»Ne smemo zamolčati vtisa, ki se nam v naše veliko presenečenje vsiljuje čimdalje bolj, da borba it. oblasti proti komunizmu ni enotna, popolnoma iskrena in vsestranska; dočim je cela vrsta absolutno poštenih in protikomunistično usmerjenih ljudi po ječah in zaporih, je pravo vodstvo komunistične ‘osvobodilne fronte’ na varnem, mnogi znani komunistični agitatorji se sprehajajo svobodno po ulicah in sede po kavarnah: nastop komunističnih atentatorjev, samozavestno ponašanje znanih komunistov nam nehote vzbuja vtis, da se ti ljudje kljub vsemformalnim drakonskim ukrepom čutijo neogrožene. Močno je razširjeno mnenje, da imajo komunisti svoje konfidente tudi med italijanskimi organi na Kvesturi in na Visokem komisarijatu. Ne morem se otresti vtisa, kakor da gre oblastem le bolj zato, da pod pretvezo zatiranja komunizma na vse mogoče načine prizadevajo in šikanirajo slovensko ljudstvo, ne pa da bi energično likvidirali komunistično vodstvo in partizanstvo.«
(Iz knjige Dr. Tamare Griesser Pečar, Proces proti ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu, Družina 1966, str. 77)