Škof dr. Gregorij Rožman je v šestem postnem govoru, 16. aprila 1943, v ljubljanski stolnici med drugim poudaril: »Naj govore in pripovedujejo, kar hočejo; resnica je, da so zrasli med nami fantje, ki jih je Bog izbral in so vztrajali zvesti do zadnjega.«
Danes se nam zdi skoraj neverjetno, s kakšno resnostjo so ti mladi fantje živeli svojo vero in večinoma zanjo tudi umrli. S svojim življenjem so nam zapustili pričevanje, ki velja tudi za tretje tisočletje: »Veruj z veseljem in povej to s svojim življenjem!«
Lojze Hostnik se je rodil 21. junija 1922 v Podrojah, župnija Šmartno pri Litiji. Leta 1941 je končal klasično gimnazijo v Škofovih zavodih, nato je vstopil v semenišče. Leta 1944 je postal pomočnik domobranskega kurata Fröhlicha v Novem mestu. Na umiku proti Koroški so ga maja 1945 nekje pri Polšniku zajeli partizani, ga odpeljali v Ljubljano, od tam pa v Kočevje, kjer ga je pri prenašanju klaftrskih polen srečal in se z njim pogovarjal kaznjenec Tone, domačin iz Zasavja. Lojze je bil oblečen v civilno obleko in zelo suh, vendar je bil veder in ni kazal obupa. Po marcu 1946 je za Lojzetom izginila vsaka sled. Iz študijskih let se je ohranil dnevnik, ki kaže na njegovo mladostno dozorevanje za življenjsko daritev.