Tole pretresljivo črtico o dogajanju med obrambo Turjaka septembra 1943 smo našli v domobranskem listu DOMOVI VSTAJAJO, ki je bil glasilo 5. čete 1. šolske skupine. Avtor ni imenovan.
Krasna jesenska noč, vse je mirno, le v grajski ambulanti se čuje stokanje in hropenje ranjencev – junakov. Lojze, kmet iz okolice Turjaka, čaka na pragu večnosti in v smrtnem boju sanja o posejanih njivah, polnih kaščah, o živini v hlevu – poslavlja se od svoje drage domačije.
»Kako si rekel, Jože?« je Lojz obrnil glavo. »Da me zemlja kliče. Lepo si rekel. Glej, kako se kadi iz brazd. Sam božji dar je kmečka prst, da je ne boš pozabil vzeti s seboj v šolo. Veš, še v tujino so jo jemali ljudje s seboj za spomin!«
Žiii – žiii – žiii – bum …
»Že spet so začeli«, je vzdihnil v kotu in skušal vstati.
»No, miren bodi fant, da se ti kri ne ulije. Zakaj ne ubogaš?« je koj planil doktor Kožuh in ga potisnil nazaj na ležišče.
»Saj naši mečejo. No vidiš, da je prav do line poskočil plamen?« se je vdano zleknil nazaj in zaječal. Potlej se je nasmehnil skozi razžgane ustnice in tiho dejal: »So še kar na oknih naši fantje? Ali je Reharjev France še živ?« Na ustnice mu je prišla kri.
»Še je živ, vsi so živi, samo ti nikar ne govori, ker ti škoduje.«
Zamahnil je s trudno roko in obmolčal. Lojz je kar naprej brbljal in Ivo mu je podpiral glavo.
»Zemlja ga kliče in kmalu bo v njej«, je dejal doktor Rožancu. »Kadar se kmet v vročici pogovarja o zemlji, ga je težko obdržati pri življenju. Že več takih slučajev sem imel na deželi. Posebno pri starih gruntarjih. Ko so se pričeli meniti o zemlji in o čebelah, jim je kmalu zazvonilo. Čudno je, pa res. Saj Lojz je revež. Čreva prestreljena in zdrobljena stegnenica. Močan strel je dobil. Nimam kaj vzeti v roko, da bi mu pomagal. Do jutra itak ne bo, izhiran je že do kraja.«
»Joj«, je kriknil nekdo in planil pokonci. V sami srajci je stal sredi obokane kleti in zmedeno strmel predse. Nenadoma se je spet sesedel nazaj in začel jokati. Rožančev Ivan ga je objel okrog ramen in mu dvignil glavo.
»Na kolenih sem jih prosil, naj je nikar, pa so jo vseeno. Ravno v glavo jo je zadel. Kje pa je zdaj? Puško mi dajte, pa grem za njimi. O, moj Bog!« Njegov jok je postal kakor riganje umirajočega konja.
»Sestro so mu ubili pred štirinajstimi dnevi in zdaj se mu včasih živčni napad povrne«, je tolažil doktor Kožuh profesorja Petelina, ki je začuden strmel v fanta.
»Zemlja, Jože, zemlja, to je naš blagoslov. Blagoslov je v gmajni, v latih, še na grintovih pašah, kjer se pastirji preganjajo, da je zemlja zbita in še komaj za osat dobra. Toda naša je. Ti boš nekoč študiran in boš knjige pisal. Le vse napiši notri in natančno. Vse brazde, vse smreke, vse bukve in vse bilke. Na nobeno ne pozabi.«
Ivo mu je previdno spustil glavo nazaj na blazino in ga zagrnil. Lojze je obmolčal. Roke je držal pod odejo, tesno ob telesu, kakor da že leži v krsti.
»Ne bo več dolgo. Mu že zemlja diši. Menda vsak kmet na zadnjo uro čuti vonj po prsti, po rosi in po medu.«
»Morda«, je profesor zamišljeno prikimal doktorju.
Sredi molka se je z zidu prenesla muha na okrvavljene obveze v kotu. Lojze je pričel umirati …