[Stran 080]
Oboje, nenadni odhod in lepota, zgoščena v človeški osebnosti, oboje sili k molku. Besede se – prešibke, nezadostne – izmikajo. To občutje ne pojenja niti po nekaj mesecih, odkar dr. Jožeta Trontlja ni več med nami. Kako tudi ne, saj za sabo ob duhovnem bogastvu pušča veliko vrzel, ki je nihče ne bo mogel zapolniti. Tako blagodejno je bilo živeti z občutkom, da znanost in umetnost nista popolnoma prepuščeni poljubnosti, da nekdo zaščiti hrbet etiki, vredni svojega imena, da nekdo bdi nad svetlimi stebri naše civilizacije. Varnost je vela iz široke pahljače; tisti, ki jih skrbi polis, so imeli zadoščenje, da vsaj katera od najvišjih funkcij v državi ni prepuščena komurkoli, na drugem, intimnem robu iste pahljače pa so ljudje v bližnjih krajih in vsi, ki so ga poznali, vedeli: »Kadar bo hudo – dr. Trontelj je strokovnjak in vedno vsakomur rad pomaga … «
S polovico dolenjskih in po četrt štajerskih oziroma notranjskih korenin se je leta 1939 rodil v Kamniku. Maturiral je na klasični gimnaziji v Ljubljani, potem pa se je kljub ljubezni do filozofije odločil za študij medicine. Po diplomi se je specializiral za nevrologijo in leta 1972 doktoriral, tri leta za tem pa si je že poiskal dom v Polhovem Gradcu.
Kljub profesuri, vrhunskemu znanstvenemu in raziskovalnemu delu na področju klinične nevrofiziologije in neštetim drugim obveznostim je vseskozi ohranjal stik z bolniki. Inštitut za klinično nevrofiziologijo, ki ga je vodil, spada med najboljše na svetu, pri čemer sam velja za očeta mikroelektromiografije. Podobno zgoščeno bi lahko povzeli njegovo delovanje na področju bioetike, znotraj katerega je skoraj dve desetletji vodil državno komisijo za medicinsko etiko, obenem pa je bil član neštetih domačih in mednarodnih forumov. Od leta 2002 je bil v vodstvu Slovenske akademije znanosti in umetnosti, vse od 2008 tudi njen predsednik. Za svoje delo je prejel vrsto najprestižnejših nagrad, priznanj in odlikovanj.
A kljub osupljivemu življenjepisu je njegova bogata in čista osebnost tista, ki šteje in ki daje bežno nakazanim življenjskim dosežkom podstat, obenem pa presežen lesk. Zlepa ni najti človeka, v katerem si táka veličina in takó pristna skromnost podajata roko.
Figure 1.
Kljub razumevanju nekaterih najzapletenejših stvari našega stvarstva je ostajal preprost in tih. In kljub bojevanju z najtemačnejšimi silami tega sveta je ohranil vero v svetlo plat vsakega človeka.
Družina s hčerjo in sinovoma je bila vseskozi njegov ljubeč pristan, čeprav ji ni mogel posvetiti toliko časa, kot bi rad. Tudi za štedilnik je stopil, če je utegnil, in to je bil zanj praznik. Večinoma pa je poklone namenjal svoji soprogi Tatjani. Neskončno je cenil dejstvo, da je bila tudi pri službenih in drugih obveznostih njegova tesna sodelavka.
Vzplamtel je ob neodgovornem odnosu do narave in, kot bi bil pesnik, govoril o prodovih, brzicah, tolmunih, mrtvicah in zatokih, o postrvih, lipanih in klenih, o pupkih, močeradih in vodnih žuželkah. Podobno kot do narave tudi do materinščine ni prenašal grdega odnosa. Čeprav iskriv in sproščen sogovornik, je vedno skrbno negoval svoj jezik. Obžaloval je, da mu zmanjkuje časa za branje celo strokovne literature, kaj šele leposlovja.
[Stran 081]
Bil je nosilec najvidnejših odgovornosti v državi, vendar se deročemu nasprotnemu toku navkljub ni bal spregovoriti o »hudem moralnem bremenu slovenske nerazčiščene preteklosti«. Trdil je, da ostajajo »preslišani in v pozabo odrinjeni kriki nedolžnih žrtev vsa povojna desetletja glasnejši kot samozadovoljne besede različnih elit«, in da »očiščenja brez priznanja krivde in vsaj moralne poravnave ne more biti«. Enega njegovih tekstov si lahko preberete tudi v tej številki Zaveze.
Svojo modrost je plemenitil z modrostnimi vrhunci celotnega človeštva, ki jo je v nekem pogovoru takole zaokrožil: »Z vsem srcem upam, da se ne motim: ni toliko pomemben cilj, kot je pomembna smer, pot proti cilju. Kot rečejo angeli v sklepnem prizoru Goethejevega Fausta, vélikega iskalca: ‘Wer immer strebend sich bemüht, den können wir erlösen.’ – Kdor koli se zares potrudi, je lahko odrešen.«
Rad je imel domače kraje in naše ljudi. »Vsakokrat, ko se s soprogo peljeva domov, naju pogled na našo vas in na najin dom že z vrha klanca iz Srednje vasi navda s tistim posebnim sproščenim notranjim mirom.« Nekega decembrskega jutra se je – zgaran od neprestano prenatrpanih urnikov – iz svoje ljubljene vasi, iz svojega ljubljenega doma kot običajno odpravljal na delo. A utrujeno srce mu ni pustilo … O zadnjem smislu ni nikoli veliko govoril. Zanj je živel in delal. In nenadoma je legel v njegovo mehko naročje.