KategorijaŠkof Gregorij Rožman

Škof Rožman v vojni in revoluciji

Š

»Težko je biti danes škof!« je vzkliknil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman komunističnemu odposlancu, ki ga je leta 1943 vabil in prepričeval, naj gre na Dolenjsko in se sestane z vodstvom komunistične revolucije. »Križa teža in plačilo« pa je bilo škofovo geslo, ki si ga je izbral pri posvetitvi 14 let prej. Spričo svojega poznavanja sveta in slovenskega človeka je slutil in pričakoval, da bo njegova škofovska služba težka. Bila je zelo težka! (več …)

Rožmanova misel med načelnostjo in zgodovinskostjo

R

Filozofski kontekst razumevanja katoliške načelnosti pri škofu Rožmanu

Uvod

Škofa Rožmana ni mogoče obravnavati neprizadeto. Nekateri so nanj besni, nekaterim je ob njem nerodno, so pa tudi nekateri (in ti smo danes tukaj zbrani), ki gojijo do njega globoko spoštovanje. Ker torej škofa Rožmana ni mogoče obravnavati neprizadeto, z distanco, nam to nakazuje, da se je v njem in skozenj zgodilo nekaj bistvenega. Da se je v njem razkrilo bistvo dobe, v kateri se Slovenci danes nahajamo. Od tod pa izhaja velika zahteva, ki jo čutimo vsi tukaj zbrani, da to bistvo, personificirano v Rožmanovem liku, razklenemo, a ne zato, da bi se do njega scientistično distancirali, ga obravnavali kot nekakšen objekt, pač pa, da bi se pustili od njega resničneje in polneje voditi, da bi se pustili od njega podučiti, da bi nam njegova eminentna historičnost postala prava magistra vitae.

Izjemnost Rožmanovega lika

Kaj je torej zgodovinsko jedro Rožmanovega lika? Vsem nam je jasno, da se je v svoji nakazani odrešilnosti lahko polno razodela le v tistem času, ki je za sedanje slovenstvo najbolj usoden. To pa je čas slovenskega državljanskega spopada 1941–1945. Škof Rožman je bil dejaven pred tem časom in po tem času, a ni nikoli tako kot ravno v tem času zaznamoval slovenske zgodovine. Zdi se, da je vse, kar je počel prej in kar je počel kasneje, bilo le zaplet in razplet tega tragiškega vrhunca.

Kaj je torej tisto izjemno, tisto nenavadno, kar označuje Rožmanovo ravnanje v tem usodnem času.

Z eno besedo moramo reci: načelnost.

Z drugo besedo pa: miroljubnost.

Ne vem, če si je možno zamišljati v danem položaju, ko je bila revolucija že na delu, človeka, ki bi tako kot škof Rožman združeval v sebi ti dve za marsikoga nezdružljivi potezi, ki pa, kakor bomo videli, sta že od Sokrata dalje dejansko neločljiv.

Težko si je namreč predstavljati v slovenski zgodovini človeka, ki bi tako kot škof Rožman poosebljal (v skladu s katoliškim družbenim naukom) radikalno antikomunistično stališče, ki bi poosebljal ostrejši načelni boj zoper to zmoto.

A prav tako težko si je predstavljati v naši zgodovini človeka, ki bi ob tej jasni obsodbi načelne zmote bil do njenih nosilcev ne le bolj usmiljen, temveč prav dialoško razpoložen, pač po Avguštinovem reku: »occidite errores, diligite errantes«.

Naj preletim glavna besedila, ki se običajno navajajo v podporo Rožmanovega ostrega antikomunizma. Najbolj pogosto se navaja v tem smislu Rožmanovo Pastirsko pismo o nevarnosti brezbožnega komunizma iz dne 30. novembra 1943,1 t.j. sredi divjanja revolucije. V tem času oblikuje Rožman več podobno zasnovanih pridig,2 vendar že njegova besedila iz sredine 30. let3 naglašajo nevarnost in zmotnost komunizma, pač v skladu s papeškima okrožnicama Quadragesimo anno (maj 1931) in zlasti Divini Redemptoris (marec 1937). To je obenem čas, ko na nevarnost komunizma opozori tudi Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov iz leta 1937. Leto 1937 je bilo v tem smislu sploh prelomno zaradi dogodkov v Španiji. V tem okviru spada med Rožmanova predvojna protikomunistična besedila tudi krajši tekst z naslovom Sodbe o dogodkih v Španiji,4 ki je izšel avgusta 1937 kot odgovor na Kocbekovo Premišljevanje o Španiji, ki pa je izšlo marca istega leta.5 Istega leta je na pomladni pastoralni konferenci glavni referat nosil naslov Nevarnost komunizma in obramba pred njim.6 Med tovrstnimi predvojnimi besedili se običajno navaja tudi pastirsko pismo iz leta 1940, ki nosi sicer naslov O verski vzgoji mladine v šolski in pošolski dobi, vendar ravno v tem okviru svari pred lažnostjo komunizma.7

Če se vrnemo k pastirskemu pismu s konca novembra 1943, vidimo, da ta najbolj ostro in obsežno od vseh navedenih besedil tematizira nevarnost komunizma. Ta tematizacija doseže svoj vrhunec in sklep v stavku iz zadnjega odstavka, ki se glasi takole: »V kratkih opisih sem vam opisal nevarnost brezbožnega komunizma in vašo krščansko dolžnost boriti se z vso odločnostjo zoper to nevarnost, ki grozi vašim dušam in vašemu zemeljskemu življenju.«8 Bojeviti ton bi dal na prvi pogled slutiti, da temu pismu lahko sledi le križarski vzklik »Deus lo volt« tik pred naskokom z izdrtimi meči. Pa vidimo kaj kmalu, da temu sploh ni tako. V tem istem pastirskem pismu nam škof Rožman daje razumeti, da si ta boj predstavlja zelo drugače: »Moramo govoriti, četudi bi nas nekateri ne marali poslušati ali nas zaradi tega preganjali ali pa nam s smrtjo grozili. Svojo od Boga naloženo dolžnost moramo storiti, da ne bomo pred večnim Sodnikom odgovorni za to, če bi zaradi našega molka duše zapadle brezboštvu;«9 in dalje: »zoper komunizem [moramo] govoriti, zavračati zmote in poučevati;«10 še pred tem naletimo v tem smislu na poziv k študiju socialnih vprašanj,11 nato na poziv h karitativni dejavnosti do tistih, ki jih je revolucija prizadela12 ter končno k molitvi v duhu pokore, zlasti za spreobrnjenje zaslepljenih rojakov.13

Nič meča torej, nič križarskega razpoloženja. Škof Rožman si konec novembra 1943 spopad s KP predstavlja predvsem kot naskok z besedo: z besedo molitve in besedo argumenta. Kako je to mogoče, če vemo, da je do tiste jeseni 1943 komunizem na Slovenskem že dodobra razkril svoje krvave karte? Je bilo tedaj sploh še možno upati, da se bodo komunisti spametovali? Smo morda škofu iztrgali par stavkov iz konteksta in jim vsilili pomen, ki ga sicer niso imeli?

Če se razgledamo širše po Rožmanovih besedilih, vidimo, da je orisana drža do komunizma, ki je odločno obsojala nauk, a hkrati odvračala od uporabe sile zoper njegove nosilce, nekakšna presenetljiva stalnica pri škofu Rožmanu. Oktobra 1941, ko je komunizem pri nas že začel jasno kazati svoje namene, ni v pastirskem pismu zoper brutalne metode KP postavljal meča, temveč ustrezen poduk: »Naša verska in narodna dolžnost je, da proti taki zaslepljenosti in kratkovidnosti ljudstvo pravilno poučimo, mu odpremo oči da bo spoznalo, v kakšno zlo taki podvigi vodijo, da zavarujemo navdušeno a nerazsodno mladino…«.14 To neverjetno vero v moč argumenta zoper argument moči je na dovršen način škof Rožman izrazil v govoru ob grobu vidnega člana KA Jaroslava Kiklja, ki ga je VOS umorila 18. marca 1942. V tem govoru škof Rožman prosi Gospoda, naj maščuje to nedolžno kri. Vendar ta poziv k maščevanju, podobno kakor zgornji poziv k boju, je le prispodoba: »Pravični sodnik, ki si maščevanje sebi pridržal, rotimo Te, maščuj se za nedolžno prelito kri. Maščuj se tako, kakor si maščeval kri svojega prvega mučenca Štefana, da si spreobrnil preganjalca Savla v svojega najgorečnejšega apostola. Gospod, maščuj se nad neznanimi krivičnimi sodniki, nad brezvestnimi morilci in nad vsemi, ki od strasti zaslepljeni njihove zločine podpirajo in odobravajo in še po smrti lažne klevete v opravičilo zločina širijo, maščuj se tako, da jim snameš mreno zablode raz zaslepljene oči, da zagledajo svetlobo Tvoje resnice in ljubezni in se iz preganjalcev Tvojega kraljestva spreobrnejo v Tvoje zveste služabnike«.15 Podobno nekaj dni kasneje, 26. marca, škof Rožman poziva vernike, naj prosijo Boga za pomoč »naj opere s slovenskega naroda madež bratomornega boja, naj omehča srca morilcev, da v kesanju rešijo svoje duše večnega prekletstva […]«.16 Vidimo, da je boj zoper komunizem predvsem ali že kar izključno duhovni boj. O fizičnem boju, o pozivu k uporabi represivnih sredstev sploh ni sledu. O tem priča tudi njegova dejavnost posredovanja za internirance in obsojence, kjer škof ni razlikoval med komunisti in nekomunisti: posredoval je za vse enako. Najbolj znan je tu primer posredovanja za znanega komunista Toneta Tomšiča.17 O tem dialoško-misijonskem tonu njegovega odnosa do komunistov priča dobro znano dejstvo, da so potekali razgovori med njim in KP vsaj do februarja 1943.18 Vse te ugotovitve nas silijo k strinjanju s stališčem, ki ga je do te ključne poteze Rožmanovega odnosa do komunizma na Slovenskem zavzela dr. Tamara Griesser-Pecar v knjigi Rožmanov proces: »Medtem ko se je [škof Rožman, op. IK] nedvomno obrnil proti komunistični ideologiji, je v svojih pridigah vselej znova jasno povedal, da to nasprotovanje velja komunizmu, ne ljudem. Svoje ‘maščevanje’ je videl v tem, da bi marsikateri Savel postal Pavel. Iz zapisnika 12. seje pripravljalnega odbora za praznovanje prvih sobot 19. 6. 1943 na primer – prisoten je bil tudi Rožman – je popolnoma jasno, za kaj je škofu šlo, namreč za spravo in spreobrnjenje brezbožnikov. Javno naj bi molili ‘za tiste, ki so v gozdovih’, za ‘spreobrnjenje grešnikov in za stanovitnost v veri tistih, ki so bili prisiljeno odvedeni od doma ali zapeljani«.19

Nekakšno nezaslišano zaupanje v moč besede, v moč argumenta, v moč molitve, ki ob sebi ni čutila potrebe po argumentu moči: to se zdi, da je vodilo škofa Rožmana v tej svoji temeljni življenjski drži. To je bila seveda drža, ki je ob soočenju z brutalno zakrknjenostjo komunistične partije lahko vodila le v zgodovinski polom. Vendar ne glede na to, pri škofu Rožmanu ta drža imponira v vsej svoji doslednosti.

Če je ta drža v dani situaciji lahko vodila le v zgodovinski polom, je pa bilo to seveda tudi zato, ker je bila sama že zamišljena kot usmerjena v nezgodovinsko ali bolje nadzgodovinsko zmago: v mučeništvo, v svetost. Ta Rožmanova naravnanost na mučeništvo pride pretresljivo do izraza v zapisu, ki je nastal po vojni, leta 1950 ob škofovem svetoletnem romanju v Rim. V njem izrazi, kako se ga je tedaj posebej dotaknilo maševanje v Katakombah sv. Kalista, saj se je spomnil, kako je na istem kraju maševal že leta 1938: »Tedaj je stala okrog oltarja četica mladih apostolov, članov dijaške KA. Z odprtimi dušami so poslušali govor o junaštvih mladih rimskih kristjanov pred tisoč sedemsto leti; po svetem obhajilu, ki so ga vsi prejeli, so v svojih srcih obljubili Kristusu Kralju zvestobo do smrti. Tistih fantov ni več mnogo pri življenju. Ob komunistični revoluciji so bili pomorjeni, ostali so zvesti do konca. – Danes imamo tudi Slovenci svoje ‘katakombe’, kjer počivajo izmučene in strte kosti tisočev, ki so bili mučeni in pobiti predvsem zavoljo tega, ker niso hoteli služiti brezbožnim silam.«20

To je bilo Rožmanovo pojmovanje zvestobe katoliški načelnosti, ki ni le zvestoba vsebini načela, pač pa tudi (zgodovinsko nemočni) moči načela zoper načelo moči. V tem temeljnem pacifizmu, tako zasnovana načelnost po nujnosti vodi v zgodovinsko trpnost, v sokratsko mučeniško držo.

Korenine te izjemnosti: intelektualizem Rožmanove načelnosti in njegovo mahničevsko poreklo

Orisana mučeniško-načelna drža, ki pride pri Rožmanu tako dosledno do izraza, je bila sicer širše zastopana v tedanji slovenski katoliški skupnosti. Lahko bi rekli, da je bila, kljub določenim izjemam, značilna zanjo kot celoto.

V tem izstopa najprej drža KA, ki je v svoji mučeniški naravnanosti že izražena v ravnokar navedenem citatu. Znano pa je, da je voditelj KA Ernest Tomec odločno zahteval, da se člani KA ne ukvarjajo niti s politiko niti (v vojnem času) z oboroženim odporom, pač pa edino z apostolatom, t.j. z »ideološko fronto«.21 Kot se spominja nekdanji član KA »Do smrti profesorja Ernesta Tomca in še po njegovi smrti je veljalo strogo načelo, da je vsak član ‘eo ipso’ izključen, če se vključi v oboroženo borbo proti partizanom.«22 Načelni boj KA je bil neizprosen, a je izključeval fizični boj.

V istem smislu odklanjanja represije kot ustreznega sredstva za boj zoper komunizem je treba razumeti tudi celo vrsto intervencij katoliških prvakov v bran slovenskim komunistom pred antikomunističnimi ukrepi v predvojnem času. Tako je znano, kako je škof Rožman že dvakrat pred vojno, in sicer v letih 1932 in 1935, posredoval za Toneta Tomšiča, ki je bil zaprt v Sremski Mitrovici.23 Prav tako je Lambert Ehrlich leta 1936 posredoval za izpustitev Borisa Kidriča iz avstrijskega zapora24 in v istem duhu so poslanci SLS reševali komuniste v Trbovljah pred pendreki in revolverji Orjune.25

Tudi odločitev bana Marka Natlačena, da po okupaciji ne preda italijanski policiji seznamov KPS, s katerimi je razpolagal, je težko razumeti drugače kot v nakazanem duhu temeljnega pacifizma tedanje slovenske katoliške skupnosti.26 V nakazanem smislu vere v to, da je moč argumenta nad argumentom moči, je treba najbrž razumeti tudi poskuse sporazumevanja s KP na strani protirevolucionarnega tabora v času okrog kapitulacije Italije.27

Od kod ta neverjetna vera v moč ideje in ta neverjeten prezir do uporabe sile tudi tam, kjer bi se njena uporaba zdela na mestu po vseh demokratičnih standardih? Ne smemo namreč pozabiti, da KP v zadnji posledici ni bila nič drugega kot visoko usposobljena teroristična organizacija z močnim zaledjem in jo je bilo torej povsem na mestu preganjati s silo, kot se preganja sleherni organizirani kriminal.

Mislim, da je možno razvozlati to vprašanje, če imamo pred seboj neznanski vpliv, ki ga je imela misel Antona Mahniča na predvojno slovensko katolištvo. O tem vplivu je bilo že veliko napisanega.28 Včasih se o tem vplivu morda pretirava oz. se ga vidi tam, kjer ga v resnici ni bilo,29 vendar v tej točki načelnega boja kot oblike pacifizma mislim, da je ta vpliv dejansko zaznaven. Že Aleš Ušeničnik je namreč v eni izmed svojih oznak Mahničeve filozofije izpostavil njen izrazit intelektualizem: »Dr. Mahnič je bil izrazit intelektualist. Zato je vedno ponavljal, da je treba filozofije in filozofije. Ta zahteva je kajpada upravičena, zelo upravičena, a sama filozofija vendarle tudi ni vse. […] V prvi dobi se je skoraj zdelo, da mu je kakor Sokratu spoznanje že krepost. Naglašal je tako zelo načela, kakor da je spoznanje načel že vse. V poznejši dobi so ga izkušnje uverile, da ni tako.«30 Vendar v tej poznejši dobi Mahnič ni več deloval na Slovenskem. Na Slovenskem je deloval in vplival, neznansko vplival Mahnič kot sokratik, ki je s svojim prodornim poznavanjem logike in metafizike, t.j. z močjo svojih argumentov zmlel slovenski liberalni tabor tako, da je pokazal na njegovo neutemeljenost oz. da temelji na niču, na nihilizmu.31 Da je pod ravnjo, ki jo je evropski misli začrtal Parmenid, s svojim odkritjem zakona neprotislovnosti, ki ga je Mahnič preoblikoval v svoj znameniti aut–aut. Zdi se, da je ta velikanski uspeh Mahničeve misli nad liberalnim taborom, ki obenem označuje dobo vzpona katoliškega gibanja na Slovenskem, uveril to isto gibanje, da katolištvo lahko zmaguje v okviru demokratične družbe brez potrebe po uporabi sile, z golo močjo svojih argumentov.32 Še več: uveril ga je, da manj ko se poslužuje sile in bolj ko se poslužuje ciste logike, bolj je zmagovit. To je seveda držalo, če je nasproti sebe imelo liberalni tabor, ki je po svojem bistvu pristajal na demokratični okvir. Ko pa je slovensko katoliško gibanje naletelo na komunistično partijo, ki na demokratični, t.j. na dialoški politični okvir ni pristajala, pač pa je pristajala edinole na okvir od nje vodenega nasilnega prevrata in temu sledeče diktature, je mahničevski sokratizem naletel na nepremostljive težave.

Rožmanov intelektualizem in odsotnost tradicionalističnega filozofskega izročila na Slovenskem v 20. stoletju

Kako to, da je tak sokratski intelektualizem, z nakazanimi zamejenostmi, sploh vzbrstel v okviru slovenske katoliške misli, ko vemo, da je drugod po Evropi katoliška skupnost znala drugače, ustrezneje reagirati na problem komunizma.

V Španiji, denimo, so škofje že 1. julija 1937 (t.j. dobro leto po začetku komunističnega nasilja)33 nastopili s skupnim pastirskim pismom, v katerem so se povsem eksplicitno postavili na stran Francovih vstajnikov kot branilcev in prinašalcev reda in miru v anarhično-revolucionarne razmere republikanske Španije.34 Pri škofu Rožmanu moramo čakati na jasnejše pozicije zoper OF do jeseni 1943. Pravzaprav je šele avgusta 1944 slovenska duhovščina, zbrana v Ljubljani na protikomunističnem zborovanju, pod Rožmanovim predsedstvom jasneje podprla domobranski boj.35 Glede na to, da se je komunistično nasilje pri nas začelo že poleti 1941, lahko rečemo, da je naš episkopat zamujal s približno primerljivimi reakcijami za dve leti glede na svoje hispanske sobrate. In to ob upoštevanju obsežnosti španske Cerkve, katero je bilo že na tehnični ravni težje združiti v skupno izjavo kot pa slovensko, ter ob upoštevanju kronološkega dejstva, da se je imela slovenska Cerkev možnost učiti iz španske izkušnje, medtem ko se je Španija lahko učila le iz bolj oddaljenega ruskega revolucionarnega dogajanja.

Ta razlika v reakcijskih časih in v decidiranosti ukrepov teh dveh lokalnih Cerkva kaže, da v španski Cerkvi prav gotovo ni bil na delu tisti sokratski intelektualizem, ki je bil pri nas vplivna Mahničeva dediščina. Španska Cerkev si ni delala utvar, da bi se bilo s komunisti možno sporazumeti, in se je obenem jasno zavedala, da je argument moči edini, ki ga slednji razumejo.

Vzroka te razlike pa ni težko uvideti, če pomislimo na to, kako se je prevladujoče miselno izročilo, v katero je bila španska Cerkev tedaj vpeta, razlikovalo od naše mahničevske tradicije. Dovolj je, da pomislimo na razliko med našo intelektualistično, na spoznanje načel osredotočeno tradicijo, in eksistencializmom osrednjega (katoliškega) misleca tedanje Španije Miguela de Unamuna, ki se je, kakor vemo, takoj opredelil za Franca kljub določenim naknadnim pomislekom.36 Pomislimo na njegov poudarek na eksistencialno dojeti volji, ki je pred razumom, kar jedrnato povzame zaobračajoč sholastični rek »nihil cognitum quin praevolitum« (nic ni spoznano, kar ni najprej hoteno).37 Refleksija te vnaprejšnje volje je pri njem nezgrešljivo historična: pomeni refleksijo narodne tradicije, v katero je človek vpet. Od tod njegove analize o duhovnem bistvu Španije, o Don Kihotu itn.38 Podobno historično-eksistencialistično naravnanost najdemo pri drugem tedanjem osrednjem španskem mislecu Joséju Ortegi y Gassetu, pri katerem izstopajo analize o masovnem, razosebljenem značaju sodobnega človeštva.39 Gre za misel, ki v svojem poudarjanju zgodovinsko-bivanjske naravnanosti izpostavlja pomen volje v njej, kot nasprotje gnoseološki, spoznavni naravnanosti, ki pa je značilna za celotno novoveško misel od Descartesa dalje. S tem poudarkom na volji pa obenem izpostavlja tisto edino realno zgodovinotvorno silo, tisto edino duševno zmožnost, ki ima za razliko od naše racionalne sfere neposreden vpliv na fizično stvarnost. Zato pa je ta misel – v razliko od sokratskega intelektualizma – odprta za uporabo sile v zgodovinskem dogajanju.

Ta Unamunov in Ortegov eksistencialni-historicizem, kakor bi ga lahko imenovali, pa črpa iz miselne usmeritve, ki je prav posebej močno vplivala v hispanskem prostoru. Tej pretežno politično-filozofski miselni usmeritvi recemo ponavadi tradicionalizem, njeni glavni avtorji pa so Francoza Joseph de Maistre in Louis de Bonald ter Španec Juan Donoso Cortes.40 Lucidna dela slednjega, ki so tako kakor pri De Maistru in De Bonaldu, a morda še bolj lucidno, poudarjala izrazit odpor zoper dosežke modernitete, strnjene v njenih dveh poglavitnih politično-filozofskih smereh: liberalizmu in socializmu. V svojem osrednjem delu, t.j. v Eseju o katolicizmu, liberalizmu in socializmu Donoso postavlja proti tem naukom katolicizem kot teološko-filozofski sistem, ki poudarja dogmo o izvirnem grehu in torej nauk o fundamentalni pokvarjenosti človeka. Človek je tako, kolikor je prepuščen sam sebi, neogibno zapisan propadu. Edino, kar ga lahko reši, je, da Bog sam stopi k človeku, da sam vstopi v zgodovino in tam človeka pouči ter z milostjo okrepi, da postane zmožen dobrega. To pa se je ravno zgodilo v Jezusu Kristusu. Le kolikor se povežemo z Njim, smo torej zmožni dobrega, to pa je možno le, kolikor se vključimo v Cerkev, t.j. v tisto živo institucionalizirano tradicijo, ki jo je sam naš Gospod vzpostavil, da bi bili preko nje deležni pravega nauka in Božje milosti. Zaradi tega poudarka na vključenosti v Cerkveno tradicijo dobivajo svoje ime – tradicionalisti.

Ta nauk Donosa, skupaj z ostalimi predstavniki te smeri pripelje do prepričanja, da je sleherna državna oblast legitimna le, kolikor je učvrščena v Cerkvi, v smislu, da prejema od nje svojo (relativno) suverenost in ji je tako podrejena. Iz te poudarjeno božjepravne utemeljitve oblasti v absolutni suverenosti Cerkve pa sledi, da oblast ne more biti tolerantna do nobenega odpada od nauka Cerkve pri svojih državljanih, saj bi to bil eo ipso protidržavni akt. Tako mora po Donosovem mnenju oblast reševati vprašanja nazorov, ki so drugačni od katoliškega, z represijo. Ta misel je bila sicer glavno vodilo Metternichove restavracije. Knez Metternich in Donoso Cortes sta se tudi osebno poznala.

Zdi se, da so Donosova dela predstavljala nekakšen brevir španskega intelektualca iz konca 19. in začetka 20. stoletja. Glede Unamuna, recimo, vemo, da je bral Donosa že od mladosti, saj je bila knjižnica njegovega očeta dobro založena z njegovimi deli.41 Glede Ortege pa prav tako vemo, da je poznal to tradicijo zlasti prek opusa Menéndeza y Pelaya že od mladosti.42 Oba sta Donosa navajala in se nanj sklicevala v svojih delih.43 Zdi se, skratka, da je tradicionalizem določal tedanjo špansko intelektualno klimo s svojim voluntarizmom božjepravno utemeljene oblasti, ki ne trpi nobenih ugovorov, zaradi vnaprejšnje zaznamovanosti človeškega razuma z grehom.

Ravno ta svojevrstni pesimizem, ki stoji na antipodu Rousseaujevega antropološkega optimizma, se torej zdi, da je omogočil španskim škofom, da so dojeli komunizem preprosto kot zločin, kot protidržavni akt, zoper katerega je možna in smiselna le represija. Kot akt, ki se nahaja zunaj državnosti, zunaj družbenosti in v toliko tudi zunaj jezika, ki je za družbenost konstitutiven. S komunizmom je torej razprava ne le brezpredmetna, ampak tudi nemogoča, saj se eden izmed dialogantov nahaja izven meja jezika. Interakcija družbe (sleherne družbe) s tem gibanjem je zato možna le kot fizičen konflikt, kot vojna, kakor velja tudi za vse druge vrste kriminala. Škof Rožman te meje družbenosti, te meje jezika, ki je tudi meja razuma, onkraj katerega se nahaja komunizem in sleherni kriminal, ni mogel ne dojeti ne sprejeti – zaradi svoje vpetosti v, kakor bomo videli, moderno vsezajemajočnost razuma, značilno za mahničev intelektualizem. Zato pa za Rožmana komunizem ni predvsem zločinski, kakor je za španske škofe, pač pa predvsem brezbožen.44 Je stvar različnega nazora, a s tem je še vedno del demokratične družbenosti, za katero je nazorska različnost pravzaprav konstitutivna. Šele odpoved temu rousseaujanskemu konceptu o brezmejnosti demokratičnega racionalnega diskurza v imenu njene omejenosti z grehom ter z nadaljnjo vnaprejšnjo (božjepravno) danostjo oblasti, ki korenini v nakazanem izročilu tradicionalistične misli, je omogočila španskim škofom uvid, da je komunizem preprosto zločin, s katerim je sleherni razgovor nemogoč.

Naj omenim sicer, da je bil ta uvid, ki se je zgodil v moči tradicionalistične politične filozofije na Španskem, dan tudi drugim evropskim narodom pri njihovem spopadu s komunizmom.

Ob misli na francoski antikomunizem nam pride recimo najprej na misel Maurrasova Action Française. Ravno Maurras pa je svoje rojalistične zamisli črpal deloma neposredno iz De Maistra, deloma pa je svojo filozofijo razvijal iz Bergsona.45 Slednji, ki vemo, kolikšen pomen je imel za razvoj katoliške misli zlasti v podobi Maritainove in Gilsonove prenove neotomizma,46 je bil tudi glavna Maurrasova miselna referenca. Pri tem se pa rado pozablja, da je Bergsonova misel naknadni razvoj misli Maina de Birana, enega izmed pomembnih sopotnikov francoskega tradicionalizma.47

Tudi na Nemškem je reakcija na komunizem, ki je dobila obliko nacizma, črpala iz te filozofske naravnanosti, če pomislimo, da se je glavni pravni teoretik nacizma, Carl Schmitt, zgledoval po tradicionalistih, in prav posebej po Donosu Cortésu.48

Italijanski antikomunizem, ki si je nadel uniformo fašizma, je izraščal iz Crocejeve in zlasti Gentilejeve filozofije, ki se je poleg referenc iz nemškega idealizma sklicevala prav posebej na italijanskega razsvetljenskega filozofa Giambattista Vica,49 ki je s svojim historicizmom eden izmed predhodnikov tradicionalizma. Vemo namreč, da je poleg De Maistra Donoso Cortes pri razvijanju svoje misli bral zlasti Vica.50

Lahko bi, skratka, rekli, da kjer je bila v Evropi živa tradicionalistična usmeritev v filozofiji, tam so se ljudje znali učinkovito, t.j. s fizično silo postaviti v bran zoper komunizem. V našem slovenskem katoliškem miljeju, pa se zdi, da te v dobršni meri voluntaristične filozofske usmeritve ni bilo na delu, ali vsaj ne v času, ko bi jo najbolj potrebovali, t.j. v prvi polovici 20. stoletja.51 Mahničev intelektualizem je namreč izhajal iz drugačnega filozofskega izročila, namreč iz tistih poskusov obnove sholastike in tomizma prav posebej, ki so neposredno sledili okrožnici Aeterni Patris, kakršne lahko zasledimo pri kardinalu Mercieru,52 utemeljitelju vplivne leuvenske neosholastike, ali pa pri Josephu Kleutgenu,53 verjetnem sopiscu omenjene okrožnice. Pri teh avtorjih je šlo sicer res za polemiko z novoveško mislijo, kolikor je ta vodila v stališča, ki so nasprotna katoliškemu nauku, vendar so kot bojno polje te polemike ti avtorji sprejeli spoznavoslovje, t.j. tisto polje, ki ga je ravno novoveška misel izpostavila kot osrednje.54 Tako so ti zgodnji neosholastiki skušali zavrniti novoveškost znotraj okvirov, ki jih je filozofiji zastavila novoveškost sama. S tem pa se je sama neosholastika izpostavila neizbežni nevarnosti, da nevede in nehote pristane na novoveške predpostavke, ki pa jih je ravno hotela ovreči. Znotraj tega spoznavoslovnega okvira pa očitno deluje tudi Mahničeva filozofija načel s svojim intelektualizmom vred. Z intelektualizmom, ki se zdi, da, tako kot pri Descartesu ali celo kot pri Rousseauju, ni slišal za dogmo o izvirnem grehu, dogmo, ki jo nakazano tradicionalisticno filozofsko izročilo vzame kot enega izmed svoji najosnovnejših in najrazvidnejših aksiomov. Ta svojski pesimizem, ki je lasten omenjenemu izročilu, ga pa dela imunega pred naivno vero v zgodovinskost moči argumenta in ga zapiše (včasih celo preveč zapiše) zgodovinskosti argumenta volje in moči.

Sklep: načelnost škofa Rožmana in slovenska stanovitnost

Ob sklepu tega prikaza Rožmanove vpetosti v širši miselni kontekst ni mogoče iti mimo vtisa, da je slovenska katoliška reakcija na komunizem, personificirana v škofu Rožmanu, nekakšen unicum v Evropi. Zdi se, kakor da so se drugod – pod nakazanim vplivom tradicionalizma – vsi odločili za deklarativno uporabo sile, le mi z našim škofom na čelu smo se take deklarativnosti ogibali. Kako to? Ali nam ima torej ta izkušnja in zlasti Rožmanov lik v njej kaj povedati o našem lastnem narodnem značaju, o temeljni drži, ki je značilna za naš narod? Če je temu tako, potem res drži, kar smo uvodoma le zaslutili, namreč, da ima Rožmanov lik nekaj bistvenega povedati o nas samih in o našem zgodovinskem poslanstvu.

Na osnovi raziskav, ki sem jih opravil na drugem mestu,55 bi si upal trditi, da je temu res tako. Iz prvih slovenskih filozofskih besedil (le-ta nastanejo pretežno v času katoliške obnove), kakor tudi iz določenih slovenskih srednjeveških rokopisov je možno razbrati, da je temeljna drža ali recimo kar krepost slovenstva stanovitnost, vztrajnost. Na splošno se ta značilnost še danes kaže v pregovorni delavnosti slovenskega človeka. Stanovitnost, v latinščini constantia, pa je posebna krepost, ki spada pod kardinalno krepost poguma (fortitudo). Sv. Tomaž Akvinski jo v svoji Teološki sumi definira kot sposobnost vztrajanja v dobrem kljub nadlogam, ki prihajajo od zunaj (STh, II–II, q.137, a. 3: »constantia autem facit firmiter persistere in bono contra difficultatem quae provenit ex quibuscumque aliis exterioribus imepedimentis«). V toliko se stanovitnost kaže kot vidik poguma, ki je definiran kot vztrajanje v dobrem kljub smrtni nevarnosti (STh, II–II, q. 137, a. 2). Ta krepost pa je ključna za mucčniško držo, katere velik pobudnik je, kakor smo videli, škof Rožman nesporno bil. Ravno v tej ključni in dosledni fascinaciji nad mučeništvom lahko torej v liku škofa Rožmana vidimo povnanjenje temeljne kreposti slovenskega narodnega značaja in s tem Rožmanovo nadčasovno sporočilnost. Obenem pa je treba reci, da je ta fascinacija pri njem morda nekoliko zgrešila sredino (mesovth~), ki je, kakor vemo od Aristotela dalje, značilna poteza polno uresničene kreposti.56 Pogum in z njim stanovitnost namreč neha biti krepost, ko se predaja nadlogam, ki bi se jim bilo možno ogniti, ne da bi pri tem odstopili od dobrega.57 V Rožmanovem primeru bi to bilo možno z ustreznim in pravočasnim poudarkom na uporabi sile zoper komunizem, ki pa je izostala zaradi nakazanega mahničevskega intelektualizma. Šele s tako odločno zgodovinotvorno potezo bi njegova načelnost postala v polnem smislu zgodovinska. Vendar ta korekcija nikakor ne more zmanjšati izrednosti Rožmanovega lika, ki je pač deloval po svojih najboljših močeh znotraj miselnih okvirov, ki so mu bili dani. Nasprotno: nalaga nam, da še poglobimo njegovo dediščino. Nalaga nam dolžnost, da se pustimo njegovi stanovitnosti še dalje in celoviteje voditi.

Kratice v opombah:

DiS = Dom in svet

Ehr = Ehrlichov simpozij v Rimu, Celje 2002.

LŠL = Ljubljanski škofijski list

RN = T. Griesser-Pečar, Razdvojeni narod, Ljubljana 2004.

RP = T. Griesser-Pečar, F. M. Dolinar, Rožmanov proces, Ljubljana 1996.

RS = Rožmanov simpozij v Rimu, Celje 2001.

1 LŠL 9 (1937), str. 1–16, prim. RP, str. 80; RS, str. 250.

2 Prim. RS, str. 252.

3 Prim. RS, str. 250, 255.

4 LŠL 8 (1937), str. 113–114.

5 DiS 50 (1937–38), str. 90–105.

6 Prim. RP, str. 81

7 LŠL 1 (1940), str. 1–8.

8 LŠL 11(1943), str. 96.

9 Prav tam, str. 94.

10 Prav tam.

11 Prav tam, str. 93.

12 Prav tam, str. 94.

13 Prav tam, str. 95.

14 Cit. po RP, str. 86.

15 Slovenski dom, 23. 3. 1942, cit. po RP, str. 87–88.

16 Jutro, 26. 3. 1942, cit. po RP, str. 88.

17 Prim. RP, str. 24, 169, 255.

18 Prim. RN, str. 187.

19 RP, str. 99–100.

20 J. Kolarič, Škof Rožman, III. zv., Celovec 1977, str. 553.

21 Ernest Tomec (zbornik), Buenos Aires 1991, str. 125, 230.

22 Prav tam, str. 159.

23 Prim. RP, str. 24.

24 Prim. Ehr, str. 232.

25 Zasebno gradivo.

26 Prim. I. Kerže, Temeljni program slovenskega katoliškega shoda, v: Tretji dan 9/10 (2007), str. 85–90; Ozdravljenje, prav tam 3/4 (2009), str. 1–2.

27 Prim. RP, str. 100; B. Mlakar, Slovensko domobranstvo (1943–1945), Ljubljana 2003, str. 57–58.

28 Prim. zlasti J. Pirc, Aleš Ušeničnik in znamenja časov, Ljubljana 1986, str. 44 sl., 322 sl.

29 Tu mislim zlasti na tozadevne izpeljave zakoncev Hribar.

30 A. Ušeničnik, Izbrani spisi, III. zv., Ljubljana 1940, str. 129.

31 Prim. J. Pirc, n. d., str. 45–46; F. Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 41; J. Kos, Duhovna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996, str. 115–7.

32 O tej uverjenosti prim. poučen članek Tomaža Simčiča, Mesto demokracije v miselnem svetu Tomčevih Mladcev Kristusa Kralja, v: Problemi demokracije na Slovenskem v letih 1918–1941 (zbornik), Ljubljana 2007, str. 291–304.

33 Le-to se je začelo kmalu po zmagi levice na volitvah 16. februarja 1936, prim. P. Johnson, Modern Times, New York 1991, str. 324–325.

34 Prim. Skupno pismo španskih škofov škofom vsega sveta zaradi vojne v Španiji, ki je bilo prevedeno in objavljeno v LŠL 9 (1937), str. 1–16, kot napovedano že v Rožmanovem odgovoru na Kocbekovo Premišljevanje o Španiji (LŠL 8 (1937), str. 113–114). V omenjenem skupnem pismu najdemo sledeče ugotovitve, v katerih se škofje jasno postavijo na Francovo stran: »Nismo podali drugega kakor zgodovinski obris, iz katerega izhaja ta trditev: Vojaška vstaja je bila po svojem izvoru narodno gibanje za obrambo osnovnih načel sleherne omikane družbe. V svojem razvoju je to nalogo izvrševalo proti brezvladju, zvezanemu s silami v službi vlade, ki ni znala ali ni hotela teh načel braniti. Iz te trditve izvajamo štiri nadaljnje sklepe: Prvic: Cerkev kljub svojemu mirovnemu duhu in kljub temu, da vojne ni želela in v njej ni sodelovala, ni mogla biti v boju brezbrižna […]. Četrtič: Danes v Španiji ni drugega upanja za dosego pravičnosti in miru ter dobrin, ki iz njiju izvirajo, kakor v zmagi narodnega gibanja; danes pač še manj ko v začetku vojne, zakaj nasprotni tabor kljub vsem naporom svojih vladnih ljudi ne daje jamstva za politično in družbeno stalnost« (prav tam, str. 7–8). Naj poudarim, kako španski škofje pri svojem nasprotovanju komunizmu (za razliko od škofa Rožmana, kot bo kasneje še bolj jasno) ne poudarjajo predvsem njegove brezbožnosti, pač pa, da nasprotuje osnovnim družbenim normam, kakor so pravičnost, mir, politična in družbena stabilnost. Ta premik nasprotovanja komunizmu z nazorske na pravno raven jim je ravno omogočil zagovarjanje uporabe represivnih sredstev zoper njega, ne da bi s tem zdrknili na raven zagovarjanja tiranije. Tega premika v slovenski situaciji ni bilo.

35 Prim. RP, str. 101–102.

36 Prim. POOO III, str. 428. Čeprav z določenimi naknadnimi pomisleki, ki so prišli do izraza zlasti ob znanem incidentu z generalom Millán–Astrayem na Univerzi v Salamanci 12. 10. 1936.

37 Prim. POOO III, str. 429.

38 Prim. M. de Unamuno, En torno al casticismo, Madrid 1895.

39 J. Ortega y Gasset, La rebelion de las masas, v: Obras completas , IX. zv.

40 Na tradicionalizem je pri nas pred kratkim opozoril Tomaž Simčič v nizu sestavkov z naslovom Katolištvo in izziv modernosti, v: Tretji dan 1/2 (2004) sl.

41 Prim. Frances Wyers, Miguel de Unamuno, the contrary self, London 1976, str. x.

42 Prim. John Th. Graham, A pragmatist theory of life in Ortega y Gasset, Columbia 1994, str. 82.

43 Prim. M. de Unamuno, Tragicno obcutje življenja, v slov. prev. N. Košir, Ljubljana 1993, str. 101; J. Ortega y Gasset, La rebelion de las masas, v: Obras completas, IX. zv., str. 221. O tem prim. tudi J. Th. Graham, The social thought of Ortega y Gasset, Columbia 2001, str. 455.

44 Prim. RS, str. 252, 257. V tem smislu je zanimivo tudi, da Rožman obsodi v Kocbekovem Premišljevanju o Španiji le stavek, ki povzdiguje herezije, t.j. le stavek, ki je neposredno (proti)verske narave: prim. LŠL 8 (1937), str. 114.

45 Prim. F. Field, Three French writers and the Great War, Cambridge 1975, str. 3.

46 Prim. A. Rebula, Jacques Maritain, Ljubljana 2004, str. 26 sl.; prim. tudi É. Gilson, Duh srednjeveške filozofije, v slov. prev. J. Zupet, Ljubljana 2002, str. 96, op. 3. Zanimivo je, da je med znanilci te eksistencialne prenove tomizma pri nas ravno Kocbek, ki v našem prostoru prvi opozori na Maritainovo misel (v prvi številki Dejanja). Morda bi lahko tu tvegali tezo, da bi se Kocbek in njegov eksistence lacen krog ne postavila na protikatoliško, komunisticno stran, ce bi v našem katoliškem miljeju bila živa (eksistencializmu odprta) tradicionalisticna usmeritev tako kot v Franciji.

47 POOO III, str. 196, 556.

48 Prim. C. Schmitt, Politische Theologie, München–Leipzig 1922. Naj mimogrede omenim, da je ta avtor za nas Slovence posebej zanimiv, ker kot pomenljiv motto k svojemu osrednejmu spisu Der Begriff des Politischen iz leta 1927 navaja stavek iz (staronemško pisane) Kronike grofov Celjskih: »Aristoteles spricht, das etlich weis sprechen und mainen, und spricht es mitsambt in, das freundtschaft und krieg ursach sindt der stiftung und störung«. Ta motto prevzame Schmitt iz osrednjega dela znanega avstrijskega zgodovinarja Otta Brunnerja, Land und Herrschaft, Dunaj 1965 (5. izd.), str. 1.

49 Prim. POOO III, str. 402, 417.

50 Prim. T. Simcic, Katolištvo in izziv modernosti I., v: n. d., str. 88.

51 So pa tu bile tudi izjeme. Ruda Jurcec je se v casu svojega študija v Parizu intelektualno formiral ob Maurrasovi misli, ki smo jo zgoraj omenili (R. Jurcec, Skozi luci in sence, II. zv., Buenos Aires 1966, str. 140 sl.). Kljucna izjema pa je prav gotovo Lambert Ehrlich in njegov stražarski krog. Ehrlich je razvil svojo misel ob W. Schmidtovi veroslovni usmeritvi (prim. Ehr, str. 157 sl), ki je z empiricnim gradivom potrjevala pravilnost degeneracijske veroslovne teorije, po kateri je bilo cloveštvo v zacetku monoteisticno, šele s casom pa se je to pravilno zacetno verovanje degeneriralo v politeisticne, animisicne in druge poganske oblike (prim. tudi B. Otrin, Lambert Ehrlich – veroslovec, v: Tretji dan 8 (2002), str. 28–29). Ta degeneracijska teorija, ki je predpostavljala prarazodetje Boga pracloveku, na katero pa je cloveštvo pocasi pozabljalo, je pravzaprav variacija tradicionalisticnega nauka o prarazodetju (prim. POOO III, str. 197; J. Donoso Cortés, Ensayo sobre el catolicismo, el liberalismo y el socialismo, III, 7). Zanimivo je, da so bili ravno Ehrlich in njegovi stražarji obenem najbolj politicno angažirana radikalna struja v našem katoliškem taboru. To se je kazalo tudi v njihovem antikomunizmu, ki ni ostajal le pri moci argumenta, pac pa je posegel tudi po argumentu moci (prim. RN, str. 283–284), kar se zdi, da potrjuje zgornje ugotovitve o soodnosnosti tradicionalizma in fizicnega boja zoper komunizem. V tem okviru je zanimivo, da je bil v 19. stoletju tradicionalizem še pri nas na delu, recimo v liku bl. škofa Slomška. Njegova duhovnost je (tako kot Baragova) izhajala iz dunajskega redemptoristicnega kroga sv. Klemena Hofbauerja (prim. A. Rebula, Pastir Prihodnosti, Celje 1992, str. 29, 157; F. Engel-Janosi, Österreich und der Vatikan 1846–1918, Graz–Wien–Köln 1958, str. 67), cigar povezavo s francoskim tradicionalizmom (tudi preko simpatij kneza Metternicha) ni mogoce zanikati (prim. F. Schnabel, Deutsche Geschichte im neunzehnten Jahrhundert, IV. zv.: Die religiösen Kräfte, München 1987, str. 11–12.) Tudi reakcije bl. Slomška na revolucijo 1848 (pri kateri je že tedaj takoj opozoril na komunisticno nevarnost) so bile temu ustrezne, saj je ob njej pozival k odpravi dolocenih svobošcin, kot je npr. svoboda tiska (prim. Slomškovo berilo, Celje 1991, str. 165–167, 170–171; prim. tudi poudarke v skupnem pastirskem pismu v: Acta et decreta Sacrorum Conciliorum recentiorum, Collectio lacensis, V. zv., Freiburg 1879, str. 1383, 1390–1391). Zanimiva pa je tu razlika med prikazano držo Slomška in Ehrlichovih stražarjev. Slomškova s tradicionalizmom zaznamovana pozicija je bila (tako kot kasneje celotna staroslovenska linija z geslom »vse za vero, dom, cesarja«) namrec zavezana monarhizmu. Pri stražarjih pa ocitno te (za tradicionalizem bistvene, prim. J. Donoso Cortés, n. d., III, 3) zavezanosti ni bilo, saj so veljali med vojno za vplivne nasprotnike kraljeve JVvD (prim. B. Mlakar, n. d., str. 104–105). Ta usodna odpoved monarhizmu (prim. tudi B. Mlakar, n. d., str. 76) je bila sicer v slovenskem katoliškem taboru že dolgo na delu (prim. J. Pirc, n. d., str. 124 sl.). Njegov popolni pristanek na demokracijo izvira iz omenjenega uspešnega nastopa Mahnicevega intelektualizma, o katerem pri Slomšku še ni sledu.

52 Prim. Christliche Philosophie (zbornik), II. zv., Graz 1988, str. 206 sl.

53 Prim. prav tam, str. 145 sl., zlasti pa 155.

54 Prim. POOO III, str. 599.

55 Prim. I. Kerže, Zacetek slovenske filozofije, Ljubljana 2008, str. 309 sl.

56 Aristotel, Nikomahova etika, II, 2 sl.

57 Prav tam, III, 10. Naša katoliška predvojna in medvojna stanovitnost nekoliko spominja na tisto neustrašenost, ki so jo stari Grki pripisovali Keltom (prim. prav tam).

Podoba škofa Rožmana

P

Škof Gregorij Rožman je po štirinajstih letih begunstva umrl 16. nov. 1959 v Clevelandu. Petdeseta obletnica njegove smrti nas vabi, naj se nekoliko pozanimamo o življenju tega velikega Slovenca.

Podoba, ki jo ima o škofu Rožmanu večji del javnosti, celo demokratične, je produkt totalitarne industrije sovraštva. Na tej podobi je domala vse potvorjeno; in vendar z njo tisoči Slovencev živijo, misleč, da imajo o škofu Rožmanu pravično mnenje. Kako globoko sta prepleteni zgodovina in etika!

Pomembni premiki. K sreči je v zadnjih letih skupina zgodovinarjev, med njimi izstopa opus dr. Tamare Griesser-Pečar, izpeljala o življenju in delovanju škofa Rožmana veliko raziskovalno delo: odkrili, uredili in preučili so obsežno dokumentacijo, ki s faktografsko gotovostjo osvetljuje škofa Gregorija v povsem drugi luči. Dva dogodka ob sedanji obletnici sta to luč izostrila tudi javnosti: najprej izid monografije Med sodbo sodišča in sodbo vesti – zbornik čez 600 strani dokumentov, zlasti o Rožmanovem delovanju v vojnem času in o fantomskem procesu pred vojaškim (!) sodiščem. Drugi dogodek: nedavni simpozij o škofu Rožmanu v Zavodu sv. Stanislava v organizaciji Nove slovenske zaveze s štirimi temeljnimi predavanji o Rožmanovem delovanju s historičnih, pravnih in filozofskih gledišč. V ostri svetlobi teh novih dognanj velja pokazati na vsaj nekaj predstav o škofu Rožmanu, ki so med ljudmi prav tako trdno zakoreninjene, kakor so neresnične. Oglejmo si nekaj podob tega slovenskega kolektivnega imaginarija.

  1. Rožmanova spomenica 1942. Komunistično zgodovinopisje in publicistika škofa Rožmana obrekujeta – vse v duhu vojaškega sodišča – da se je postavil v službo okupatorja. Resnica je, da nenavadno dolgo ni hotel iti pozdraviti visokega komisarja. Izjava o lojalnosti, ki jo je komisar dal objaviti, pa je dokazano ponarejena – in vendar jo publicistika in celo nekateri zgodovinarji trdovratno navajajo kot dokaz škofove služnosti Italijanom. V resnici je sept. 1942 izročil Vrhovnemu komisarju Spomenico, v kateri je protestiral zoper italijansko nasilje in ki je bila junaško dejanje, kakršno je zmogel le malokateri škof v okupirani Evropi.

  2. Rožmanov seznam. Škofa Rožmana so obtoževali celo, da je okupatorju ovajal komuniste. Resnica je ravno nasprotna: pri okupacijskih oblasteh, ki so sprva škofa razmeroma precej upoštevale, je interveniral v korist za stotine, da, za tisoče ljudi. Že zgolj gradivo, ki je objavljeno v omenjeni monografiji, našteva čez tisoč imen oseb, za katere je škof prosil – za mnoge s popolnim ali vsaj delnim uspehom. Najbolj znan primer je Rožmanova prošnja za komunista Toneta Tomšiča in njegovo ženo Vido. Toda posredoval je tudi za življenje celih skupin beguncev ter internirancev, tudi Judov, pravoslavnih Srbov na Hrvaškem idr. Koliko ljudem je pomagal v internaciji na Rabu prek tajne mreže dr. Janka Kralja, verjetno ne bomo nikoli natančno izvedeli. Toda že objavljeno dokumentarno gradivo pričuje o izjemni škofovi dejavnosti, ko je po raznih očitnih in tajnih poteh reševal življenje in varnost Slovencev, vernih in nevernih, katoličanov in komunistov. Ko so Italijani postopoma spoznali, da škof prosi za vse Slovence ne glede na politično usmerjenost, so ga začeli manj in manj upoštevati. Kar je pri tem hudo, je to, da med Slovenci danes ni pisatelja ali režiserja, ki bi nam kakor Spielberg prikazal to veliko epopejo – Rožmanov seznam. Koliko zgodb, koliko presunljivih življenjskih zapletov v smrtni stiski, a razpletenih z rešilno roko škofa Gregorija! In kolikšen molk o tem med Slovenci danes, kakšna tišina in mrtvilo. Patološka tišina.

  3. Pacifizem Katoliške akcije. Govorili so in še govorijo, da je škof ustanovil Katoliško akcijo kot militantno (!) mladinsko organizacijo za boj proti komunistom. V resnici je bila Katoliška akcija strogo pacifistična. Članom je bilo prepovedano vsako politično udejstvovanje; celo v skrajni stiski, ko so v letu 1942 po vaseh za samoobrambo pred partizani ustanavljali vaške straže, je bil član Katoliške akcije izključen, če je v sili razmer pristopil k njim. Boj Katoliške akcije je bil izključno duhovni, idejni boj: oznanjanje in pričevanje – t.j. apostolat krščanskih verskih resnic med ljudmi.

  4. Rožmanov pacifizem. Škofu se vse od sodbe vojaškega sodišča pripisuje, da je organiziral vaške straže in domobranstvo. Če bi to bilo res, bi mu z današnjega gledišča smeli izreči le priznanje, saj so bili domobranci domača sila za zaščito javnega reda, povsem v skladu s haškimi konvencijami o vzdrževanju reda v okupiranih deželah. Komunisti pa so bili to, čemu danes rečemo teroristična organizacija, ki bi jo bilo treba preganjati enako kakor druge oblike organiziranega kriminala. Toda, pozor: škof Gregorij Rožman nikdar in nikakor ni spodbudil, še manj organiziral sil protirevolucije, niti ni k temu prispeval. Njegovo stališče je bilo dosledno pacifistično: ko ga je leta 1942 skupina mož z Dolenjske prosila, naj bi jim pomagal, da od Italijanov dobijo orožje za obrambo pred teroristi KPS, jim je odgovoril: naše krogle so jagode rožnega venca. Verjel je, da mora kristjan z molitvijo in pričevanjem spreobrniti nasilneža. Vedel je, da ta pot vodi v mučeništvo in da takšno odločitev lahko sprejme le posameznik sam zase. Zato ni nasprotoval vaškim stražam in domobranstvu, saj bi s tem od slovenskih katoličanov zahteval, naj se pustijo pobijati. Z nasprotovanjem domobranstvu, t.j. organizirani samoobrambi pred terorjem revolucije, bi škof zahteval od katoličanov nič manj kakor – mučeništvo. Vedel je, da tega človek od človeka ne more zahtevati. Zato domobranstvu ni nasprotoval. Vendar tudi ni mogoče reči, da bi ga spodbujal; domobranstvo je kot izrazito ljudsko gibanje nastalo spontano – v samoobrambi.

  5. Domobranska prisega. Škofu Rožmanu oponašajo, da je sodeloval pri domobranski prisegi. Najprej je treba vedeti, da je domobransko vodstvo v daljših pogajanjih z Nemci doseglo minimalno različico teksta, ki ni bil več prisega zvestobe Hitlerju, ampak izsiljena prisega lojalnosti začasni okupacijski oblasti. Škof je končno verzijo besedila poznal, poleg tega pa je vedel, da so oficirji pred tem zakonito prisegli kralju Petru in da jih edino ta prisega resnično veže. Ker so domobranci škofa v stiki, v kateri so se znašli zaradi prisege, prosili, naj daruje zanje mašo, je prišel zjutraj na stadion in bral mašo pred domobranci, toda brez navzočnosti Nemcev. Medtem, ko je po končani maši s kaplanom pospravljal mašni pribor in že odhajal, so na stadion prikorakali Nemci. Ob tem se je rokoval z generalom Rösenerjem. Ali naj bi ga javno ignoriral in provociral, ko je vedel, da bo moral kmalu spet prositi pri njem za Slovence? V tistem bežnem trenutku je nastala fotografija, ki jo propaganda vseh desetletij do danes zlorablja, češ da dokazuje Rožmanovo bratenje z Rösenerjem ob domobranski prisegi. Ko je bil mašni pribor pospravljen, je škof odšel s stadiona, čeprav je bil povabljen na častno mesto na tribuni, a je to odklonil. Tudi pri drugi prisegi ga ni bilo, pač pa je bil navzoč ob domobranskem sprevodu pred uršulinsko cerkvijo. Vernih slovenskih fantov ni hotel zapustiti v trenutku stiske, saj ni razmišljal kot politik, ki tehta svoje koristi, marveč kot duhovni pastir, ki ostane s svojimi ljudmi tudi v sili.

Imaginarij temnih podob. V primarnih dokumentih in raziskavah Griesser-Pečarjeve ter drugih zgodovinarjev stojijo gornja dejstva v luči čiste in gotove evidentnosti. Toda v zavesti mnogih sodobnih Slovencev obvladuje podobo škofa Rožmana imaginarij temnih podob, ki jih je izdelala komunistična industrija sovraštva in so ostale kot kalna naplavina v naših dušah. Neočiščeno breme nesvobodnih duš. Daleč od temeljne človekove potrebe: „stati v resnici“.

Obletnica smrti škofa Rožmana je zato prejkone priložnost za nujen premislek o patologiji, ki obvladuje razmerje naših kolektivnih predstav do resničnosti. To razmerje je – alarmantno. Vznemirjati bi moralo zlasti tiste, ki jim je skrb za duše prvi poklic, to pa so slovenski škofje. Vznemirjati bi moralo zgodovinarje, toda razen izjem, denimo teh v Študijskem centru za narodno spravo, se marsikateri zgodovinar tudi sam oklepa mitologemov. Vznemirjati bi moralo politike – zlasti politike pomladnih strank. Toda med njimi se jih je vedno našlo dovolj, ki so bili voljni zgodovinsko resnico „prilagoditi“, „zmanjšati“, jo narediti „sprejemljivo“ in všečno. Tako so razvodenili svoje stališče in pozabili na temeljno nalogo tranzicije: pravno in politično pretrganje med mlado slovensko državo in strukturami totalitarne preteklosti. V tem problemu smo torej navadni ljudje bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Odvisni smo le od svoje kulture, uma in volje. Neverjetno, vendar je res. Zato je toliko bolj pomembno osebno duhovno življenje in iskanje resnice, tudi zgodovinske. Navsezadnje smo kristjani vedno v skušnjavi, da bi v svetu brez vrednot svoje stališče malce „ublažili“, „prilagodili“ in „olepšali“, čeravno s tem izgubimo sami sebe.

Škof Gregorij. Če more žitje in bitje škofa Gregorija, kakršno je zares bilo, o čem govoriti današnjim Slovencem, more med drugim gotovo o tem, da človek pod nobenim pogojem ne sme odstopiti od tega, kar v svoji globini je. Da v preizkušnji ne sme razpustiti krščanskega temelja svoje istovetnosti. Sicer se izgubi. Biti zvest Bogu pomeni nazadnje tudi – biti zvest sebi. Veličina škofa Gregorija se s tem pričevanjem dviguje nad zgodovino.

Prva objava: Demokracija, 19. nov. 2009

Referat o škofu dr. Gregorij Rožman

R

Dne 7. novembra je v Škofovih zavodih potekal Spominski zbor s štirimi referati v spomin 50-letnice smrti ljubljanskega škofa Gregorija. Uvodni referat o škofovem delovanju v vojnem času je podala doc. dr. Tamara Griesser-Pečar, avtorica temeljnih monografij o škofu Rožmanu. Objavljamo integralno besedilo njenega predavanja.

„Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar narodu škoduje“

V središču današnjega predavanja ne bodo toliko koroška leta dr. Gregorija Rožmana, kakor njegova vloga, ki jo je imel kot ljubljanski škof, kar je ostal do smrti v Clevelandu 16. novembra 1959. Nominalno je ostal ljubljanski škof tudi po tem, ko je svojo škofijo 5. maja 1945 zapustil in se odpeljal na Koroško, od koder se ni mogel več vrniti.

Dr. Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v Dolinčicah, v fari Šmihel pri Pliberku. V družini je bilo sedem otrok, Gregorij je bil najmlajši. Oče je bil Franc Rožman, mali kmet, mati pa Terezija, roj. Glinik. V ljudsko šolo je hodil v Šmihelu, v gimnazijo, ki jo je začel leta 1896 kot gojenec Marijanišča, pa v Celovcu. Od jeseni 1904 je študiral v celovškem bogoslovju in 4. avgusta 1907 je imel v svoji rojstni fari novo mašo. Po letu službovanja v Borovljah kot kaplan in podiplomskem študiju v Avguštineju na Dunaju (promoviral je 29. junija 1912) ter po kratkem delovanju kot prefekt malega semenišča v Celovcu, je na celovškem bogoslovju od septembra 1913 naprej predaval kanonsko pravo, v letih 1914 do 1919 pa je bil profesor moralne teologije in kanonskega prava ter istočasno spiritual. Ker je senžermenska pogodba plebiscitno področje razdelila v cono A in B in je bila cona A pod jugoslovansko upravo in s tem izgubila kontakt s Celovcem, je krški škof Adam Hefter 29. julija 1919 ustanovil poseben generalni vikariat v Dobrli vasi in Rožmana imenoval za pravnega svetovalca generalnega vikarja prošta Matija Raindla. Ko je bila 1919 v Ljubljani ustanovljena univerza, je Rožman na predlog cerkvenega zgodovinarja Janeza Zoreta sprejel vabilo Teološke fakultete na novo ustanovljeni univerzi v Ljubljani, da prevzame profesuro za cerkveno pravo.1 17. marca 1929 je bil imenovan za koadjutorja ljubljanskega škofa s pravico nasledstva. Rožman je za imenovanje zvedel na Koroškem, kjer je za velikonočne praznike pomagal v dušnem pastirstvu.2 Pred škofovskim posvečenjem je 26. junija 1929 obiskal Rim in se papežu za imenovanje osebno zahvalil.3 Na duhovnih vajah (2.–10. julij) je začrtal svoj škofovski program. V svojih beležkah ga je povzel v dve točki: 1. Crucis pondus et praemium – Teža križa in plačilo (moje življenje) – svoje škofovsko geslo in 2. Duc in altum – Odrini na globoko (moje delovanje).4 Posvetil ga je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, soposvečevalca pa sta bila lavantinski škof dr. Andrej Karlin in krški škof dr. Josip Srebrnič, zadnji zato, ker je bil celovški škof dr. Adam Hefter bolan. 1. avgusta 1930 je Rožman postal ljubljanski škof.

V svojem prvem pastirskem pismu je škof Rožman na praznik Kristusa Kralja, 26. 10. 1930, navedel, kot je poudaril zgodovinar dr. France Dolinar, temeljna izhodišča svoje škofovske službe:5S strahom sem prevzel škofovsko palico iz rok svojega prednika. Pogum in zaupanje mi vzbuja beseda sv. Pavla: ‚Sveti Duh vas je postavil za škofa, da vodite Cerkev božjo.’ (Apd 20.28) … K vam prihajam s težko odgovornostjo pred Bogom, da izvršim nalogo, katero mi je naložil. S svetim Pavlom moram reči: ‚Gorje mi, ako te svoje naloge ne bi izvrševal! Zato pa hočem oznanjati božje kraljestvo vestno in vedno, ne glede na to, ali je ljudem prav ali ne, saj velja za vsakega škofa opomin, ki ga je sv. Pavel dal svojemu učencu, škofu Timoteju: ‚Oznanjaj besedo, nastopaj, bodi prilično ali neprilično; prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem’ (2Tim 4.2).“ 6

V nasprotju s svojim predhodnikom škofom Antonom Bonaventuro Jegličem je bil Rožman „človek govorjene besede“.7 Bil je znan kot odličen govornik, ki je dosegel srca svojih poslušalcev oz. sogovornikov. Svoje pridige je zelo temeljito pripravil in besedila večkrat popravljal.8 Bil je v prvi vrsti dušni pastir in ne politik ali diplomat. Zabeleženo je, da se je zelo težko odločal, očitali so mu celo, da je bil pod vplivom svoje okolice, da je bil popustljiv in mehkega srca. Splošna ocena je bila, da je to izraz njegove koroške duše. Kakor vedno pri takih posplošitvah, ki gotovo kažejo na njegov karakter, je to samo delna resnica.

V načelnih vprašanjih, predvsem v vprašanjih verskega značaja, je bil jasen in odločen.

Škof Rožman si je zastavil program duhovne prenove škofije. S tem je začel pri duhovnikih, ki naj se po njegovem mnenju ne bi politično udejstvovali, ker so v prvi vrsti oznanjevalci božje besede. Prenovo svoje škofije pa je gradil predvsem tudi na mladini – podobno kot Jeglič. Bil je duhovni vodja telovadnega in vzgojno-izobraževalnega društva Orel, s katerim je bil povezan že kot profesor na bogoslovju v Celovcu,9 in ko je jugoslovanska oblast konec leta 1929 Orel razpustila, ker se ni hotel vključiti v novo vsedržavno zvezo Sokol, je Rožman vzgojo mladine gradil na Marijinih družbah, predvsem pa na Katoliški akciji. V škofijskem odboru Katoliške akcije je zastopal škofa Jegliča že kot koadjuktor. Rožman je podobno kakor pred njim Jeglič videl v KA eno najmočnejših sredstev za prenovo škofije. Zavzemal se je za njeno preoblikovanje in se dogovoril z lavantinskim škofom dr. Ivanom Jožefom Tomažičem za enotno organizacijo in koordinirano delovanje. Leta 1936 sta podpisala nova pravila, vendar nista uspela vzpostaviti edinosti v katoliškem taboru.10 Prišlo je predvsem do trenj med „stražarji“ (Mihaelova skupina), ki so leta 1937 ustanovili na univerzi akademski klub Straža, njihov idejni vodja je bil profesor dr. Lambert Ehrlich (1879–1942), in „mladci“, ki jih je vodil gimnazijski profesor Ernest Tomec (1885–1942).11 Rožman je leta 1940 odločil, da velja organizacija okrog Tomca (Mladci Kristusa Kralja) za edino predstavnico KA, Straži pa je dal status pomožne organizacije. K neenotnosti katoliških vrst pa so prispevali tudi križarji (Dom in svet, Dejanje, Zarja). Ostro so se opredeljevali do stališč in drže Katoliške cerkve, najbolj znano je tukaj Kocbekovo Premišljevanje o Španiji. 12 Rožman je to premišljanje ostro obsodil kot nasprotno nauku Cerkve. Prof. Albin Kralj govori v tem sklopu o drugi ločitvi duhov na Slovenskem.13 Bližajoča vojna pa je razkol v katoliškem taboru še povečala. Med vojno je šlo predvsem za opredelitev za in proti OF in NOB. Številni krščanski socialisti so v nasprotju z veliko večino slovenskega klera vstopili v OF in partizanske enote ter komunistom omogočili prevzem oblasti.

Pomembna je Rožmanova vloga pri pripravi konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo (1935), ki pa je zaradi nasprotovanja srbske pravoslavne Cerkve propadel (1937). Po 16 letih je avgusta 1940 pripravil škofijsko sinodo v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu. Tam so sprejeli dva pomembna dokumenta: Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo, ki so zaradi vojne in povojnih razmer šle v pozabo, in Zakonik ljubljanske škofije, ki ga je pripravil v veliki meri Alojzij Odar in ki je v nekaterih določbah veljaven še danes. 14 Rožman se je tudi zelo angažiral na socialnem in karitativnem področju, bil je član številnih društev, tudi npr. Slovenskega planinskega društva. Tako je blagoslovil leta 1935 križ na Škrlatici, ki so ga leta 1954 vrgli čez steno Škrlatice in ki je simbol razstave „Boj proti veri in Cerkvi 1945–1961“.

Kot profesor cerkvenega prava je v nedatiranem rokopisu Cerkev in politika podal svoje gledanje na politiko in državo, ki je pomembno za razumevanje njegovega odnosa do okupacijskih oblasti v času druge svetovne vojne oz. revolucije: „Cerkev ima v človeški družbi nalogo, resnice krščanstva, to je verske in moralne, čuvati in učiti, navajati narode, da si uredijo vse življenje in dejanje v skladu s temi resnicami in da tako pridejo do svojega nadnaravnega cilja.“ Cerkev si sicer prisvaja pravico soodločanja v političnih vprašanjih, vendar samo tistih, ki se nanašajo na njeno osnovno poslanstvo. Kritičen je do političnega delovanja klera, čeprav ga ne prepoveduje, razen „če bi iz političnega delovanja klera sledila škoda za vero in versko življenje,“ in opozarja, da Cerkev ne sme istovetiti strankarskih načel z religijo: „Cerkev obsoja kot nemoralno vsako nasilno spremembo vladavine, vsako revolucijo. … Cerkev je napram obliki vladavine indiferentna, nobene ne smatra za edino pravo … Cerkev uči, da je najvišja dolžnost vsake vlade skrbeti za občno blaginjo. Ob času revolucije je najvišja dolžnost vlade in državljanov čim prej končati kaos, zgraditi na razvalinah starega novo državo kot napravo obče blaginje … V konfliktu dveh dolžnosti prevladuje zmerom višja, važnejša.15 V predavanju „Cerkev in država”, ki ga je imel leta 1923 na katoliškem shodu, pa je opozoril na to, da je potrebno, da Cerkev in država uredita odnose med seboj, ker „imata iste ljudi za predmet, na katerega se nanaša njuna oblast.” Kot skupne interese države in Cerkve navaja zakonsko zvezo, vzgojo otrok in šolo. Toda: „Vir vsake oblasti, tudi politične, je Bog,” pravi Rožman. „Suverenost države ni in ne more biti absolutna, ker zavisi od Boga, ki je v določenem ji namenu v svojem pozitivnem pravu ter v pravicah človeški osebi prirojenih postavil državni oblasti neke meje, katerih ne sme prekoračiti, ako noče zlorabiti svoje oblasti proti volji Bogu, v čigar imenu nosi meč (Rim 13. 4).” Zelo kritično je potem ocenil to, kar se je dogajalo v Kraljevini Jugoslaviji po sprejetju vidovdanske ustave: „Oznanjevanje verskih resnic je ena glavnih nalog katoliške cerkve in njena notranja zadeva. Zato moramo na podlagi svojih katoliških načel zavrniti poskus, uvesti Nadzorstvo nad cerkvijo v njenem lastnem delokrogu. 16

Okupacija Rožmana ni presenetila. Pričakoval jo je, se je bal in svojo okolico kar naprej svaril, naj se ne slepi in je zato pri številnih sodobnikih veljal kot pesimist. Na dan okupacije je sežgal t.i. tajni arhiv.17 Pričakoval pa je najprej nemško in ne italijansko zasedbo in njegov tajnik Lenič je bil prepričan, da bi Nemci Rožmana takoj zaprli. Ljubljano so zasedli Italijani, ozemlje ljubljanske škofije pa sta nemška in italijanska okupacija razdelili na dva dela: 134 župnij z mestom Ljubljana so zasedli Italijani, Gorenjsko in Zasavje s 142 župnijami pa Nemci. Celotni Rožmanov odnos do grozodejstev okupacijskih sil vsekakor dokazuje – v ostrem nasprotju s tem, kar so mu pozneje podtikovali komunistični oblastniki –, da škof nikoli ni bil prijatelj okupatorjev, posebno ne nemških. Že pred nemškim napadom na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je od poljskih duhovnikov, ki so bežali preko Slovenije v Rim, imel natančna poročila o grozodejstvih, ki so jih počenjali Nemci na Poljskem. Spomladi 1940 je preko Rima dobil poročilo, ki ga je napisal poljski kardinal Avgust Hlond za papeža. 18 Dal ga je tajno natisniti in na skrivaj razširjati predvsem med duhovniki. Iz poročila „Reichssicherheitshauptamta“, ki je bilo pripravljeno za napad na Jugoslavijo, je razvidno, da so Nemci zaradi tega Rožmana uvrstili med nasprotnike – in ker je Hlondu izkazal gostoljubnost na VI. mednarodnem kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani leta 1939.19 Po okupaciji so nemški krogi na Gorenjskem grozili, da bo gestapo škofa Rožmana zaprl in odstranil.20 Ko je ozemlje, ki so ga zasedli Nemci, preplavil val aretacij in izseljevanja, se je Rožman takoj obrnil na Vatikan za pomoč, da intervenira pri italijanski vladi, da se ta zavzame za zaprte duhovnike obeh škofij pri nemški vladi. To se je tudi zgodilo, vendar je bilo posredovanje neuspešno.

Trdovratno se v delu zgodovinopisja in publicistiki drži tudi zgrešena primerjava slovenskih ordinarijev, po kateri naj bi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman sodeloval z okupatorjem, lavantinski škof dr. Ivan Tomažič pa naj bi kolaboracijo zavrnil.21 In to čeprav sta oba, kljub različnim izhodnim točkam, zastopala enako strogo legalistično stališče v smislu svetega pisma: „Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti, razen od Boga, in te, ki so, so od Boga postavljene. Kdor se torej ustavlja oblasti, se upira božji naredbi …“ (Rim 13,1–2), stališče, ki so ga zastopali tudi cerkveni predstojniki po vojni proti totalitarni komunistični oblasti. Kljub temu, da je bila okupacija za oba škofa vsiljeno zlo in da sta bila oba narodno zavedna Slovenca, sta vendar nosila odgovornost za svojo škofijo, za svoje vernike. Ko so prišli italijanski okupatorji, je Rožman obiskal Visokega komisarja šele, ko ga je njegova okolica k temu silila (20. 4. 1941). Grazioli je Rožmanu vrnil obisk naslednji ponedeljek22 in ga seveda izkoristil za propagando. Izjavo o lojalnosti, ki so jo zahtevali tako od škofa kakor od vidnih slovenskih politikov in gospodarstvenikov, je Visoki komisariat ponaredil in jo dal v objavo, ne da bi se povezal s škofom, celo naslovnika je spremenil – naenkrat je bilo pismo namenjeno Duceju. Končno je škof v časopisu prebral izjavo, ki niti ni prišla izpod njegovega peresa, niti je ni potrdil ali celo podpisal. Izvirnik in ponaredbo je takoj dal tajniku, da ju vloži v arhiv za poznejše čase. Kljub temu se v publicistiki in celo v delih nekaterih zgodovinarjev trdovratno drži prepričanje, da je publicirana izjava pristna. 23

Lavantinski škof je ravnal podobno, še pred Rožmanom je obiskal šefa pokrajinske uprave dr. Siegfrieda Uiberreitherja. Bil je seveda v veliko slabši situaciji, ker je imela nemška okupacijska sila povsem drugačen odnos do Cerkve kakor italijanska. Zaprla in na Hrvaško in v Srbijo je izgnala 90,83% slovenskih duhovnikov iz lavantinske škofije in iz dela ljubljanske škofije, ki so jo zasedli Nemci. Nekaj duhovnikov je poslala v koncentracijska taborišča. Cerkveno premoženje je zasegla. Tudi škof Tomažič je okupatorju poslal izjavo, naslovil pa jo je 26. aprila 1941 direktno na Hitlerja.

Vedno znova se poudarja, da je sicer Rožman podpiral ustanovitev vaških straž in domobrancev, Tomažič pa da je odločno odvračal ustanovitev domobrancev na Štajerskem. Toda Tomažič ni nasprotoval samo domobrancem, nasprotoval je prav tako OF in partizanom. Oba škofa, Rožman in Tomažič, sta stala trdno na stališču enciklike „Divini redemptoris“ (19. 3. 1937). Škof Rožman komunizma ni odklanjal iz političnih, ampak iz verskih razlogov. Citiram iz znanega Pastirskega pisma o nevarnosti brezbožnega komunizma”, 30.11.1943: „Nihče ne more biti istočasno katoličan in komunist. Brezbožnost in vera v Boga sta nezdružljivi kot voda in ogenj. Kdor je komunist, ni več kristjan … Sodelovanje z brezbožnim komunizmom brez greha ni mogoče.“ 24 V pismu duhovnikom ljubljanske škofije 20. 8. 1943: „Brezbožni komunizem je v bistvu zlo – moralno zlo –, sodelovanje z njim … v katerikoli reči je prav tako zlo, torej moralno prepovedano … V osvobodilni fronti imajo komunisti, kakor sami trdijo in kakor je razvidno iz njihovih publikacij, vodilno vlogo. Kdor torej podpira osvobodilno fronto, podpira komunizem … Ker je osvobodilna fronta dejansko v rokah komunizma in njegova nosilka med našim narodom, zato je vsako prostovoljno sodelovanje z osvobodilno fronto bodisi z gmotnim ali moralnim podpiranjem bodisi s prikrivanjem in simpatiziranjem kot sodelovanje z moralnim zlom pod grehom … prepovedano. 25

Po sklepu Vrhovnega plenuma OF, ki je 16. 9. 1941 z revolucionarnim aktom prevzel oblast na Slovenskem in monopoliziral upor, so lahko vsakega, ki je deloval zunaj OF, pa četudi proti okupatorju, imenovali za izdajalca. Ubijali so na cestah in domovih narodno zavedne Slovence – in ne okupatorjev. Škof Rožman tega ni mogel – in ni smel odobravati. Pri tem pa moramo poudariti, da se škof v prvih mesecih po ustanovitvi OF, ki so jo imeli v oblasti komunisti, ni oglasil. Šele ko je na cesti izbruhnilo odkrito nasilje in so morali umreti številni, tudi narodno zelo zavedni Slovenci, pogosto umorjeni kot domnevni izdajalci, je ta dejanja obsodil. „Danes čujem govoriti tudi sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško dejanje, ko so dandanes nekatere naravne vrednote politične narave višje kot verske, nadnaravne. Proti temu mnenju stoji božje razodetje: Umor je in ostane vnebovpijoč greh, ki božjo pravično kazen izziva, pa naj gre za letnih 20.000 umorov nerojenih človeških bitij med slovenskim narodom, ali za uboj sočloveka brez obtožbe in brez obsodbe – umor na lastno pest, iz političnih, socialnih ali nacionalnih razlogov ali iz osebne maščevalnosti. Nespremenljivo veljavna resnica je: Edini Bog je gospodar nad človeškim življenjem. … Bog je z neizbrisljivimi črkami zapisal: Ne ubijaj! Ne kradi! za vse čase in za vse ljudi.“ 26 In 14. novembra 1943: „Brezbožni komunizem je pognal ljudstvo v pogin, ene v smrt, druge v revščino. Iz teh grobov življenje več ne bo vzklilo: ne iz tistih, ki jih je roka komunistov direktno odprla, ne iz onih, ki jih je indirektno izkopala. Da, tudi oni grobovi tam v drugem kotu – koliko jih je – so delo komunistične OF, zaradi njenega za narod pogubnega nastopanja so se bili odprli in vzeli vase toliko močnih mladih življenj, koliko idealnih, najboljših ljudi našega naroda je v grobovih širne naše zemlje, ljudi, ki bi jih narod v sedanjosti in bodočno sti bridko potreboval, a ne bo jih več. … Ljudje slovenski, streznite se vendar že, streznite se vendar že, streznite se vsi v tej skrajni stiski, v kateri je narod na tem, da pogine. 27

Kasneje, v odgovoru na obtožnico, je Rožman 30. septembra 1946 pisal: „Domnevno sodelovanje (kolaboracija) je obstajalo v odkritem ideološkem odporu duhovnikov zoper brezbožni komunizem. Na podlagi odločnega nasprotja brezbožnega komunizma do krščanstva, ki izhaja iz bistva komunizma, ne more imeti noben katoliški duhovnik nobenega drugega stališča. V tem pa ne obstoji nobeno politično ali kakršno koli sodelovanje z okupatorjem.“28

Vedno nova se tudi poudarja, da Rožman nikoli ni obsodil okupatorja, kar ne ustreza resnici. Škof je dvakrat protestiral proti okupatorju. Dne 24. 10. 1941 je v pastirskem pismu duhovnikom in gostom jasno obsodil nemško nasilje nad slovenskim prebivalstvom,29 da je bilo iz 148 župnij izgnanih 193 dušnih pastirjev, iz 14 samostanov in drugih cerkvenih ustanov pa številni redovniki in redovnice, tako da je moralo 200.000 ljudi živeti brez duhovne oskrbe in brez zakramentov ter da je Cerkev na Gorenjskem izgubila vse materialno premoženje, Zavod sv. Stanislava pa je zasedel gestapo. „V toku 14 stoletij naše ljudstvo … ni doživelo ničesar hujšega. In kaj zlega bo sledilo. Nikjer na svetu nimamo opore. Le Bog je naša opora, vanj polagamo svoje upe … Domine deus, at te sunt oculi nostri, ne pereamus!” In: „V obstoječih razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da se drže reda in discipline, da ne store ničesar, kar bi oblastnike prisililo, da nastopajo strožje in ostreje, kar bi le oteževalo življenje, ki je itak težko dovolj. Podvigi raznih osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi v sedanjih razmerah narodu ne koristijo nič, pač pa mu hudo škodujejo. Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar narodu dejansko škoduje. Naša duhovniška dolžnost je, da po svojih močeh narodu prihranimo večje zlo.30

Prav tako nihče ne omeni formalne pritožbe zaradi nedopustnega ravnanja Italijanov. Dne 26. septembra 1942 je škof obiskal Visokega komisarja in obsodil nasilje italijanske uprave zasedenega ozemlja v memorandumu, ki ima 20 točk. Med drugim je zahteval, da Italijani iz zaporov in internacije izpustijo vse, ki niso zakonito zadržani. Skliceval se je na pravičnost in zakonitost v duhu rimskega prava in veljavnost predvojnih zakonov. Visoki komisar je bil, tako piše Rožman, „ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke, ki po njegovem naziranju niso utemeljeni, in je odkrito dejal, da bi zastopnike političnih strank dal takoj zapreti, če bi si drznili stopiti osebno predenj s tako vlogo. 31 Rožman je premišljeval tudi o tem, da bi javno s prižnice obsodil italijanskega okupatorja, o tem se je posvetoval s papežem maja 1942 ob obisku v Rimu in papež mu je odsvetoval, češ da bo interniran sam nekje v notranjosti Italije, v škofiji pa ne bo nikogar več, ki bi lahko branil ljudi.32 Znašel se je pred dilemo: naj propade z odkrito besedo in držo mučenca ter se sprijazni z internacijo v Italiji: Slovenci bi izgubili svojega škofa in s tem edino zatočišče, ki so ga Slovenci sploh še imeli. Ali pa sprejme očitek kolaboracije, naveže stike in na tak način pomaga v mnogih posameznih primerih? Neprestano je tudi informiral Sveti sedež in prosil za posredovanja. Tako piše v svojem zagovoru: „Pošiljal sem od časa do časa na Apostolski sedež obvezna poročila o verskem in cerkvenem stanju dieceze Ljubljana, ki je bila zasedena po dveh različnih okupatorjih, od katerih je bil nemški posebno nepravičen in je divje potekal, pregnal je vse duhovnike, zasegel vse premoženje, prepovedal rabo domačega jezika v cerkvi itd. Vsaki novi krivici, vsaki novi nevarnosti, vsakem umoru ali zapiranju sem poročal najvišjim cerkvenim oblastem, da bi se lahko po svoji presoji pritožile na merodajnih mestih.” 33

Delovanja škofa Rožmana med okupacijo sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo razlogov za njegove stike z okupacijskimi silami. Ti razlogi gotovo niso temeljili le na dejstvu, da katoliški moralni nauk anarhijo v primerjavi s krivično vladavino smatra za večje zlo. Rožman si je prizadeval, da bi narodu pomagal, da bi s čim manjšimi izgubami prebrodil vojno. Globoko je bil prepričan, da bodo zavezniki zmagali in da bo nemški poraz odločen drugje in ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot. Izzval bi samo nepotrebne žrtve. Hotel je, da slovenski narod – in to v polni zavesti, da ga Nemci in Italijani želijo uničiti – s čim manj žrtvami premostil vojno. Prav tako prepričan pa je bil tudi, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta fašizem in nacizem premagana, komunizem pa bo, če bo prišel na oblast, ostal dolgo. Zgodovina mu je dala prav.

Rožmanovi stiki z okupatorjem bi bili torej problematični, če ne bi upoštevali, kaj je storil za ljudi, ki jih je okupator zapiral, interniral, izseljeval ali pa na kak drug način preganjal.

Kako težko se je Rožman odločil, da je šel k okupatorjem in z njimi govoril, kako malo ga je z njimi povezovalo in kako zelo ga je pri tem mučila vest, je kasneje opisal njegov tajnik Stanislav Lenič, ko je podal Rožmanove pomisleke: „Morda bi bilo res najboljše, da bi pretrgal vsake zveze z Italijani. Velikokrat na to mislim, da bi javno nastopil v stolnici in obsodil vse njihove krivice. Pa spet pomislim na potoke solz, ki jih matere in žene pri meni prelijejo, ko me prosijo za intervencijo, in ne morem. Če enkrat pretrgam, potem bo vsaka intervencija zastonj. 34

Škofova beseda je vsaj na začetku italijanske okupacije nekaj zalegla, kmalu pa so Italijani spoznali, da se je zavzemal za vsakogar, ne glede na njegovo politično prepričanje. Papeža je obveščal o nemških in italijanskih grozodejstvih in prosil za pomoč. Sicer še ne poznamo natančnega števila ljudi, za katere je škof interveniral, dostopnih pa je čedalje več dokumentov; pred kratkim smo odkrili celo dokumente, ki jih je dala škofija na razpolago branilcu po službeni dolžnosti Alojzu Vrtačniku in ki na razpravi proti škofu niso bili predloženi. To so koncepti pisem intervencij – tudi sv. Očetu, zahvalna pisma, seznam 1004 imen, ki ga je zabeležil škofov tajnik, za katere je Rožman kar na vlogi svojcev pripisal svojo intervencijo v času med 21. 9. 1942 in 22. 2. 1943 itn. Če preštejemo vse intervencije, ki so nam danes znane, pri tem pa seveda ne moremo upoštevati osebnih obiskov pri italijanskih oblasteh, ki niso zabeleženi, ugotovimo, da je interveniral za najmanj 1318 ljudi, za nekatere večkrat. Če večkratne prošnje odštejemo, potem je interveniral za najmanj 1210 po imenu navedenih posameznikov oziroma družin. Pri tem smo za družine upoštevali samo tri člane, čeprav so bile družine takrat večje. K tej številki moramo prišteti še intervencije za različne skupine: deportirane v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo, begunce, Primorce, pravoslavne Srbe, Jude, talce, prebivalce različnih vasi, zapornike, na smrt obsojene, tako za pomilostitev slovenskih obtožencev na Tržaškem procesu in 27 obsojenih v Preserskem procesu marca 1942, internirance (predvsem tudi na Rabu), duhovnike (več kot 350), oficirje, otroke (1700). Torej moramo gornji številki dodati še nekaj tisoč. Za nekatere skupine je znano število oseb, teh je skupaj 2495, za večino skupin pa žal ne. To se pravi, da moramo k omenjenemu številu prišteti še najmanj nekaj sto ljudi. Mnogokrat, predvsem na začetku italijanske okupacije, je bil uspešen. Ohranjeno je npr. sporočilo Gastona Gambarre, komandanta XI. armadnega zbora, 26. 4. 1943 škofu Rožmanu, da je bilo po Rožmanovi intervenciji izpuščenih 122 internirancev, delno je uspel tudi, ko je posredoval za internirane slovenske in hrvaške otroke. Uspešen je bil tudi, ko je italijanske oblasti prosil, da nudijo zatočišče beguncem, ki so zbežali na italijansko zasedeno območje. Neuspešno se je zavzel za komunista Toneta Tomšiča – tudi preko papeža. Organiziral je kurirsko službo za Srbijo, ki je izseljenim prinesla vsaj nekaj denarja, prehrane in obleke. Pošiljal je duhovnike v taborišča, naskrivaj tudi na nemško zasedeno področje, ker so bili ljudje tam brez dušne oskrbe. Ustanovil je Škofijsko dobrodelno pisarno in tudi sam skrbel za begunce itn. Ker so Nemci imeli povsem drug odnos do Cerkve, je bil med nemško okupacijo manj uspešen, čeprav je tudi interveniral, tako za pleterskega priorja p. Edgarja in druge. 35

Rožman tudi ni nikoli organiziral vaških straž ali domobranstva. Vaške straže so nastale spontano zaradi dvojnega nasilja: italijanskega in partizanskega. Tragično je, da so bile prisiljene vzeti orožje z rok okupatorja. Spomenica, ki je bila že večkrat citirana v publicistiki in s katero tudi predsednik Zveze borcev neprestano operira, je bila produkt seje 12. 9. 1942, na kateri so bili navzoči predstavniki slovenskih predvojnih legalnih strank in kulturnih institucij. Sestanek je sklical škof, ker so mu Italijani grozili, da bodo požgali še več vasi in prebivalstvo izselili oz. če citiram poročilo VOSa: „Roatta je grozil, da bodo izselili 60.000 Slovencev, Robotti pa, da bodo pobili 300.000. Škof je bil na to zelo poparjen.“ Odgovor na te grožnje je bil potreben, da se odvrne neposredna nevarnost. Kako se je ta odgovor natančno glasil, ni znano, ker je ohranjen samo nemški prevod spomenice in komentar generala Robottija. Tudi ne vemo, kdo vse je sodeloval pri pisanju tega odgovora. Nemški prevod navaja izjave o domačih policijskih četah, kar je zelo verjetno, ker so na seji o tem govorili (razvidno iz pričevanj prisotnih). Seveda mednarodno pravo dopušča domače policijske enote. O vsem tem sva s kolegom Francetom Dolinarjem v knjigi, v časopisnih člankih in drugih prispevkih kar nekajkrat pisala.

Škofu Rožmanu so očitali, da se je udeležil prisege slovenskih domobrancev. Imel je 20. aprila 1944 ob pol devetih zjutraj mašo za domobrance na stadionu – in to ob odsotnosti nemških vojakov in oficirjev. Šele po končani maši so prikorakale nemške enote. Nemški SS-general Erwin Rösener je prišel na stadion po maši šele ob 9.21. To lahko razberemo tudi iz članka v časopisu Slovenec. Škof je bil sicer povabljen k častnim gostom na tribuni stadiona, kar pa je odklonil. S kaplanom sta ostala na stadionu samo toliko časa, da je bila pospravljena mašna obleka z drugim priborom, nato pa sta stadion zapustila. Pri drugi prisegi ni bil, opravičil se je z bolečinami v vratu, se je pa pojavil pri mimohodu domobrancev pred uršulinsko cerkvijo. Ta škofova odločitev, ki jo je gotovo sprejel, da svojih vernikov ne bi pustil na cedilu, je porazno delovala na emigracijo in zaveznike. Kazenskopravno pa ni bila pomembna.36

Iz dokumentov, ki so nam na razpolago – spisa, ki ga je njegov tajnik in poznejši ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič pod prisilo napisal v zaporu, iz zaslišanj med procesom, npr. Milka Vizjaka, namestnika komandanta Slovenskega domobranstva, pa tudi iz Rožmanovega zagovora, ki ga je napisal po procesu itn. – je razvidno, da se je pred omenjeno prisego posvetoval s poveljstvom DMB, tudi s pristojnim vojaškim kuratom, dr. Ignacijem Lenčkom. Po lastni izjavi je tudi besedilo prisege natančno prebral. Prepričati se je hotel, da slovenski domobranci ne bodo zaprisegli Hitlerju. Poleg tega pa je vedel, da so bili oficirji vezani na prisego kralju Petru.

Škof Rožman je zapustil Slovenijo 5. maja 1945. O tem, ali je pobegnil ali je bil zvabljen z zvijačo čez mejo od tistih, ki jih je skrbela njegova usoda, je bilo veliko polemike. Dokumenti iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani in Škofijskega arhiva v Celovcu kažejo, da je sledil vabilu celovškega škofijskega kanclerja (pismo je do demarkacijske meje prinesel jezuitski pater Gottfried Heinzl), da naj pride zaradi zadev gorenjskega dela ljubljanske škofije v Celovec. Seveda je bil to samo izgovor, škofija ga je na iniciativo žihpoljskega dekana Krišta Koširja začasno povabila v Celovec zaradi varnosti, dokler se ne bi razmere v Ljubljani normalizirale. Pred odhodom je sklical konzistorij v stolnem župnišču, potrdil seznam generalnih vikarjev oziroma na mesto umrlih imenoval stolnega dekana Kimovca (7. aprila 1941)37 in se okrog pete ure v spremstvu kanonika dr. Janeza Kraljiča, sestre Lize, študenta Franca Gabra in voznika Nandeta Babnika z avtom odpeljal v Celovec.

Ker Celovec ni bil varen, je Rožman nekaj časa živel v Anrasu na Tirolskem. Jugoslovanska vlada je pri „Allied Force Headquarters“ (16. 6. in 7. 7. 1945) v Italiji zahtevala predajo „izdajalcev“ oz. „kolaboracionistov“, ki so bili navedeni v priloženih seznamih. V seznamu pod št. 75 je naveden tudi škof Rožman. Avgusta so Angleži zahtevali, da se naseli v Celovcu, najprej je bil pri jezuitih, potem pa je sledil vabilu knezoškofa Andreasa Rohracherja in se naselil v škofiji, enkrat na teden se je moral javiti na zavezniški policiji. Ker je obstajala nevarnost, da Angleži škofa Rožmana izročijo jugoslovanskim komunističnim oblastem, je tudi Sveti sedež večkrat interveniral pri zaveznikih, tudi pri Angležih, tako npr. februarja 1946, da se lahko nastani v starem benediktinskem samostanu v Pragli, potem pa po procesu ponovno septembra 1946, naj škofu dovolijo, da se umakne v Švico ali Nemčijo. Sicer je jeseni 1947 britanski zastopnik pri Svetem Sedežu John Somes Lock sporočil msgr. Tardiniju, da Angleži jugoslovanska škofa – dr. Rožmana in sarajevskega škofa Ivana Šarića – ne bodo predali, vendar so se pogajanja med Vatikanom, Angležem in Američanom zavlekla, zato so prijatelji 11. novembra 1947 s pomočjo ameriškega vojaškega kurata škofa prepeljali iz Celovca v Salzburg, ki je ležal v ameriški zasedbeni coni in nato 4. 3. 1948 v Švico. V Švici se je škof Rožman sicer dobro počutil, rad priskočil duhovnikom na pomoč pri dušnem pastirstvu, imel pa je tudi več predavanj o komunizmu. Na nuncijevo opozorilo, da jugoslovanska vlada od Švice zahteva, naj Rožmanu odreče gostoljubje, je škof Rožman zaprosil ameriški konzulat v Zürichu za vizo in 1. julija 1948 z letalom odpotoval v Združene države Amerike.38 Naselil se je pri msgr. Johanu Omanu v župniji sv. Lovrenca v Clevelandu.

Od vsega začetka je želel potovati v Rim, da poroča papežu o stanju svoje škofije, vendar za to ni dobil dovoljenja. V Celovcu je škof Rožman napisal daljše poročilo papežu o svojem odhodu iz škofije, o stanju slovenskih beguncev v Avstriji in njihovih potrebah, o položaju v domovini in o „vzrokih” za poraz v boju proti komunizmu. Obenem je Sveto stolico obvestil, da se kot „škof nikakor ne morem vrniti na svoj škofijski sedež, ker bi bil v svoji službi do nemogočnosti oviran. – Zato izročam mojo škofovsko službo v roke Vaše Svetosti, da more Vaša Svetost z ljubljanskim škofijskim sedežem v dobrobit duš prosto razpolagati”.39 Papež njegovega odstopa ni sprejel.

Škof Rožman je bil „potujoči misijonar“. Do svoje smrti je po različnih krajih imel kar 28 misijonov ter številne tridnevnice, duhovne vaje in druge pobožnosti. Izjemno veliko je pisal v različne slovenske časopise v tujini.40 Trikrat je obiskal Slovence v Argentini (1949, 1952, 1957), pa še Slovence v Čilu, Ekvadorju in v Kanadi. Tudi Zahodno Evropo je obiskal trikrat. Prvič leta 1950 ob razglasitvi dogme o Marijinem vnebovzetju (od Fatime želel znamenje). Takrat je hotel k papežu na osebno avdienco, da izroči poročilo o stanju slovenskih beguncev po svetu, vendar je iz Državnega tajništva prejel telefonski odgovor, da ga Sveti oče „zaradi prezaposlenosti in utrujenosti ne more sprejeti”.41 Srečal ga je kratko le pri splošni avdienci 28. oktobra 1950, pri kateri mu je izročil nemški prevod življenjepisa Lojzeta Grozdeta, ki ga je napisal dr. Anton Strle.42

Po slovesni zadušnici, ki jo je v clevelandski stolnici vodil tamkajšnji pomožni škof John J. Krol in pogrebnih slovesnostih, ki jih je vodil nekdanji apostolski nuncij v Beogradu, nadškof Joseph Patrik Hurley, so 21. novembra Rožmanovo truplo prepeljali v Lemont in ga 23. novembra 1959 položili k počitku na tamkajšnje samostansko pokopališče. Doma niso bile dovoljene niti najmanjše cerkvene svečanosti.

Škof Rožman je v Celovcu napisal neke vrste duhovno oporoko (9. 11. 1945), ki jo je izročil nekdanjemu osebnemu tajniku in vozniku Nandetu Babniku: „Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v tistih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj – odtod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode. Tedaj sem Bogu daroval tudi sledeče: naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin na me v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi božja čast rasla in se večala.43

Namesto sklepa naj končam z besedami, ki jih je škof napisal 30. septembra 1946 v Celovcu:

Končno odkrito izpričujem, da sem videl v brezbožnem komunizmu, popolnoma v smislu enciklike ‚Divini Redemptoris’ največjo nevarnost za krščanstvo in za krščansko življenje mojega naroda, nevarnost za časno in večno srečo, kakor doslej v tisočtristoletni zgodovini naroda ni nikdar poprej obstajala. Zato sem smatral za svojo nadpastirsko dolžnost, da vernike o resnosti te nevarnosti poučim, jih po poglobitvi verskega življenja in dejanskem navajanju k vrednemu in pogostnemu prejemanju presvete Evharistije, po ponovnem in skupnem obhajanju ljudskih pobožnosti prvih petkov in prvih sobot, posvetitvi brezmadežnemu Srcu Marijinemu, po petmesečni intenzivni pripravi in organiziranju Katoliške akcije – duhovno utrdim za grozečo težko versko in zvestobno preizkušnjo v vedno bolj verjetno prihajajoči komunistični revoluciji. To svojo dolžnost sem vršil kljub nevarnosti, da se je od komunistične strani marsikatero moje delo napačno tolmačilo kot sodelovanje z okupatorjem.

Če sedaj pred Bogom vse prav premislim, morem priti samo do enega in edinega zaključka:

Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil.

To je moj ‚zločin’ zaradi katerega sem bil obsojen …“ 44

doc. dr. Tamara Griesser-Pečar
Zavod sv. Stanislava, Ljubljana Št. Vid, 7. nov. 2009
Opombe
1.

Več o Rožmanu kot profesorju: Metod Benedik, »Gregorij Rožman – profesor prava«, Rožmanov simpozij v Rimu, Mohorjeva založba: Celje, 2001, str. 23–37.
2.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, I., Mohorjeva založba: Celovec 1967, 141–146.
3.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, II., Mohorjeva založba: Celovec 1970,126.
4.

Podrobnosti Jakob Kolarič, Škof Rožman, I., 1967, 257–260. Njegov grb: Vejica rožnega grma s tremi zlatimi vrtnicami na modrem polju. NŠAL, ŠAL Škofje, Rožman, fasc. 1.
5.

France Martin Dolinar, Ljubljanski škofje, Družina: Ljubljana 2007, str. 403–404.
6.

Ljubljanski škofijski list, št. 9/1930, str. 129–134.
7.

France Dolinar v: Tamara Griesser–Pečar in France M. Dolinar, Rožmanov proces, Družina: Ljubljana 1996, str. 201.
8.

Več o pridigah: Marija Čipić Rehar, »Pridige in pastirska pisma škofa Rožmana v vojnem času«, Med sodbo sodišča in sodbo vesti, Družina: Ljubljana 2009, str. 123–260.
9.

Anton Jamnik, „Rožman – duhovni vodja Orlov”, Rožmanov simpozij v Rimu, Mohorjeva: Celje 2001, 39–49.
10.

Pravila iz leta 1936, v: LŠL, 8–9/1936, 109–115. Ker je bil tudi Katoliška akcija izrazito stanovsko urejena so v naslednjih letih pravila dobile tudi posamezne stanovske skupine.
11.

Anka Vidovič Miklavčič, „Rožman in stražarji ”, Rožmanov simpozij v Rimu, str. 159–172.
12.

Edvard Kocbek, „Premišljevanje o Španiji”, v: Dom in svet 50 (1937/38), str. 90–105. Rožman je napisal o tem sledeče: „Edvarda Kocbeka članek Premišljevanje o Španiji’, ki je objavljen v Domu in svetu 1937 str. 90–105, je po vsebini in obliki zmožen vzbuditi v čitateljih krivične sodbe o katoliški cerkvi in mržnjo do nje. Stavek: ‘Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico,’ je, kakor je zapisan, popolnoma zmoten in nasprotuje stališču in nauku katoliške cerkve.” LŠL 1937, str. 113 sl.
13.

Albin Kralj, „Rožman in križarji”, Rožmanov simpozij v Rimu, str. 165.
14.

Več o tem: Borut Košir, „Rožmanova sinoda iz leta 1940”, Rožmanov simpozij v Rimu, str. 97–116.
15.

NŠAL, ŠAL, Škofje, Rožman, Cerkev in politika, fasc. 2; Metod Benedik, „Gregorij Rožman – profesor prava”, str. 35–37.
16.

Gregorij Rožman, „Cerkev in država“, Peti katoliški shod v Ljubljani 1923, Ljubljana 1924, str. 253–258; citirano po France M. Dolinar, „Gregorij Rožman (1883–1959) ”, Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 22–23.
17.

Griesser–Pečar, Lenič, str. 146.
18.

V slovenščino ga je prevedel prelat Franc Lukman. Po vsej verjetnosti je prav to poročilo pozneje Hlond izdal v knjižni obliki v Londonu pod naslovom The Persecution of the Catholic Church in German occupied Poland [Preganjanje katoliške Cerkve v nemškookupirani Poljski] I. Montanar, Il vescovo lavantino Ivan Jožef Tomažič (1876–1949). Tra il declino dell’impero austro-ungarico e l’avvento del communismo in Jugoslavia, v: Chiesa e storia 5, Rim 2007, 410–411. Rožman je dal ta prevod tiskati kot rokopis in ga je razdeljeval med duhovščino, ker ga slovensko časopisje ni smelo objaviti. Glej tudi: T. Griesser–Pečar, Slowenische katholische Kirche 1941–1960, v: Die katholische Kirche in Mitteleuropa nach 1945 bis zur Gegenwart, Wien 2006, sr. 485.
19.

Tamara Griesser–Pečar, Stanislav Lenič. Življenjepis v zaporu, Celovec–Ljubljana–Dunaj 1997, 73 (=Lenič); Reichssicherheitshauptamt, Jugoslawien, 12 e. Ohranjen je nemški naslov te knjige, ki pa je bila gotovo pisana v poljščini: Die deutschen Greueltaten in Polen.
20.

NŠAL, Zapuščina msgr. Jagodic; Jera Vodušek Starič, „Dosje“ Mačkovšek, Viri 7, Ljubljana 1994, str. 23.
21.

Rashid, Zlatka. Škof, ki je trpel s svojim ljudstvom ( intervju s škofom dr. Vekoslavom Grmičem). V: Večer, 1.10.1994; Hribar, Tine. Odpustimo neodpustljivo. V: Dnevnik, 24.6.2006. Pleterski, Janko. Cerkev in država v okupirani Jugoslaviji 1941–1945. V: Država in Cerkev. Ljubljana: SAZU, 2002, str. 195–199
22.

Škofijski list, št. 4–6, 31.7.1941. Gl tudi Slovenec, 22.4.1941.
23.

Npr. Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodnem spominu. Slovenski zbornik za leto 2007, GO ZZB NOB Slovenije: Ljubljana 2007, e. Janez Stanovnik et al., str. 351–352. Avtorji zbornika trdijo namreč, da je izjava avtentična zato, ker škof fašistom po objavi ni ugovarjal, kar je nedvomno bagateliziranje fašizma.
24.

„Pastirsko pismo ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana za advent 1943“, Škofijski list, 30.11.1943.
25.

Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str 222–223..
26.

Adventna pridiga za leto 1941, Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 187.
27.

Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 224–225.

Gre za govor škofa Rožmana 14. 11. 1943 na spominski žalni slovesnosti za žrtvami komunističnega nasilja na grobu bana Marka Natlačna.

28.

Škofa Rožmana odgovor, (prevod Jože Jagodič), Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 381.
29.

Pismo, ki ga je napisal, je bilo namenjeno duhovnikom in gostom, torej tistim duhovnikom, ki so pribežali v ljubljansko škofijo. Naslov dokumenta je: „Gregorij po božji milosti in apostolskega sedeža oblasti škof ljubljanski, vsem svojim duhovnikom in dragim gostom v ljubljanski škofiji, pozdrav in blagoslov! 24. 10. 1941“
30.

Pismo duhovnikom in gostom v ljubljanski škofi ji, 24. 10. 1941, Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 183.
31.

Griesser–Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 60–70, 236–244.
32.

Griesser–Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 44–46, 156.
33.

„Bemerkungen zum Prozess des Militärgerichtshofes in Ljubljana gegen den Bischof von Ljubljana Dr. Gregorij Rožman”, Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 357.
34.

Griesser–Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 57.
35.

Več o tem: Tamara Griesser–Pečar, „Rožmanova posredovanja pri okupatorju”, Med sodbo sodišča in sodbo vesti, Družina: Ljubljana 2009, str. 19–36; Tamara Griesser–Pečar, Blaž Otrin, „Časovni pregled intervencij ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana”, prav tam, str. 64–121.
36.

O tem več v knjigi Griesser–Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 131–139 in 289–292.
37.

France M. Dolinar, „Imenovanje in posvečenje Antona Vovka za ljubljanskega škofa”, Vovkov simpozij v Rimu, Mohorhjeva: Celje 2005, str. 61.
38.

Griesser–Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 174–182; Jakob Kolarič, Škof Rožman, III. /1977, str. 508–519.
39.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, III./1977, citat str. 448, vsebina Rožmanovega pisma str. 439–449.
40.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, III./1977, str. 544–549.
41.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, II./1970, str. 143–144. O delovanju škofa Rožmana po vojni glej: Jurij Rode, „Rožmanova povojna leta”, Rožmanov simpozij v Rimu, str. 329–341.
42.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, III./1977, str. 489.
43.

Jakob Kolarič, Škof Rožman, III./1977, str. 148–152; Studia Slovenica, Arhiv Nandeta Babnika.
44.

Škofa Rožmana odgovor (prevod iz nemščine Jože Jagodic), Med sodbo sodišča in sodbo vesti, str. 382–283.

V spomin velikemu Slovencu, škofu Gregoriju Rožmanu

V

Gregorij RožmanKakor Slovenci po svetu se bo ob 50-letnici smrti (16. nov. 1959) tudi domovina spomnila škofa dr. Gregorija Rožmana. V nedeljo, 15. novembra ob 4h popoldne bo ljubljanski škof in metropolit Alojzij Uran bral v stolnici slovesno spominsko mašo za svojega velikega prednika v škofovski službi in skrbnega duhovnega pastirja svojemu narodu.

V soboto, 7. novembra so Slovenski katoliški izobraženci ob sodelovanju Nove Slovenske zaveze v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu priredili Spominski zbor, na katerem so štirje poznavalci razgrnili pred nami življenje tega izjemnega človeka in duhovnika. Prvo predavanje je imela doc. dr. Tamara Griesser-Pečar. Celotno besedilo njenega predavanja lahko preberete na naši spletni strani.

Vse Slovence dobre volje v domovini vabimo, da v nedeljo z udeležbo pokažemo, kaj Slovenci čutimo do voditelja, čigar velikost se dviga nad vso zgodovino.

Slovenski katoliški izobraženci

Nova Slovenska zaveza

Odziv političnih komisarjev. Ob ustavitvi kazenskega postopka proti škofu Rožmanu

O

Zanimivo je bilo opazovati, kakšni so bili odzivi znanih ljudi, strank in organizacij, ko je po dolgoletnem sodnem mrcvarjenju in zavlačevanju nižjih sodišč končno Vrhovno sodišče RS sodbo proti škofu Rožmanu in ministru Kreku 1. oktobra 2007 razveljavilo in je nato Okrožno sodišče v Ljubljani 10. aprila 2009 kazenski postopek ustavilo. Odzivi na popolno izgubo te najhrupnejše in politično najbolj izkoriščane in zlorabljene sodbe povojnega revolucionarnega pravosodja, odzivi na uničenje najbolj obetavne in v času ponovnega vzpona komunistične oblasti in ideologije najbolj potrebne obsodbe so vredni obširne obdelave in obsežnega poročila. Takšnega časa in prostora tukaj nimamo. Zato bomo skušali prikazati samo nekatere reakcije tako prizadetih kot tudi neprizadetih, ki pa hočejo veljati kar za javnost in stroko.

Prizadeta Ljubljanska nadškofija se je na razveljavitev sodbe oktobra 2007 navzven dobro odzvala s tiskovno konferenco in z odločno javno izjavo nadškofa Alojza Urana, čeprav se je ta dotikala bolj sodnega postopka kot osebnosti škofa Rožmana. Znotraj Cerkve pa ni bilo opaziti kakšnega posebnega veselja ali hvaležnosti: nobene slovesne zahvalne maše, devetdnevnice ali druge pobožnosti, nobene pridige ali predavanja, še nujno potrebnega kratkega obvestila vsem vernikom po župnijah nekdanje Rožmanove škofije ni bilo. Tudi na Teološki fakulteti se ni zgodilo nič posebnega. Niti drugega kipa poleg Erlichovega na fakultetnem dvorišču nismo dočakali. Nasprotno, v dveh letih med razveljavitvijo sodbe in ustavitvijo postopka je bila v okviru slovenske Cerkve edina prireditev o škofu Rožmanu znani forum v Lovranu. Tam pa so predvsem ugajali nasprotnikom sodne razveljavitve in kot nadomestilo za razveljavljeno sodbo poskušali uveljaviti duhovno in moralno obsodbo škofa Rožmana z oznovskim »pastirskim pismom«, podtaknjenim njegovemu nasledniku škofu Antonu Vovku.

Še manj so se v slovenski Cerkvi ukvarjali z ustavitvijo kazenskega postopka proti škofu Rožmanu in z njegovo dokončno rehabilitacijo. Čeprav gre za veliko zmago škofa Rožmana, njegove resnice in pravice, tudi resnice o slovenskem odporu proti boljševiškemu napadu, zlasti pa za skoraj neverjeten dvig slovenskega pravosodja, slovenske demokracije iz mlakuže gnijočih ostankov boljševizma, so cerkveni ljudje ostali vidno zadržani, skoraj brez besed. Nobene visoke besede, nič o osebnosti in delu škofa Rožmana, nič o njegovi vrnitvi, le nekaj besed o postopku in še to na nižji ravni. Kot da bi ta uspeh bil nekako v nadlego, kot da ne vedo, kaj bi z njim. Tudi znotraj slovenske Cerkve se ni zgodilo nič niti v ljubljanski nadškofiji, kot da bi šlo za neznanega tujca, za katerega zadošča časopisna novica. Ustavitev postopka je imela malo odmeva tudi v laičnih katoliških krogih doma in v tujini. Kot bi pričakovali česa bolj grmečega, slavnostnega in bi bila dejanja pravosodja preveč vsakdanja.

Mnogo hitreje in bolj prizadeto se je na zadnje sodne odločitve odzvala škofu Rožmanu in Cerkvi nasprotna stran, predstavniki, zagovorniki in prijatelji totalitarne oblasti, ki je Rožmana obsodila. Z grozo so dojeli, da je ustavitev kazenskega postopka proti škofu Rožmanu usodno izmaknila temeljni kamen velike boljševiške laži o narodnem osvobodilnem boju. Zato so pohiteli, da bi na vse načine, tudi z neresnicami zmanjšali pomen te ustavitve, nastalo praznino pa zapolnili z novimi lažmi in obsodbami.

Med prvimi se je 18. 4. 2009 razpisala novinarka Ranka Ivelja, specialistka za cerkvene zadeve pri časopisu Dnevnik. V dolgem članku pod naslovom »Škof Rožman: svetnik, zločinec, človek« se prizadevno trudi na vse načine zmanjšati pomen škofove sodne rehabilitacije. Pravi, da bi bil Rožman pravno polno rehabilitiran samo, če bi »sodišče odločalo o njegovi krivdi ali nedolžnosti«, česar pa ni storilo. Ne ve, da sodišče po zakonu lahko odloča samo o krivdi, nikoli o nedolžnosti. Sodišče lahko odloči, da je obdolženec kriv, ali pa obtožbo zavrne. Nikoli ne more odločiti, da je obdolženec nedolžen.

Novinarka poudarja, da je sodišče postopek ustavilo »zaradi različnih dejstev«. Od teh dejstev omenja samo obdolženčevo smrt, molči pa o daleč najpomembnejšem dejstvu, da je državno tožilstvo še pred sodno odločitvijo umaknilo obtožbo za vse vojne zločine, torej za najtežji del obtožbe. Ni je umaknilo iz formalnih razlogov, ampak zato, ker »teh dejanj in vzročne zveze s konkretnimi posledicami ni moč dokazati«, kakor je izrecno zapisano v izjavi tožilstva in tudi v sodnem sklepu. Ne gre torej za »formalno« ustavitev, ampak za vsebinsko presojo državnega tožilstva in za umik obtožbe, ker za večji del obtožbe ni nobenih dokazov. To pa pomeni, da dokazi in argumenti komunističnega sodišča ne zadoščajo niti za resen sum, kaj šele za obsodbo. Dnevnikova specialistka tega ne pove, očitno ji tega tudi njeni »znani pravni strokovnjaki«, na katere se sklicuje, niso povedali. Na njihovo srečo jih ni imenovala.

Za preostali del obsodbe, ki govori o nedovoljeni kolaboraciji, Ranka Ivelja pravi, da »tako in tako ni pomembna«, čeprav Rožmanu tudi to srdito očitajo že čez 60 let. Ali s tem poskuša omalovaževati pomen sodne ustavitve postopka? Čudno pa se bere tudi njeno nadaljevanje, da »Rožmana zanjo sploh niso obtožili«, čeprav naj bi bila kazniva po 3. členu tedanjega Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ampak so »Rožmana po vojni obtožili le za vojno zločinstvo«. V resnici je bil škof Rožman obtožen in obsojen prav po 3. členu ZKLD, ne samo za vojne zločine iz 3. točke, ampak tudi po 4. točki (strani od 12 do 16 sodbe), ki govori o vojaški kolaboraciji in ne o vojnih zločinih. Ali sodbe, ki jo obravnava, ni videla?

Novinarka pa ne pozabi poudariti, da Rožman sedaj velja za nedolžnega samo s pravnega vidika. Pravo in sodišča pa za boljševike nikoli niso bili pomembni, zanje je vedno bila odločilna samo politična volja in sodba partije, sodišče je moralo tej slediti brez ugovora, kot izrecno določa zloglasni 28. člen njihovega Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe. Zato tistega, ki bi pravno rehabilitacijo škofa Rožmana poskušal vzeti zares, novinarka vnaprej obtoži kar za »instrumentalizacijo škofa Rožmana«. Zelo komunistično!

Na vrtiljaku, ki se mu po zapisu Ranke Ivelja reče instrumentalizacija škofa Rožmana, je po njenem mnenju poleg izvršilne oblasti trinajst let »bolj ali manj vneto krožila tudi sodna oblast«. Sodniki bodo te ocene zelo »veseli«. Kljub temu naj bi še vedno ne bilo jasno, česa je Rožman kriv. Po njenem vendar mora biti nečesa kriv! Kot je značilno za vso našo levičarsko srenjo, tudi Ranka Ivelja ve, kaj je o tem zapisal neki tujec v Angliji, nič pa ne pove, kaj o tem že več kot pol stoletja pišejo Slovenci, ki niso »na pravi strani«.

Po vsestranskem omalovaževanju pravne rehabilitacije škofa Rožmana se novinarka potolaži in pohiti še v nasprotno smer. Razveljavljeno kazensko sodbo velikopotezno nadomesti z novo obsodbo Rožmana, izrečeno v »pastirskem pismu škofa Vovka« za novo leto 1946 in bučno razglašeno leta 2008 na zloglasnem 4. forumu v Lovranu. In zopet novinarka očita Cerkvi, da kar molči o hudih obtožbah, da ne pozna samospraševanja in da noče priznati krivde. Sodba iz leta 1946 je pozabljena, boljševiški napad na Cerkev pa se lahko nadaljuje.

Že 22. aprila 2009 je isti časopis objavil članek zgodovinarja Janka Pleterskega »Razsodba o Rožmanu«. Avtor najprej pohvali predhodnico Ranko Ivelja, da je s svojim člankom razveselila tistega, ki »bi rad bil ali ostal prostodušen državljan«. Ni pojasnil, koga si pod tem opisom predstavlja, najbližja pa mu je ugotovitev novinarke, da se je »sodna oblast zdaj za zmeraj odrekla ovrednotenju Rožmanove osebne dileme in razumevanju njegovega časa«.

Tudi on torej ne ve, da demokratična sodna oblast ne deluje po politični volji kot nekdanja totalitarna in se ničemur svojevoljno ne »odreka«, ampak odloča po zakonu, ki ga je izdal parlament. Prav tako ne ve, da sodišče ne vrednoti niti obdolženčevih osebnih dilem in ne njegovega razumevanja časa. Po predpisanem redu vrednoti samo dokaze, ki so jih stranke predložile v zvezi z obtožbo. Neverjetno, kako se je piscu – in pred njim novinarki, na katero se sklicuje – posrečilo z enim samim kratkim stavkom pokazati vso nevednost in nepoznavanje demokratičnega pravosodja ter se tako diskvalificirati za resno pisanje o sodnih odločitvah.

V iskanju nadomestila za sodno oblast, na katero ni več računati, in za razveljavljeno obsodbo škofa Rožmana se tudi Janko Pleterski zateče k forumu v Lovranu. Tako kot novinarka v »pismu škofa Antona Vovka« najde nadomestilo za razveljavljeno obsodbo in za oblast, ki se je odrekla ovrednotenju škofa Rožmana. Še več, tam je poleg fašizma, nacizma in komunizma, ki jih obsoja resolucija evropskega parlamenta, odkril tudi začetek četrtega totalitarizma – klerofašizma, brez katerega naj ne bi mogli pravilno razumeli drugih treh. Začetek klerofašizma naj bi bila »neosnovana razlaga papeževih besed«. V praznino, ki je »pravo stran« vznemirila z ustavitvijo sodnega postopka proti Rožmanu, je tako Pleterski zvrnil še svoj voz gnoja in ni se bati, da bi kulturni boj in narodni razdor ponehala!

Že 25.aprila 2009 je Dnevnik pod naslovom »Vodstvo RKC je doseglo svoj namen« objavil še tretji sestavek o ustavitvi kazenskega postopka proti škofu Rožmanu. Pisec je dr. Ljubo Bavcon, profesor kazenskega prava. Najprej je pohvalil članek Ranke Ivelja in povedal, da njenih izvajanj ne bo kritiziral, ampak jih bo samo dopolnil. Tako so očitne pravne napake v njenem članku dobile javni blagoslov vrhovnega strokovnjaka kazenske pravne stroke, na katerega se novinarka tudi sklicuje.

Seveda pa tako kakor pri prvih dveh piscih tudi pri profesorju Bavconu očitno ne gre za stroko in pravo, gre samo za ideologijo in politiko. To nedvomno pokaže sam v svojem članku, pokazal pa je že prej, ko je pisal o razveljavitvi sodbe proti Rožmanu. Že na začetku članka profesor zapiše za svoje pisanje odločilno neresnico, da se po razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje »pristojni državni tožilec ni odločil ne za vztrajanje pri prvotni obtožbi, ne za njeno spremembo, niti za umik obtožbe«. Zato naj bi sodišče po zakonu moralo ustaviti postopek.

Če bi bilo res, kot trdi profesor, da se državni tožilec ni odločil ne za vztrajanje pri obtožbi, ne za spremembo obtožbe niti ne za umik obtožbe, bi sodišče po izrecni zakonski določbi novo sojenje opravilo po obstoječi prvotni obtožbi (1. odst. 428. člena ZKP: »Če se pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se vzame za podlago prejšnja obtožnica…«). Zaradi tožilčevega molka torej postopka ne bi bilo mogoče ustaviti.

Bavconova trditev pa ni samo pravno zmotna, ampak je tudi povsem neresnična. V resnici je pristojna državna tožilka dne 6. februarja 2009 sodišču glede obtožbe jasno sporočila svoj predlog, »da sodišče ravna po 1. odst. 428. člena ZKP« in »za podlago vzame besedilo razveljavljene sodbe … na strani 3 do besede “domovine”, na straneh 12 do 19 … ter na strani 27 glede pravne kvalifikacije«. »V ostalem pa obtožbo … z dne 10. avgusta 1946 zoper dr. Gregorija Rožmana in dr. Miha Kreka … umikam«. Tožilka se je torej odločila za umik dela obtožbe glede vojnih zločinov in za manjšo spremembo preostalega dela obtožbe glede kolaboracije. Vse to je razvidno tudi iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10. aprila 2009, ki pravi, da se postopek ustavi »iz razloga po 3. in 1. odstavku 293. člena ZKP«. Razlog po 1. odstavku je, »če tožilec umakne obtožnico …«, kar je sodišče obširno opisalo tudi v obrazložitvi svojega sklepa.

Zakaj je profesor sledil Ranki Ivelja in tudi sam že na začetku zapisal neresnično podlago svojega članka? Niti pomisliti ne moremo, da profesor ne bi poznal zakona! Prav zato, ker vemo za njegovo veliko strokovno znanje, smo še bolj začudeni, zakaj o stvareh svoje stroke piše zmotno, kot ne bi smel noben njegov študent. Seveda, ne gre za neznanje, gre za ideologijo in politiko. Ko so v nevarnosti pridobitve boljševiške revolucije, se namesto meščansko uglajenega strokovnjaka pokaže trda roka varuha totalitarne preteklosti. To se v tem članku ni zgodilo prvič in ne samo enkrat.

Neresnična je tudi profesorjeva trditev, da je sodišče postopek ustavilo po 139. členu ZKP. Zakonsko določbo, po kateri je sodišče res ustavilo postopek, smo navedli že zgoraj. Takšna trditev pa je tudi v očitnem nasprotju s profesorjevo prvotno navedbo, da je sodišče postopek ustavilo, ker tožilec ni ničesar odločil o obtožbi. Vse kaže, da Bavcon sploh ni prebral sodne odločbe, ki jo komentira in ocenjuje. Govori na pamet, vendar ne po strokovnem premisleku, ampak po trenutni politični potrebi.

Kakšna je ta politična potreba, je sam razložil in razločno povedal v tretjem odstavku članka. Tam pravi, da bi Rožman že vsaj od leta 1964 veljal za rehabilitiranega, če leta 1945 ne bi pobegnil v tujino. Zato je po njegovem vse, kar se je glede obsodbe Rožmana dogajalo v pravosodju od leta 1995 do zdaj, »zunajpravno, politično manipuliranje, zloraba kazenskopravnih inštitutov, katere edini smisel in namen je razglasiti poražence iz druge svetovne vojne za zmagovalce boja proti komunizmu«. Tako gospodje sodniki in tožilci, zdaj veste, kaj o vas in o vašem delu v demokratični in pravni Sloveniji sodi vaš učitelj, socialistični zaslužni profesor.

Tudi pri opisu rehabilitacije je profesor za svoje ideološke potrebe brez strokovnega sramu pomešal zakonsko rehabilitacijo in izbris obsodbe iz kazenske evidence po 103. členu Kazenskega zakonika s sodno rehabilitacijo po krivem obsojenega po 30. členu Ustave RS in 13. členu ZKP. Profesor izbris obsodbe iz evidence in razveljavitev obsodbe seveda dobro razlikuje. Kadar pa nastopa kot varuh revolucije, tudi zanj velja marksistično pravilo, da je pomembno samo tisto, kar koristi delovnemu ljudstvu oziroma njegovi avantgardi. Pri tem so zakoni in pravna pravilnost povsem postranska stvar!

Profesor piše, da bi Rožmanu »tukaj regularno sodili«, če ne bi pobegnil. To pa že postavlja vprašanje, ali je profesor res »edini tujec v Jeruzalemu«. Ali ni še ničesar slišal o povojnem revolucionarnem sojenju, o tisočih »regularnih« sodb, ki jih je moralo sedanje pravno sodišče razveljaviti, ker niso bile zakonite? Ali nič ne ve za ljubljanskega sodnika dr. Janeza Tominca, ki je po mnenju OZNE vrhniškim veljakom sodil preveč normalno in so ga zato kar med obravnavo zaprli in obsodili na večletni zapor? Ali za ljubljanskega tožilca Sama Dostala, ki se ni mogel sprijazniti z »regularnim« sojenjem in je naredil samomor? Ali za obsodbo celjskih trgovcev na zaporno kazen, ki so jih nemudoma prepeljali v Ljubljano in »regularno« obsodili na smrt? Ali za povojno izjavo Rožmanovega sodnika dr. Heliodora Modica, da se sramuje obsodbe generala Rupnika? Obsojen je bil na istem procesu kot Rožman in ni bil na begu! Ali za Hudo jamo in 580 drugih morišč? Zelo regularno!

Profesor piše, da so v postopku obnove trije različni senati okrožnega sodišča v Ljubljani in senat višjega sodišča v Ljubljani sodbo vojaškega sodišča iz leta 1946 »spoznali za zakonito, pravilno in pravično«. Kot bi ne vedel, kar vsi vedo in je bilo že neštetokrat zapisano, da obnova postopka proti škofu Rožmanu sploh ni bila dovoljena in zato nikoli izvedena. Vsi štirje senati so odločili samo to, da se obnova postopka ne dovoli. Vsak profesorjev študent pa mora opolnoči vedeti, da sodišče v tej predhodni fazi ne sme in ne more razpravljati o »zakonitosti, pravilnosti in pravičnosti« pravnomočne sodbe, zato česa takega tudi ne more »spoznati« in ne odločiti. Neverjetno, kako globoko v blato nevednosti se profesor v skrbi za pridobitve revolucije lahko pogrezne. Je pa razumljivo, saj je boljševiška obsodba škofa Rožmana in ministra Kreka bila velika dragocenost revolucije.

Pisec se čudi, zakaj je vrhovno sodišče zadevo vrnilo nižjemu sodišču v novo sojenje, čeprav »ni mogoče, da ne bi vedelo za 139. člen ZKP, ki to možnost izključuje«. Res je, sodišče mora postopek ustaviti, če ugotovi, da je obdolženec umrl. Vendar vrhovno sodišče ne sme samo ugotavljati smrti obdolžencev, ker to ni pravno ampak dejansko vprašanje, ki ga mora ugotoviti pristojno nižje sodišče (427. člen ZKP). Ne gre misliti, da profesor tega ne ve, tudi tukaj gre samo za njegovo revolucionarno »nevednost«, ki jo osebno poznan že od maja 1990, ko sva se s profesorjem prvič srečala.

O vrhovnem sodišču profesor še piše, da ni sledilo razumnemu stališču in predlogu vrhovne državne tožilke, naj sodbo samo spremeni in kazen zniža. Ni znano, kako bi profesor razumnost tega stališča povezal s svojim prejšnjim stališčem, da bi moralo vrhovno sodišče postopek zaradi smrti obdolžencev ustaviti. Oboje ni mogoče, zato tudi ni oboje razumno!

Svoj zagovor revolucionarnega sodstva profesor konča z ugotovitvijo, da je za partizansko stran ta primer bil »pravno gledano zakonito, pravično in pravilno rešen pred skoraj pol stoletja«. Pri sedanji sodni obravnavi te zadeve pa so po njegovi oceni »kazensko pravo, njegova načela in pravila izključno sredstvo političnih odločitev in manipulacij«. Še malo joka, kako lepo »je šla vsa zadeva v pozabo in bi tam tudi ostala, če je ne bi oživili nekdanji domobranci in njihovi podporniki v rimskokatoliški cerkvi, potem ko se jim je zazdelo, da je dozorel čas za rehabilitacijo kolaboracije in narodnega izdajstva«. Zelo boljševiško!

Tako je zaslužni profesor s svojim jasnim stališčem, da je nekdanje partijsko pravosodje bilo zakonito, sedanje demokratično pravosodje pa je politično manipulativno, temeljito dopolnil pisanje prvih dveh Dnevnikovih iskalcev tolažbe in nadomestka za ustavljeni postopek. Drugih žalujočih, kot so Mladina, Spomenka Hribar in še nekateri, tukaj ne kaže obravnavati, saj so v sovražnem pisanju proti Rožmanu in Cerkvi padli celo pod strokovno raven Ranke Ivelja in Dnevnika. Nujno pa je potrebno omeniti izvirni prispevek dr. Janeza Stanovnika, vodje borcev in njihovih vrednot. Njegova misel močno presega samega Bavcona in izjemno učinkovito kaže, kako neznosna je zgodovinska, pravna in moralna stiska nekdanjih boljševikov po izgubi partijske sodbe proti škofu Rožmanu. Staremu komunistu najvišjega ranga, javno razglašenemu ateistu ni v tej boljševiški žalosti ostalo nič drugega, kot da na škofa Rožmana namesto partijske kliče kar božjo sodbo, da na pomoč boljševikom pokliče samega Boga!

Čas je res dozorel, saj ga ni mogoče večno goljufati! Tudi največja laž ne bo več pomagala. O junaškem boju proti okupatorju si pripovedujejo samo še nekdanji »zmagovalci«, ki so pred brezni streljali slovenska dekleta, žene in zvezane vojne ujetnike, fašiste pa prisrčno pospremili do meje. Slovenija in Evropa vedno bolj spoznavata boljševiško laž, nasilje in zločinstvo, tudi boljševiški zahrbtni napad na slovenski narod in častni odpor Slovencev proti komunističnemu terorizmu. Pravna rehabilitacija škofa Rožman in ministra Kreka je del tega spoznanja. Besen odziv varuhov revolucije pa dokaz za dozorelost časa.

Ljubljana, 5. sept. 2009

Zaveza št. 74

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.