi potoval z istim avtobusom, pa je zaradi nekega zadržka ostal doma. Če bi ga tedaj našli avtobusu, gotovo ne bi ostal živ. Kaj bi se potem zgodilo z učiteljico Čebuljevo? Kaj sta si mislila, ko sta zvedela za smrt organista Požuna? Dogodki so si v tistih dneh tako hitro sledili, da za kako večje razmišljanje niti ni bilo časa.

Izvršni odbor OF je v Slovenskem poročevalcu 28. aprila 1942 objavil posebno opozorilo, da je OF edina slovenska narodna oblast in da bo organiziranje kakršne koli vojaške formacije izven partizanskih čet in Narodne zaščite kaznovano s smrtjo. Tako so graditelji novega družbenega reda “uzakonili” poboje svojih nasprotnikov. Zato so tudi učiteljicam, duhovnikom in drugim, ki so jih pomorili v zgodnjem poletju 1942, naprtili organiziranje bele garde. Franc Smrke-Jošt, kronist NOB v Suhi krajini, je v poročilu o kaplanu Novaku in učiteljici Čebuljevi zapisal tudi tole: “Pogosto se je dogajalo, da so kmalu potem, ko se je v vasi ustavila naša enota, prihrumeli bombniki. In to pove vse: hinjski kaplan Henrik Novak, doma iz Mačkovca pri Žužemberku, je imel v cerkvenem zvoniku postavljeno radijsko oddajno postajo, da je bil tako povezan z osrednjim vodstvom v Ljubljani, s postojankami v Kočevju, Novem mestu in tudi s sosednjimi italijanskimi postojankami. Obveščal jih je o vsem, kar se je dogajalo na terenu. V svojo mrežo je pritegnil tudi učiteljico Darinko Čebuljevo. Zaradi prejšnje politične usmerjenosti ni bila sumljiva in ravno zato je postala njegova zanesljiva sodelavka. Prenašala je razna tajna obvestila osrednjemu vodstvu v Ljubljano in Novo mesto, od tam pa prinašala navodila za nadaljnje delo. Kaplanu je tudi pomagala lepiti po vaseh razne plakate proti narodno osvobodilnemu gibanju. To njuno delovanje pa je trajalo samo do 1. junija 1942, ko je naša obveščevalna služba odkrila skrito radijsko postajo. Na podlagi zbranega gradiva so ju naše oblasti prijele in odpeljale v Rog na zaslišanje. Po sodnem postopku sta konec junija bila likvidirana.”

Tako debelih in otipljivih laži ne bi bilo treba komentirati. Le kje naj bi kaplan dobil radijs ko postajo? In kakšne plakate naj bi učiteljica Čebuljeva lepila po vaseh. Tedaj še ni bilo nobene vaške straže. Nesmisel te laži je še bolj očiten, če vemo, kaj je o tistih dogodkih svojemu Dnevniku zaupal Edvard Kocbek, ki je malo prej prišel iz Ljubljane z osrednjim vodstvom partije in OF. Niti Kocbek niti Smrke pa ne omenita niti besedice, kako so “likvidirali” kaplana in učiteljico. Ko je Kocbek 27. maja zvedel, da je bil ubit dr. Lambert Ehrlich, je razmišljal o upravičenosti “revolucionarnih sankcij,” toda umora v Ljubljani ni obsodil. Prav tako nekaj dni kasneje ni obsodil umora blizu Hinj.

29. maja, bilo je v petek, so partizani v zgodnjih jutranjih urah potrkali na vrata šole v Hinjah. Zahtevali so, da šolska upraviteljica Darinka Čebulj takoj vstane in gre z njimi. Zbudili so se tudi drugi učitelji v šoli in učiteljica Rozika se je ponudila, da kolegico pospremi do konca vasi. Niso ji branili. Ko so prišli do župnišča, je druga skupina s kaplanom Novakom že čakala na odhod. Vsi skupaj so nadaljevali pot do Pleša in nato zavili proti Polomu. Učiteljica Rozika se je že prej vrnila v šolo. Po tistem jutru učiteljice in kaplana v Hinjah niso več videli. Baje sta bila nekaj dni zaprta v samotnem skednju pod Polomom. 1. junija je neka Hinjčanka videla, kako so ju v Starem Logu peljali mimo kapelice na koncu vasi.

Za točen kraj in datum njune smrti se do danes ni zvedelo, čeprav so menda še živi nekateri, ki bi to lahko povedali. Njuno sojenje in mučenje je opisal partizan, ki je tedaj moral biti zraven in je potem pobegnil. Bila je lepa mesečna noč, ko so ju okrog desetih zvečer iz nekega hleva prignali na rob bližnjega gozda. Oba sta bila brez obleke. Najprej so ju zasliševali, nato pa je kaplana pri ognju mučil rabelj Mate, učiteljico pa so odvlekli nekoliko vstran in se nad njo izživljali, dokler je niso ustrelili. Ni jim bilo dovolj, da so ju umorili, ampak so ju tudi zverinsko mučili in jima vzeli vse človeško dostojanstvo. Kaj bolj boli, telesne muke ali strašno ponižanje in odvzem človeškega dostojanstva?

Že 11. junija je Kocbek zabeležil v svoj dnevnik, da je prebral “zapisnik o zaslišanju kaplana in učiteljice s Hinj, ki sta bila justificirana.” Zapisnika o zaslišanju kaplana Novaka in učiteljice Čebuljeve sta bila potem najdena v nekem partizanskem arhivu in sta bila tudi objavljena. V zapisniku o zaslišanju Čebuljeve je rečeno, da je odgovorila na vprašanje, zakaj ni za partizane: “Ker me Katoliška cerkev, nezmotljiva učiteljica, uči, da [Stran 035]

Figure 6. Predvojne Hinje – Na skrajni desni je šola, župnišče tedaj ni bilo pri cerkvi, ampak sredi Hinj

ne smem sodelovati z brezbožnim komunizmom.” (Palme mučeništva, str. 76)

Baje so se kaplanovi kriki tisto noč slišali daleč naokrog. Ni nemogoče, da bi jih slišala tudi Kidrič in Kocbek. Kocbek že od 27. maja, ko so v taborišču zvedeli za smrt dr. Ehrlicha, ni bil miren. V nedeljo 31. maja je bil v Hinjah. Nekaj dni prej je OF izdala odlok o prevzemu oblasti na osvobojenem ozemlju in o volitvah v narodno osvobodilne odbore. O srečanju s Hinjčani Kocbek takole pripoveduje: “Cerkev je bila polna ljudi. Zborovanje smo sklicali po maši pred cerkvijo. Kmetom se je takrat nekam čudno mudilo, vendar smo jih polovico zadržali. Možakarji so me gledali nezaupno. Med govorom me je večkrat obšlo mučno občutje, da sem kljub krščanstvu tujec med temi kristjani, da vlada med živimi Slovenci tragičen nesporazum, ki ga ne bo mogoče odpraviti z iskrenimi in toplimi besedami. Poleg naravne in zgodovinske nezaupljivosti, ki je kmetom že tako dana, se v današnjih mojih poslušalcih kažejo tudi sledovi podtalnega dela domačega kaplana in učiteljice.” (E. Kocbek, Tovarišija, str. 30).

Kocbek torej vidi važen vzrok za nezaupljivost kmetov v “podtalnem delu domačega kaplana in učiteljice,” ne razume pa, da kmete boli, ker so jim ju vzeli. Bolj zaupa človečnosti komunistov kot poštenosti hinjskih kmetov. Kljub temu pa ponovno misli na kaplana in učiteljico. S Kidričem imata v tistih dneh “dolge razgovore o beli gardi in o obliki sankcij proti njej,” razpravljata “o zaslišanju in justifikaciji kaplana in učiteljice” in zaključita, da je treba pač iskati prave krivce in “jih justificirati šele po treznem premisleku vseh okoliščin.” (E. Kocbek, Tovarišija, str. 33).

Baje so Hinjčani 31. maja po zborovanju Kocbeka prosili, naj bi posredoval za njihovega kaplana in šolsko upraviteljico, pa je odklonil, češ da se “diferenciacija” mora izvršiti. Ali res ni čutil, kako usodno je vzeti ljudem duhovnika in dobro vzgojiteljico, njima pa vzeti človeško dostojanstvo in življenje.

Nekateri mislijo, da je bilo komunistom nerodno priznati, da so kaplana Novaka in učiteljico Čebuljevo umorili, zato so razširili govorico o njunem skupnem življenju v gozdu, ki naj bi bilo samo normalno nadaljevanje prejšnjega razmerja. Nekaj dni po aretaciji so partizani prišli v hinjsko župnišče iskat kaplanovo pohištvo in ga odpeljali nekam proti Polomu. Tedaj so posmehljivo govorili, da kaplanu in učiteljici vozijo balo. Njihov namen pri tem je bil očiten: kot so jima pred mučeniško smrtjo vzeli obleko in ju do konca ponižali, naj bi tudi po smrti os-[Stran 036]tala brez časti in dobrega imena. Mladi naj bi se ob spominu na svoja bivša vzgojitelja ne spominjali njunih lepih naukov, ampak naj bi od sramu zardevali. Vsa njuna prejšnja vzgojna prizadevanja naj bi bila s tem razveljavljena. Ali je morda tako ravnanje spadalo k toliko opevani borbi za novega človeka, za svobodo, za pravo moralo in človečnost?

Nekaj zaključkov

Omenili smo že, da so od 5. do 8. julija 1942 slovenski komunisti imeli konferenco na Cinku v Kočevskem Rogu. Vsaj v začetku je bil na konferenci prisoten tudi E. Kocbek. Čeprav tedaj še nikjer v Sloveniji ni bilo vaške straže, je bila “bela garda” glavna tema konference. Vsi govorniki so se držali tona, ki ga je zasedanju dal Kidrič s svojim glavnim referatom. Samo nekaj stavkov iz raznih govorov: “Najbolj bistvena je naša notranja fronta. Zato moramo pobiti belo gardo. – Bela garda je danes naš prvi sovražnik, zato nobene popustljivosti. – Najbolj pametno je, da ne debatiramo. Bela garda je naš politični nasprotnik. Uničiti jo moramo. – Ne bomo spraševali, kako je kdo prišel v belo gardo. Čim koga dobimo pri delu za belo gardo v kakršnem koli oziru, ga je treba streti.” O razmerah v Beli krajini je poročal Jože Borštnar: “O masovnem gibanju ni sledu. Sem in tja so se pojavile majhne skupine, ki pa so bile zatrte v kali. Edino organizacijsko povezanost bele garde v manjšem obsegu je bilo zaznati v Rožnem Dolu, kjer smo prišli na sled organiziranim ženskam. Središče je bila učiteljica, ki je zbrala okrog sebe skupino 5 žensk, ki so organizirale tudi kmečka dekleta. Predvsem je bila važna služkinja, ki jo je poslala iz Ljubljane KA in Poselska zveza, da bi organizirala ženske. Čeprav je bila zapeljana, smo jo likvidirali.” (I. Žajdela, S prstjo zasuta usta, str 38)

Razumljivo je, da je Borštnar pri tem mislil na šolsko upraviteljico Marico Nartnikovo in na Karlino Jakše s Pribišja. Torej tudi priprava otrok na prvo obhajilo in posvetitev Srcu Jezusovemu je bila bela garda. O drugih učiteljicah, ki so jih pomorili nekaj tednov prej, niso posebej govorili. Če bi kdo v Borštnarjevem stilu poročal o Ivanki Novak, bi moral reči: “Čeprav je bila noseča, smo jo likvidirali.”

V Listini, ki vsebuje Kocbekove dnevniške zapiske od 3. maja do 2. decembra 1943, beremo pod datumom 26. maj tole: “Slovenski dom od 19. maja še nadalje priobčuje odlomke iz stenografskega zapisnika konference KPS, ki se je bila začela lani 5. julija v Rogu in na kateri sem pozdravil komuniste v imenu krščanske skupine ter poudaril dve misli, misel, da smo kristjani v Evropi poklicani, da sodelujemo in soustvarjamo z vsakomur, ki prinaša napredek, in misel, da se ne bojimo sodelovanja s komunisti, ker zaupamo v njihovo človečnost. Italijani so odkrili zapisnik zborovanja v enem izmed naših bunkerjev in ga dali v uporabo belcem, ki ga zdaj s hrupno naslado ponatiskujejo. Iz zapisnika je razvidno, da je v diskusiji po našem odhodu nastopilo nekaj neizkušenih študentov, ki so krščansko skupino neovirano napadali in smešili, iz nevarnega strahu so nas imeli za nerešljive žrtve objektivnih družbenih zmot. Lani nas nihče od partijskih tovarišev v izvršnem odboru ni obvestil o tem stališču, ki nasprotuje vseslovenskemu značaju osvobodilnega boja in etiki medtovariškega dogovora med tremi skupinami. Po ironiji nepreračunljivih okoliščin, smo za to dvojno igro zvedeli šele danes iz sovražnikovega časnika. Pred mano se je odprl prepad … (E. Kocbek, Listina, str. 53).”

Figure 7. Karolina Jakša s Pribišja nad Rožnim Dolom

Iz navedenega odlomka, bi lahko razvili zanimivo razpravo, toda omejili se bomo samo na en poudarek: Konferenca je potrdila, da imajo edino besedo v OF komunisti, ki sproti določajo, kaj je napredek in kaj je človečnost. Tisti, ki so zraven, morajo to pravilo upoštevati. Če nekdo govori, da je bil že leta dvainštiridesetega zraven, se takoj postavi vprašanje, kaj to pomeni in kje je bil zraven. Ali [Stran 037]morda v Sodražici in pod tisto smreko nad Zamostecom pri umoru Ivanke Novakove, ali na Kleču pod Mirno goro, ali ob ognju na robu samotnega gozda onkraj Poloma? Kje je ločnica med revolucijo in osvobodilnim bojem? Kdo more reči, da so oni umori bili samo napaka vojvodstva?

Kakorkoli že obračamo, pridemo do ugotovitve, da so učiteljice, ki smo jih v tem sestavku skušali predstaviti, morale umreti zaradi svojega prepričanja, ki ni sprejemalo komunizma. Brez dvoma je bil tudi njim namenjen članek, ki je 12. februarja 1943 pod naslovom Kánon in kanóni izšel v Slovenskem poročevalcu. Takole se glasi: “Slovenec je dne 28. januarja objavil navodila za zbiranje dokazov mučeništva. Pribijamo, da od vseh, ki so padli pod roko ljudskih maščevalcev-slovenskih partizanov, nihče ni umrl zaradi svoje vernosti, niti zaradi svojega protikomunističnega prepričanja, marveč samo in edinole zaradi zločina proti rodnim bratom, zaradi narodnega izdajstva in zaradi sodelovanja z okupatorjem. S tem da je bela garda namerila proti partizanom cerkveni kánon, ga je pred verniki kompromitirala. S tem onečaščanjem cerkvenih določil, ki veljajo za proglašanje pravih mučencev, je bela garda nabila svoj zadnji kanón, ki ji je v tem brezupnem položaju še ostal na razpolago.”

Naj bralec sam razmisli vsebino tega članka iz začetka leta 1943 in ga primerja z nedavnim pisanjem nekaterih časopisov o Lojzetu Grozdetu. Dr. Josip Turk je leta 1944 v Reviji katoliške akcije objavil obširno razpravo z naslovom Sloves naših mučencev, kjer najprej ugotovi, da je svet z izgubo krščanske vere izgubil tudi smisel za pravilno rabo krščanskih besed, nato pa razložil, kaj je krščansko mučeništvo. Zanimivo razpravo zaključi z mislijo, da so med množico neznanih svetnikov in mučencev, ki jih pozna le Bog, tudi sinovi in hčere slovenskega naroda. Ve, da bodo morda ostali na zemlji pozabljeni, zato jim hoče s svojo razpravo postaviti vsaj skromen spomenik.

Naj ista misel velja tudi za učiteljice, o katerih smo tu govorili. Lahko verjamemo, da so tudi one med množico neznanih mučencev in da od tam spremljajo delo naših sedanjih učiteljev in vzgojiteljev.

Kot otrok sem odraščala doma. Na mene in moja brata je pazila in nas vzgajala stara mama Ivanka, ki nam je včasih govorila o svojem težkem življenju. Večkrat nam je omenila svojo sestro, učiteljico Marico Nartnik. Tako sem se novembra 1995 prvič odpravila v Semič z namenom, da kot sorodnica obiščem grob očetove tete. Takrat še nisem imela namena o njej pisati, čeprav so me dogodki iz preteklosti že od nekdaj pritegnili. Sicer pa sem študentka Pedagoške fakultete v Ljubljani, smeri razredni pouk. Torej bom tudi jaz, tako kot nekoč Marica, stopila pred svoj razred. Tako sem se v tej raziskavi delno seznanila tudi z njenim pedagoškim delom. Sestavek, ki ga posvečam njej, bo govoril najprej o družini Nartnik, katere edini še živeči član je naša stara mama Ivanka Meglič, potem pa vam bom bolj obširno predstavila življenje mučenke Marice Nartnik.

24. maja 1915, najžalostnejši dan za družino Nartnik

Marija Rutar je bila rojena v vasi Zadlaz

Figure 1. Nartnikova družina – Prva z leve pri mami Andrejana, med mamo in očetom Marica, sledijo Ivanka, France in Lojzka

[Stran 019]Čadrg pri Tolminu. Izučila se je za kuharico in odšla na delo v Trst, kjer je spoznala Andreja Nartnika. Andrej je bil rojen na Notranjskem, v vasi Zaplana, in je bil po poklicu carinik. Andrej in Marija Nartnik sta se po poroki preselila na Tolminsko, in sicer sta v Kozarščah najela stanovanje. Rodilo se jima je pet otrok (Marija, Ivanka, France, Andrejana in Lojzka). Marija je bila doma gospodinja in skrbela za družino, medtem ko je bil Andrej sedaj zaradi poškodbe pri domačem opravilu invalidsko upokojen in se je priučil za krojača. Zaposlen je bil v delavnici, kjer so šivali uniforme za carinike. Kasneje je naučil šivati tudi ženo Marijo.

Kakšno leto pred prvo svetovno vojno se je družina Nartnik preselila v Ušnik, kjer so kupili staro hišo in jo delno obnovili. Naša stara mama se spomni, da sta starša znala italijanski in nemški jezik. Kadar sta želela, da otroci ne bi zvedeli vsebine njunega pogovora, sta se pogovarjala v tujem jeziku.

Mirno in srečno življenje Nartnikove družine je prekinila prva svetovna vojna. Dne 24. maja 1915 je morala družina v naglici zapustiti dom in bežati pred italijanskimi vojaki.

Na željo očeta je hči Lojzka Nartnik napisala spomine na beg pred prvo svetovno vojno. Zapis ima naslov “Beg iz rodne grude”. Delček teh spominov bom sedaj predstavila.

Zgodaj zjutraj so Nartnikove prebudili nenavadni glasovi vojakov. Čeprav so bili teh glasov vajeni, so se jim to jutro zdeli še posebno razburjeni. Mama je kot običajno vstala zelo zgodaj, da bi pripravila zajtrk za očeta, ki je moral iti v službo.

Že ob šestih zjutraj so k mami prišli vojaki. Ukazali so ji, da mora vsa družina takoj zapustiti dom. Mama brez očeta tega ni mogla storiti. Zunaj se je slišalo grmenje topov. Nedaleč od hiše se je razpočila prva granata. Šele takrat je mama začela buditi otroke. Ni jim hotela pokazati, da jo je strah. Mirno jih je spravila v kuhinjo k zajtrku. Zopet je prihitel v hišo neki častnik in mama je z njim govorila v nemškem jeziku. Menda ga je prosila, naj jih pusti doma samo toliko časa, da se vrneta oče in njena mama, ki je bila na obisku v sosednji vasi. Tedaj pa je ves prepaden prišel oče in z žalostnim glasom rekel mami, naj pripravi otroke, ker se morajo umakniti pred ofenzivo. V desetih minutah so se uredili in z najnujnejšimi stvarmi odpravili na pot. Največ problemov so imeli s Francetom, ki ni hotel hoditi. Odpravili so se proti železniški postaji. Med potjo jih je ves čas spremljalo smrtonosno bobnenje topov in valovi dima eksplodiranih granat. Ko so prišli na postajo, so zvedeli, da vlak ne vozi več. Najeli so voz in se okoli poldneva ustavili v neki drugi gostilni ob Soči. Okrog dveh popoldne so nadaljevali pot in proti večeru dobili prenočišče pri tujih ljudeh. Drugi dan so nadaljevali pot.

Odšli so do sorodnikov in se za nekaj časa naselili na Notranjskem blizu Polhovega Gradca, na majhni kmetiji, ki je bila last posestnika Božnarja. Obdelovali so zemljo in se tako preživljali. Otroci so trikrat na teden peš hodili v poldrugo uro oddaljeno šolo v Polhov Gradec. Stara mama se spominja, da je morala nekoč skoraj celo pot iz šole domov na hrbtu nesti starejšo sestro Marico, ki je bila večkrat bolehna.

Ko je družina Nartnik bežala iz Primorske, je bila mama noseča, vendar zaradi težav, povezanih z begom, otroka ni donosila. Nartnikova stara mama 24. maja ni bežala, ampak je ostala doma in preživela ofenzivo pod nekim mostom. Pri sebi je imela mladega prašička. Ko je kasneje prišla k svojim, je bilo njeno psihično stanje zelo slabo in se ni nikoli izboljšalo. Saj tudi ni čudno; kdo ve, kaj vse je preživela tiste dni pod mostom v stalni življenjski nevarnosti.

Lojzka svoj zapis končuje s stavkoma: “Nastopila je zares žalostna in brezupna doba, doba, v kateri je bilo edino sidro upanje.”

Leta 1918 so se Nartnikovi preselili na Mirno na Dolenjskem. V vasi Praprotnica so kupili majhno posestvo. Otroci so tam nadaljevali šolo. Oče in mama sta po vojni šla pogledat v Ušnik, če je kaj ostalo od njunega premoženja. Prišla sta na ruševine nekdanje hiše. Skromno zemljišče sta za majhen denar prodala sosedu. Usoda pa se tudi po prvi svetovni vojni ni prenehala poigravati s člani družine Nartnik. Na kratko bom opisala življenjsko zgodbo vsakega od petih otrok, nazadnje in najbolj obširno bom govorila o Marici, ki ji je posvečen ta sestavek.

Ivanka, moja stara mama, je bila rojena leta 1907. Poročila se je s Karlom Megličem, ki je živel v Praprotnici. Rodila je osem otrok, od katerih je danes živih le še pet. Nekaj časa so pri njej živeli tudi njeni starši, ko pa je Marica dobila službo v Rožnem Dolu, jih je vzela k sebi. Posestvo v Praprotnici je tako pripadlo Ivanki. Moja stara mama je danes zgled vsem nam; oseba, ki je preživela tri vojne, od tega dve svetovni, ki sta ji vzeli tisto, kar ji je največ pomenilo, dom, prelepo otroštvo in njene najdražje. Letos je dopolnila 89 let in [Stran 020]

Figure 2. Marica – prva z leve – med sošolkami pri uršulinkah

lahko rečem, da ima zelo dober spomin, saj se večine stvari spominja, kot da bi se vse zgodilo včeraj. Sedaj skupaj živimo v vasi Zabrdje pri Mirni.

France, rojen 1910. Po končani osnovni šoli na Mirni so ga starši poslali v Litijo, kjer naj bi se izučil za mizarja, vendar mu tam ni bilo všeč. Vrnil se je domov, odslužil vojaščino, potem pa odšel k orožnikom. Službo je dobil v Crvenki, kjer se je poročil in imel tri hčere. Tam je živel do druge svetovne vojne, ko je prišel v madžarsko ujetništvo. Že po Maričini smrti se je rešil ujetništva in se pridružil partizanom. V spopadu med partizani in domobranci na Javorovici je padel in bil pokopan pri sv. Urhu. Po vojni so preko RK poizvedovali za njegovo družino, a je niso našli.

Andrejana, rojena 1911, je zaradi malomarnosti babice pri porodu trpela vse življenje. V šoli se je težko učila, tudi nobenega poklica ni nikoli dosegla. Delala je doma, kasneje kot gospodinja in mati. Poročila se je na Muljavo in imela štiri otroke. Umrla je pred nekaj leti in je pokopana na Muljavi.

Lojzka, najmlajši otrok, je bila rojena leta 1913. Po končani osnovni šoli je odšla v Ljubljano, kjer se je izučila za poštarico. Potem je odšla v Celovec na izpopolnjevanje nemškega jezika, štipendirala pa jo je Mari ca, ki je takrat že delala. Ko se je vrnila, je bila nekaj časa pri Marici, potem pa je odšla v Stopiče ter se poročila s Stanetom Drab. Rodila sta se jima dva sinova. Med drugo svetovno vojno so partizani odpeljali moža Staneta, ker se jim ni hotel pridružiti. Nasprotoval je njihovim pobojem, že zaradi Marice. Nekaj časa se je skrival, potem pa so ga dobili v Novem mestu. Partizani so Lojzki govorili, da so ji moža odpeljali na delo v kočevske gozdove. Sami vemo, kakšno je bilo to delo. Lojzka je dolgo upala, da se bo Stane vrnil. Ker se je bala, da bi vzeli tudi njo in otroka, je leta 1945 odšla v begunstvo v Ameriko. Umrla je leta 1977 v Chicagu zaradi raka.

Marija Nartnik (18. 12. 1905 – 25. 6. 1942)

Stara mama mi je pravila, da je nekoč k Nartnikovim prišel človek, ki se je izdajal za desetega brata. Marica je ležala v zibelki in ko jo je zagledal, je dejal, da je to čudežni otrok. Maričina mama tega ni mogla nikoli pozabiti, kljub tolažbam moža Andreja, naj se ne zanaša na besede človeka, ki ga ne pozna.

Prelepo otroštvo je Marici pokvarila prva svetovna vojna. Po končani osnovni šoli, so jo starši poslali v Ljubljano k uršulinkam. Stara [Stran 021]mama se spominja, da je Marica čez dan poučevala svoje prijateljice, ponoči pa se je želela učiti še sama. Starši so temu nasprotovali, zato se je učila v postelji, pod odejo s pomočjo baterije.

V času šolanja je stanovala v uršulinskem zavodu, domov je prihajala le ob praznikih. Kadar so domači prišli k njej na obisk v zavod, so lahko z njo govorili v posebnem prostoru, ki je bil namenjen za obiske, nikoli pa niso mogli videti prostorov, kjer je Marica bivala. Tu je končala meščansko šolo in dva letnika učiteljišča. Zadnji dve leti ter zrelostni izpit je napravila v zavodu sv. Josipa v Sarajevu, zaradi zdravstvenih razlogov in izpopolnitve v srbohrvatskem jeziku.

Prvo leto po zrelostnem izpitu, leta 1927, je poučevala pri uršulinkah v Ljubljani. Potem je morala nenadoma v Bosno, kjer je imela v svojem razredu prek 100 otrok, pa med njimi ni bilo nobenega katoličana. Marice to ni motilo, saj so ji bili vsi ljubi. Kasneje je prišla v Sela pri Hinjah, nato v Ribnico. Sokolski režim jo je napotil v Loški Potok. Na lastno prošnjo je potem prišla v Rožni Dol pri Semiču ter tam ostala sedem let in pol, do svoje prezgodnje smrti. Gospod župnik iz Semiča je ob njeni smrti izjavil: “Veliko je delala in se žrtvovala. Tako je spremenila ta del fare, da ga komaj še poznam.”

Marica je po končani šoli želela ostati pri uršulinkah, vendar se starši s tem niso strinjali. Morda bi bila Marica še danes med nami, če ji starši ne bi preprečili, da ostane v samostanu. Gotovo pa je tudi, da ne bi storila toliko dobrega za naš narod, kot je lahko kot učiteljica.

Vedno moram imeti nekoga, da zanj skrbim, sicer nisem zadovoljna

Ko se je preselila v Rožni Dol, je k sebi vzela svoje starše. Skrbela je za svojo mlajšo sestro Lojzko, da je lahko končala šolo, kasneje pa je prišla k njej še nečakinja Ivanka, hči sestre Ivanke. Stanovali so v rožendolski šoli, kjer je bila Marica šolska upraviteljica. V sami šoli je bil razred in stanovanje za učiteljico ter njeno družino. Zadnje leto se je k Marici zatekel še brat France, ki zaradi vojne ni mogel k svoji družini.

Marica je bila nečakinji kot mama, saj je zanjo lepo skrbela. Ivanka je bila vedno lepo oblečena in čista. Marica ji ni dovolila, da bi se igrala z vaškimi otroki, da se ne bi umazala. Med odmori je morala hoditi v kuhinjo, medtem ko so se drugi otroci igrali v razedu.

Ivanka se spomni, kako se je nekoč med poukom dotaknila rame neke deklice, ta pa je začela jokati. Marica je Ivanko vprašala, kaj je naredila, da deklica joka. Ivanka ji je povedala resnico, potem pa je Marica ugotovila, da je deklica zelo bolna. Po tem dogodku deklica ni več prišla v šolo, zato se je Marica odpravila k njej domov in videla, da ima tifus. V Ivankini obleki jo je odnesla v bolnišnico. Kasneje so deklico vzeli njeni botri v Uršna Sela.

Marica je pogosto obiskovala družine, še posebej kmečke matere, ki niso same utegnile hoditi v šolo povpraševat, kako je z otroki. Nikoli ni bila vsiljiva s svojimi obiski, včasih je pri kakšni hiši celo pomagala pri delu (pri žetvi, trgatvi). Vaščani so se večkrat zatekali k njej, saj je imela v šoli vedno majhno zalogo zdravilnih čajev, poleg tega pa srce, ki je čutilo z ljudmi, in dobro roko, ki je bila vedno pripravljena pomagati bližnjemu. Svoj prosti čas je izrabljala za pomoč drugim, še posebno bolnikom in starim ljudem. Bilo je tam neko dekle, Francka, stara sedemnajst let, bolehala pa je za kostno jetiko. Marica ji je prinašala juhe in lahke hrane iz svoje kuhinje ter ji obvezovala rane. To je bilo ravno med počitnicami, ko so drugi delali na poljih, Marica pa je vse popoldneve presedela ob bolnici, ji brala ali pa delala ročno delo. Francko je počasi pripravljala na “izročitev v božje roke”. Malo pred smrtjo je bila bolnica sprejeta v Marijino družbo. Zelo se je navezala na Marico, najraje bi jo imela ves čas ob sebi.

Vaščane, ki so bili v bolnišnici, je obiskovala, kadar se je mudila v mestu. Ko se je odpravila v Ljubljano, je imela vedno nekaj naročil za svoje vaščane. To je bilo pri njej čisto razumljivo, če je naredila dolgo pot ali dolgo vožnjo samo zaradi katerega svojih varovancev.

Figure 3. Hiša, kjer so Nartnikovi živeli na Praprotnici [Stran 022]Figure 4. Marica s starši in nečakinjo Ivanko v Rožnem Dolu

Nekoč se je ravno pripeljala z duhovnih vaj iz Ljubljane, ko jo je eden njenih učencev prišel prosit, če bi lahko šla z njim v Ljubljano, ker njegova mama nima časa. Marica mu je odgovorila: “Reci, da ne morem, saj sem komaj zdajle prišla domov!” Deček je žalostno odšel. Marica je odprla okno in ga poklicala nazaj: “Le povej mami, da bova šla v Ljubljano.” Povedal je še, s katerim vlakom bi rad šel, in vesel, brez zahvale stekel po bregu in si zažvižgal. “Glej ga, kako je vesel, da kar žvižga,” je srečno dejala.

Naslednjič je zgodaj zjutraj k njej prišel star mož, da bi mu na občini uredila glede podpore. Hitro se je odpravila v Semič z vlakom, nazaj pa je prišla peš, da bi ga čimprej razveselila, doma pa opravila delo, ki jo je tisti dan še čakalo.

Tudi nečakinja Ivanka se spominja, da so hodili vaščani k Marici, kadar so potrebovali njeno pomoč, še posebej zdravniško.

Bila je odlična katoličanka

Bila je nagla, odločna, bojevita. Strahu in oklevanja ni poznala. Mnenja treh katehetov njene šole o njej: “Bila je odlična katoličanka.” “Na prvi pogled je bila visoka, skoraj odbijajoča. A kdor jo je pobliže spoznal, ve, da je bila vzorno dekle.” “Bila je stoodstotno odkritosrčna. Kjer je videla napako, jo je ožigosala, prilično ali neprilično.”

Neka gospodinja iz vasi je dejala: “Bila je pobožna, a v družbi tako zabavna in kratkočasna.” Druga gospodinja je pripovedovala: “Nekaj žena in deklet iz vasi nas je navdušila za romanje na Brezje. Tako lepih in veselih ur še nisem doživela, kot so bile tiste na Brezjah. Gospodična je znala vse ob pravem času: moliti in potem se tudi pošteno nasmejati!” Poštene zabave se je rada udeleževala in jo je še sama poživljala s šaljivimi domislicami. Če je bilo kaj narobe v vasi, je vsakemu povedala, kar mu je šlo. Na človeka ni bila nikoli jezna, kritizirala je le njegovo napako ali razvado. Nagla, kot je bila, se je včasih preostro zaletela v besedi. To so ji nekateri tudi zamerili, ker je niso dobro poznali. Če je slišala otroke, da so preklinjali, jih je takoj okregala. Ko je izšla salezijanska knjižica proti preklinjanju z naslovom Njeno ime, je razdelila veliko izvodov brezplačno svojim učencem, tudi za njihove brate in sestre.

Neke nedelje bi jo na poti v Semič moral srečati kmet, ki je peljal drva. Pustil je voz in konja sredi ceste in se skril v gozdu. Marica je nasprotovala nedeljskemu delu, saj je imela nedeljo za Gospodov dan. Možu je ob drugi priložnosti povedala, kar mu je šlo.

Nekoč je pri vaškem trgovcu pokupila vse neprimerne, nedostojne razglednice in jih vpričo njega vrgla v ogenj. Rekla je: “Naši otroci ne bodo gledali teh grdobij in rožendolska dekleta naj ne pišejo takih kart!”

Učiteljica Francka Galovič opisuje v svoji knjižici Krvavi cvet iz Rožnega Dola, kako je Marica opozarjala dekleta, ki so se družila z italijanskimi vojaki. Tri tuja dekleta so se pripeljala za italijanskimi vojaki v Rožni Dol. Slučajno je prišla tudi Marica z istim vlakom iz Novega mesta. Spoznala je tujke, ker jih je nedavno videla v Trebnjem. “Kaj zdaj ste se že v Rožni Dol privlekle? Še tega nam je bilo treba!” jih je oštela v silni ihti. Lahkoživke so se seveda užaljene pritožile pri vojakih. Prihodnji dan se je pri sosedovih zglasil narednik in se zanimal, kdo je bila tista gospa, ki je tako užalila njegove tri dobre znanke. Soseda se je izvila, da narednik ni izvedel resnice. Bala se je, da bi gospodična imela sitnosti in neprilik na postajnem poveljstvu. Vendar Marica s tem ni bila zadovoljna. “Le zakaj mu niste povedali, da sem bila jaz tista gospa. Bi vsaj še njemu povedala kakšno mnenje imamo o takih dekletih!” Maričin [Stran 023]

Figure 5. Marica s svojim razredom pred rožendolsko šolo

nekdanji učenec, Anton Kapš, se spominja, kako je nekoč v Črnomlju oštela dekle, ki se je sprehajala z Italijanom. Leta 1941 se je namreč Anton vozil v Črnomelj, kjer je obiskoval meščansko šolo. Marica pa je tja šla zaradi službene dolžnosti. Ko je nekega dne na črnomaljski postaji čakala vlak, je zagledala dekle, ki se je sprehajala z Italijanom. Poklicala jo je k sebi in ji rekla: “Kaj pa misliš, da si ti, da se tukaj s tujcem sprehajaš? “Saj nimava nič,” je odgovorilo dekle. Toda Marica je bila odločna: “To ni za slovensko dekle! Da te ne vidim več! Italijani imajo s teboj druge namene.” Anton je takrat stal v bližini ter vse to videl in slišal, vendar pa se ne spomni, katero dekle je bilo to.

Marica je večkrat tudi sama rekla vojakom, naj ne motijo deklet iz vasi. Vedno, kadar so dekleta prihajala v šolo po knjige, jih je prosila: “Pametne bodite! Zavedne Slovenke! Doma se držite!” Ob nedeljskih popoldnevih se jim je posvečala, tako da jih je izobraževala v okviru Dekliškega krožka. Nekoč je šla v Črnomelj k procesiji. Za popoldne je imela določeno telovadno vajo. Procesija se je zavlekla in Marica je zamudila vlak. V Rožni Dol se je odpravila peš, po junijski vročini, in hodila tri ure. Kako se je potem, ko je prišla domov, prilegla telovadba! Vendar Marica se tokrat ni ozirala nase, ampak je opravila svoje delo tako, kot je bilo potrebno, saj je bila človek dejanj. Skleniti in izvršiti je bilo pri njej pravilo. Čas preko dneva je znala do bro izkoristiti. Po pouku, ki je potekal dopoldne in popoldne, je odšla v svojo pisarno in tam opravila, kar je bilo potrebno, nato pa se je lotila pranja perila, šivanja ali dela na vrtu. Veliko veselje je imela s cvetjem, kar se je dalo videti, saj so bila šolska okna vedno polna cvetja in zelenja. Tudi ročnemu delu je posvetila marsikatero prosto uro. Zavese in prti v šoli so bili večinoma njeno delo. Ljubila je petje; zabavala se je z reševanjem ugank in rebusov, celo sestavljala je uganke in jih pošiljala v Mladiko, Našo zvezdo in Vrtec. Poleg vsega se je sama, s pomočjo jezikovnih vadnic, učila tujih jezikov.

Med vojno je med begunci z Gorenjskega in Štajerskega bilo precej učiteljev, njenih stanovskih tovarišev. Zanje je zbirala denar in živila, še sama kdaj dodala kakšno malenkost in nato oddala begunski organizaciji. Neka gospa ji je nekoč poslala dve deklici iz Ljubljane, da bi jima priskrbela nekaj živil. Najprej je bila nejevoljna: “Saj bi v okolici Semiča več dobili. Naši ljudje so že toliko dali, da jih skoraj več ne upam nadlegovati.” Ob pogledu na žalostni deklici, se je odločila, da le gre z njima in takrat so veliko nabrale. Vse blatne in utrujene so prišle v šolo, postregla jima je z večerjo in ju pospremila v vas, kjer ju je čakalo prenočišče, ki jima ga je priskrbela. “So pa le dobri naši ljudje!” je rekla in zjutraj še sama nekaj položila v njuno košaro ter ju spremila na postajo. Izročila ju je v varstvo znanki, ki je ravno takrat potova-[Stran 024]

Figure 6. Sveto obhajilo v Rožnem Dolu – Kaplan Klun, Marica in učiteljica Galovič – Zadnji Maričin dan na tem svetu

la v Ljubljano, “da bosta zdravi na duši in telesu prišli domov”.

Življenje je razumela in ga zdravo pojmovala. Nasprotovala je opolzkemu govorjenju in opravljanju odsotnih. Lahko rečem, da je bila globoko verna. Vsak večer je skupaj z družino molila rožni venec. Z otroki je v šoli pogosto prepevala Marijine pesmi, še posebej v mesecu maju. Rada je tudi molila križev pot, ker pa v rožendolski cerkvi takrat še ni bilo podob križevega pota, je hodila molit v Semič. Anton Kapš je povedal, da je podobe po Maričini smrti priskrbela učiteljica Francka Galovič, v spomin na Marico.

Cenila je tudi sveto mašo in sveto obhajilo, še posebno, ko je stopila v Katoliško akcijo. Odkritosrčno je priznala: “Ko sem bila v Ribnici, sem bila precej malomarna za vsakdanje sveto obhajilo. Zdaj pa pokoro delam, ko sem tako daleč od fare.”

Če bi mi bilo dano, da še enkrat izbiram poklic, bi hotela biti spet samo učiteljica!

Svoj poklic je imela za sveto poslanstvo, ki ji je dano od Boga in naroda. Njeno vzgojo in učno delo je temeljilo na verski in narodni zavesti. “Bila je zelo stroga in mila,” to je stavek, ki sem ga slišala kar nekajkrat, ko sem se pogovarjala z ljudmi, ki jih je Marica učila.

Rožni Dol je majhen kraj, ki spada v semiško faro. Šola, kjer je učila, je danes v ruševinah. Malo stran stoji nova šola, ki pa je prazna, ker vozijo otroke v Semič. Nekoč pa so v staro šolo hodili otroci iz bližnjih vasi: Potoki, Brezje, Preloge, Pribišje, Hrib in Gornje Laze. V razredu je bilo od 75 do 80 otrok, ki jih je Marica do prihoda učiteljice F. Galovič učila sama dopoldne in popoldne. Dnevno je učila šest do sedem ur v enorazrednici z več oddelki hkrati.

Njen nekdanji učenec Anton Kapš se spominja, da se je Marica včasih v razredu tudi razjezila; vedeli so, da bo kmalu popustila in pozabila na jezo. Bila je zelo verna, pa tudi od učencev je zahtevala, da so redno hodili k maši. Antonov oče je bil šolski odbornik, poleg tega je bilo v družini veliko otrok, zato je Marica pogosto zahajala h Kapševim.

F. Galovič v svoji knjižici pravi, da je Marica vzgajala z modro ljubeznijo. “Natanko je poznala ovire in težave, ki so včasih tako zgodaj zagrenile mladost nekaterim njenih otrok.” Še posebej so se ji smilili pastirji, ki so že tako zgodaj ostali brez matere in so [Stran 025]morali služiti pri tujih ljudeh. Za vsako dobo cerkvenega leta ter za vsak praznik je imela za otroke kakšno presenečenje. Tudi na njihove godove ni pozabila. Revnim je priskrbela obleko in obutev, da so lahko hodili v šolo in k nedeljski maši. Če je bilo potrebno, jim je obleko oprala in zakrpala.

Delo z otroki je nekako združevala s skrbjo za vaško podružnico sv. Magdalene. Kadar je bila maša v Rožnem Dolu, je bila cerkev vedno okrašena s cvetjem. Če vaška dekleta niso utegnila cerkve počistiti in okrasiti, je to storila sama.

F. Galovič se spominja, da je tisti večer, ko so jo odpeljali, nameravala namočiti “veliko cerkveno žehto”, da bi bilo za žegnanje vse oprano in lepo. Meseca maja so se vaščani na pobudo iz šole vsak večer zbirali v podružnici k šmarnicam. Marica jim je brala iz knjige šmarnic, prepevali so Marijine pesmi ter molili rožni venec in litanije. Navadno so ob nedeljah še malo pokramljali pred cerkvijo, Marica pa je take priložnosti spretno uporabila v svoje apostolske namene.

Človek bodi apostol neprestano, štiriindvajset ur na dan in šestdeset minut na uro (P. Plus: Izžarevajmo Kristusa)

“Vse njeno delo je prežeto s skrbjo za blagor duš,” navaja F. Galovič. Marica je bila članica Katoliške akcije za učiteljice. Iz Rožnega Dola je hodila v Ljubljano na duhovne vaje in tečaje KA. Poleg tega je obiskovala duhovne obnove za božič in veliko noč ter tečaje za voditeljice KA. Ko je postala voditeljica KA za učiteljice v Novem mestu, je na sestanke prihajala vedno pripravljena, s predelano snovjo. Nobena naloga se ji ni zdela pretežka. Na sestanke KA za učiteljice je hodila tudi v Črnomelj.

V Rožnem Dolu je z župnikovim dovoljenjem ustanovila KA za dekleta. V tej skupini je sodelovala tudi Karolina Jakša iz Pribišja, ki je bila zaposlena v Ljubljani kot služkinja ter je bila že tam včlanjena v KA. Kadar je bila doma, v rojstnem kraju, je rada prišla v Rožni Dol in se udeleževala sestankov rožendolskih deklet. Ko so jim komunisti leta 1942 začeli groziti, se dekleta niso več upala hoditi na sestanke. Marica jih je tedaj vprašala: “Ali ni to znamenje strahu, če opustimo sestanke?” Kasneje se je pokazalo, da je bil ta strah utemeljen, saj so tudi Karolino obsodili na smrt zaradi KA.

Marica se je do zadnjega zanimala za versko življenje deklet v Rožnem Dolu, kot piše Francka Galovič. Vedela je, da je živa vera in trdna povezanost s Cerkvijo najboljša obramba proti brezboštvu.

Poleg tega se je tudi veliko trudila, da bi ljudje brali dobre knjige in revije. Pridobivala je nove naročnike za nabožne, misijonske in dobre gospodarske liste. Kar je imela sama, je rada posojala, še bolj pa je prigovarjala, naj si ljudje sami kupijo dobre knjige. Dejala je: “Rajši jih boste imeli, ker bodo prav vaše.”

Rožni Dol je od Semiča oddaljen 6 km. Tja je Marica hodila k sv. maši, ki je menda v sedmih letih ni niti enkrat zanemarila. Če ni šla v Semič, se je z vlakom odpeljala v Novo mesto. Pogosto je z njo šla tudi skupina otrok. Med potjo so skupaj prepevali. V zadnjem letu svojega bivanja v Rožnem Dolu je celo dosegla, da je bila ob prvih petkih sv. maša v podružnični cerkvi. Udeležba je bila vedno velika.

Želela je, da se rožendolske družine posvetijo Srcu Jezusovemu. V mnogih družinah so prebelili notranje prostore hiše ter kupili sliko Srca Jezusovega. Bila je vesela, ko je izgledalo, da se bodo vse rožendolske družine posvetile Srcu Jezusovemu, vendar so njeno veselje kmalu prekinile grožnje iz gozdov. Ljudem so grozili, da jim bodo požgali domove, zato so odložili posvetitev na kasnejši čas. Marica pa ni odnehala. Sklenila je, da bo domačo družino in šolo kljub vsemu posvetila. Ko sta se ji pridružili še dve družini, je bila posvetitev opravljena 5. junija 1942. V času velike noči leta 1939 se je udeležila kongresa KA za dekleta v Rimu. Na veliko nedeljo so udeleženke prisostvovale slovesni papeževi maši. Tudi obisk katakomb in maša ob grobnici papežev jo je zelo pretresla. Iz Rima je poleg spominov in slik prinesla lep rožni venec. V njegovem križcu je bilo nekaj prsti iz mučeniških grobov v katakombah. Ta rožni venec jo je spremljal na njeno zadnjo pot. S kongresa je prinesla tudi himno KA.

Kot sem že malo prej omenila, je Marica v Rožnem Dolu vodila tudi Dekliški krožek, v katerega je bilo vključeno večje število deklet. Fantovski odseki in Dekliški krožki so v letih pred drugo svetovno vojno med slovensko mladino nadaljevali delo orlovske organizacije. Delo v Dekliškem krožku je Marici vzelo precej časa. Sama je navadno vodila ure telovadbe in razne izobraževalne ure v okviru krožka, saj so prirejali tudi gospodinjske tečaje, kjer so se dekleta in žene učile kuhanja in ročnih del. Marica jih je tudi na teh tečajih vzgajala, tako da jim je govorila, kako naj skrbe za prijeten in urejen dom, da morajo biti tudi same čiste in urejene. To je bila [Stran 026]Maričina “politika”, če lahko njeno delo in mišljenje imenujem s to besedo. Lahko dodam le to, da v njenem delu ne vidim nobene negativne lastnosti. Ampak nekoga je to zelo motilo!

Da bi le še to srečno preteklo, potem pa naj pride, kar hoče!

Marica je slutila, kaj jo čaka, vendar je kljub vsemu vztrajala pri svojem delu in prepričanju. Teden dni preden so jo odpeljali, je bila opozorjena, da je pri komunistih slabo zapisana. Po besedah F. Galovič tega ni jemala resno. Francka je v knjižici zapisala: “Samo malo plašna je postala, če je bilo treba skozi gozd.” Torej lahko sklepamo, da je prva grožnja delno vplivala na njo, le da tega ni pokazala, ker bi prestrašila tudi svoje domače. Dva dni kasneje je zvedela za določnejšo grožnjo. Domačim ni hotela povzročati skrbi, sama pa se je začela resno pripravljati na smrt. V šoli je bilo tiste dni veliko dela, ker so se pripravljali na prvo sveto obhajilo. V soboto, 20. junija, je morala v Novo mesto. Med njeno odsotnostjo so partizani pri semiškem predoru napadli Italijane in razvnela se je prava bitka, med katero so bili v nevarnosti tudi rožendolski otroci, ki so bili v leseni šoli. Zaradi partizanskega napada je vlak imel zamudo in Marica se je namesto ob 11. uri vrnila šele ob 18. uri. Zelo jo je skrbelo, kaj je v Rožnem Dolu.

Zvečer so iz Semiča prišle vznemirljive vesti. Kljub nevarnosti je Marica v nedeljo, 21. junija, odšla z nekaterimi dekleti k maši v Semič, otroci pa so zaradi nevarnosti ostali doma. Dekleta so molče stopala skozi gozd. Marica je Francki plašno dejala: “Po očalih me bodo spoznali.” Ko so prišli do območja, kjer se cesta skozi Preloge cepi na Smuk, je rekla: “Če bi nas tukajle napadli, bi naju pokopali k Svetemu Duhu!” Bila je pripravljena na smrt, čeprav je želela pospremiti svoje učence k prvemu obhajilu. Zavedala se je, da bo morala kmalu umreti, vendar je vseeno tvegala in opravljala svoje poslanstvo.

Datum prvega obhajila je bil določen za 23. junij 1942. V nedeljo popoldne je šla na Brezje in na Potoke, da je zbrala vse potrebno za zajtrk prvoobhajancev. Bala se je, zato je učiteljico Francko prosila, da sta skupaj molili rožni venec po poti skozi gozd. V ponedeljek dopoldne je pripravljala pecivo. Bila je tako dobre volje, da je domače spravila v smeh. Popoldne je s prvoobhajanci dlje časa ostala v šoli. “Kar niso hoteli domov.” Dala jim je navodila za lepo obnašanje v cerkvi, potem pa so se otroci razbežali. Vse je bilo pripravljeno. Marica je dejala: “Da bi le še to srečno poteklo, potem pa naj pride, kar hoče!”

Dan, ko so se grožnje spremenile v kruto dejanje, se je približeval. To je Marica tudi pričakovala in trpela je, ker je slutila, da bo njena smrt zelo težka. Nečakinja Ivanka je spala v isti postelji kot Marica. Spominja se, da je Marica želela spati pri steni zunanjega zidu. Upala je, da jo bo kdo ponoči ustrelil ter jo tako rešil mučenja.

Če bi bilo potrebno, rada dam življenje

Prišel je 23. junij, praznik njenih otrok ter zadnji dan njenega življenja in učiteljskega poklica. Vse je lepo potekalo, celo vlak je točno prišel iz Semiča. “Vsa srečna je med svojimi otroki hvaležno prejela Boga – poslednjikrat, in pela z njimi,” je zapisala F. Galovič. Popoldne, 23. junija, se je Marica peš odpravila v Semič k učiteljici Mariji Vardjan, ki je bila ravno tako članica KA. Po daljšem času so ravno takrat prispeli časopisi. V enem so bile fotografije štirih duhovnikov, ki so bili žrtve komunizma. Med njimi je bil tudi župnik Nahtigal, bivši semiški kaplan. Ko je Marica to videla, je zajokala. V semiški cerkvi je še zadnjič odmolila križev pot. Težko se je ločila od tabernaklja. Ko je prišla domov, je po vasi raznesla izposojene cvetlice.

Nečakinja Ivanka se zadnjega Maričinega dne zelo dobro spominja. V času obhajila je bila odsotna. Spomni pa se, da je bil tisti dan kres, spodaj pri neki hiši je igrala harmonika.

Bilo je okrog 22. ure. Družina je do takrat že povečerjala in molili so rožni venec. Vstopilo je pet neznancev. “Dober večer! Partizani smo. Preiskavo moramo narediti v šoli. Kje je gospodična šolska upraviteljica?” Marica se je oglasila, saj je vedela, kaj pomeni njihov prihod. Zbrala je pogum in prižgala luč, da bi z njo posvetila v razredu, domače pa je opozorila na zatemnitev. Partizani in Marica so odšli v šolsko sobo, medtem je bila prestrašena družina zastražena v kuhinji. Čez nekaj časa je Marica prišla v kuhinjo po ključe. Učiteljici Francki je zašepetala: “Kako se bojim!” Stražar je v kuhinji miril domače: “Le nič se ne bojte, saj smo domači ljudje. Naj nihče ne poskuša pobegniti, sicer bo ustreljen! Vsa vas je zastražena in obkoljena.” Te besede so domače še bolj prestrašile.

[Stran 027]

Ko so v šolski sobi končali preiskavo, so zahtevali nahrbtnik, da so vanj lahko spravili zaplenjene zvezke ter nov papir in nekatera učila. Na koncu so odšli še v stanovanje. Največ časa so porabili za preiskavo pisalne mize. Razmetali so vsa pisma. Vodja je menda našel nek osnutek za sestanek KA. “Kakšne sestanke pa ste imela? Ali ste že kdaj brala Poročevalca?” jo je vprašal. “Še videla ga nisem nikoli,” je odvrnila. Vprašali so jo tudi, če je pisala dnevnik. “Ne, nikoli nisem utegnila!” Imela naj bi samo zapisnik o sestankih, ki pa ga niso našli. Ukazali so ji, da mora z njimi. “Ne, z vami pa ne grem!” se je upirala. “Moli, moli! Marija, pomagaj!” je rekla učiteljici Francki. “Kam bo šla ponoči, ko je tako slaba,” je prosila Maričina mama. “Na štab, zagovarjati se mora, ker je osumljena! V nekaj dneh se bo vrnila. Saj je v vseh hišah preiskava. Okrog osemdeset nas je nocoj v Rožnem Dolu.” Marica se je odločno oglasila: “Če sem osumljena, potem že veste, kaj bo z mano! Kar tu opravite! Z vami ne grem in ne grem!” Glasno je začela moliti kesanje. Poklicali so poveljnika: “Juro, noče z nami!” On pa je jezno odgovoril: “Mora! Če ne zlepa, pa zgrda!” Brat France ji je prigovarjal, naj gre z njimi, saj se bo vrnila domov. Marica je obupana odgovorila: “Ti ne veš, jaz sem dekle!” Mama in drugi so jo rotili ter prosili, a ni nič pomagalo. Marica je začela moliti kesanje ter omedlela, očala so ji padla na tla. Mama in nečakinja sta jo pridržali. Nato so jo partizani položili na puške, mama ji je okoli vratu obesila njen rožni venec, potem pa so jo za vedno odnesli.

Saj smrti bi se ne bala, da bi me le ne odvedli v gozd, kjer bi me sramotili in mučili

Novica, da so Marico odpeljali, se je razvedela že drugi dan po vasi in Semiču. Vaščani so bili prizadeti, še posebno pa njeni najbližji. Marica naj bi v noči od 23. na 24. junij bila zaprta v neki hiši blizu rožendolske cerkvice. Potem so jo odpeljali na Kleč, kjer so ji sodili, jo mučili in na koncu ustrelili. Ljudje so morali dolgo molčati o tem dogodku. Kljub temu se je ohranilo nekaj podatkov o njeni smrti. V zapuščini pokojnega Franceta Derganca je zapisano, kako so partizani, še posebno partizanke, mučile žene in dekleta, med njimi tudi Marico.

Našel se je zapisnik, iz katerega je razvidno, da so Marico dolžili sodelovanja z belo gardo. Seveda je to zanikala, priznala je le, da je bila voditeljica KA in da je imela sestanke KA. Na zadnje vprašanje: “Zakaj ste se vedno borili proti komunizmu?” je odgovorila: “Zaradi tega, ker ni na verski podlagi. Meni je vera vse.”

Na koncu so podpisi Maričinih zasliševalcev, njen podpis in zaključek, ki se glasi: “Po naredbi štaba DO z dne 28. 5. 1942 točki 3. obsojena na smrt in ustreljena 25. 6. 1942.”

Domači in vaščani so dolgo brezuspešno poizvedovali za Marico. Nekateri, predvsem njena mati, so še upali, da se bo vrnila. Začelo se je govoriti, da je pokopana na Kleču. Preteklo je že skoraj eno leto, ko se je patrola vaške straže iz Semiča, 1. aprila 1943, odpravila na Kleč; med stražarji je bil tudi Kapšev oče. Izkopali so Maričine zemeljske ostanke in jih prepeljali v Semič. Do nedelje, 4. aprila, je bila njena krsta v kapelici sv. Terezije za farno cerkvijo. Ljudje so prihajali v cerkev in jo kropili, krsto pa je skoraj zagrnilo spomladno cvetje.

Na koncu pogreba je semiški župnik, ki je vodil obred, dodal: “Zdaj bomo pokopali zemeljske ostanke gospodične učiteljice iz Rožnega Dola, Marice Nartnikove. Če smo kdaj, bomo danes gotovo pokopali svetnico.”

Figure 7. Maričin grob v Semiču [Stran 028]

Sled za sorodniki se je izgubila …

Leta 1945 sta se sestri Ivanka in Andrejana odpravili v Semič k Maričinemu grobu. Ko sta prišli tja, nista našli groba. Vrnili sta se domov, ker sta mislili, da je grob uničen.

Leta 1965 je umrla Marija Vardjan. Pokopali so jo v isti grob kot Marico. Grob sedaj osk rbuje Angelca Vardjan, ki je postavila ploščo tudi Marici. Skušala je najti sorodnike, vendar ji ni uspelo, dokler se ji nisem jaz oglasila.

Moje delo oziroma pisanje še ni končano. Vse, ki bi karkoli vedeli o Marici, prosim, da se mi javijo. Zaenkrat pa se zahvaljujem vsem, ki ste mi omogočili izid tega sestavka.

Ko so v začetku aprila 1941 okupatorske vojske vdrle v Slovenijo, se je začel križev pot našega naroda. Hitler je takoj po zasedbi Gorenjske in Štajerske naročil: Poskrbite, da bo ta dežela zopet nemška. Nacisti so tedaj začeli zapirati duhovnike, učitelje in druge ugledne Slovence. Vedeli so, da morajo zrušiti stebre slovenstva, če hočejo v deželi uveljaviti nemštvo. Ljudje so bili prestrašeni in mnogi so tedaj bežali v Ljubljansko pokrajino, kjer so bile pod Italijani razmere nekoliko znosnejše. Prav te razmere je izkoristila komunistična partija, ki je imela navodilo svoje kominterne, da naj zbeganost ljudi in odpor proti okupatorju obrne v svoj prid, izpelje revolucijo in uveljavi totalitarno oblast. Tudi oni so se zavedali, da prevrat lahko izpeljejo le na ruševinah slovenske stavbe, ki je že zaradi okupacije bila močno razmajana. Pri tem so jim bili še posebno napoti tisti, ki so kljub okupaciji še imeli neposreden vpliv na ljudi.

Že leta 1941 so komunisti z umori začeli svoj boj za oblast. Značilno je, da je v več krajih bil prva akcija nove partizanske enote umor Slovenca, ne pa napad na okupatorja. Pot tem umorom je pripravljal in jih zagovarjal tudi Slovenski poročevalec, vestnik Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Naj navedemo nekaj odlomkov. Slovenski poročevalec je 8. februarja 1942 takole poročal: “Slovenske narodne množice vneto pozdravljajo tolmačenje izvršnega odbora OF, ki napoveduje, da bo kaznovan s smrtjo vsak poskus, organizirati na slovenskem ozemlju kakršno koli vojaško formacijo izven slovenskih narodno osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite. Zatrite do kraja vse protiljudske in protinarodne elemente, vse podpihovalce državljanske vojne, vso peto kolono – tako pravijo slovenski rodoljubi.”

V isti številki ilegalnega glasila beremo tudi “Pismo plenumu OF,” ki ga piše terenski odbor OF v B: “Odločno zahtevamo smrt izdajalcem slovenskega naroda in smrt beli gardi. Odločno smo proti vsakemu organiziranju izven OF. Izjavljamo, da bomo proti vsakemu takemu grupiranju izven OF nastopili z orožjem! Hočemo enotnost slovenskega naroda!”

Vsi posamezniki in skupine, ki OF niso sprejeli, ker je v svojem bistvu bila komunistična, so bili s tem proglašeni za protinarodne ele mente in za izdajalce slovenskega naroda. Duhovniki, učitelji in razne verske organizacije, ki so pod italijansko okupacijo še lahko opravljali svoje poslanstvo med narodom, so naenkrat postali “osvobodilnemu gibanju” zelo sumljivi. Celo taka pobožnost, kot so bili prvi petki, je postala sumljiva in nevarna. Zanimivo je, kako je o tem še leta 1960 v svojem Pregledu zgodovine NOB v Sloveniji zapisal dr. Metod Mikuž, ki je sam imel teološko izobrazbo in je nekaj let tudi opravljal duhovniško službo. Navajamo: “Ker je okupator razpustil vse klerikalne politične in kulturne organizacije, si je kontrarevolucija na začetku zelo uspešno pomagala s cerkvenimi organizacijami in družbami, ki so še ostale. Razen teh organizacij je vpeljal škof Rožman že leta 1941 še posebno cerkveno pobožnost devetih prvih petkov, da bi z njo dosegel organizirano in masovno obiskovanje cerkve, kjer so ob teh pobožnostih imeli tudi nagovore in pridige z vsebino, ki je ni težko uganiti. Tako je ta pobožnost postajala od meseca do meseca določnejša propaganda za belo gardo in kontrarevolucijo. Škof jo je uvedel sredi septembra 1941, torej natanko takrat, ko se je OF razvila do tistih revolucionarnih oblik, ki so zahtevale prve odloke SNOO (slov. narodno osvobodilnega odbora), na drugi strani pa se je prav takrat slovenska buržoazija prvič zavedela, da se je treba združiti in udariti po OF. Uvedbo pobožnosti prvih petkov je treba torej objektivno imeti za prvi, čeprav ne direktni udarec po slovenskem narodu, organiziranem v OF.” (M. Mikuž Pregled zgodovine NOB str. 329.) Ko se čudimo, kako malo je duhovnik in zgodovinar dr. Mikuž razumel ali hotel razumeti o pobožnosti prvih petkov, pa iz tega odlomka začutimo moreče vzdušje pomladi leta dvainštiridesetega, ko so prve težke kaplje komunistične nevihte že tolkle po Slovencih.

V tem sestavku nameravamo govoriti o slovenskih učiteljicah, ki so postale žrtve te nevihte predvsem zaradi svoje vere, še bolj pa zato, ker so v njej vzgajale njim zaupano mladino. Kajti če je bila že preprosta pobožnost prvih petkov nevarna “osvobodilnemu boju,” kako nevarno je šele bilo, če je učiteljica v šoli vzpodbujala otroke k spolnjevanju desetih božjih zapovedi in morda tu in tam spregovorila tudi kako besedo proti brezboštvu.

[Stran 017]

21. aprila 1942 je Slovenski poročevalec prinesel protest “katoličanov v OF” proti dr. Ehrlichu, da “skuša delo OF predstaviti kot lisjaško varanje Slovencev z narodno osvobodilno borbo, medtem ko gre po njegovem le za zakrito srednjeevropsko komunistično revolucijo. Ehrlich se je za nas kristjane razodel kot človek, ki se danes najnevarneje igra z verskimi čustvi in krščanskimi vrednotami. Njegov krog predstavlja najhujšo usedlino klerikalizma, pomešanega s fašizmom. Dovolj je bilo izrabljanja krščanstva v preteklosti, danes se mora to odločno ustaviti. Zato na noge, slovenski kristjani! Postavimo se za svojo čast in za čast slovenstva in krščanstva!” “Katoličani v OF” so s tem že vnaprej dali komunistom in VOS-u soglasje za umor dr. Ehrlicha. V naslednji številki Slovenskega poročevalca, 28. aprila 1942, so se oglasili slovenski vzgojitelji, dali vso podporo delu OF in obtožili okupatorja zaradi uničevanja šolstva in zapiranja srednješolcev in študentov. 5. maja 1942 je pa Slovenski poročevalec objavil Resolucijo mater izvršnemu odboru OF: “Slovenske matere pozdravl jamo I. O. O. F. in mu izrekamo svoje popolno zaupanje. Istočasno ga pozivamo, da še bolj poostri svojo borbo proti izdajalcem in okupatorjem, ki mučijo in more naše sinove, ki mučijo in posiljujejo naše hčere. Smrt fašizmu! Smrt izdajalcem! Živeli partizani, naša narodna vojska! Živela zmagovita rdeča armada!”

Figure 1. Slovenske učiteljice na shodu Katoliške akcije v Rimu leta 1939 – Prva z leve v prvi vrsti Marica Nartnik

Taki pozivi so OF še bolj zavezali k hitremu ukrepanju proti “izdajalcem”. 29. aprila je Domoljub poročal, da so “komunisti, ki so sami sebe nazvali osvobodilna fronta in so doslej morili nedolžne ljudi v Ljubljani, začeli moriti tudi na deželi. Spravili so se na vodilne katoliške može in fante, zlasti take, ki so v verskih organizacijah. Prav posebno zasledujejo člane Katoliške akcije.”

Ognjenik komunistične revolucije je pomladi 1942 začel bruhati svojo uničujočo lavo na slovensko deželo, predvsem na Notranjsko in Dolenjsko. Udaril je tudi po ženah in materah, ki so mu bile napoti. Med njimi so bile tudi podeželske učiteljice, ki so svoje življenje posvetile vzgoji preprostih kmečkih otrok. Kljub njihovemu plemenitemu delu so jih “osvoboditelji” proglasili za “protinarodni element” in jim namenili kruto smrt. Njihove zgodbe bi radi povedali v tem sestavku, kot smo jih slišali od ljudi ali pa zbrali iz raznih zapisanih virov. Ena izmed njih je bila Marica Nartnik, šolska upraviteljica v Rožnem Dolu pri Semiču. Zapis o njej je pripravila njena pranečakinja, ki se tudi sama pripravlja za pedagoški poklic. Ivanka Novak je bila učiteljica v Sodražici. Hkrati z njo je moral umreti tudi otrok, ki ga je nosila pod srcem. Darinka Čebulj je bila šolska upraviteljica v Hinjah v Suhi krajini. Umorili so jo hkrati s hinjskim kaplanom Henrikom Novakom. Nameravali smo povedati tudi zgodbo o Anici Drobnič, učiteljici in organistinji v Begunjah pri Cerknici, ki je bila oktobra 1943 umorjena v Jelendolu. Mislimo, da je v zvezi z njeno smrtjo treba omeniti tudi nekatere dogodke po kapitulaciji Italije, zato smo to zgodbo prihranili za naslednjo številko.

Papež Pij XI. je nekoč povedal tole misel: “Šola, ki je po svojem zgodovinskem postanku in po svoji naravi pomožna in dopolnilna ustanova družine in Cerkve, ni samo svetišče znanosti, ampak svetišče Boga samega, ki je Resnica.” Čeprav ta stavek sodobnemu Slovencu zveni nekoliko odmaknjeno, je zelo globok in lahko verjamemo, da je bil učiteljicam, o katerih nameravamo govoriti, popolnoma normalno vodilo za njihovo delo in da so v tem duhu vzgajale otroke. Pravijo, da je Marica Nartnikova, sama [Stran 018]prežeta s spoštovanjem do malih prijateljev, v Rožnem Dolu tudi njihove matere večkrat opozarjala na nadnaravne vire materinske ljubezni: “Božji otroci so, ne samo vaši.” Kako bi pogledali, če bi današnja učiteljica kaj podobnega povedala na roditeljskem sestanku? Zakaj so take učiteljice bile napoti revoluciji? Vsaka posamezna zgodba tega sestavka nam bo na svoj način odgovorila na to vprašanje.

Komunistična revolucija je takoj v začetku svojega pohoda začela odstranjevati vzgojitelje, ki so jo motili pri “preoblikovanju slovenskega narodnega značaja,” saj so se njeni voditelji dobro zavedali, kako važno delo opravljajo vzgojitelji.