1 Nagovor po slovesni sveti maši ob 25letnici Nove Slovenske zaveze, v soboto, 14. maja 2016.
Pred očmi imamo Orlov vrh, tam za Šancami na pobočju Ljubljanskega gradu. Spominjam se, kakšen je bil ta kraj še v maju 1945. Livada, na njej velik križ, grobovi domobrancev v krogih, med krogi grobov pot za obiskovalce, nad vsakim grobom manjši križ. V župnišču imamo 148 imen tam pokopanih domobrancev, največ iz krajev okrog Škocijana in Trebnjega.
Čustvo, ki nas navdaja, je hvaležnost vsem, ki so dali svoja mlada življenja za domovino v težkih, usodnih časih naše zgodovine. Vsi smo obdarovanci, vedno prejemamo darove. Osebno se spominjam pogrebov na Orlovem vrhu, saj sem kot Ljubljančan bil pri nekaterih prisoten.
Največji dar je dar življenja. Zahvala gre našim staršem za njegov začetek. In – kar je na prvi pogled pretresljivo – zahvaljujemo se tudi za smrt, ki jo sv. Frančišek Asiški imenuje „prijateljica smrt“. Najprej za smrt Jezusa Kristusa. Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil. Potem pa tudi za smrt mučencev, ki so dali največ, kar so imeli – življenje. Sveti Jakob, Florijan, Jurij, Peter, Janez Krstnik… Imamo praznike japonskih, angleških, kanadskih, ugandskih, vietnamskih mučencev… Spomnimo se tudi slovenskih mučencev. Janez Mesar, jezuit, je bil med prvimi, v Vietnamu so ga zaprli v kletko, da so ga ljudje javno zasramovali. Imamo Lojzeta Grozdeta, nadškofa Antona Vovka …
Simon Gregorčič je slavil smrt vzornega moža:
Umrl je mož! – Ne, ni umrl!
Oči le časne je zaprl,
da se po trudu in po boju
oddahne v blaženem pokoju.
Ne, ni umrl!
Še duh njegov živi med nami,
na delo nas budi in drami.
Poglejmo v naravo, kako v jeseni z dreves pada listje. List za listom, neslišno. Vztrajno. Pesnik Rilke je to gledal in razmišljal:
Vsi padamo. Ta roka, te oči.
Vsem je zapisan padec: neizbežno.
A Eden je, ki neizmerno nežno
to večno padanje v rokah drži.
Padamo nežno. Na Očetovo dlan. „Vsi bomo enkrat zaspali, v miru počivali vsi, delo za vselej končali, v hišo Očetovo šli“.
Zahvalimo se. Najprej Bogu, ki nas spremlja, Njemu, ki nam pripravlja večno življenje. Janez evangelist je gledal: Videl sem neizmerno množico vseh narodov, rodov, jezikov. Prišli so iz velike bridkosti. Imajo pa polnost življenja.
[Stran 98]