I
Mesečina je zrnje rži
in se nocoj sama od sebe
seje po svetu,
imenovanem Rog.
Njen gost zlati lesket
gori na grobu.
Joče v spomin na pesem,
ki je izgubila svoje telo.
III
Nevidno mrzle
so vezi podzemlja.
Belo kakor kamen
roma moč duha,
ko odhaja rodit sovražnika.
Samotna goba
v nežnosti goloba
sredi jase sebe pase.