Nagovor na spominski slovesnosti, 2022
»Večer za večerom so v taborišče prihajali tovornjaki. Takrat je moralo celo taborišče popolnoma utihniti in vsi smo morali leči na tla. V tej tišini v mraku in v temi se je slišalo samo izklicevanje imen in odzivi poklicanih, ki so jih vezali z žico in nalagali na tovornjake. To doživetje je bilo nekaj posebnega, nekaj svetega. Še danes imam občutek, kot bi prisostvoval obredu mašniškega posvečenja.« (Zaveza št. 6, str. 6)
Te stavke je v svojih spominih na Teharje zapisal Pavle Kogej, tedaj še ne 18-letni domobranec. Z njimi je izrazil misel, ki je bila pozneje še večkrat izrečena: da je teharsko taborišče, skozi katerega je šlo od junija do avgusta 1945 verjetno med 7.000 in 8.000 ljudi, svet kraj: zemlja, posvečena s trpljenjem nedolžnih in na koncu z veliko smrtjo, tu in na bližnjih krajih.
* * *
Na kaj mislimo in čemu se skušamo približati, ko prihajamo na Teharje?
Najprej mislimo na njih, ki so bili tu mučeni, izstradani, odvedeni na strašno zadnjo pot. Njih se hočemo spominjati, domobrancev, civilnih oseb, celo otrok – najprej zaradi njih samih. Vsak od njih je nosil v sebi večno božjo podobo, vsakdo od njih je bil majhen odsev Stvarnikove vsepopolnosti. Zadela jih je tako huda usoda, da se jih zaradi višine te usode moramo še posebej spominjati. Imeli so neumrljivo dušo, ko so bili živi, in imajo neumrljivo dušo, ko so mrtvi, zasuti pod plastmi zemlje in odpadkov. Živijo v neki drugi razsežnosti – in tam jih bomo srečali. V trpljenju nedolžnih je velika skrivnost, in zato se jih oklepamo s spominom.
Na Teharje prihajamo tudi zato, ker so tu pobiti možje in fantje živeli in zlasti umirali kot katoličani: bolj ko se je stopnjevala stiska, bolj so molili; bližje kot je prihajala ponje smrt, zvesteje so se prikrito združevali pri rožnem vencu, litanijah in celo mašnih molitvah, kot pričuje Janez Zdešar (Spomini na težke dni, 2005, str. 44–45). Ko je v taborišče prišel bogoslovec Pavle Bastič, brat stotnika Lojza Bastiča, se je ob njem previdno zbirala večja skupina: »Pavel nam je začel razlagati o mučeništvu in nebesih. […] vem le to, kako navdušeno je razlagal, kako željno smo ga mi poslušali in v kakšno uteho nam je bilo. Govoril je tudi o namenu človeškega življenja in da so zdaj prav gotovo prišli trenutki, ko se bomo čez nekaj dni ali ur že združili z Bogom. Pavel je bil v nasprotju z večino domobrancev mnenja, da vozijo nočni avtomobili fante v smrt.« (Spomini na težke dni, 2005, str. 40) Verjetno so podobno delovali tudi drugi bogoslovci v teharskem taborišču, o katerih vemo le, da so tu bili: Lovro Štrukelj, Jože Mehle, Jakob Jerman, Vinko Štirn. Ta je v pismu domačim leta 1943 zapisal: »Prav je, da vsi delamo pokoro. Najboljša pokora pa je, ako radi iz božje roke sprejemamo, kar prihaja.« (Palme mučeništva, 1994, str. 303) V teharskem taborišču je Vinko Štirn ta stavek izpolnil do kraja. Kurat Jakob Mavec je skrivaj spovedoval, sedeč na tleh poleg jarka; neko noč so ga prepoznali in odvedli … (Palme mučeništva, 1994, str. 207) Mladi fantje na Teharjah so svoje mučeniško umiranje začeli kot krščanska vojska, in zadnje dneve tega umiranja so preživeli – tako pričuje Justin Stanovnik, ki je bil med njimi – zadnje dneve so preživeli spet kot »preprosto krščansko občestvo s svojim duhovnikom, pred katerim je bila samo še ena pot in en boj – skozi mučeništvo v slavo.« (Spomini na težke dni, 2005, str. 12) Kako pravilna je bila intuicija Pavleta Kogeja, ki je ob nakladanju domobrancev na kamione imel »občutek, kot bi prisostvoval obredu mašniškega posvečenja«.
Toda ko so stali sredi stiske, lakote in groze ter jih skušali premagovati z molitvijo, teharski jetniki pri tem niso bili neki abstraktni predstavniki človeštva, ampak so v tej stiski in tej molitvi bili Slovenci. Na Teharje torej prihajamo tudi zato, ker so teharski trpini bili vključeni v bit našega naroda, predstavljali so naš slovenski narod na poseben način: velika večina jih je bila tako povezana z izročili njihovih domačih družin, vasi, dolin, da nam ti možje lahko predstavljajo slovensko tradicijsko bit. Tu bi bilo moč povedati marsikaj, toda povejmo samo eno. Samo en prizor. Ko so se vaški stražarji pri Sv. Vidu nad Cerknico spomladi 1942 utrdili v neki hiši in pričakovali napad partizanov, je mimo po naključju prišel njihov kaplan Franc Pezdir. Kaplan jim je dejal: »Branite se, toda ne ubijajte!« (Palme mučeništva, 1994, str. 212) Nato je šel k njim v hišo in ves čas napada molil. Njegov stavek »Branite se, toda ne ubijajte!«, po pravici navajajo kot dokument čiste samoobrambe, ki je bila prvi namen vaških straž. Toda v tem stavku mladega duhovnika Franca Pezdirja, ki je končal v kočevskih breznih, je več kot le navodilo samoobrambe: v tem stavku se izraža neka duhovnost, ki je morda tragična, ker je bila in bo v zgodovini vedno poražena, vendar je v njej nekaj tradicionalno slovenskega. Teharski jetniki so poosebljali tisti del ali tisti aspekt slovenskega naroda, ki nikakor ni sprejel preloma z domačim izročilom, preloma, ki ga je uveljavljala revolucija. Nasprotno: občutek teharskih in drugih žrtev za to, kaj je res, kaj je dostojno, kaj je prav, je izhajal iz stoletij življenja s krščanskim oznanilom v cerkvi pri pridigah, popoldne pri nauku, pri petju ob delu, doma v večerni molitvi, ob procesijah po poljih, na romanjih – in še in še. Želeli so še naprej bivati v svojem duhovnem svetu, ki jim je bil izročen in je bil njihov slovenski svet. To je bilo primarno. In ko je prišla revolucija, so ji rekli: Ne! In to je bilo šele sekundarno. Šele na tretjem mestu je bila samoobramba, in potem šele so sledili zapleti, ki jih prinese zgodovina in »stiske časa«. Na začetku pa je bila v življenju potrjena pritrditev svojemu, od prednikov izročenemu slovenskemu duhovnemu svetu. Njihova nasilna smrt je ravno glavni del velike drame, v kateri je bila duhovna vez z izročilom v našem narodu prerezana ali poškodovana.
* * *
Veliki zločin, ki je imel svoj vrh na Teharjah, na Hrastniškem Hribu, v Kočevskem Rogu in tolikerih drugih slovenskih krajih hudega spomina, ostaja v veliki meri nepremagan: kolikor ni spoznan, kolikor ni sprejet kot resnica in zato obžalovan – toliko ta veliki zločin ni premagan. Slovenci kot narod tega doslej nismo zmogli, temveč le kot posamezniki, in napredujemo zelo počasi. Vsaka raziskava brezen in morišč je dragocena priložnost za novo spoznanje, vsak pogreb pobitih je lahko pot k občestvu živih in mrtvih.
Toda najbolj pomembno je pri tem tisto, kar je dejansko odvisno samo od nas, nekaj, kar lahko napravimo samo mi. Tu se začnejo nadvse globoka vprašanja.
Rekli smo, da so teharske in mnoge druge žrtve revolucije hotele ohraniti svoje življenje v svetu, izročenem od prednikov – v svetu slovenske krščanske omike. Ta živa vez z domačim krščanskim izročilom, domačim, zato pa živim in dejavnim, je bila za revolucijo največja ovira, zato pa za revolucionarje največji sovražnik. Zaradi te vezi, po kateri so bili živi nosilci izročila, so nasprotniki revolucije postali – teharske žrtve. Morda to ne velja za čisto vse, za veliko večino pa gotovo velja.
Tisto, kar je pri tem tako zelo odvisno od nas in kar lahko storimo samo mi, pa je naslednje. Koliko res sodobni Slovenci, ki živimo in delujemo, sprejemamo teharske žrtve in njihovo vez z izročilom kot svoje izročilo? Koliko sprejemamo duhovnost teharskih žrtev – vsaj izpričanih svetih zgledov med njimi – zase kot svojo duhovnost? Koliko sprejemamo spomin na njihovo trpljenje, na njihovo veličino v tem trpljenju, kot svojo životvorno dediščino, ki nam v težavah govori, da nas iz preteklosti spremlja nekaj velikega in svetlega in močnega? Z eno besedo: koliko so teharske žrtve v nas naše živo izročilo? Izročilo, predano nam, ki smo ga mi dejavno sprejeli kot svoje, ker smo spoznali, da nas nosi in dviguje?
Ta vprašanja so v resnici najbolj pomembna za našo prihodnost. In kakor na vsa velika vprašanja, tudi na njih ni mogoče odgovoriti z besedami. Resnični odgovor na ta vprašanja dajejo naša življenja. Le od tod, iz tega, kar smo s pametjo spoznali in s srcem osvojili kot svoje, izhajajo tudi poznejše spremembe v zunanjosti, v družbi in politiki.
Naši pokojni so bili v svojem času mesto na gori, ki se ne more skriti. S tem, da želimo teharske žrtve sprejeti kot svojo vez z izročilom, ker se nočemo razkrojiti in izgubiti, bodimo danes tudi mi – mesto na gori, ki se ne more skriti.
Slovenski mučenci, prosite za nas!
Teharje – Bukovžlak, 2. oktober 2022