[Stran 054]
»Pozdravljam vas v Kočevskem rogu, na tej naši Golgoti, ki je simbol za vsa nešteta morišča po Sloveniji. Spominjamo se kruto pomorjenih po končani vojni. Dočakali so konec vojne, domov pa se niso nikoli vrnili in v družinah smo jih zaman čakali. Ko je svet svobodno zadihal, je velik del našega naroda sprejemal nase težak križ. Za nas ni bilo razumevanja, ne sočutja, nobene tolažbe. Naš delež je bila odrinjenost, utišanost, drugorazrednost. Še pokazati nismo smeli svoje bolečine. Naše solze so tekle tiho, na skrivaj, naravnost v srce – in še danes bolijo. Zato smo tu, zato ta žalna slovesnost, pri kateri se naših pobitih s spoštovanjem spominjamo.«