1.
Naj čezme k Tebi hodijo ljudje,
naj mi obraz oskrunijo noge,
ubogih mojih bratov noge gnojne.
(Tkanina revna sem)
2.
In deklica joče: »Odšel je, ne bo se več vrnil,
nič več ne bova odpirala popja cvetov,
nič več ne bova žgala v poletni noči kresov,
da zasanjani dim oči bi nama počrnil«
(Jesenski spev)
3.
Vsi prsti trepetajo po piščali,
glasovi tihi božajo roko,
tako rad segel bi v globoko dno,
kjer brez glasu so bratje obležali.
V slovo zaklal sem svojo ovco belo,
razlil sem kri čez čelo jim veselo,
da videli bi mojo bol v temi.
(To jutro)
4.
Naj ne preštejem posvečenih dni,
moj Oče, naj ljubezen me razvnema
in naj bom dolgo dolgo bakla nema,
ki potnikom samotnim v noč gori.
(Prvi venec, XII)
5.
Pri meni noč je in mi sveti
(Zasuta usta)