V graškem taborišču, ki je bilo ustanovljeno ob koncu leta 1945, je bilo daleč nad sto slovenskih študentk in študentov. Po ohranjenih seznamih jih je bilo v letu 1949, to je po času prve emigracije v Ameriko, še 73, seznam iz leta 1950 pa imenoma navaja 104 študente emigrante. Vsi študenti, ki so bili v študentovskem taborišču v Gradcu, niso končali visokošolskega študija; nekateri so diplomirali v novi domovini, spet drugi so se kasneje vrnili in napravili zaključne izpite v Gradcu.
Življenje v taborišču ni bilo lahko: imeli smo sicer stanovanje (20 fantov v eni sobi) in hrano (bila je kaj pičla) ter možnost vpisa na univerzo, vendar je bila prihodnost negotova. In prav v tem pogledu so nam bili v veliko oporo naši dušni pastirji. Sicer so tudi živeli kakor mi v pomanjkanju in negotovosti, pa so se nam posvečali z vso vnemo.
Kot pionir je deloval v začetku lazarist p. Jože Mejač, ki sedaj živi in deluje v Ameriki. Veliko je pomagal pri oblikovanju slovenske skupnosti v taborišču in pri zbližanju med mladci in stražarji.
Sledila sta mu Janez Hafner, župnik za Slovence v Gradcu, in salezijanec profesor dr. inž. Ludvik Žagar.
Župnik Hafner, eden prvih šentvidskih zavodarjev, je z veliko požrtvovalnostjo skrbel za Slovence po vsej Štajerski. Sedaj počiva na Centralnem pokopališču v Gradcu. Kako je bil priljubljen, priča njegov grob, za katerega zvesto skrbijo hvaležni rojaki v Gradcu.
Zelo blizu je bil nam graškim študentom dr. inž. Žagar. Živel je med nami, z nami sodoživljal in nosil z nami naša bremena. Trudil se je za edinost in bil nam je v pomoč kot duhovnik in tehnik znanstvenik. Na žalost ni dobil zasluženega priznanja. Prav pri svojem prizadevanju za edinost v študentovskih vrstah je naletel na nerazumevanje in kritiko. Moj prijatelj je 24. 1. 1949 zapisal: “Dr. Žagar mi je povedal, da je dobil pismo od … (nekega cerkvenega dostojanstvenika), kjer je obdolžen, da se je postavil na stran tistih, ki so v Gradcu razdrli edinost.” Namesto zahvale ali pohvale je dobil opomin! Kot vse Gradčane je tudi njega vodila pot naprej po svetu. Na uni verzi v Aachenu je bil priznan znanstvenik. In tam se je končala njegova zemeljska pot.
Z odseljevanjem se je graška skupina krčila in je po naravnem razvoju v obliki študentovskega taborišča nehala obstajati. Pisemske zveze in osebni obiski so vzdrževali našo skupnost še naprej. Zgovorne priče za to so skupinska srečanja v Ameriki in Avstriji z zelo dobro udeležbo. Omembe vredno je zlasti srečanje 84 udeležencev od 7. do 9. septembra 1989 v Celovcu in Gradcu in z izletom v Gradec povezani simpozij od 29. do 30. junija 1996 v Tinjah. O tem simpoziju je celovška Mohorjeva izdala posebno knjigo.
Od sedemnajstih graških študentov, ki smo ostali v Avstriji ob meji naše domovine, nas živi še enajst. Na praznik vseh svetih smo prižgali šest sveč za te naše pokojne:
Juš Horvat, ki je umrl v Gradcu kmalu po razpustitvi taborišča;
Franc Polanec, dr., zdravnik, ki je že kot študent z uspehom pomagal bolnim sošolcem; umrl je v Beljaku na Koroškem;
Ivan Preac, dr., predstojnik zobozdravniške ambulante pri podjetju VOST v Linzu, pokopan je v Bad Ischlu na Zgornjem Avstrijskem;
Jože Kveder, dr., zdravnik v Spittalu na Koroškem; bil je zelo ugleden in je tudi mnogo pomagal rojakom v taborišču; pokopan je v Spittalu;
Oto Prelog, dipl. inž., vodilni tehnik pri podjetju Waagner-Biro v Gradcu; pokopan pri St. Petru v Gradcu;
Lojze Povše, dipl. inž., blaga duša, solastnik tehnično-posvetovalne družbe; pokopan na pokopališču Steinfel v Gradcu.
In še eno veliko svečo smo prižgali za vse, s katerimi smo v Gradcu delili veselje in žalost, zdaj pa počivajo širom po svetu. Saj vsi naši rajni niso samo naša skupna preteklost, ampak so med nami prisotni tudi sedaj.
Študentovskega taborišča v Gradcu že dolgo ni več. Barake so podrli in postavili stanovanjske stolpnice. V našem spominu je pa taborišče še vedno tako, kot ga je ovekovečil nekdanji študent, sedaj že pokojni umetnik Ciko Skebe.