25. junija letos je bila pri Konfinu spominska maša, po njej pa kulturni program v spomin na kruto pomorjene ranjence pred 66. leti.
Prav je, da se spominjamo vseh tistih, ki so bili pomorjeni na tem kraju in drugod po Sloveniji. V dneh od 22. do 24. junija 1945, ko je bila vojna že končana, so pripeljali s kamioni in avtobusom bolnike in ranjence, ki so jih pobrali v bolnicah, in jih pri jamah umorili. Storilci so bili pripadniki partizanov, tudi domačini, saj so le ti vedeli za jame.
To je bil najstrašnejši zločin, storjen po drugi svetovni vojni v evropskem prostoru. Zločin se je nadaljeval vse do leta 1990, saj do takrat svojci niso smeli govoriti o tem, ne žalovati ne prižigati sveče na kraju smrti. V neposredni bližini je bilo zaprto območje, nedostopno, zato ljudje sem niso zahajali. Če bi storilci priznali krivdo, bi tudi sami laže živeli, ker bi se s tem razbremenili, saj so bili nekateri le izvrševalci ukazov, ki so jih dajali predpostavljeni.
Vsaka žrtev kliče po pravici in resnici. To ne pomeni maščevanja. Pravica je v resnici. Pravica je v zavesti, da je bil del sveta, kjer je vladal komunizem, krivično zatiran. »Resnica nas bo osvobodila.« (Jn 8,32) Ne sprenevedanje, laž, samo resnica bo prinesla pomiritev in osvoboditev.
Sveto mašo je poleg domačih župnikov daroval generalni vikar g. Anton Slabe, ki je bil tudi pridigar. Pridiga se je vseh navzočih zelo dotaknila.