Rim nam ni zapustil samo Rimskega prava, ene od osnov za pravičnejšo ureditev družbe. Stari misleci so znali formulirati tudi marsikakšno preprosto, splošno, a nadvse pomembno življenjsko modrost. Ena od njih, pomembna za nas, še bolj pa za prihajajoče rodove – saj ne mine dan, da človek ne bi slišal, naj se nikar ne ukvarjajmo s preteklostjo, ampak »glejmo naprej«, pa tudi, da naših mladih preteklost ne zanima – je tista, ki govori o nujnosti, da človek pozna preteklost. »Ne vedeti za stvari, ki so se zgodile, preden si se ti rodil pomeni za vedno ostati otrok; kaj je namreč človeško življenje, če spominu ne uspe povezati se z dogodki prej«? (Cicero).
Spomin …
Revija Zaveza je kraj pričevanj, publikacija, ki hoče odkrivati resnico o dogajanjih med revolucijo in samoobrambi enega dela naroda, ter o dogajanju po koncu vojne. Govori o nujnosti spomina, nekoč v našem jeziku sinonima za – pamet. V tem je njena največja vrednost.
Vsi smo ljudje časa, in kako naj se v njem dokopljemo do pravilnih odločitev, če se družba ne zaveda, da je »sedanjost hčerka preteklosti, hkrati pa mati prihodnosti« (Leibnitz). Kako je sploh mogoče razumeti dogajanja v sedanjosti, če ne poznamo resničnih razlogov za dogodke v preteklosti, predvsem pa, kako predvidevati prihodnost, če ne razumemo bistva dogajanja sedanjosti? Formulacija Tomaža Akvinskega o osnovnih sestavinah intelekta – spomin na preteklost, razumevanje sedanjosti in predvidevanje prihodnosti – še zdaleč ni gradivo za zgolj teološka razpravljanja.
Drugo, kar odlikuje revijo, je slog, nivo govora, v katerem priče odkrivajo preteklost, govorijo o trpljenju, ki so ga doživljali, o zločinih. V teh pričevanjih ni sledu o želji po maščevanju, kaj šele o sovraštvu do storilcev, način izražanja govori tako že sam po sebi o neki še posebni kvaliteti priče. Kdorkoli, ki se ima za zgodovinarja, ali ki bo v prihodnosti mislil, da se sme opredeliti kot tak, ne bo mogel prezreti te komponente.
In tretje, kar postavlja revijo na častno mesto med našimi publikacijami: vsakokratni aktualni komentar urednika o dogajanju v naši državi. Naj zavzema bralec – preprost človek ali profesionalen zgodovinar – tako ali drugačno stališče do naše polpreteklosti: če je iz kakšnih danes izhajajočih analiz mogoče uvideti, kdaj, kako in predvsem zakaj je v našem narodu prišlo do razklanosti, potem je to mogoče iz mirnega, treznega prebiranja prav teh komentarjev. Tu so opazovanja dogajanj v preteklosti pa tudi analize našega današnjega stanja duha, odkrivanja pod lupo sodobnika, osvetljene, pa tudi z odkritji mislecev vseh časov. Odkrivanja preteklosti, analiza sedanjosti, poziv bralcu k razmišljanju o prihodnosti, o naši prihodnosti, potem ko je del naroda »izstopil iz civilizacije«, in ko nas kot narod lahko reši samo ponovna naselitev v njej.
Samo na osnovi vsega tega lahko pa tudi slutimo razvoj »političnega« dogajanja v prihodnosti, slovenski in svetovni, celo več: v določeni meri jih lahko tudi predvidevamo. In česa potrebujemo bolj kot to!
Zaveza je ves čas izpolnjevala svoje poslanstvo, svojo nalogo, ki si jo je ob svojem rojstvu zadala. Ob vsej zaskrbljenosti zaradi sprememb, družbenih in političnih razmer, ki nas čakajo in ko bo vrh vsega zamenjava generacij gotovo prinesla še specifične probleme, ne kaže pozabiti, da je revija svoje delo v bistvu opravila. Tudi če bi naslednja številkaZaveze bila poslednja, njena odkritja sama so že »neizbrisljivi« del zgodovine. Scripta manent … Srebrnobeli snopiči so že našli svoje mesto po knjižnicah, tako doma kakor po svetu, podatek pa, da ima Zaveza med vsemi izstopajočimi slovenskimi kvalitetnimi revijami – in naj gre za literarno, filozofsko, zgodovinsko ali kakršnokoli drugo področje – daleč največ bralcev po svetu, pa je lahko že danes vsem sodelujočim v veliko zadoščenje.
Kdo bi vedel, kolikim svojim bralcem in simpatizerjem je revija vsa ta leta prinašala zavest, da je naposled le slišati jasen in čist glas, tudi druge plati zvona; kdo ve, ali je komu z nasprotnega brega odprla oči – vsekakor: mimo Zaveze ne bo mogel nihče, ki mu je pri srcu, pa ne samo »slovenstvo«, ampak resnica, ki jo bomo morali najti in priznati, če bomo hoteli utrditi zanesljivo pot do spoznanj, ki nas bodo spravila in rešila.