Ta zapis je nastal tik po referendumski nedelji 23. novembra 2025, nedelji Kristusa Kralja vesoljstva, ko smo Slovenci z nekaj odstotki nad 50 zavrnili zakon o evtanaziji – legalizirani zastrupitvi težjih bolnikov. Zavrnitev tega usodnega zakona je bila zame velikansko olajšanje. Zdelo se mi je, kakor da se odpira ozka svetla pot v prihodnost.
Nizek delež prevlade nam mora vendarle dati misliti. Spomnil sem se, da je italijanski filozof Augusto Del Noce (1910–1989) videl v modernih zahodnih demokracijah kot enega od bistvenih pojavov razkrojevalno mešanico svobode (libertinizma) in iracionalnosti. Kaj je s tem mislil?
Ko govorimo o svobodi, je treba ločevati dve bistveni razsežnosti. Eno je prostost od zunanje prisile, da nihče ne deluje name tako, da bi me s prisilo omejeval ali silil ali razpolagal z mano. To je svoboda, ki mi omogoča delovanje in prostost v družbi. To zunanjo svobodo zagotavljajo državljanom ustava in zakoni. Nekaj drugega pa je notranja svoboda osebe: človek ima svobodno voljo, to je, odloča se po pameti; in kar mu pamet pokaže kot dobro, to svobodno želi in stori. Volja je po svoji naravi svobodna, toda lahko jo v človeku zasužnjijo strasti, slaba nagnjenja, v notranjosti ga vklenejo slabe utrjene navade. Od tod pregovor: navada, železna srajca. Po tej poti človek izgubi svojo notranjo svobodo. Zaradi napačne rabe svoje zunanje svobode človek izgubi notranjo svobodo.
Smisel zunanje, državljanske svobode je v tem, da bi oseba, ki je tudi notranje svobodna, imela v zunanji svobodi garancijo za pametno delovanje in življenje – po pameti, brez zunanje prisile. Ves smisel zunanje svobode je v tem, da osebi omogoča uresničevanje odločitev, ki prihajajo iz svobodne notranjosti in jih je pamet presodila kot dobre, zaželene. Če hočemo prav uporabljati zunanjo svobodo, ki nam jo zagotavlja ustava, moramo biti notranje svobodni (o čemer ustave in zakoni ne govorijo): biti moramo prosti zablod in pritiska neurejenih strasti, biti moramo svobodni za to, kar je res in prav.
Dogaja pa se nekaj drugega: v ljudeh pogosto gospodujejo umetno ustvarjene želje, manipulirana nagnjenja, pasionalni vzgibi, ki jih v človeških dušah vzbudijo mediji in TV. V obilici zunanjih senzacij, dražljajev in vzbujenih emocij mnogi vsak dan po malem izgubljajo notranjo svobodo. Zaradi nespametnih stremljenj in neurejenih želja je v ljudeh veliko nereda, toda malo notranje svobode.
Na drugi strani pa ti isti ljudje kot državljani zahtevajo ali vsaj pasivno omogočajo, da se polje zunanje svobode nenehno širi: države uvajajo čedalje več pravic in svoboščin, četudi te pravice uničujejo naš čut za to, kaj je pravično in primerno; nerazumno širijo polje svobode, tako da uničijo, kar je bilo nekoč nedotakljivo. Zunanja svoboda tako postaja podobna kaosu. V srčiki demokracije klije propad.
To stanje ali bolje to napredovanje zunanje svobode in krčenja človekove notranje svobode pod dominacijo emocij in strasti je tisto, kar je Del Noce poimenoval kot kombinacijo »svobode in iracionalnosti«. In to je značilno za domala vse družbe, urejene po zahodnem modelu znanosti in splošne kulture. Omenjeni mislec je iracionalnost razumel zlasti kot posledico neurejene spolnosti; njen nered (teološko rečeno: grešnost) je v tem, da se je ločila od smisla, ki ga ima znotraj ustvarjene človeške osebe, zato se je spolnost nazadnje ločila tudi od same človeške ljubezni: spolnost lahko poteka brez ljubezni in vodi v nove brezmejne deviacije (npr. zoofilija, pedofilija), ki jih nekateri politiki na zahodu že razglašajo za nove oblike svobode.
V resnici je demokracija takšne družbe usodno poškodovana, saj jo usmerjajo notranje nesvobodni ljudje, ki jih vodijo emocije, pohlep, interesi, strahovi: ker ne morejo razbrati, kaj je v realnosti smiselno in potrebno storiti, ker so torej gluhi za naravni red in naravni glas stvari, skušajo vsiliti realnosti svojo zamisel, svoj red, in ta je nujno nasilen. Zato je Del Noce že v 80-ih letih menil, da je Evropa na poti v nov totalitarizem.
Vse to velja tudi za Slovenijo, le da se položaj pri nas dodatno zaplete z nerešenimi bremeni revolucije in na njej temelječimi plenilskimi povezavami zmagovite elite. Pomenljivo je, da se največja stranka sedanje vlade imenuje Gibanje Svoboda: njeni vodilni politiki vladajo z očitnimi znaki otemnjene notranje svobode (bodisi zaradi omame z oblastjo in napuhom bodisi zaradi pohlepa in strasti bodisi nemara zaradi prepovedanih drog). Svoboda je za njih odsotnost vsake naravne meje, porušenje vsake naravne, stvarjenjske zakonitosti. To, čemur pravijo svoboda, doživljamo mi kot ustvarjanje kaosa, v katerem nam uničujejo državo, v nekem trenutku pa bodo ta kaos začeli obvladovati s hudim nasiljem.
V krču iracionalnosti so hoteli ti ljudje z zakonom o zastrupitvi hudo bolnih razširiti polje svoje »svobode« še na temelj vsega, kar smo – na življenje samo in njegovo nedotakljivost. To njihovo dejanje kakor blisk osvetli naravo tega, čemur oni pravijo »svoboda« in se po tem imenujejo: ta blisk izostri, da neurejeno hlepenje po moči, užitku in obvladovanju sveta v svojem jedru skriva: smrt.
* * *
Toda mi nočemo umreti – ne tako, kakor je bilo tu predvideno. Ne tako, da bi smrt prišla iz človekovega zavračanja božjega reda. Vsakdo od nas želi, da bi do konca uresničil in izpolnil tisti obseg življenja, tisto stopnjo bitja, ki mu je po božji dobroti namenjena – samo meni, samo tebi, in tega namesto nas osebno ne more storiti, izpolniti in živeti nihče drug.
Želel bi si, da bi ta referendum postal ozka svetla pot naprej. Vsekakor ima potencial in moč za to, kajti tehtnica slovenskega družbenega življenja se je prevesila v drugo smer ravno pri najbolj temeljnem – pri odnosu do življenja samega. Vse to je globoko povezano z vprašanji, ki so pomembna za Novo Slovensko zavezo. Svetost življenja je podlaga, izhodišče za vrednotenje vsega – tako dobrega, ki nam daje rast in razmah, kakor nasprotno tudi hudega, iz katerega so prišli nasilje in poboji. Zelo dobro vemo, do česa nas je Slovence pripeljalo, ko življenje ni bilo več sveto in so kršili zapoved, ki je bila dana enkrat za vselej: Ne ubijaj!
Mi pa, čisto drugače, želimo, da bi vsakdo mogel izpolniti sijajen načrt, ki je bil zanj ali zanjo odprt v izvoru bitja in kakor zlata nit razpet z nebes na zemljo, k tej osebi, k temu enemu človeku. Načrt, ki je mnogo obsežnejši in bogatejši, kakor ga moremo izpolniti. Toda kolikor ga izpolnimo in utelesimo, toliko bolj polno živimo, toliko bolj skladni smo sami s sabo. Toliko bolj smo resnični.
Naj nas na to spominja tale odlomek iz božične pridige Janeza Svetokriškega – saj prav to voščimo za božič tudi bralcem Zaveze:
»Transeamus usque Bethleem, et videamus hoc Verbum, quod factum est. [Pojdimo v Betlehem in poglejmo to Besedo, ki je meso postala.] Ter v’ Bethlemski štalici bomo vidili tu novu rojenu Dete Jezusa, kateri se sveti kokar tu rumenu sonce. Jezusa, v katerim se najdeo vsi šaci [zakladi] nebeški. Jezusa, kateri v jaslih na slami leži, kokar ena bela lilia v mej trnjom. Jezusa, kateri je ta nerlepši pildik [slika] nebeški, kateriga Sv. Duh je zmalal v tem čistim truplu Marie Divice, katera danas nam je pred naše oči postavila tu lubu svoje Dete. Gdu tedaj se ne bo rezveselil? Ah N:N: [dragi verni], veselimo se, inu kokar angeli na nebesih od vesejla so zapeli Gloria in altissimis Deo, taku tudi mi zapejmo andohtlivu: Ta dan je vsega veselja, Divica je rodila tega sinka božiga …«