Tu bi rad izrazil zgolj domnevo, da je moderni humanizem, ki je izšel iz krščanske tradicije in se potem obrnil proti njej, očitno dosegel štadij, v katerem se usmerja proti humanosti kot taki. Tisti humanizem, ki ga je Pico della Mirandola zasnoval v znamenitem Diskurzu o človekovem dostojanstvu, humanizem torej, ki ga je določala predstava, da je človek nepopoln, da se neizbežno nahaja v stanju negotovosti, da je zaradi svobode odločanja negotov – tak humanizem je povsem združljiv s krščanskim naukom. Humanizem pa, ki trdi, da je človek svoboden, ne samo v tem smislu, da se lahko obrne k dobremu ali slabemu, ampak tudi v tem smislu, da ni soočen z nobenimi pravili dobrega in slabega, ki jih ne bi sam naredil; humanizem, ki pravi, da človeku niso dane od Boga ali narave nobene možnosti, ampak da ima legitimno in neomejeno oblast, da te norme sam poljubno postavlja – takšen humanizem s krščanstvom, ki ima v sebi vsaj drobec svoje substance, ni združljiv.
(Leszek Kolakowski, Moderna na zatožni klopi, str. 40/41, Manesse – Zürich)