Lepo vas pozdravljam še v sklepnem delu današnje slovesnosti. Spet smo prišli v Kočevski Rog iz mnogih krajev, kjer smo po končani vojni čakali očete, brate, sinove, može, prijatelje in jih nismo nikoli dočakali. Vsa leta nas je spremljala bolečina, tiha, skrita, neizjokana. In z njo prihajamo tudi v Kočevski Rog, v Teharje in številne druge kraje, kjer slutimo, da bi morda nekje mogli poklekniti na očetov grob. Kočevski Rog, kjer leži izdana, pomorjena in zdaj nepriznana Slovenska narodna vojska, je in bo – kraj molitve, spomina, trpljenja in tudi upanja, saj je nemogoče, da bi tolikšna žrtev nekega naroda bila zastonj. Vsak korak na teh svetih tleh spominja na smrtno grozo tisočev. Zato iz spoštovanja do njih, kljub dežju, vztrajajmo do konca. Kot vedno posameznim nastopom ne ploskamo. Najprej poslušajmo originalni posnetek Domobranskega pevskega zbora in pesem DOBERDOB.
Priljubljene kategorije