Dr. Albin Šmajd je bil eden vodilih akterjev slovenskega protikomunističnega upora. Kot član osrednjega odbora Slovenske zaveze je odločilno prispeval k politični in vojaški organiziranosti demokratičnih sil v državljanski vojni. V povojnem Trstu ga je v začetku 1946 ugrabila slovenska Ozna, prepeljala v Slovenijo in umorila.
V naslednjem objavljamo dva odlomka iz pisem, ki jih je pisal prijatelju v Slovenijo iz Salzburga, kjer ga je po aretaciji leta 1944 konfiniral gestapo.
»Moje misli so pri vas vseh, ki ste na svojih domovih, pri vas, ki uživate toploto domačega sonca, ki gledate domače gore, ki prisluškujete pesmi domačih gozdov. Ljubil sem jih s toliko toplino svojega srca, da bi zanje iztisnil vsega samega sebe; saj sem del njih in njihov bom ostal.
Ko bo spet prišel oblak, ki je zakril razgled proti domačiji in bom zopet dihal zrak domačnosti, čist, jasen in vesel bo moj pogled in vsa moja notranjost bo ena sama pesem veličine, lepote in mogočnosti naše domačije.«
»Vendar živi duša v upanju, da je vse le začasno, trenutno in da bodo spet časi, ko bo vse pozabljeno in ko nas bo vse, prav vse, vezala ena in skupna vez: ljubezen do domačije.
Ne bom samo črnogled, ne samo nergač nad samim seboj, ne bom samo objokoval svoje usode, marveč hočem v svoje in drugih življenje vliti korajžo in trdno voljo, moč in odpornost, silo in žilavost. Težka je življenjska usoda mnogih, ki so v še večjem trpljenju, a vztrajajo in ostajajo. Zato je načelo: vztrajati. Verujem v še dolgo pot in pričakujem še vsakovrstno srečanje trpljenj, vendar upam, da bodo vezi skupnosti potlej še prisrčnejše in trdnejše.«