Ko so Lambertu Ehrlichu govorili, da ga bodo umorili, in so ga opozarjali, naj se umakne iz Ljubljane, je odgovarjal, da ne more pustiti svojih ljudi, ampak jim bo ostal zvest. Že prej je po navodilu in na željo ministra Kreka šel v Beograd in potem v Črno goro in s seboj odnesel pomembne dokumente o Sloveniji s pariške mirovne konference ter nekaj drugih zadev glede samostojnosti slovenske države. V enako zahtevnih okoliščinah ob umoru župana Bastiča je dejal fant v Horjulu: »Jaz se bom branil.« Vsi, ki so pokazali takšno odločenost, so bili tudi pripravljeni darovati svoje življenje za vero in za domovino. Dejansko so branili svojce in druge ljudi pred brezvestnimi napadi teroristov ter skušali preprečiti uničevanje življenj in premoženja, kar so svojim nasprotnikom napovedali revolucionarji. V resnici pa je šlo še za veliko več. Branitelji so branili tudi stoletna izročila prednikov, se zavzeli za ohranitev duhovnega sveta, ki je tisočletje ohranjal slovenske rodove. Z vso prisebnostjo in zavzetostjo v nemogočih razmerah so posvetili in tudi žrtvovali svoja življenja za ohranjanje krščanskih oziroma ustaljenih normalnih človeških temeljev sveta in življenja. Zato je slovenska zemlja v Kamniški Bistrici, Kočevskem Rogu, Hudi Jami, na Hrastniškem in na številnih drugih krajih posejana s trupli teh mučenikov slovenskega, srbskega, črnogorskega in drugih narodov, ki so padli v tej veri s prepričanjem, da ne smemo dopustiti, da bo komunizem poteptal in uničil izročila človeštva. Kljub njihovi žrtvi se je komunistom za določen čas posrečilo uresničiti ta projekt. Velik vložek z malo učinka, kot je iz svoje revolucionarne izkušnje zapisal Črnogorec Milovan Đilas. Zato se še danes borimo s strahotnimi posledicami tega groznega eksperimenta nad človeštvom. Kratkovidni in omejeni pripadniki tega človeškega rodu, ki še vedno niso pripravljeni priznati te krute resnice, da je bil to slaboumen, kratkoročen in predvsem za človeka in človeštvo poguben projekt, katerega ceno plačujemo še danes. Svetopisemska resnica je, da je pot v pogubo hitra in široka, ozka in zahtevna pa je pot v odrešenje. V osebnem, še bolj pa v narodnem in svetovnem merilu se nasilniška, prevratna metoda obnese le kratkoročno in prinaša sadove le nekaterim, medtem ko jih drugim vzame in ljudi človeško uniči. Ostajajo pa dolgotrajne posledice in zahtevna pot prenove, ki lahko poteka le prek človeških src, prek plemenite ljubezni in človeške prisebnosti. Po njej ljudje z vero hodijo v globlje temelje svoje biti.
Praznik vseh svetih je bil v začetkih povezan s praznikom Kristusovega vstajenja, kajti upanje vseh svetih je Kristusovo vstajenje oziroma njegova obuditev. Papež Frančišek v svoji spodbudi Veselite in radujte se postavlja kot osrednji temelj krščanskega veselja blagre kot najizvirnejši sad Kristusovega vstajenjskega upanja. Eden izmed njih se glasi: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo je veliko.« Krščansko upanje ne korenini tu, na zemlji, niti se ne konča na svetu, pač ima svoj izvor v večnosti in se odpira vanjo, njegove korenine miru, čistosti srca in plemenite ljubezni pa se razraščajo tudi v vse pore zemeljskega življenja človeka in družbe, saj jih krepi živa in dejavna vera. Sodobni krščanski teolog pa opozarja, da vera kristjanov pogosto ostaja pri otročji in naivni veri, kakor da bi bila vera le daj-dam. Dejansko pa nam odpira globlje, dolgoročnejše in večne razsežnosti, ki jih ne pokažejo niti ne odpirajo vsakdanja, ozkosrčna in sebična merila. Vernik neprestano globlje preverja daljo in stran, da bi se okrepil v upanju, ki ne osramoti. To upanje se naslanja na Križanega, da zazrt Vanj tudi v križih in preizkušnjah ohranja človeškost in upanje v človeško prihodnost. Zasuti bratje in sestre so vztrajali v tej veri do konca, ker so bili naslonjeni na Kristusa, kot je slikovito prikazal eden prvih jetnikov v koncentracijskem taborišču Auschwitz Marian Kołodziej. Kot jetnik je gradil prve zgradbe taborišča. Po vojni desetletja ni spregovoril o svoji kalvariji. Potem pa je začel slikati svojo kalvarijo in izlil svoje trpljenje v naslikane trpine taborišča, ki so uprti v Križanega kot osrednjo osebnost tudi tega kraja trpljenja. Kristusa v jetniški obleki je tako naslikal na križu, na katerega je naslonjen ali on sam ali kateri koli drug taboriščnik. V še tako trpkih preizkušnjah naslonjen na Križanega, trpin najde luč, ki mu sveti tudi v temini zasutih oči in ust. Vera zato ostaja trajna opora vsakemu trpinu in upanje, ki zmaguje teže slehernega vsakdana. V tem upanju so predniki ponavljali: Zaupaj v Boga, on Ti pomaga v potrebi! Da bi ohranjali to smelost – proti upanju je upal – v najbolj krutih časih človeške zgodovine, so trpini tu in po vseh drugih kalvarijah Slovenije in sveta živeli in umirali v tej veri, da bi novi rodovi mogli ohranjati spet upanje.