Hart, Ljubljana 2018
V roke mi je prišla knjižica Slovenija. Podnaslov je pomenljiv: Kulturna dediščina na stičišču Alp, Sredozemlja, Panonske nižine in Balkana. Napisal jo je znani profesor etnologije dr. Janez Bogataj. Lični priročnik nas popelje skozi vse oblike človeškega ustvarjanja. Strani so oblikovane tako, da slikovno gradivo dopolnjuje kratek tekst, ki je zaradi tega skoraj nujno površen. Zato to ni poglobljena študija, temveč splošen pregled čez celotno obzorje slovenske kulturne dediščine.
Običajen Slovenec tako pravzaprav ne zve nič novega, saj je naša kulturna dediščina naša zato, ker živi z nami, v nas in se pojavlja vsakič, ko na novo praznujemo starodavne praznike ali pa na mizo postavimo hrano, ki nam je všeč. Čeprav v slovenski restavracijah nemalokrat postrežejo z dunajskim zrezkom in pomfrijem, te rihte avtor ni uvrstil med našo kulturno dediščino, čeprav so bili Habsburžani naši vladarji dolga stoletja in Dunaj dalj časa naša prestolnica kakor Beograd ali sama Ljubljana. Zato toliko bolj preseneča, da avtor uvršča med slovensko dediščino muslimanske praznike in komunistična praznovanja, ki so naši mentaliteti tuja in prav gotovo niso niti še nekaj časa ne bodo naša dediščina –, in to kljub temu, da bodo med nami. Islam bo, to je že očitno, povečeval svojo vlogo in vpliv, drugi pa ves čas izgublja pomen in je prisoten samo še zato, ker se pretakajo ogromni državni milijoni v ohranjanje nečesa, kar sodi na smetišče zgodovine, med grozljivke in izmišljotine ali pa med laži in zločine, ki so vredni vse obsodbe. Komunizem je le še nostalgija in fatamorgana, ki se umetno ohranja. Naj razložim.
Pregled obzorja dediščine je koristen, vendar ima knjižica pomembne pomanjkljivosti, ki so lahko plod namernega zavajanja ali neznanja, pri čemer slednjega pri slovitem avtorju skoraj ne moremo vzeti v obzir. Najšibkejši del je prav tisti, ki obravnava našo krščansko dediščino. Tako se avtor ne sramuje napisati, da je »božič krščanski družinski praznik«, obenem pa nič ne pove o Kristusu in njegovem rojstvu. Pač popolnoma na liniji z vladajočim tokom, ki nas vsak konec leta spominja na poganska praznovanja okoli zimskega sončnega obrata, Jezus in njegovo rojstvo pa sta tabu. Prav tako v knjižici ne boste našli omembe jaslic, pri katerih se še danes ljudska ustvarjalnost eksplozivno manifestira (videli jih boste na sliki) in so že vsaj osem stoletij prisotne med nami. Katoličani smo jih namreč od sv. Frančiška, ki jih je prvi postavil, hitro prevzeli za praznovanje božičnih praznikov.
Prav tako avtor na hitro odpravi vse šege in navade, ki so stkane v praznovanje velike noči. Ne le, da pozabi omeniti vsebino praznika, namreč smrt in vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ampak preprosto trdi, da so šege in navade »poganskega izvora«. Krščanstvo na posrečen način vsrka vase predkrščanske navade, če niso v nasprotju z vero in moralo. Zato nastane celovita in trdna edinost identitete naroda in osebe, ki sprejme krščanstvo. Kajti v krščanstvu je bistveno, da se Bog Sin učloveči, da bi nas dvignil iz greha in smrti v večno življenje z Bogom in v Bogu.
Prav na straneh, ki obravnavajo krščansko narodno dediščino, se priročnik izkaže kot zavajajoč, površen in ideološko obremenjen. Od vseh verskih praznikov so le katoliški resnično naši, ker jih praznujemo in sooblikujemo že tisoč let! Avtor bi brez težav lahko zaznal potrebo, da bi natančneje in predvsem vsebinsko pravilno razložil te praznike. Omenjena potreba izhaja iz ignorantskega oziroma sovražnega vzdušja, ki ga ima revolucionarna stran do lastnega naroda in njegove identitete. Ali pa ▶
[Stran 0]
Figure 1.
se avtor morda identificira s to držo in ji služi? Če bi bil odgovor pozitiven, potem je nesmiselno biti etnolog. Ni namreč smiselno študirati in predavati nekaj, kar sovražiš.
Še bolj iritantna postane knjižica, ko gre za opis novodobnih pojavov oz. praznovanj. Uvrstiti muslimanske praznike med našo kulturno dediščino? Četudi je med nami dvajset odstotkov muslimanov, bodo ti šele v bližnji prihodnosti nastopili kot politično radikaliziran subjekt s svojimi zahtevami. Zavedati se moramo, da je islam podoben puščavskemu pesku. Dokler ga je malo, ni večjih težav, ko ga je preveč, pa vse postane puščava. Islam in slovenska kulturna dediščina nista skladna, zato bo to eden od virov nemirov in sporov v naši prihodnosti. Pomislite samo na preganjanje kranjske klobase iz šol, ker je muslimanom prepovedana svinjina. Kaj se bo zgodilo šele z velikonočno šunko! Avtor tudi točno ve, da muslimanskih praznikov Slovenci ne poznamo. Še vedno so nam eksotika. Zato pa jih tudi predstavi in razloži njihovo vsebino, česar ne naredi z isto vestnostjo in natančnostjo pri katoliških praznikih. Morda predpostavlja, da jih poznamo, da vemo za njihovo vsebino, ker so naši (čeprav se v tej predpostavki moti, kar dokazuje vsako vprašanje o katoliški veri, ki se postavi na kakšnem kvizu tipa Lepo je biti milijonar).
Končno se moramo ustaviti še ob najnovejših praznovanjih, ki so našteti in nosijo nalepko »dediščina šeg in navad«, med katerimi najdemo prosluli 27. april. Tudi tu so podatki netočni. Danes vemo, da je bila takrat, če bi datum veljal, ustanovljena PIF (Protiimperialistična fronta), kasneje preimenovana v OF. Ta komunistični praznik je – kakor vsi njihovi prazniki – prazen in brez vsebine. V resnici ga praznujejo le ostareli borci in ideološko ter gmotno motivirani mladci, njegov pomen pa napihujejo večinski mediji. A vse to dogajanje je skregano z resnico. Ljudstvo gre tedaj pač na počitnice, ker je takrat »veliki teden brezdelja in popivanja«, ki se zaključi 2. maja. In nihče ni tako nor, da bi se odpovedal »plačanemu dopustu«. Vsi smo radi prosti, ker tedaj nimamo obveznosti; zato na take dni, ki so popolnoma prazni vsebine, smisla in obveznosti, delamo, kar nam ustreza, vsekakor pa ne praznujemo neumnosti.
Ko pa dr. Bogataj omenja »dan reformacije in noč čarovnic« pod kategorijo »dediščina šeg in navad«, se človeku prav milo stori. Reformacije cela stoletja niso praznovali niti protestanti, ker – roko na srce – ni kaj praznovati. Praznovati verski razkol? Začetek 30letne vojne? Oprostite, ampak to je tako, kakor da slavi-
[Stran 0]
mo par, ki se loči, ali duhovnika, ki zapusti svoj poklic. Nesmisel! Slovenci smo tega dneva veseli, ker imamo čas, da v miru pripravimo grobove za praznik vseh svetih in spomin vernih duš, ki zaznamujeta v prvih novembrskih dneh naš prostor in čas in sta torej del naše kulturne dediščine. Dan reformacije … pač ne. Noč čarovnic? Tudi ne.
Naj zaključim še s tremi decembrskimi dobrimi možmi. Postavljati vse tri na isto raven, je nestrokovno, kajti Miklavž je zgodovinska oseba in kristjani vedno poskušamo posnemati svetnike. Če je bilo Miklavževo obdarovanje skrito, pa so kasneje nastale odrske predstave miklavževanj, ki so se sčasoma izrodile v sprevode in teater, ki smo mu danes marsikje priče. Preostala »moža« pa sta moderna mita. Božiček je kapitalističen, ki je preskočil iz reklam v nadomestek za Jezusa Boga in ideološkega dedka Mraza, ki je najbolj patetična figura, kar jih lahko dobimo, saj je bil vsiljen in ga tudi ideološko ohranjajo, ker nočejo ne Miklavža, ker je verski lik, ne Božička, ker je ameriški lik.
Škoda, da se lična knjižica na teh tako pomembnih točkah prelevi v nepotrebno ideološko okuženo kramo. Škoda, da se sicer priznan avtor ne potrudi, da bi tudi na teh področjih podal verodostojno in resnično sliko, da bi tako bralec lahko koristno uporabil sicer lep priročnik za spoznavanje in raziskovanje naše, slovenske kulturne dediščine. ■