Home Blog Page 325

Voščilo

0

Mati z otrokom Figure 1. Mati z otrokom France Ahčin

Vsem članom Nove Slovenske zaveze, vsem naročnikom in prijateljem Zaveze in vsem ljudem dobre volje želimo vesel božič in zdravo novo leto.
Naj se v naši lepi in ljubljeni domovini naselijo delavnost, pamet in spoštljivost.

Uredništvo Zaveze

Iz tajništva

Voljenim organom Nove slovenske zaveze poteka dvoletni mandat. Zato bo občni zbor, ki ga bomo sklicali v začetku leta 1993, zelo pomemben in v marsičem odločilen za prihodnost NSZ, zlasti za njegovo nadaljnjo usmeritev. Moral bo oceniti dosedanje dokumente NSZ (Pravila, programske zasnove) in jih po potrebi spremeniti oziroma dopolniti, oceniti dosedanje delo društva ter izvoliti nove organe društva, to je predsednika in podpredsednika, tajnika društva, izvršni odbor, nadzorni odbor ter častno razsodišče.

Le kakšno nit nam pleteFigure 1. Le kakšno nit nam plete

Člani sedanjih organov društva se zavedamo pomanjkljivosti, ki so izstopale v preteklem obdobju in jih bomo tudi izpostavili na zboru. Pričakujemo pa tudi mnenja, stališča pa tudi pripombe in utemeljeno kritiko s strani članov.

Na zboru bomo nujno obravnavali tudi člansko in kadrovsko problematiko. Posebej bomo kritično izpostavili vprašanje članstva, zlasti mladine. Težko je namreč razumeti, da je še vedno tako veliko tistih, ki jim je društvo namenjeno, pa tako nezainteresirano stojijo ob strani. Normalno bi bilo, da bi se vojaški in civilni udeleženci protikomunističnega odpora v državljanski vojni in tudi njihovi potomci, včlanili v NSZ kot organizacijo, ki si v zelo težkih pogojih prizadeva za njihov enakopravni položaj v naši družbi ter popravo prav njim storjenih krivic.

Prav tako bomo izpostavili problematiko sodelovanja članov pri izvajanju nalog društva. Naloge so se namreč tako povečale, da jih dosedanji sodelavci sami ne zmorejo več.

Zato vabimo vse člane NSZ, da v obdobju do občnega zbora razmišljajo o tej problematiki in pripravijo za zbor konkretne predloge in pobude za uspešnejše včlanjevanje tudi mladine in razmislijo vsak o svoji osebni odgovornosti za aktivno sodelovanje v okviru svojih možnosti in sposobnosti. Na občnem zboru bomo morali posvetiti veliko pozornosti tudi izboru ljudi, ki naj bi vodili društvo naprej, zlasti pa pomlajevanju in vključevanju mladih v organe društva, ki bodo morali že v naslednjih letih prevzeti krmilo društva. Tudi v tem pogledu vabimo člane, da predvidijo in predlagajo med drugim tudi mlajše člane za vodilna telesa društva.

Člani Nove slovenske zaveze so že na lanskem občnem zboru izražali željo, da bi v glasilu NSZ objavljali tudi več informacij o delu društva in njegovih organov pa tu[Stran 056]di o drugih zadevah, ki bi lahko zanimale člane. Enake želje izražajo tudi v pismih društvu ter dostavljajo tudi že svoje tekstualne prispevke s predlogi za objavo, kakor tudi besedila podobna »pismom bralcev«, ki jih poznamo iz dnevnega časopisja.

Ker je naša revija po programskih zasnovah namenjena ne samo članom društva pač pa celotni slovenski javnosti, dosedaj takih prispevkov nismo objavljali.

Pri tem smo se zavedali, da je to z ene strani pomanjkljivost našega glasila, z druge strani pa nujnost, saj smo hoteli z njim pritegniti čim širši krog, tudi zahtevnejših bralcev in s tem izboljšati tudi materialno osnovo za kritje visokih stroškov izdajanja glasila.

Vendar Izvršni odbor in uredništvo glasila nista mogla mimo utemeljenih zahtev članov. Odločila sta se, da bo NSZ z letom 1993 pričela izdajati tudi posebno prilogo ZAVEZE, ki bo namenjena samo članom. Prejemali jo bodo kot poseben vložek v glasilu ZAVEZA.

V prilogi bo z ene strani društvo objavljalo informacije o vsem, kar se bo v NSZ dogajalo, podajalo bo predloge, pobude in stališča, objavljalo vabila, razpise, prireditve ipd., z druge strani pa bodo člani objavljali svoje prispevke, tako predloge, pobude, poročila o delu območnih odborov, literarne prispevke (prozne in pesniške), prispevke s področja osebnih in članskih zadev, pričevanja, dokumente, vprašanja in odgovore. Tako naj bi priloga vsebovala vse tisto, kar bi lahko strnili v stavek: »Mi med seboj«.

Uredništvo priloge vabi zato vse člane NSZ, da osvojijo to prilogo kot čisto svojo in se odprejo ter povedo drug drugemu in društvu vse, kar jih teži oziroma želijo povedati. V zvezi s tem uredništvo vabi vse člane, da s svojimi prispevki pomagajo sooblikovati prilogo, da bi se tako med seboj povezovali, zbliževali, spoznavali in tudi krepili zavest pripadnosti NSZ in njenim idealom.

Poskusite, pričakujemo vaše prispevke že za 1. številko ZAVEZE v letu 1993, ki morajo biti poslani na naslov NSZ s pripisom: Za prilogo Zaveze«.

Ne prezrite

Ljudje smo takšni, da se včasih ogrejemo in zavzamemo za kako nepomembno in vsakdanjo reč, včasih pa puščamo, da gredo mimo nas stvari z veliko moralno ali kulturno ali politično težo, in jim ne dovolimo, da bi nas nagovorile s svojo resnobo.

Takšna reč so tudi farne spominske plošče. Mislimo, da ne bi bilo prav, če bi skrivali svoje razočaranje. Upali smo, da se bo mnogo ljudi oglasilo na naše povabilo, da se organizirajo farni in vaški odbori in začnejo zbirati imena in prostor, kamor bi plošče postavili. Ne samo svojci pobitih, cele fare, smo mislili, bodo vzele postavljanje plošč za svoje delo. Upali smo, da bodo, ko smo jih na to spomnili in se je tudi nebo razjasnilo, vsaj deloma, nenadoma začutili neznosnost krivice, ki se je toliko let delala tem ubogim in častivrednim ljudem, in uvideli z nujnostjo, ki ne dopušča nobenega odlašanja, da je to krivico treba popraviti, dokler je še čas. Oglasili so se, res, a malo, mnogo premalo. To je naša prva bolečina in to je prva stvar, ki jo moramo glasno povedati.

Potem pa gre tudi za to, kako naj se te stvari opravijo. Mislili smo, da se bo to tako opravilo, da bo dobilo značaj velikega slovenskega dejanja. To pa se pravi, da bodo te plošče takšne, tako oblikovane, tako postavljene, s takimi besedami opremljene, da se bo takoj, že na zunaj, preden se bo mimoidoči vanje poglobil, videlo, da je v njih en duh in eno sporočilo. Z drugimi besedami, da bodo spomin, spoštovanje in žalost, ki spremlja to postavljanje, šli čez deželo v enem ritmu. Tako pa mnogokje hočejo te stvari opraviti po svoje, tako da se tudi tu kaže naša duhovna in kulturna razbitost. Jasno je, da se mora postavljanje plošč prilagajati krajevnim razmeram, a v poglavitnih potezah morajo izražati eno[Stran 054]ten koncept. Taka enotnost je najboljši znak, da je v deželi kultura.

Kam bodo postavili spominsko ploščoFigure 1. Kam bodo postavili spominsko ploščo

Te osnovne postavke pa so naslednje: 1. da imamo plošče in ne kakega drugega znamenja; 2. da so te plošče pritrjene na zid ali steno, ki je za to posebej narejena ali posebej oblikovana; 3. da so na ploščah izpisana posebej imena padlih ali pomorjenih med vojno in posebej imena pomorjenih po vojni, vselej zbrana po vaseh in opremljena z letnico rojstva in smrti, vsako z obojno letnico; 4. da je na plošči ali poleg plošče zgodovinski napis, ki ima ta namen, da tam irnenovane počasti in pove, kdo so bili. Pozivamo vse, ki so prizadeti in vse, ki imajo pri tem kak vpliv, da osvojijo besedilo, ki smo ga že nekajkrat objavili in ga tu še enkrat objavljamo.

A. Za fare, kjer bodo na ploščah samo tisti, ki so bili pobiti in pomorjeni 1945, po koncu vojne:

NA TEJ PLOŠČI (teh ploščah) BEREŠ IMENA MOŽ IN FANTOV TE FARE VOJAKOV SLOVENSKE NARODNE VOJSKE BORCEV PROTI KOMUNIZMU NISO PADLI V BOJU BILI SO IZDANI IN POMORJENI NE VE SE KJE LEŽIJO ZATO JIH Z BOLEČINO IN SPOŠTOVANJEM SPREJEMA DOMAČI KRAJ DOKLER BO SLOVENSKI ČLOVEK HODIL TOD MIMO NE BODO POZABLJENA NJIHOVA IMENA IN BESEDE KI SO JIH IZGOVARJALI V ŽIVLJENJU IN SMRTI

BOG NAROD DOMOVINA

PACEM IN DOMINO

V DRUGEM LETU SAMOSTOJNE SLOVENSKE DRŽAVE POSTAVILI FARANI …

B. Za fare, kjer bodo na ploščah tudi pomorjeni in ubiti med vojno, predlagamo, da se postavi na začetek zgoraj navedenega besedila naslednje:

NA TEJ PLŠČI (teh ploščah) BEREŠ IMENA MOŽ IN ŽENA TE FARE KI SO UMRLI KOT ŽRTVE KOMUNIZMA IN POČIVAJO NA TEM IN DRUGIH POKOPALIŠČIH POLEG TEGA IN POSEBEJ PA SO TU ZAPISANA IMENA MOŽ IN FANTOV TE FARE KI NISO PADLI V BOJU BILI SO IZDANI IN POMORJENI IN SE NE VE KJE LEŽIJO ZATO JIH Z BOLEČINO IN SPOŠTOVANJEM SPREJEMA DOMAČI KRAJ DOKLER BO SLOVENSKI ČLOVEK HODIL TOD MIMO NE BODO POZABLJENA NJIHOVA IMENA IN BESEDE KI SO JIH IZGOVARJALI V ŽIVLJENJU IN SMRTI

BOG NAROD DOMOVINA

PACEM IN DOMINO

V DRUGEM LETU SAMOSTOJNE SLOVENSKE DRŽAVE POSTAVILI FARANI …

C. Če je na ploščah poleg tega še kaj prostora, predlagamo, da se vanj vpišejo naslednji Balantičevi verzi:

VSI PRSTI TREPETAJO PO PIŠČALI,

GLASOVI TIHI BOŽAJO ROKO,

TAKO RAD SEGEL BI V GLOBOKO DNO,

KJER BREZ GLASU SO BRATJE OBLEŽALI.

Še enkrat prosimo vse, ki imajo pri tem kaj besede, da storijo vse, da se zgornje besedilo povsod osvoji. Zlasti pa duhovne gospode po farah, naj zastavijo za to svojo besedo. Brez njihove pomoči se zamisel spominskih plošč ne bo mogla uresničiti; pa naj poskrbijo še, da bo vse okusno in spoštljivo.

[Stran 055]

Nazadnje bi želeli še to, da farni odbori pred končno realizacijo pokličejo koga od Nove slovenske zaveze (Ljubljana, Gospodinjska 4, tel. 552-644). Pogosto kaka malenkost neprijetno kazi sicer dobro, pa tudi drago zamisel. Naj vam

ne bo žal še tega truda. Upam, da smo bili jasni. Lepo vas pozdravljamo in vam želimo veliko uspeha, hkrati pa vam čestitamo, da ste se lotili dela, ki vam bo, ko ga boste opravili, v trajno zadovoljstvo.

Ambrus – odkritje farne spominske plošče

0

Misel, ki je vodila Novo slovensko zavezo, da je predlagala, naj se po farah popišejo in napišejo imena domobrancev in drugih, ki so v prvih povojnih dneh obležali v jamah in breznih po vsej Sloveniji, je bila ta, da bo kmalu prepozno za to opravilo. Generacija njihovih vrstnikov počasi odhaja, mlajši rod pa jih ni poznal, le pripovedovati je morda čul o njih. To pa že ni več tako zanesljivo, saj morajo biti imena umorjenih, ravno zaradi njihove žalostne usode, resnično prava. Tu ne sme biti nobene pomote ne pri imenu ne v letnici rojstva.

Dolenjska in Notranjska, ki sta najbolj trpeli v slovenski državljanski vojni, sta [Stran 052]izgubili največ svojih sinov. Zato sta se tudi prvi lotili tega popisovanja.

Ambruška fara je med prvimi dokončala to veliko delo. Sedem vasi, ki jo sestavljajo, je popisalo svoje mrtve, 173 jih je bilo, in jih vklesalo na velike črne plošče. Le dve imeni manjkata. Zakaj? Strah ali sram?

Odkritje in blagoslov teh plošč sta bila 18. oktobra 1992.

Ves oktober tega leta je bil deževen. Tudi ta nedelja ni bila drugačna, precej mrzla in deževna. Slovesnost se je imela začeti z mašo ob 11. uri dopoldne.

Peljali smo se preko Ivančne gorice proti župni cerkvi Sv. Jerneja z imeni pobitih domobrance v Ambrusu. Pot se vije skozi gozdove in gozdove. Pravijo, da se v teh gozdovih zlahka izgubiš. Prav isti občutek smo imeli, ko smo se kak mesec pozneje peljali v Ambrus z druge strani, od Velikih Lašč. Suha krajina pravijo tem krajem. Življenje na tej skopi zemlji je moralo biti težko. Med vojno pa sta še dva pobirala svoj davek: okupator in »osvoboditelj«. Ni čudno, da se je začetno navdušenje za partizane skoraj povsod začelo sprevračati v strah in odpor. Ne moreš začeti osvobodilne borbe z umori svojih lastnih ljudi.

Župna cerkev Sv. Jerneja z imeni pobitih domobrancevFigure 1. Župna cerkev Sv. Jerneja z imeni pobitih domobrancev

V Ambrus smo prišli dovolj zgodaj, da smo si lahko še pred mašo ogledali ploščo na cerkvenem zidu. Cerkev sv. Jerneja v Ambrusu je velika in lepa. Na zunanji steni je štirioglata sončna ura. Okoli nje je v nenavadnem vrstnem redu narisanih vseh 12 simbolov živalskega kroga. Napis nad uro pravi: ne veste ne ure ne dneva, pod njo pa: vsaka rani – zadnja usmrti in sličici zibelke in krste. In prav pod to sončno uro so vzidane plošče. Ne bi mogli najti primernejšega mesta zanje.

Velike črne plošče so bile lepo obrobljene z ozkim zelenim vencem. Imena mladih mož in fantov so razporejena po vaseh, ki sestavljajo ambruško faro: Višnje, Ambrus, Bakerc, Brezavi dol, Kal, Kamni vrh, Primča vas. Pretresljivo je bilo brati ponavljajoča se imena na plošči, kot da so bile pobite cele družine, očetje, bratje, bratranci. Ob vsakem imenu stoji letnica rojstva in smrti. Pri 134 imenih je letnica smrti 1945. To so imena vrnjenih in pomorjenih domobrancev. Napis nad njihovimi imeni pa se glasi: Tukaj so zbrana imena mož in fantov tega kraja. Mnogi od teh so padli v boju, še več pa jih je bilo izdanih in pomorjenih. Za njihove grobove se ne ve. Z vsem spoštovanjem in bolečino jih zato sprejema domači kraj.

Napis je sicer primeren, le da nihče od teh, ki so napisani na veliki plošči, ni padel v boju. Tujec, ki nič ne ve o nas, ne bo razumel, kdo so bili ti možje ne zakaj so bili pomorjeni. Tisto, kar jih je zgodovinsko določalo, namreč odpor proti komunizmu, ni omenjeno.

Poleg velike plošče je še manjša plošča s 37 imeni tistih, ki so padli med vojno. Pod njo pa napis: Ne pozabimo njihovih imen in besed, ki so jih izgovarjali v življenju in ob smrti: Mati, domovina, Bog. Pacem in Domino. Pod ploščami ob eerkvenem zidu so bile položene rože in prižgane sveče. Celoten vtis je bil zelo lep.

Potem smo šli v cerkev k maši. Cerkev je bila polna, a verjetno je takšna vsako nedeljo. Zelo lepo je pel cerkveni pevski zbor. Tudi g. župnik v svoji pridigi ni nič omenjal posebnosti te nedelje, šele pred obhajilom je povedal, da bo po maši [Stran 053]blagoslov plošče na farni cerkvi in kaj to za faro pomeni. Po maši, ko je g. župnik odšel v zakristijo, se je pred oltarjem razvrstil moški zbor in zapel dve pesmi: Zabučale gore in Doberdob. Potem pa smo šli vsi skupaj z g. župnikom iz cerkve in se razporedili pred ploščo.

G. župnik je ploščo blagoslovil, cerkveni zbor je zapel še nekaj pesmi in slovesnost je bila končana. Brez govorov in deklamacij, kar je dajalo vsemu še bolj resen značaj.

Opravljena je bila velika stvar: možje in fantje, ki leže bogve kje, so se na simboličen način vrnili v domači kraj. Njihova imena so zapisana, njihov spomin je ohranjen.

Naj jim bo lahka zemlja slovenska, kjerkoli že ležijo!

Sprejela in počastila jih je domača cerkevFigure 2. Sprejela in počastila jih je domača cerkev

Glas pesnika Balantiča

Zdi se, da o življenju pesnika Balantiča vemo vse, kar je mogoče vedeti. Malo je verjetno, da se bo iz sveta neznanega pokazalo še kaj, potem ko je čezenj šlo skrbno oko in neutrudna zbirateljska roka profesorja Pibernika. Toda ali vemo že tudi, kdo je Balantič, ali bolje, kaj je Balantič?

Če bo hotela slovenska kultura odgovoriti na to vprašanje, bodo njeni delavci, bodoči pisci razprav, disertacij in monografij, morali ob pozornem in vdanem branju čakati, da se jim odkrije odgovor na dve temeljni vprašanji: kaj je Balantič naredil s snovjo, ki ji pravimo slovenski jezik, kaj je naredil s tem, kar je že našel, in katero od možnosti, ki so v tej snovi, je uresničil; potem pa še, in to je glavno, kateri duh ga je vodil, katero zgodbo sveta je izbral in povedal.

Prav kmalu se bo pokazalo – in se je pravzaprav že – da Balantič ni samo poeta maior – velik pesnik – ampak tudi slovenski klasik: da ga bomo torej vedno brali in študirali, ker bomo hoteli ostati v soju njegove specifično slovenske in univerzalne kulture.

Danes pa se bom tu pred vami skušal dotakniti dveh vprašanj, ki ju narekujeta Balantičevo življenje in Balantičeva poezija.

Naj začnem takole. V Balantičevem svetu so besede, ki jih takoj prepoznamo kot krščanske besede. Take besede so Bog, molitev, psalmi predpomladni – a tega sploh ni treba posebej dokazovati. Vendar je to začetni vzrok za naše vprašanje: Ali je Balantič krščanski pesnik?

Najprej moramo morda povedati, da so temeljno gradivo Balantičeve poezije besede našega skupnega človeškega sveta. Tako slišimo besede trta, pšenica, cvet ko[Stran 050]stanja, ognjeni zublji, jesen, pomlad, sonce, večer, jutro, zemlja, svetloba, tema. A te stvari ne ležijo pred nami v svoji fenomenalni istovetnosti, kot zgolj prvine našega življenjskega sveta: tudi ne ostajajo v zaprtem svetu ekonomije metafor, temveč zapuščajo tako rekoč, ne da bi izgubile svojo zemeljskost, ta svet in postajajo poetska prvina za neki novi svet. Postajajo snov, iz katere bo ta novi svet zgrajen, čeprav je res tudi, da so dobile svojo drugačnost prav zato, ker so bile pritegnjene – da ne rečem dvignjene – v ta svet.

In kaj je ta svet? Ta svet je drama; zgodba, ki jo Balantič pripoveduje, je namreč drama. In kot pri vsaki drami imamo dva pola. Najprej je tu svet v svoji najsilnejši varianti – v ljubezni. Tu srečujemo razkošja vrance, zenic vriskanje, zublje ust, halje svilenih sanj. A te stvari niso to, za kar se izdajajo. V njihovi sredici je smrt. In smrt je ravno drugi pol Balantičeve drame. Najprej smrt kot zlo in uničenje. Pesnik pravi: že davno oskrunil roke sem s smrtjo. Potem pa smrt vedno bolj postaja nekaj drugega, vedno bolj izgublja podobo nesmisla in konca, nič več ni prebivalka »blaznega gradu«, ampak postaja svoje lastno nasprotje, postane – pomislimo na prvi pol – ljubezen, a čista in poveličana, pot, ki naj popelje pesnika »na sinji prod«. To je Balantičeva duhovna kozmologija. Sredi nje stoji njena ključna beseda in hkrati osrednja beseda Balantičeve poezije: darovanje. Ko vse premislimo in pregledamo, se nam odkrije, da je to darovanje sprejetje smrti, nič drugega kot sprejetje smrti. Tu se srečamo s prastarimi podobami: pesnik pravi o sebi, da drhti kot žrtveni kozlič.

Pesnik v celoti sprejema to kozmološko igro, ne zdi se mu samo resnična, ampak tudi upravičena in pomirjujoča. Zakaj na dnu vsega je Bog:

Ti, jezero, neskončno hladni vali,

šele pri Tebi vse se umiri.

Dve podobi peljeta pesnika k Smrti, ki je Ljubezen, ki je Bog: svetloba in ogenj. Ti dve podobi kliče pesnik vedno pogosteje, kot prvini videnja in očiščevanja.

A, še enkrat, sredi vsega je darovanje. Vse resnično teče v znamenju darovanja: človeška ljubezen, kristološka daritev v obredu katoliške maše, zadnji scenarij kozmične drame. Pesnik je tu v dvojni vlogi: je vanjo vpleten, hkrati pa videc in pripovedovalec ali, z drugimi besedami, pesnik. Zavest, da nosi v sebi to moč, ga navdaja s čudenjem in srečo:

In vendar si za pevca me izvolil!

In spet:

V pijanost me potaplja ta Tvoj dar!

Če prvine, o katerih smo govorili, povežemo in postavimo v pravo zaporedje in razmerje, lahko brez sence nasilja ali sile izpeljemo sklep, da je Balantič ne samo krščanski pesnik, ampak krščanski pesnik par excellence.

A takoj moramo dodati nekaj zelo važnega. Balantič je lahko krščanski pesnik, ker ni hotel biti krščanski pesnik. Če bi namreč to hotel – če bi to sploh bilo mogoče – bi se v trenutku zrušila njegova poezija: nehal bi biti pesnik in bi postal govornik ali oznanjevalec ali pridigar. Balantič je bil krščanski pesnik zato, ker je preprosto bil krščanski pesnik, ker kot pesnik ni mogel biti drugega kot to, kar je bil. Tega ni mogoče deliti. Med Balantičem pesnikom in Balantičem kristjanom je vinculum substantiale – vez istosnovnosti – tako da si enega brez drugega ne moremo predstavljati ali misliti.

Drugo vprašanje pa je povezano z dejstvom, da je Balantič nosil domobransko uniformo in da je v tej uniformi tudi umrl. Zato ni neumestno vprašanje: Ali je bil Balantič domobranski pesnik?

Kot je znano, se iz Balantičeve poezije ne vidi, da je bil vojak. V ohranjenih pesmih ni mogoče najti niti najmanjšega vlakenca, ki bi kazalo na to dejstvo, ki sicer tudi za Balantiča ni moglo biti čisto obrobno. Tudi če je po Gonarskih sonetih še kaj pisal – malo verjetno se nam zdi, da ni – in so se potem te pesmi izgubile, se nam le zdi, da imamo, sodeč po pesmih, ki so tu, pravico misliti, da tudi tam ne bi našli takih znakov. Ali smo tako že našli odgovor na naše vprašanje?

Ko bi se za domobrance končala vojna tako, da bi zmagali, ali pa tako, da bi umirali vsak svojo smrt v diaspori, ne bi imeli nobene pravice reči, da je bil Balantič, spričo okoliščin, domobranski pesnik. A za domobrance se državljanska [Stran 051]vojska ni tako končala. Zanje se je vojna končala tako, da so jih sovražniki dobili zvezane v roke in jih pobili, praktično vse in naenkrat, v enkratnem kolektivnem dejanju. To dejstvo pa stvar v celoti spremeni. Kako?

Vsakemu bralcu je že ob prvem stiku z Balantičem jasno, da je to pesnik ognja in smrti. Ob malo bolj natančnem branju pa kmalu spoznamo tudi, kakšen je Balantičev odnos do smrti, da jo namreč sprejema. Temu sprejetju pravi Balantič darovanje, pri čemer dobiva zanj ta izraz posebno širino in globino v kontekstu religiozne krščanske drame. Torej imamo tu to troje: ogenj, smrt, darovanje. Sedaj pomislimo še na dejstvo, da se je to, o čemer je Balantič pel, presenetljivo uresničilo na njem samem, pri čemer je povsem izključeno, da bi pesnik, ko je pel v podobah ognja in smrti, zavestno mislil na svojo prihodnjo usodo.

Zakaj so domobranci doživeli takšno usodo, je zgodovinsko mogoče razlagati na različne načine. V okviru religiozne drame pa tega ni mogoče razložiti in misliti drugače kot v območju pojma daritve. Nihče namreč ne dvomi, da so domobranci kot kristjani sprejemali božjo voljo in se ji dajali na razpolago; da so obstajanje na svetu v načelu imeli za darovanje, tako v življenju kot v smrti. Smrt je zadnje in najgloblje določilo slovenskih domobrancev: to je njihov razpoznavni znak, po tem bodo v zgodovini vedno izstopali, po tem bodo za vekomaj drugačni od svojih sovražnikov. Nazadnje imamo torej tudi tu, kot pri Balantiču, te tri stvari: ogenj – očiščevalno vlogo ognja imajo tu predsmrtne muke – smrt in darovanje. Reči smemo torej, da Balantičeva poezija anticipira usodo domobrancev in da je tako utemeljen naš odgovor, da je Balantič domobranski pesnik.

Seveda z dodatkom! Balantič je mogel postati domobranski pesnik samo zato, ker tega ni hotel. Ko bi bil to hotel, se bi bila njegova poezija zrušila v nič. To, da je Balantič nosil domobransko uniformo, je povsem zunanja reč in logike našega sklepa v ničemer ne podpira.

Toda, kako zelo je Balantičeva poezija v logiki domobranske usode, zlasti njihove smrti, potrjuje naslednji odlomek, ki ga imamo po pravici že sedaj za najlepšo žalostinko, ki bo kdaj napisana tem ljudem:

V slovo zaklal sem svojo ovco belo, razlil sem kri čez čelo jim veselo, da videli bi mojo bol v temi …

Nova slovenska zaveza se že nekaj časa trudi, da bi slovenske fare leta 1945 pobite domobrance popisale in njihova imena zapisale na plošče, ki bi potem visele na krajih, ki so za to primerni. Žal moramo ugotavljati, da brez velikega uspeha. Biznis je, se zdi, že zelo izpil duše slovenskih ljudi. Toda če bi se kje le odločili, potem gotovo ne bodo našli ničesar boljšega, da dodajo tem ploščam, kot so tile Balantičevi stihi, ki jih je, se zdi, napisal, kot da bi vedel, zanje:

Vsi prsti trepetajo po piščali,

glasovi tihi božajo roko,

tako rad segel bi v globoko dno,

kjer brez glasu so bratje obležali.

Sledovi starega sistema

0

Nekdanji družbeni ureditvi pravijo nekateri zdaj enoumje. Vprašam: kdo je podtaknil ta izraz? Jaz ga odklanjam! Gre za sistem, ki ga opisujem v naslovu tega članka, torej zopet za realsocialistično olepšavo nekega pojma.

Nekdanji sistem. se kljub ustavnemu določilu, da je Slovenija socialna, demokratična in pravna država – po zakonu vztrajnosti – nadaljuje na vseh področjih, najbolj pa v gospodarstvu. Zakaj najbolj tu? In predvsem tu? Vodilne strukture so obdržale v svojih rokah vse, saj kdor »drži za med, prste liže«. Partija je namreč vodilnim strukturam v gospodarstvu dala imuniteto, saj brez soglasja ZK v podjetju zoper kršitelje ni bilo mogoče uvesti kazenskega postopka. Partija takega soglasja seveda skoraj nikoli ni dala. Edino merilo je bila zvestoba Zvezi komunistov. Če je direktor le preveč zavozil podjetje ali ga celo okradel, je za nagrado prišel na boljše mesto. Seveda drugam. Njegove grehe je pokrila reorganizacija, največkrat z združitvijo z dobro stoječim podjetjem. Bilo je tozdiranje in detozdiranje, uničevanje dokumentov, siva ekonomija, bile so nepokrite menice. Izgubo je pokrila družbena skupnost – delavstvo.

Praktično nedotakljive strukture delajo in mislijo po starem, saj drugače ne znajo. Partijci (kakšni komunisti neki!) so postali najhujši in najbolj grabežljivi kapitalisti, saj ne mislijo na koristi podjetja in delavcev. Mesece in mesece se posvetujejo med seboj, kako bi prigrabili zase ne samo vsa dobra podjetja ampak tudi najboljša delovna mesta – zase, za svoje sorodnike, prijatelje in znance. Proizvodnja jim ni mar: nasprotno, » zaupne« plače zajedajo substanco podjetja, pospešujejo stečaje, delavci pa morajo na cesto. Prigrabljena denarna sredstva pa preusmerjajo v svoja podjetja, največkrat v inozemstvu. Dogajajo se nenavadne reči: pridni in strokovni delavci so na najrazličnejše načine šikanirani (ocenjevanje uspešnosti!) tudi z disciplinskimi postopki. Slabi delavci in kimavci ostajajo. Mnogo vodilnih nima sposobnosti in ustrezne izobrazbe; mandat jim je že potekel, novih razpisov pa ni. Mladi strokovnjaki nimajo nobenih priložnosti za ustrezno zaposlitev. Zopet odhajajo v tujino.

Vse to se dogaja tukaj in pred našimi očmi. Institucije so hladne, čeprav bi lahko pri korenini zatrle to anarhično stanje. S čim? Prav z zloglasnim »Markovičevim zakonom«!

V javnosti se namreč uveljavlja mnenje, da se ne da nič storiti. Kako je s to rečjo?

Vprašujem se, kje so pravna, ekonomska in druge fakultete? Kje je Svet za varstvo pravic, kje dobro plačani vladni organi: Urad za žensko politiko, razne komisije in odbori? Ali SDK, inšpekcije, preiskovalni in pravosodni organi ne znajo ali nočejo ukrepati? SDK! Kje so obtičale neštete prijave zoper kršitelje v podjetjih? V javnost je bila vržena premetena trditev, da je vsega kriv tako imenovani Markovičev zakon o podjetjih. Pravosodni minister Kozinc je v intervjuju za Delo celo izjavil, da je za stanje kriva prejšnja vlada, ki tega zakona ni odpravila. Pravosodni minister si take nestrokovne izjave ne bi smel privoščiti. Ali zakona ni prebral ali pa ga ni razumel. Res je Markovičev zakon doživel v dveh letih kar štiri spremembe, vendar je tudi to zelo spremenjeno in obsekano besedilo zadostna podlaga za zakonito in pošteno upravljanje podjetij. Zdaj pa se današnji prebarvanci, ki so zakon sprejeli, licemersko izgovarjajo na Markoviča. Še več! Preprečili so celo moratorij na ta zakon, ki ga je predlagala Peterletova vlada.

Ne glede na vsa sprenevedanja, pa Markovičev zakon določa: Podjetja morajo poslovati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in poslovno moralo. Organi upravljanja so v družbenih podjetjih delavski sveti. Podjetje upravljajo delavci. Ti predstavljajo lastnika. V podjetjih z mešano lastnino veljajo enaka načela. Kaj pa se je zgodilo? Na zvit način so se začela zlorabljati določila istega zakona o posebnih pooblastilih direktorjev v vodenju poslov, ne pa v razpolaganju z družbeno imovino. Kar naenkrat naj bi direktorji postali delodajalci. Zavedena javnost misli, da pojem »podjetje« pomeni direktorja, ta pa tudi tako ravna, in jih pušča v zmoti. Vendar tudi drugi zakoni (npr. o delovnih razmerjih) ostro [Stran 049]ločijo pojma: organizacije in delodajalci. Po dosedanjih predpisih so delodajalci samo lastniki zasebnih podjetij. Vsa divja privatizacija izvira iz teh napačnih temeljev, prav tako ropi in druge malverzacije, kot na primer by pass podjetja.

Kaj pa sindikati? Bivši monopolni ZSSS – svobodni sindikati – se v javnih medijih pojavljajo kot zagovorniki delavcev, v samih podjetjih pa držijo z direktorji. S težavo se prebijajo drugi sindikati, ki največkrat naletijo na nepremostljive ovire prav zaradi ZSSS. Načelo pluralnosti sindikatov si s težavo utira pot. Kot naša mlada demokracija.

Takšna je razlaga pravnih pojmov. Kaj pa moralna načela? Ugotavljamo namreč, da je nekaterim vseeno, drugi pa pravijo, saj vsi tako delajo! Mencinger opravičuje krajo s »spontanim lastninjenjem«. Mnogi se izgovarjajo: če kradejo drugi, kradimo še mi. Sicer pa ne gre za krajo, saj krademo družbi. Zgrešeno! Sedma božja zapoved pravi: Ne kradi! Prepoved je jedrnata in veljavna. Kraja sama je prepovedana, ne glede na to, komu kradeš. Vsi poznamo rek: Tat ni samo tisti, ki krade, ampak tudi tisti, ki mu vrečo drži. Prav tako škodljiva je brezbrižnost nekaterih, češ da se mene to ne tiče. Star latinski pregovor pravi: Če sosedu gori stena, tebi gori!

To spoznanje in te izkušnje sem pridobila pri svojem sindikalnem delu. Za svoje trditve imam zanesljivo pravno utemeljitev, za opisano stanje pa ogromno dokazov. Zato moramo preprečiti, da bi zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij zopet zlorabile vladajoče strukture v podjetjih. Preoblikovati se namreč morajo podjetja, podjetja pa upravljajo delavci. Predlogi preoblikovanja morajo biti obravnavani skupaj z delavci in sindikati, strokovne službe pa morajo pripraviti strokovno podlago za odločanje, ne pa odločati. Določene pravice imajo tudi delničarji, razveljaviti pa je potrebno divje privatizacije.

Kako priti iz močvare? Vsak naj opravi svojo dolžnost, ker nam nič ne bo padlo z neba. Ne sme obveljati miselnost, naj izhod poiščejo drugi. Kdo pa? Zakaj ne mi, skupaj z drugimi? Kjer bomo začeli z mezincem, bodo drugi poprijeli z obema rokama. Kaplja izpodje skalo, ne s silo, pač pa s čestim padanjem.

Pel – mel

Sprava, samostojna demokratična Slovenija in kakšen spomin

Ko se je v Sloveniji začelo »postavljati spomenik vsem padlim za domovino«, »šteti kosti« oziroma »rožljati s kostmi«, skoraj ni bilo družbe (tu mislim na kolege, znance, prijatelje, ki se najdejo skupaj ob klepetu), kjer se ne bi o tem

razpravljalo. In seveda napovedovalo, kaj se bo v nadaljevanju zgodilo.

Kadar sem se znašla v taki situaciji, sem bila navadno edina, za katero so vedeli, da so tudi kosti njenega očeta neznano kje na ta način dobile svoje zadnje [Stran 046]počivališče. Seveda je vse močno zanimalo, kaj mislim o spravi, kako si predstavljam nadaljevanje te zgodbe; kaj naj bi se zgodilo, da bi bilo po mojem pravici zadoščeno, in seveda, če čutim zadoščenje, sladkost maščevanja in podobno. Ni mi bilo težko odgovoriti. Nobeno maščevanje mi ne bo vrnilo očeta, ne let, ki sem jih prebila brez njega; ne bo spremenilo trenutkov, ko sem ga najbolj pogrešala, ne izbrisalo krivic in ne nadoknadilo težav, ki sem jih imela, ker ga nisem imela in ker je bil domobranec. Te stvari so za mano, so del mojega odraščanja; odrasti pa po moje pomeni vzeti nase stvari takšne kot so, kot svojo kožo, je rekel Dane Zajc na slavnosti ob podelitvi Prešernovih nagrad.

In kaj je ostalo od mojega očeta. Spomin iz najrosnejših let, ko se večina otrok še ničesar ne spominja, nekaj slik, nekaj njegovih pesmi, ime v krstnem listu. Pa vzrok, da nisem dobila štipendije v šoli, da nisem bila sprejeta na klasično gimnazijo. Pa materino pripovedovanje (pa ne preveč pogosto, ker je bilo zanjo preboleče) in pripovedovanje posameznih ljudi, ki so se ga spominjali. Vsega skupaj komaj kaj, tako malo, da bi človek skoraj ne verjel, da je sploh kdaj živel. Potem pa se je pojavila knjiga »Spomini na težke dni«. In iz nje je stopil ves živ, sicer za hip, vendar me je globoko pretreslo to srečanje. In preko te knjige sem spoznala ljudi, ki so z njim delili usodne trenutke življenja.

Zato imam nekaj zahtev, pa bolj zaradi svojih otrok in otrok drugih kot zaradi sebe. In te zahteve, se mi zdi, so pogoj, da zaživimo svobodno in demokratično v pravem pomenu besede, ne v izkrivljenem in zlorabljenem, kot so nas te besede bombardirale vsa leta iz šolskih učbenikov, vseh vrst medijev, slavnostnih govorov ob najrazličnejših priložnostih.

Moje zahteve so še vedno: simbolni pogreb mojega očeta in vseh, ki niso imeli pogreba in nimajo ne groba ne imena; pravica, da izvem, kje je bil ubit in ime morilca – več kot verjetno je, da tega točno ne bom nikoli zvedela, vendar naj se ugotovi, kar se pač da; naredijo naj se seznami pobitih za posamezne kraje ter povedo imena njihovih morilcev in organizatorjev poboja; simbolni proces proti morilcem, da se ugotovi krivda in da se moralno obsodijo organizatorji pobojev.

Kaj pa misliš o izjemnih pokojninah, o vilah, vikendih in drugem premoženju, ki so ga dobili nekateri za zasluge za narod? To pa so večinoma bili, če že ne organizatorji pobojev, pa vsaj tisti, ki so zadevo podpirali ali vsaj tiho odobravali. Tat ni samo tisti, ki dejansko krade, ampak tudi tisti, ki drži žakelj. Mislim in upam, da nihče ni dobil izjemne pokojnine samo za sodelovanje pri pobojih domobrancev in najrazličnejših »sovražnikov«. Izjemne pokojnine so dobili predvsem zaradi svojega izjemnega prispevka k svobodi, ki ni bila svoboda, k demokraciji, ki ni bila demokracija, k socializmu, ki ni bil socializem, k izgradnji bogate družbe, ki je bila revna kot cerkvena miš, h gospodarskim gigantom, ki prinašajo pošastne izgube in se sesuvajo kot domine in obremenjujejo našo mlado državo z armado brezposelnih. Glede na to, da imajo izjemne pokojnine za nekaj, česar ne samo, da niso storili, ampak so storili nekaj temu popolnoma nasprotnega, nikakor nimajo pravice ne do izjemnih pokojnin ne do podarjenega premoženja.

Poleg tega so bili projektanti in graditelji samoupravljanja, kjer se je odgovornost lepo razpršila po kolektivu, po ljudeh, ki so imeli občutek, da počnejo nekaj silno pomembnega, da sodelujejo pri napredku družbe, v resnici pa so prevzemali nase del odgovornosti za zgrešene investicije, neustrezne naložbe, neprimerne programe. (Ali ni škoda tistih lepih časov: zapreš štacuno, se pravi, ustaviš stroj ali zakleneš pisalno mizo in greš lepo na sestanek oziroma zbor; tam malo poslušaš, malo dremlješ, včasih dvigneš roko; ker je sestanek dolg, ima odmor s kavico in klepetom, ki se zavleče, medtem pa ti dinarčki kapljajo v denarnico?) Glede na to, da se socializem s takim ali drugačnim okrasnim pridevkom nikjer na svetu ni izkazal gospodarsko učinkovitega, čeprav so se še nedavno gospodarstveniki z vsega sveta hodili učit k nam, k samemu izviru v vseh ozirih najboljšega in najnaprednejšega družbenega sistema na svetu, pa tudi na nobenem drugem področju ne, nikakor ne smemo njegovih utemeljiteljev, tvorcev in organizatorjev še naprej nagrajevati za njihovo »izjemno uspešnosti«. Tudi univerza bi morala, če bi se hotela [Stran 047]brez sramu pogledati v ogledalo, kot je zapisal Menart ob svojem prevodu Villona, prevetriti diplome in doktorate, ki so razvijali in dokazovali uspešnost samoupravnega socializma.

Skorajda ne poznam nikogar, ki ne bi od malega sanjal o plebiscitu., kjer se bo odločalo o odcepitvi od Jugoslavije. Vsi smo sanjali o tem, kako bo, ko bomo začeli na svoje, v majhni, uspešni Sloveniji, ki bo temeljila na čistih računih, poštenosti, svobodi, demokraciji. Toda kako naj pričakujemo, da nas bodo tisti, ki so nas pripeljali v to godljo (češ da nas peljejo v obljubljeno deželo), iz nje tudi rešili?

Da se ne zamerim kakemu ministru (sedaj je svoboda in demokracija in moraš paziti, kaj govoriš, bi rekel moj ata »socialistični kulak«), bom navedla drug primer. Moj sin si ni hotel nadeti pionirske rute in kape in ni hotel glasno ponavljati pionirske zaobljube (nimam nič pri tem – poleg tega pa se je celodnevna šola hvalila, da se bodo vsega naučili v šoli, vse naredili v šoli, doma se bomo samo malo poigrali, pogovorili, šli na sprehod, v kino), pa je učiteljica naju z možem uradno poklicala v šolo, ne da bi navedla vzrok. Ustrašila sem se tako, da mi je srce hotelo uiti. Mož je bil, kot so možje navadno v takih primerih, na službenem potovanju, torej sem morala sama tja. Sleherno vlakno v meni je trepetalo v neznani bojazni, kaj lahko sedemleten otrok naredi takega, da ti grozijo s policijsko privedbo. Še bolj tesno mi je bilo, ko me je učiteljica odpeljala v ravnateljevo pisarno in poklicala ravnatelja, psihologinjo in še nekatere, ki so v krogu posedli okoli mene. Ko mi je učiteljica z močno povišanim tonom povedala za vzrok in začela vpiti name, kako nisem pripravila otroka na najpomembnejši dogodek v njegovem življenju, sem mislila, da me bo razneslo od olajšanja. Bila sem tiho, da ne bi še bolj škodovala svojemu otroku. Kako se je vse skupaj izteklo, pa je druga, zelo dolga zgodba. Ta učiteljica je danes ena lokalnih voditeljev Demosa.

Pa smo spet nazaj pri narodni spravi. Spomenka Hribar je s spravo stopila iz anonimnosti, prišlo je do pompozne prireditve v Kočevskem Rogu, potem pa so začeli vsi, vključno z njo, vpiti: »Tako. Sedaj je konec državljanske vojne. Sprava je dejstvo. Ne preštevajmo kosti! Kar je bilo, je bilo! Ne glejmo nazaj, glejmo naprej!« In smo začeli znova. Z istimi ljudmi; ne ravno s prvo bojno vrsto, ampak z drugo, ki se je vsa leta pripravljala, da zamenja prvo. Med izmenjavo garnitur pa so spretno izrabili krščanske demokrate kot resnično nevarne za nadaljevanje vladavine starega sistema, seveda v drugačni obleki, pa vendar. Ubogi Peterle je kriv za vse, kar je dolga leta gnilo od znotraj. Spominja me na sina, ki podeduje zapito kmetijo: hiša se podira, streha pušča, hlev prazen, polja zanemarjena, hipoteke na kmetiji, dolgovi pri sosedih. Gara kot konj, vendar, če obdeluje polje, se mu hiša seseda; če kupi živino ali odplačuje hipoteko, vpijejo sosedje, kdaj bo njim vrnil; potem se pojavilo še bratje, ki so dobili bogate deleže, ko je še kaj bilo, in ga kritizirajo, češ da je nesposoben; da bo vse skupaj propadlo zaradi njegove nesposobnosti.

Pa smo spet pri spravi. Dokler ne bomo počistili za nazaj, ne bomo mogli naprej. Čisti računi, dobri prijatelji. Zakaj so proti temu? Ker bi se pri tem razgalili, saj vse kaže, ne samo izjemne pokojnine, kdo še vedno lahko poje: »Na Slovenskem smo mi gospodar!«

Miloš Mikeln je v svojem Kratkem priročniku za vladanje opisal, kako se da razbiti monokracija: sta dve varianti: ali splezaš po njej na vrh in jo od tam razsuješ ali pa zgradiš svoj vrh in jo presežeš. Prva varianta ni nikomur uspela, ker se je vsak pri plezanju po družbeni lestvici na komunistični vrh tako spremenil, izpridil, da ni bil več sposoben tega dejanja, oziroma se ni več spomnil, zakaj je pravzaprav plezal na vrh. Drugo pot pa jih je ubralo več. Kramberger si je zgradil že kar lep hribček, pa ga je »neki pijan lovec, ki mu je šel Krambi na živce,« ustrelil. Precej visok stolp so zgradili krščanski demokrati, pa kaj, ko je stari vrh še vedno tako visok, da jih lahko veselo polivajo z gnojnico. Vendar, čeprav ne mislim nikoli postati njihov član, navijam čisto po športno zanje. Da bi jim uspelo. Uspelo zgraditi Babilonski stolp prej, preden se bo našel kak »bog«, ki jim bo zmešal jezike. Pa bomo spet tam. Ena velika ravnina, sredi nje pa visok stolp komunistične elite. Pod krinko večstrankarske in parlamentarne demokracije pod geslom: Vsi za enega, eden za vse!

Razmišljanje o narodni spravi

Tema, ki prihaja v zadnjih časih vse bolj v ospredje, je narodna sprava. Zdi se, da obstaja vsesplošno soglasje in želja, da bi se odpravila globoka nasprotja, ki so zazijala med Slovenci. Sprava je v resnici plemenita stvar, humana in krščanska krepost, pa tudi zelo pogumno dejanje. Proglasitev neodvisnosti Slovenije, uresničenje tisočletnega sna, je bila rojena v ozračju evforije. Takrat se mi je zdelo, da si tudi politična emigracija glasno prizadeva za skorajšnjo spravo.

Mene osebno ta vznesenost ni zagrabila in ideja sprave se mi je že takrat zdela nedomišljena in dvomljiva. Obdržal sem do nje kritično distanco in to tudi povedal. Kot politični emigrant sem bil v zadnjih letih večkrat v Sloveniji, kljub uradni »prepovedi« politične emigracije: morilcem ne moreš ponuditi roke. Ne zavedam se, da bi bil med svojimi obiski v Sloveniji kakemu morilcu ponudil roko, in tega tudi v bodoče ne nameravam storiti. Takrat tudi nikoli nisem pomislil na spravo, toda od proglasitve slovenske suverenosti dalje me ta misel preganja in mi ne da miru. Včasih človeka prevzame kaka misel: na nek način je ves čas prisotna, zdaj bolj, zdaj manj zavestno, prihaja in odhaja. Toda počasi začne dobivati bolj določno obliko, preseneča te in v mnogih premišljevanjih in samogovorih se spreminja v besedo in stavek. Tu pa se pokaže okornost jezika, ko poskušaš povedati stavek, ki bo natančno izrazil tvojo misel. Zdi se mi kot napeta igra, razvozlati neki simbol v vsej njegovi paradoksnosti in semantični večplastnosti, ga raztolmačiti na način freudovske analize sanj in ga tako razumeti. Ali ni nekaj gorostasnega reči, da neki simbol razumeš, če ti o njem pripoveduje nekdo drug? In tu nastopi problem: če hočemo simbol razumeti, morajo jezikovni pomeni biti analogni. Če pa so dvoumni ali pa si nasprotujejo, potem ni sporazumevanja ne komunikacije, kajti vsak od obeh besednikov razume pod isto besedo nekaj povsem drugega. Toda kako naj to vem?

Neki človek ali neka določena skupina ljudi ponudi drugemu človeku ali drugi skupini spravo. Na to ni mogoče odgovoriti z da ali ne, kajti najprej je tu hermenevtična naloga, ki je v tem, da se analizira jezikovna raba vsakokratnega drugega. Tu je semantika določene besede še historična, kar pomeni, da vsaka stran z isto besedo izrazi svojo lastno, čisto drugače doživeto in razumljeno zgodovino. In sedaj predlagam dialektično medigro, ki komunistom gotovo ne bo tuja in ki ji želim posvetiti malo več prostora. Pri tem mislim na igralca in protiigralca, ki sta priklenjena drug na drugega. Pri Heglu sta to gospodar in hlapec, pri Marxu pa kapitalist in proletarec.

Oba pola si stojita v odnosu kategorialne odvisnosti: se izključujeta, se pravi, se medsebojno negirata, hkrati pa se predpostavljata. Dialektični proces se tu izteka v obojestransko »odpravo«: in to je ravno sprava. To sicer ni več Marx, temveč ruski marksist in vodilni filozof Deborin (1931 obsojen od Stalina), ki si je že v dvajsetih letih daljnovidno prizadeval za spravo med antagonistoma v tedanji sovjetski družbi. Takrat je Deborin Stalina hudo podcenjeval. Tema sprave torej ni nova, po 60 letih se le na novo pojavlja. Vsak kategorijski par pa je dialektičen le tedaj, če vsak od obeh najprej prizna, kaj v resnici je: leta 1945 sta bila še dva antagonista, storilec in žrtev, zakaj prvi je drugega ubil. In tu se že kaže, kako resen je problem: priznati zgodovinsko dejanje, ki je hkrati zgodovinska resnica.

Toda tu se že oddaljujemo od Marxove dialektike. Ostajamo pa dialektiki, s pripombo, da model Marxove historične dialektike kot model boja proletariata in kapitalistov ni veljal niti za Rusijo 1917 niti pozneje za katerokoli vzhodnoevropsko državo. Namen mojih razglabljanj ni, rekonstruirati slovensko državljansko vojno, njen pomen in dialektični domet tega pomena. Kar tu trenutno lahko trdim, je samo to, da te dialektične strukture ni bilo in da ni bilo nobene dialektične polarizacije. Šlo je le za boljševistični prevzem oblati po šola[Stran 043]nih kadrih komunistične partije s podporo širokih ljudskih množic, ki so ta prevzem skraja imele za boj proti tuji zasedbi. Na dru.gi strani pa imamo od jeseni 1943 slovenske domobrance, borce proti samovolji partizanov. Ni bilo nikakršnih proletarcev in ne kapitalistov. Na obeh straneh so bili kmečki ljudje, ljudje srednjega sloja in intelektualci. Iz dobrih in zanesljivih virov informacij vem, da je bil ekspliciten namen komunistične partije, slovenske domobrance taktično prisiliti v sodelovanje z nemškimi zasedbenimi oblastmi, kar jim je le delno uspelo, namreč samo v boju proti partizanom. To zgodovinsko obdobje na novo obdelati in izdelati, bo naloga prihodnjih zgodovinarjev, ki se bodo otresli vnaprej izdelanih ideoloških razlag.

Sicer pa je Marx, drugače kot Lenin, Stalin in Tito, videl končni smoter negativitete gonilne sile proletariata ne v uničenju nasprotnika, ampak v njegovi »odpravi« v tem smislu, da proletariat kot razred ukine samega sebe in kapitalista kot razred in ustvari nekaj novega, tretjega, komunistično družbo. Ideja strumno organizirane boljševistične partije poklicnih revolucionarjev je bila Marxu popolnoma tuja. To je ustvaril Lenin. Stalin pa jo je razvil in izpopolnil. Tudi KP Jugoslavije je bila pod Titom prisotna na vseh področjih življenja. Pri takšni, z vso oblastjo opremljeni, vseprisotnosti partije odpove seveda vsaka dialektika.

Poleg tega pa so partijski ideologi dialektiko formalizirali, pri čemer so dialektične kategorije postale formalno logične, sholastične kategorije, kar dokazuje že enostavna semantična analiza osnovnih dialektičnih kategorij. Še več: s tem, da so se formalizirale dialektične kategorije, ki predstavljajo svojevrstno gibanje biti, se je uvedla tudi statika ali status quo. In to ima izrazito socialno-političen pomen: s formaliziranjem dialektične logike postane dialektični materializem reakcionarna filozofija in legitimacija neomejene moči in samovolje. Historični subjekt kot nosilni pojem znotraj dialektike in kot osrednja os dialektičnega kategorialnega sistema se s tem znajde znotraj čiste logike mišljenja, spoznavne teorije in metodologije.

Tvorec te nove filozofije, ki nima z Marxom nič več opraviti, je postal Stalin – sicer močno inspiriran po F. Engelsu – s tem, ko je obsodil Buharina in Deborina 1. 1931. Od tedaj mu sledijo vsi ruski učenjaki na filozofskem institutu in univerzah, zato se v naslednjih 60 letih v uradnem nauku ni nič omembe vrednega zgodilo. To je filozofska podlaga in upravičenje stalinizma.

Seveda stalinizem ni samo totalitarna, v praksi uresničena filozofija oziroma ideologija, stalinizem ni zgolj na oblast naravnan pojav. Stalinizem je tudi edinstven zgodovinski fenomen, kajti specifičnost stalinizma je v njegovem utemeljevanju upravičenosti do totalitarizma. In to je njegova povezanost ne z marksizmom ampak s proletariatom: dejstvo, da je v imenu proletariata in po ukazu proletariata zgradil proti istemu proletariatu »diktaturo proletariata«, je zgodovinski cinizem. To je povsem »amoralna« in človeka prezirajoča ideologija, v kateri vrednote in vrednotenje ni podrejeno nobeni meri, ampak služi samo vsakokratnim interesom vodje. Toda stalinizma ne smemo omejevati samo na sovjetsko zvezo: vsi drugi »socialistični« sistemi so ga sprejeli v njegovem polnem razcvetu, tako kot so bili v njegovem duhu šolani njihovi voditelji. Titov prelom s Stalinom nikakor ni bil prelom s stalinizmom. V tem kontekstu je vredno omeniti majhno jugoslovansko filozofsko, bolje akademsko, skupino »Praxis«, ki je bila zaradi svoje kritične naravnanosti vedno pod pritiskom; morda pa so jo trpeli bolj kot blažilo jugoslovanske variante stalinizma, ki ga je zgradil Tito.

Že Lenin, posebno pa Stalin, Tito in drugi so si s strahovlado, umori in represalijami zgradili »citadelo« zase in sebi vdano elito. Uspelo jim je vzgojiti ceh kolaborantov, ki so se arogantno proslavljali kot narodni junaki. Dosegli so nemogoče: moralno dekadenco in korupcijo s pomočjo oportunizma mas in njihovega strahu. Ne le to: tudi po padcu komunizma je ta ceh še vedno tu in živi. Zdi se, da so ti ljudje razvili strategijo preživetja tako, da so v desetletjih prevzgoje, kvarjenja in strahu inficirali in pervertirali etično čutenje narodov in ljudstev. Tiste pa, ki so se pogumno upirali in se niso dali inficirati, so ubijali, preganjali, zlomili, onesposobili, prisilili k molku. Vtis je, da so pozicije tega ceha[Stran 044] – proti pričakovanju – dobro zacementirane. Povsod vlada bojazen, splošna nemoč, nihče se jih žie upa niti dotakniti, kaj šele spraviti z oblasti. Tabu komunizma še ni zlomljen.

Problem nacionalne sprave postane še bolj zapleten, če si od blizu ogledamo usodo žrtev ne glede na njihovo nasprotno ideološko naravnanost. Komunisti, ki razumejo spravo kot pozabo, z zavestnim cinizmom podcenjujejo resnost te problematike in še naprej prezirajo človeško dostojanstvo. Dejstvo, da hočejo že drugič zmagati in vladati, se mi zdi perverzno in zunaj vsake pietete. Nočejo vedeti, da je grozno mučenje in uboj kakih 12000 slovenskih domobrancev leta 1945 zapustilo pri preživelih pravo nacionalno travmo. V življenju rešenih je bilo to močno in pretresljivo doživetje tako globoko, da niso bili v stanju, da bi na to ustrezno reagirali, kar je pri mnogih od njih imelo trajne psihične patogene posledice. Razen tega je preživele zajela globoka žalost. Večina od njih je izgubila najbližje svojce: može, očete, sinove, brate. Pri mnogih so rane ostale nezaceljene, pri drugih pa je žalost sčasoma ugasnila, ker so se naučili prenašati izgubo, ki so jo utrpeli, ne da bi jo pozabili. Muka žalovanja, to je psihično ločevanje od drage izgubljene osebe, je vedno povezana z bolečim spominjanjem.

Večina rešenih je v strahu in brezizglednosti nekaj let hirala v begunskih taboriščih. Sledila je emigracija preko morja, kjer jih je čakal vsakodnevni boj za novo ekonomsko eksistenco; večina od njih je delala več let v tovarnah, naučiti se je bilo treba novega poklica, novega jezika, težave so bile s prilagajanjem v novem svetu in v iskanju nove identitete. Preganjanci v domovini pa so imeli svojo lastno, težko in človeka nevredno usodo, ki je tudi nje za vedno zaznamovala.

Ne moremo drugače, kot da zgodovinsko obdobje 1942 -1990 označimo kot čas slovenske narodne tragedije. Tudi zgodovinarji, pa naj bodo še tako enostranski, bodo le s težavo našli kaj pozitivnega v grozljivem komunističnem eksperimentu. Danes je še prezgodaj, da bi lahko izmerili vso usodnost komunistične zapuščine. Vendar se mi že postavljajo nekatera vprašanja: kako je mogoče, da se je tako perfektno zgrajen, skozi 40 let oblikovan in uveljavljen, na ustrahovanju in ovajanju temelječ totalitarni sistem tako nenadoma zrušil vase, in kako je to, da so se nosilci tega sistema, ki so bili v njem izšolani in bili obdani z ogromno močjo in privilegiji, čez noč prelevili v nove demokrate? Odgovor je pri roki: v demokraciji so odkrili nove, moderne, civilizirane vzvode oblasti in dostop do novih privilegijev. Kajti tudi demokracija temelji na oblasti, tudi demokracija ustvarja privilegije in je tudi umazana in koruptna. Zdi se, da so v teh negativnih aspektih demokratične ureditve našli to, kar so že leta in leta imeli.

V ospredju te razprave stoji spomin na zgodovinski dogodek: okrutno mučenje in umor neoboroženih slovenskih domobrancev in travmatična rešitev tisočev njihovih svojcev, pa tudi nekaj domobrancev, ki je temu sledila.

Od takrat je preteklo več desetletij in čas je spremenil duhovno podobo emigrantov: starejša emigracija je pomrla, prišlo je do zamenjave generacij. V bolečini in obvladovanju svojih problemov, v padanju in vstajanju, so širili svoja obzorja in zoreli. Sovraštva in maščevalnosti na njih ni več. Eno pa so vsi ohranili: spomin. Vsakega junija se s slovesnimi narodnimi in verskimi dejanji spominjajo svojih mrtvih. Mnoge žive priče tistega časa, preživeli iz Kočevskega Roga, Teharij in drugih morišč, poročajo o teh pokolih.

Od 1990. leta dovoljena romanja na morišča in grobove v Kočevskem Rogu dajejo spominu nov pomen: pretreseni, v tihi molitvi, ob petju in žalnih govorih objemajo ljudje prvič sveto in posvečeno zemljo, ki prekriva kosti naših iznakaženih, mučenih in pobitih bratov. Nenadoma stopijo predme, oživijo slike mojega spomina. In ta spomin, to že lahko rečem, je težko prenesti. Toda v tem religioznem spominu ni v nikomer od nas, ki smo tam, ne maščevanja ne sovraštva. Je pa tam zapoved in ukaz naših mrtvih, naj jih nikoli ne pozabimo, naj se jih vedno spominjamo. Ko zapustimo te jame, naše življenje ne teče več tako enostavno kot prej. V sebi zasledim resnobo, s katero tako kot drugi sprejemam to preteklost kot središče naše slovenske zgodovine. Brez tega spominjanja ni avtentične slovenske zgodovine. Ali taka [Stran 045]sploh kdaj bo? Čas dela za komuniste: s pozabljanjem slovenskega holokavsta.

Naša žalna romanja naj ne bi postala novo blažilo za nekdanjo nomenklaturo v novi »demokratski» preobleki, zakaj slutnje o tej prikriti nameri se ne morem znebiti: široka javnost se sploh ne zmeni za ta žalna romanja, večji del slovenskega ljudstva ostaja strahotno neprizadet. Pretresen ugotavljam, da je o vsem tem bilo v medijih samo kratko sporočilo, kakor da gre za prometno nesrečo, in življenje gre naprej, preprosto naprej, življenje stare nomenklature. Sumljivo se mi tudi zdi, da uradno ni več nobene »politične« emigracije. Iz tega sklepam, da nas hoče nekdanja nomenklatura samo izkoristiti, spremeniti v orodje, da bi dokumentirala v tujini svoje nove »demokratične« namene. Sam se imam še vedno za » političnega« emigranta, saj doslej še nisem zasledil nobenih vidnih in otipljivih korakov v smeri nove ocene preteklosti.

Tu mi prihaja na misel zgodovinski govor nemškega zveznega predsednika R. von Weizsäckerja 8. maja 1985, ko je rekel: »Življenjsko važno je očuvati spomin, kajti kdor zapira oči pred preteklostjo, je slep za sedanjost. Kdor se noče spominjati nečloveškosti, bo ponovno dovzeten za nove nevarnosti okužb. Sprave brez spomina ne more biti. Če bi hoteli pozabiti, kar se je bilo zgodilo, namesto da bi se tega spominjali, bi s tem uničili začetke sprave.«

Pri teh razmišljanjih mi gre predvsem za eno stvar: za spomin. Tu. se podajamo v psihoanalitične kategorije, ki so postale politične kategorije.

Odpor proti spominjanju s strani komunistov ima en sam zakaj: odpor proti krivdi, za katero stoji skupinska odgovornost. In ta obrambni mehanizem, ki se izraža v,zanikanju in odrivanju zgodovine, odraža velikanski strah, ki ga je treba čimprej obrzdati. Tajenje zgodovine bo lažje zato, ker se dogaja v skupnosti.

Nemški psihoanalitik A. Mitscherlich razlikuje tri oblike reagiranja, s katerimi je mogoče odvračati od sebe strašno breme krivde. Najprej je tu izrazita otrplost čutov, ki nakazuje emocionalno klavzuro. Preteklosti je odvzeta resničnost. To v naslednji stopnji omogoči, da se brez kakršnihkoli znakov užaljenega ponosa identificiraš z zmagovalci, torej demokrati. Takšna zamenjava identitete ti pomaga, da se uspešno braniš pred občutkom prizadetosti, hkrati pa uvaja tretjo stopnjo, ki jo predstavlja manija zapiranja oči pred tem, kar se je zgodilo, in siloviti napori skupnosti po obnovi. Kar pa zadeva Slovence, se temu pridruži še srčna želja po sprejemu in vključitvi v demokratično in civilizirano evropsko skupnost.

Semantika sprave nas na koncu pripelje do spomina: v njem sta prisotna dva nasprotnika iz leta 1945. Eden od njiju se je uveljavil s tem, da je drugega ubil. Toda spomin ga je dohitel, ne more mu več uiti, pa naj ga še tako taji. Ubiti zdaj stoji pred njim, gol a dostojanstven, kajti dostojanstva mu ni mogel vzeti. In ravno to dostojanstvo je iz njega naredilo novo, naravnost neverjetno bitje, bitje brez sovraštva in maščevalnosti. Da bi se lahko srečala v spravi, bi moral tisti, ki ga je ubil, to priznati, se pokesati in prositi za odpuščanje.

Iskanje izgubljenega očeta

Zbrala nas je Jožica Titan. Človek z izjemno energijo. Vztrajna in nikdar slabe volje. Ona je tista, ki nas spodbuja in žene naprej. Dokumentacijo, ki jo je zbrala in ki jo še zmeraj vneto zbira, je že stokrat prefotokopirala, nobene nove informacije, do katere se prikoplje, ne obdrži samo zase. Pisma z njenega naslova romajo po vsej Sloveniji in seveda tudi v tujino. Sicer smo se pa organizirali tudi drugače. Pridružili smo se Društvu za zamolčane grobove, dvainpetdeset nas za zdaj je, in imenujemo se pododbor Grčarice.

Po tistem, ko je bilo v Delu objavljeno pismo, v katerem sem Bojana Polaka spraševala, ali kaj ve vsaj o medvojnih pobojih, če že s povojnimi ni bil (pravočasno) seznanjen, so me ljudje nekaj časa spraševali, »ali ti je odgovoril?« Ne, ni mi odgovoril. Po drugem pismu, prav tako objavljenem v časopisu, so me spraševali, »ali si izvedela, kje leži?» Ne, nihče mi ne pove, kam so ga zakopali. Kam so ga porinili in zasuli.

Ne vem natanko, kdaj sem se prepustila iskanju svojega očeta. Takrat, ko mi je nekdo pisal, naletel sem na človeka, ki ga je likvidiral, ubil, ustrelil, in vedi, da trpi zaradi tega ter se kesa, me ni niti malo pretreslo. Zadnje besede, ki naj bi jih izrekel, namreč nekaj o njegovih dveh otrocih, torej meni in bratu, so se mi zdele kot tista »čuvajte mi Jugoslavijo«. Rekel naj bi namreč, naj se ne maščujejo nad nama. Sama nad sabo sem bila zgrožena, kako malo me je ta likvidator ali kar je že bil, zanimal. Kar videla sem se, kako vstopam v njegovo delovno sobo – kjer za pisalno mizo v slabi slovenščini piše spomine – kako me z grozo v očeh pogleda, jaz pa nič. Samo da sem vas videla, pa adijo, rečem. Kaj pa naj bi? Ga nahrulila? To so resnično situacije, ki so videti življenjske samo v gledališču, na filmu ali pa v knjigi. No, ta mož je menda [Stran 037]pred časom umrl. In če je bil pravi, potem sem ga pravzaprav poznal.a. Prek njegove žene, ki je bila nekakšna afežejevka ali heroina, zaradi česar so me ob neki obletnici kot dežurno poslali za njo v toplice, naj kaj prazničnega napišem o njej. Zdaj se sprašujem, ali je vedela, s kom govori. Mogoče takrat ni vedela, ko pa je tekst izšel, ji je mož najbrž rekel, no, to je pa hči tistega Marinčiča … Ženska je tistega ponedeljka – kljub temu, da je od takrat minilo sto let, vem, da je bil ponedeljek – protestirala pri uredniku. Mene ni poklicala. In ne vem več, ali je dosegla, da so objavili še en tekst o njej. Gotovo je.

Tu si ne morem kaj, da ne bi opisala še ene izkušnje, ki bi mi bila, vsaj v takšni obliki, prihranjena, če bi ne imela poklica, kakršnega imam. Ko sem namreč hotela svojega Domna spraviti v vrtec, se je izkazalo, da je to nemogoče. Nihče ga ni hotel vzeti, v nobenem vrtcu ga niso marali, v nobeni Ijubljanski občini ni bilo prostora zanj. Bilo je res nenavadno, kajti niti Mitja Gorjup, ki ga je za glavnega urednika Dela postavil Mitja Ribičič, ni uspel, ko je posredoval zame. Ha, nune, za katere mi je nekdo povedal, da nekje na Pleteršnikovi skrbijo za otroke, so me odslovile že z okna … Skratka, lotevala se me je preganjavica, in bolj ko sem si govorila, to je slučaj, to je slučaj, bolj sem bila prepričana, da ni. Ampak, kaj potem je? Pač, pomislila sem, tvoj oče je posredi, ne moreš pričakovati, da se ti to nikjer ne bo poznalo. Ampak da bi me hoteli kaznovati – prizadeti tam, kjer je človek najbolj občutljiv, tega nisem verjela. Bolje, nisem verjela, da so dovolj inteligentni, da vejo, kje me bodo najbolj prizadeli. Poleg tega pa, zakaj bi me pa sploh morali prizadeti.

Res ni bil moj oče posredi. Vsaj ne neposredno. Prste je imel vmes človek, ki je »bil blizu« mojemu očetu. V navalu besa – ne obupa – sem se napovedala kolegu, ki je imel v službi »čez« partijo (otroka ne morem spraviti v vrtec, zato se bom vpisala v partijo, kaj moram narediti za to, sem mu rekla, on pa, prinesi eno fotografijo), nato pa sedla za telefon in začela klicati vse ženske po vrsti: Lidijo Šentjurc, Vido Tomšič in kar jih je še bilo takšnih. Šla sem od vrha navzdol. Oglasila se je šele, ta je dobra, zdaj se sploh ne spomnim več, kako se je pisala, ah ja, Tina Tomlje. Najprej mi je »oddržala« lekcijo, kako se piše« v časopis – vsekakor ne tako, kot to počnem jaz – nato pa obljubila, da bo naredila, kar je v njeni moči. Naslednjega jutra so me klicali iz nekega vrtca, naj pridem, da uredimo, kar je treba. Ravnateljica, še zmeraj vem, da se je pisala Mušič, mi je rekla: povedala vam bom po pravici, nobena si vas ni upala vzeti, ker smo imele takšno navodilo, in tudi zdaj, ko naj bi vas izučilo in ste dobili svojo lekcijo, sem edina, ki si vas upam nakopati na vrat … (Nekdo ji je rekel, da si bo z mano nakopala hudiča na vrat, njej pa se je vseeno zdelo, da gre samo za triletnega otroka in nič drugega.) V partijo se mi torej ni bilo treba vpisovati.

Kdo je »izdal« takšno strašno navodilo? Mimogrede, ob tej priložnosti sem si izmislila življenjsko modrost, ki so jo gotovo iznašli že drugi. Samo ženska lahko zares prizadene žensko, kajti samo ona ve, kje je ženska najbolj občutljiva. Da mojega otroka nihče ne sme sprejeti, tako je odločila neka ženska. Ravnateljica enega od ljubljanskih vrtcev. Zakaj? V redakcijo je nekoč prišla mlada ženska, medicinska sestra, ki jo je ravnateljica vrtca, v katerem je službovala in tudi stanovala, z majhnim otrokom (in pohištvom) vred postavila na cesto. Bila je dovolj obupana, da je mislila, če to povem javnosti, bom našla pravico in zadoščenje. Njeno zgodbo sem potem napisala jaz. Ko smo jo objavili, je na uredništvo prispelo pismo. »Očrnjena« ravnateljica je sporočala, da je spomeničarka in da ima »kot taka« zveze na vrhu, se pravi, avtorica članka, ki je naperjen zoper njo, bo že še spoznala, s kom ima opraviti. In sem res spoznala. Ne takrat ne pozneje mi niti na misel ni prišlo, da bi šla in poiskala to spomeničarsko ravnateljico. Kaj pa naj bi ji rekla? Kaj naredila? Ko zdaj brskam za primerno grdo besedo, mi ne pride na misel nobena. Dovolj grda.

Najbrž je posredi tudi strah. Namreč pred soočenjem s svojim rabljem. Strah pred tem, da bo tisti, ki je, kaj vem s kakšnim orožjem, meril v tvojega očeta ali pa dal ukaz, naj ga slečejo do nagega, vržejo na kamion, odpeljejo, vržejo dol, postavijo pred jamo in naredijo, da sam pade vanjo, na obraz, vznak, vseeno, kako, a če je le mogoče, mrtev, do tebe NESRAMEN. Ta strah je močnejši od želje po maščevalnosti. Ta strah pred »nesramnostmi« bi bilo treba premagati.

[Stran 038]Sokoli pred vhodom na viško pokopališče. Rudi Marinčič četri z leveFigure 1. Sokoli pred vhodom na viško pokopališče. Rudi Marinčič četri z leve

Nad ta strah bi bilo treba iti z nesramnostmi. Ne morem si predstavljati, kaj bi rekel Milan Kučan, ki v svojih govorih »blebeče« nekaj o prihodnosti, v imenu katere nehajmo brskati po preteklosti, če bi šla in razkopala grob njegovih staršev (na fotografiji v njegovem osebnem predvolilnem časopisu Predsednik sem ga videla), pobrala njihove kosti in jih odnesla neznano kam. To bi pač bila nesramnost. In morbidno. Kot bi bilo nesramno, če bi šla, pa »magari« zdaj, sedemnajst let pozneje, k tisti ravnateljici in ji rekla, gospa, zataknite si vi tiste vaše spomenice v … To bi jo pač iztirilo. Ampak tega se mi niti napisati ne ljubi do konca, kaj šele, da bi takšno »domislico« komu vrgla v obraz …

Glede grobov. Oziroma tistih nekaj pedi zemlje, pod katero ležijo. Nihče noče povedati, kam so jih odgnali, da so jih postrelili in zakopali. Bojan Polak z junaškim vzdevkom Stenka ponavlja samo eno: da do leta 1956, zdi se mi, da 1956, ni nič vedel. Kako naj, res, potem ve, kam so dali trupla. Tega ne razumem. Lahko bi prišel, on ali pa kdo drug, in mi čisto po tihem povedal, tja pojdite, tam smo jih. Nikomur ne bi povedala, kdo je izdajalec. In nič ne bi razkopavali, zakaj pa, saj svojega očeta nisem poznala, ko je bil živ, kako naj ga prepoznam zdaj, ko je že skoraj pol stoletja mrtev.

Smešno, iščemo nekakšne zasute jame in sploh ne vemo, koga iščemo. Okrog tristo imen ali mož leži na Kočevskem, okrog Grčaric in drugod, ampak imen poznamo le nekaj deset. Obstaja razlaga, da so jih, po slovensko pedantni, pisali na listke, listke pa metali v steklene buče, ki so jih potem zamašili s katranom in prav tako zakopali. Če bi našli te buče, bi našli imena. Lahko si predstavljam vojaka, kako si je postavil vegasto in črvivo mizo v bližino jame, sedel na razmajan stol in skrbno, sproti začel zapisovati imena, ki so padala v jamo. Najprej v jamo, potem v bučo. Ali pa narobe. Potem smo tudi izvedeli, da seznam z okrog [Stran 039]

Rudi Marinčič v Vitanju 1936Figure 2. Rudi Marinčič v Vitanju 1936

tristo imeni leži v predalu pisalne mize zgodovinarja z imenom Tone Ferenc. Ki da bo napisal zgodovino, kar pa ne gre hitro. Namreč pisanje zgodovine. In zanimivo, tudi k njemu si nihče od nas nekako ne upa iti. Ter mu reči, gospod, nam posodite seznam, samo v fotokopirnico skočimo in že vam ga vrnemo. Radi bi namreč že enkrat izvedeli, kdo so bili ti ljudje, za katere vemo samo to, da jih je bilo okrog tristo … Bojimo se, da bo nesramen. Ali on sploh ve, da bi mi radi imeli ta »njegov« seznam!? Se sprašujem.

Nisem še končala z grobovi. Našla sem kraj, kamor so zasuli mojega očeta. Čeprav ni gotovo, da je bila prav to tista jama. Nekaj korakov stran sta namreč še dve jami. Ali tri jame. Kdo mi je zaupal skrivnost? Davorin Žitnik, ki ni takšne sreče kot jaz (moj oče je bil obsojen na kočevskem procesu, zato ni o tem, kdaj so ga usmrtili, nobenega dvoma, se pravi, vse je dokumentirano … ), je spoznal Bogomirja Štefaniča, in ta nam je potem »vse« pokazal … Štefanič, ki je iskal sledi za enim ali dvema duhovnikoma, je pri tem našel tudi druge. Zgodba je takšnale. Mesece in mesece je »nadlegoval» nekega Špeliča, ki je bil svoje dni partizan, pozneje pa je postal duhovnik, avtorja avtobiografske knjižice Vrnil sem se k svojemu očetu (ta oče, če ga prav razumem, naj bi bil njegov bog). »Samega procesa nimam v spominu, ker nisem neposredno sodeloval niti pri zavarovanju,« piše. Dobro pa se spominjam, da smo dobili (ena četa) nalogo, da smo štiri dni kopali za vasjo Mozelj, nekaj kilometrov iz Kočevja, štiri globoke oglate jame. Sedaj bi težko določil, kako velike so bile te jame, morda 4 krat 4 metre, morda malo manj ali več. Skopali smo več jam. Komisarji so nam rekli, da pripravljamo skrivališče za razni vojni material, da ga skrijemo, ker se pričakuje nemški vdor.« No, to so te jame.

Moja je na jasi in je ni opaziti. Robove, ki jih je naredila človeška roka, opaziš le, če te kdo na to opozori. Davorin in njegova soproga imata svečo. Naj jo res prižgemo? Je varno? Kaj če povzročimo gozdni požar! Stojim tam in se sprašujem, kakšne občutke bi morala zdajle imeti. Nič mi ni, nič me ne boli. Ogledujem si panoramo. Lep razgled. Pod menoj vse plavo od neba, za menoj vse zeleno od gozda. Upam, da jih niso pustili gledati vse to. Da so bili tukaj ponoči. S takšno sliko v očeh bi bilo namreč težko zapustiti življenje.

Duhovnik Špelič se je dolgo obotavljal, preden se je odločil in prišel v Kočevje k Štefaniču. Štefanič ga je najprej vodil po krajih, za katere je bil prepričan, da niso pravi. No, duhovnik se ni dal speljati. Ne, tukaj ni bilo, je govoril, spominjam se, da je bila jasa, s katere si videl cerkveni zvonik in vas okrog njega. Tako sta našla, kar sta iskala.

Bogomir Štefanič nam pripoveduje o dveh domačinih, za katera ima upanje, da mu bosta prej ko slej povedala, kako je bilo. A se nočeta in nočeta zlomiti, pravi. Tistega od obeh, ki pije, je hotel že nekajkrat še bolj napiti, a glej čudež, pijanček se je vsakič streznil natanko pri tistem kozarcu, ki bi mu utegnil »škoditi«. Nisem tako neumen, vem, kaj hočeš od mene, reče pijano in spet pove, da je bil samo šofer kamiona. Medtem ko je oni drugi kamione, s katerimi so rinili nad Mozelj in drugam, samo popravljal … Prepričana sem, da mednarodna komisija za vojne zločine, ki je pravkar začela raziskovati vukovarsko polje, v katerega so zakopali kaj vem koliko ljudi, ne bo ugotovila, kdo so bili zločinci. Ali dokazala, da se je zgodil zločin.

A pustimo zdaj to. Naš znanec Štefanič, mož, ki se sicer ukvarja z živalmi (je veterinar), očitno že lep čas prostovoljno opravlja tudi »službo« vodiča po grobovih, ki to niso. Pripoveduje o neki kmečki ženski, ki ji je pokazal kraj, kamor so zasuli njenih pet (zdi se mi, da je rekel pet) sinov in moža. Celo večnost je klečala tam, pravi, in molčala. Ko je vstala, ni bila nič več videti žalostna. Narobe. Obrnila se je k njemu in mu rekla: »naj[Stran 040]srečnejši človek na svetu sem … « To je rekla in se pomirjena odpravila domov.

Ne morem reči, da sem bila srečna, ko so mi našli kraj, kjer bi lahko bil moj grob. Kaj šele, da bi bila najsrečnejša. Zdelo se mi je pač, naredila si, kar je bilo treba narediti, hči takšne stvari o svojem očetu mora vedeti. Njegovo ženo, mojo mamo, so nekako preveč utrudili, da bi se trudila in iskala nekaj, česar naj ne bi bilo. Zato je skupaj s svojimi in očetovimi bližnjimi sklenila, da bo družina hodila na njegov grob na viško pokopališče. In tako je tudi bilo. No, ob pripovedi o ženski, ki je bila najsrečnejši človek na svetu, ko je lahko pokleknila in pomolila na kraju, kamor so zakopali njene »zločinske« otroke in moža, mi je postalo nekaj za zmeraj jasno. Ljudje kot je ona ne »izkopujejo kosti«, sprava jih ne zanima, še manj »popravljanje krivic«. Samo to, kje so njihovi mrtvi, hočejo vedeti. In glej, ravno tega jim nočejo »izdati«. Da se ne bi izdali? Češ, vemo, saj smo jih videli, kako so popadali? Saj smo jih streljali?

Pri iskanju sem spoznala nekaj ljudi. Največ prek telefona. In prav čudni občutki me obidejo vsakič, ko se javi kdo, ki reče, moj oče ali moj brat ali moj kdor koli je bil z vašim očetom, ko so jih pobili. Z vašim očetom, ko so jih zajeli. Z vašim očetom, ko so jih slačili. Z vašim očetom, ko so jih pretepali. Moj oče je bil takrat prav tako na Grčaricah, mi pravi nekdo, ampak ne vem, ali je padel ali je bil samo ranjen in si je življenje vzel sam. Vem samo, da so ga prekopali in da zdaj sicer leži na pokopališču, toda ravno tam stoji tabla z napisom Odlaganje smeti prepovedano. In naj si sin še tako prizadeva, te table nočejo odstraniti. Pa mi pred kratkim pridejo v roke papirji (pošlje mi jih seveda Jožica Titan), v katerih piše, »izgube oblegancev so bile: 10 padlih … Novak, kateremu je odtrgalo nogo in se je potem sam zabodel … « Dokument je dobila na ministrstvu za notranje zadeve in se konča s pripisom, »poročilo je informator podal 9. novembra,« seveda 1943. Medtem ko je bil pismu, ki ga je od nekega zgodovinarja dobila Irena Jakus, sestra Bogomila Jakusa, priložena fotokopija »seznama izkopanih trupel« z dne 12. 8. 1944. Tam piše: 1) neznanec, strel v glavo, modra črtasta srajca, 2) neznanec, strel v dimlje, plavi robec belo pikčast, 3) podnarednik Marin Edo, ubit od bombe, 4) kapetan Kranjc Milan, ranjen v prsa od granate, 5) »Štefan«, Štajerc, ubit od granate, 6) Novak iz Št. Petra pri Novem mestu, ubit od granate, 7) dijak Marjan iz Ljubljane, 8) nepoznan, strel v glavo.« Pri dijaku je nekdo zapisal, da je bil to lahko Ferlin Marjan, lahko pa tudi Bogomil Jakus … Kakor koli, zgodovinar je njegovi sestri sporočil, da »nikjer nisem zasledil imena Vašega brata, obstajajo pa še nekatere odprte možnosti, vendar zaenkrat res nimam časa … «

Sokolsko društvo. Rudi Marinčič drugi z leve v prvi vrsti. Njegova brata Ivan in Milko prvi in četri v drugi vrstiFigure 3. Sokolsko društvo. Rudi Marinčič drugi z leve v prvi vrsti. Njegova brata Ivan in Milko prvi in četri v drugi vrsti

Zakaj sem iz kupa gradiva oziroma dokumentov, ki jih imam pred seboj na mizi, prepisala prav tega, resnično ne vem. Najbrž me je prizadela ta redkobesednost in prvo, drugo, tretje in osmo … truplo.

Sem sodi tudi papir, ki že kar prhni od skrbnega shranjevanja. Poslali so ga materi Jožice Titan. Na njem piše, da ji nakazujejo 1000 din odškodnine za spomeniško varstvo. Njen sin Marjan Bačnik je bil namreč odličen atlet in zmagovalec na pomembnih državnih tekmovanjih. Od tod najbrž odškodnina za spomeniško varstvo. Ali kaj?!

Pri nas doma o očetu nihče ni govoril. Več sem vedela o njegovih bratih. Razen dveh so vsi pravočasno odšli v tujino. Najmlajši, Milko, ki je bil prav tako na Grčaricah, verjetno leži … Ne vem še zagotovo, kje. Od bratranca sem pred kratkim slišala, da smo na Viču, v Marinčičevi hiši, kot jo imenujemo še danes, imeli skrito tiskarno, kjer smo tiskali časopis. Skrita je bila v kleti. Smešno, kako se izražam: »smo imeli«. No, ko sem začela hoditi v šolo, sem si ustvarila tole zgodbo: mojega očeta so ustrelili kot talca, zato nihče ne govori o njem, in ker ni pobegnil, je junak. Ali drugače povedano: ta[Stran 041]lec je oseba, ki jo ustrelijo, ker noče misliti tako, kot mislijo drugi, torej je bil moj oče junak, saj se je dal raje ustreliti, kot da bi spremenil svoje mnenje. Tako preprosto na življenje in smrt gledajo pač samo otroci.

Ta Polak, imenovan Stenka, mi je usojen. Toliko njemu podobnih je, toda prav nanj sem postala pozorna pred leti, ko je nastopil na neki okrogli mizi, kjer so prvič javno spregovorili o povojnih zločinih. Da se me po tistem »pozivu», naj pove, kako je bilo pa s poboji med vojno (če je na tiste po vojni pozabil), boji, lahko razumem. Prav tako kot tudi ne verjamem, da je ljudem, ki sem jih zaradi njega dobila na vrat (s pismi, tudi anonimnimi), on »dal povelje«, utišajte jo. Ne, »njegovi« ljudje jemljejo svojega nekdanjega vodjo ali tovariša v zaščito samoiniciativno. Zato, ker s tem sami sebi dokazujejo, da tudi

oni pri tem niso nič imeli. Sami sebe prepričujejo, da so ravnali prav, kajti za nič na svetu ne bi hoteli zdaj, ko je že zdavnaj vse mimo, spoznati, da si jih je nekdo, tepčke in naivneže, lepo sposodil. Najhuje je spoznati, kako neumen si. In to potem, ko si v imenu te neumnosti na primer postrelil nekaj ljudi. Najbrž gre tukaj tudi za Boga. Nanj se sicer ne spoznam, ampak po pismih, o katerih govorim, vidim, da so se ga ljudje začeli bati. Da mu hočejo pravočasno dopovedati, da niso vedeli, kaj so delali. Kar pomeni, da niso nič krivi.

Ta časopis mi je ponudil priložnost, da razmišljam, in to zdaj s pridom izkoriščam. Postaja mi laže pri srcu, še malo, pa bom lahko rekla kot tista ženska, ko je nehala moliti (ali kar je že delala, ko je klečala tako dolgo, medtem ko jo je Štefanič čakal). Vsekakor drži, da še nikoli nisem toliko govorila o svojem očetu … Če sem sploh kdaj kaj govorila o njem.

No, da je strašni Stenka izgubil razsodnost – ščepec razsodnosti – dokazuje njegov obisk v notranjepolitični redakciji časopisa, pri katerem sem v službi. Možakar je zaradi mene in meni podobnih čisto malo vendarle postal nervozen. Prek Društva slovenskih novinarjev se je – sam ali pa je to namesto njega storil nekdo drug – najavil mojemu kolegu in prijatelju Vinku Vasletu, češ da bi se rad pogovoril z njim. Vasle, ki sem ga takorekoč na kolenih prosila, naj Polaka sprejme in ga posluša, ker če njega ne zanima, kaj mu ima povedati, to divje zanima mene, je torej na Društvo sporočil: naj me pokliče, saj ve, kje me najde. Čez čas ga je res poklical in Vasle kot Vasle se je gladko »pustil obiskati« kar na svojem službenem mestu, to je v redakciji, ki je samo nekaj stopnic niže od moje kulture. Bila sem zares huda nanj, ko mi je povedal, da je že bil pri njem oziroma da mu ni prišlo na misel, da bi me poklical … Kaj je prišel možakar na Delo povedat? Da ni res, da je na Polajnarjevi komisiji trdil, kako ni vedel za povojne zločine, da mu ni lahko, ker ga ljudje in njegovi otroci sprašujejo, ali je res lagal in še nekaj v zvezi z mano, kar sem pa pozabila. Če bi prišel to povedat meni, eno nadstropje više, ne bi bila NESRAMNA do njega.

Sama sem presenečena, ko ugotavljam, v kakšni tesni zvezi je vse skupaj z mojim poklicem! Pri delu pri Delu v resnici nikdar, kadar sem jo skupila, nisem občutila, da sem hči svojega očeta. Kar naredim (»narobe«), naredim narobe iz srca, ker sem prepričana, da imam prav. Pa četudi nihče ne misli tako kot jaz. Redkokdaj mi je kdo rekel, »pa ravno vi z vašim očetom«. Ampak moj oče in njegova prepričanost v svoj prav je v meni in tu ni kaj. Trenutno so časi taki, da je takšna drža še kar cenjena. Hočem reči, moji uredniki nimajo nič proti temu, če pišem narobe … R je za Rudolf, tako je ime mojemu očetu.

Sodba ali zločin

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je ozemlje tako imenovane Ljubljanske pokrajine, ki je bilo dotlej pod italijansko okupacijo, postalo svobodno. Manjša izjema je bil samo ozek pas ob južni železnici, ki so jo že 23. avgusta zasedli Nemci. Osvobojeno ozemlje so v začetku obvladovale slovenske vojaške sile: protikomunistična slovenska narodna vojska, ki so jo sestavljale predvsem enote Slovenske legije in manjše enote slovenskih četnikov, in partizanske enote pod vodstvom komunistov. Partizanska vojska, okrepljena z mobiliziranci, ni niti pomislila na skupen nastop vseh slovenskih sil proti grozeči nemški okupaciji, ampak je ne[Stran 034]mudoma z vsemi silami napadla postojanke protikomunističnih enot, ki so bile večinoma v večjih rsaseljih in oborožene z lahkim orožjem. S podporo italijanskega topništva je v štirinajstih dneh uspela razbiti večino protikomunističnih sil in 1e kakšna tretjina teh enot se je obdržala in obranila Ljubljano in ozemlje okrog Kostanjevice na Krki. Konec septembra 1943 je tako skoraj vse osvobojeno ozemlje prišlo pod oblast Komunistične partije Slovenije, podrejene Komunistični internacionali.

V skladu s svojim prevratniškim programom in zanikanjem obstoječe državne, družbene in pravne ureditve je partija na osvojenem ozernlju začela organizirati svojo revolucionarno oblast. Pri tem se ji je zlasti mudilo postaviti in utrditi glavni opornik vsake komunistične diktature – revolucionarno kazensko sodstvo.

Komunistična partija Slovenije je že s prvimi odloki Osvobodilne fronte, ki jo je vodila, pokazala, da se pripravlja predvsem za boj proti svojim idejnim nasprotnikom. Že septembra 1941 je razglasila svoj monopol nad organizacijo boja proti okupatorju in za narodnega izdajalca proglasila vsakogar, ki se ji ne bi podvrgel. Za tako narejene »narodne izdajalce« je z odlokom SNOO o zaščiti slovenskega naroda določila smrtno kazen. Sojenje je bilo ustno, naglo in tajno. Zaslišanje krivca ni bilo potrebno, pritožbe proti sodbi ni bilo. Vse sojenje se je zato skrčilo na golo ubijanje, ki ga je izvrševala tajna Varnostno obveščevalna služba – VOS. Ta je bila neposredno podrejena vodstvu KPS in sestavljena izključno iz njenih najbolj zanesljivih in strogo preverjenih članov.

To je bila tipična oblika revolucionarnega sodstva. Bistvena in že med vojno hvaljena značilnost tega sodstva je bil »politični pristop«, poslovanje in izrekanje sodb po trenutnih političnih potrebah odvisno od politične linije, ki jo je določalo komunistično vodstvo OF, nevezanost tega sodstva na stalno obvezne zakonske norme. Tako je specifičnost revolucionarnega sodstva na zboru partizanskih pravnikov oktobra 1943, torej prav v času kočevskega procesa označil njegov glavni organizator dr. Vito Kraigher, kasnejši prvi javni tožilec.

Septembra 1943, ko je bilo zaradi kapitulacije Italije in njenega prestopa na stran zaveznikov mogoče pričakovati hiter konec vojne, se je KPS s svojo OF hotela čim hitreje pripraviti na prevzem oblasti po vojni. Zato je pred mednarodno javnostjo morala prikazati sebe kot edinega nasprotnika okupatorja, svoje revolucionarno nasilje pa kot boj proti okupatorju in njegovim pomagačem. To je bilo mogoče doseči samo tako, da je idejne in vojaške nasprotnike revolucije oklevetala kot okupatorjeve politične in vojne sodelavce, begunsko londonsko vlado pa kot njihovega podpornika.

Zaradi takšne politične potrebe je partija organizirala in izvedla kočevski proces proti voditeljem slovenske narodne vojske v času, ko je osvobojenemu delu Slovenije grozila nova, sedaj nemška okupacija.

Povod za kočevski proces je bil padec zadnjih protikomunističnih postojank na Turjaku in v Grčaricah in zajetje večjega števila oficirjev in vojakov Slovenske legije in slovenskih četnikov. Več sto zajetih so brez sojenja zverinsko pobili na Turjaku, v Velikih Laščah, pri Mozju, v Jelendolu, pri Glažuti in drugod. Za »vojaške voditelje in organizatorje« protikomunističnih oboroženih formacij pa so zaradi velikega političnega pomena pripravili spektakularen kazenski proces v Kočevju.

Priprave na proces so trajale skoraj cel mesec. Vodila jih je VOS pod nadzorstvom dr. Vita Kraigherja, bivšega odvetniškega pripravnika. Obtožnico proti 21 obtožencem je dne 8. 10. 1943 vložil vojaški tožilec Jernej Stante, ki je bil pred vojno odvetnik v Celju.

Sodilo je »izredno vojaško sodišče«, ki je bilo ustanovljeno z odlokom glavnega štaba NOV in POS. Predsednik tega sodišča je bil dr. Anton Kržišnik, bivši sodnik upravnega sodišča v Ce1ju. Za člane sodišča so bili imenovani dr. Teodor Tominšek, bivši tajnik vrhovnega sodišča v Ljubljani, Bojan Polak-Stjenka, komandant brigade, Andrej Cetinski-Lev, komandant bataljona, in Ivan Puc-Don, partizan. Zapisnikar je bil dr. Žiga Vodušek- Šimen, za branilce obtožencev so bili postavljeni Boris Kocjančič, dr. Martin Briški in dr. Branko Premrou, vsi trije pravniki. Sodelovala sta še stenografa Stane Krašovec-Albin in Stana Brajnik.

[Stran 035]

Obravnava se je začela 9. oktobra 1943 ob pol desetih zvečer v kino dvorani Sokolskega doma v Kočevju. Trajala je dve noči v navzočnosti več sto terencev in partizanov, ki so med obravnavo kriče izražali svoje odobravanje ali negodovanje. Obravnava je bila končana 11. oktobra 1943 ob šestih zjutraj. Sodišče je vse obtožence – razen Gabrijela Jesenovca, čigar zadeva je bila izločena iz obravnave – spoznalo za krive »narodnega izdajstva«: 16 jih je obsodilo na smrtno kazen, 4 pa na kazen prisilnega dela. Sodniki so vse obsodbe sprejeli soglasno, samo obsodba Antona Šinkarja za eno od petih dejanj iz obtožnice je bila sprejeta z večino treh članov, ker sta ji nasprotovala dr. Kržišnik in dr. Tominšek.

Vsi obtoženci so bili obsojeni, ker so med italijansko okupacijo »pripadali narodnoizdajalskim organizacijam in vojaškim formacijam bodisi ustanovljenim bodisi toleriranim in podpiranim od okupacijske oblasti v svrho utrditve te oblasti na slovenskem ozemlju ter borbe proti Osvobodilni fronti slovenskega naroda in NOV in POS kot edinim borcem za osvoboditev slovenskega naroda.« Za vsakega obtoženca je še navedeno, v katerih organizacijah je sodeloval in s čim naj bi izvršil narodno izdajstvo.

Na smrt so bili obsojeni žand. poročnik Marjan Sterniša, kapetan I. klase Pavel Vošnar, žand. podnarednik Mladen Milovanovič, duhovnik Anton Šinkar, duhovnik Franc Malovrh, uradnik Rudolf Marinčič, trg. pomočnik Ivan Lisac, uradnik Ljubolnir Konečnik, uradnik Marjan Končan, uradnik Drago Tomažič, trg. vajenec Vladimir Kien, delavec Jože Štepec, krojaški pomočnik Franc Murn, delavec Franc Mihelič, abiturient Gabrijel Capuder in šofer Viktor Habič.

Na prisilno delo brez omejitve trajanja pa so bili obsojeni: poročnik Stanko Not, duhovnik Jakob Mavec, delavec Marjan Jerman in študent Marjan Bačnik.

Obsojenci niso imeli pravice do pritožbe proti sodbi. Ta jim je bila sporočena samo ustno. Pismeni izdatek sodbe jim ni bil dan, saj je bil napravljen šele koncem novembra 1943, ko so bili obsojenci že pobiti.

Od. treh zagovornikov, ki so vsi bili enomesečni partizani, naj bi vsak branil po

sedem obtožencev. Na obravnavi se je njihovo delo omejilo na zastavljanje redkih vprašanj in na omenjanje nekaterih olajševalnih okoliščin pri posameznih obdolžencih. Bistvenih pravnih in dejanskih vprašanj se niso dotaknili, saj si o »narodnem izdajstvu« obtožencev niso upali niti dvomiti, ampak so ga obtožencem celo sami očitali.

Kočevska sodba ne navaja nobenega procesnega predpisa, po katerem je bilo izvedeno sojenje, niti nobenega kazenskega zakona, po katerem je sodišče ugotovilo kaznivo dejanje in izreklo kazen. Presednik tega izrednega sodišča se je leta 1963 celo pohvalil, da je bila šele v sodbi, ki je bila izrečena na kočevskem procesu, prvič podana jasna definicija pojmov narodnega izdajstva in narodno izdajalske organizacije in je bila prvič jasno opredeljena kazenska odgovornost za pripadanje taki organizaciji. Sodišče je torej postopalo in sodilo po »revolucionarnem pravu«, po načelih »revolucionarne zakonitosti«, kot so kasneje pojasnili glavni akterji tega procesa. To pomeni, da je sodišče sodilo po trenutni politični potrebi, po politični liniji, ki jo je določalo komunistično vodstvo revolucije, in po ostrini, ki jo je določala tajna VOS. Zato je obrazložitev sodbe izrazito in izključno politična.

Politični značaj revolucionarnega sodstva, ki ga je izvajala OF, je na konferenci predstojnikov partizanskih pravosodnih ustanov dne 12. decembra 1944 v Črnomlju potrdil organizator kočevskega procesa dr. Vito Kraigher z besedami: »Naši vojaški sodniki morajo biti del OF. Morajo prevzeti vso politiko, ne le kot del politične zavesti, temveč kot del sodne prakse. Vsebina borbe proti peti koloni je baš v tem, da izvršuje borbo politično sodstvo, ki se mu mora sodna praksa podrediti.» »Tempo in ostrina, ki jo diktira OZNA, so merodajna za sodišča. «

Za kočevski proces je značilno, da med obtoženci ni bilo niti enega pripadnika okupatorskih sil, nobenega italijanskega generala ali oficirja, krivega za neštete vojne zločine nad slovenskim prebivalstvom, čeprav so partizani takrat zajeli skoraj vso italijansko okupatorsko armado z generali in fašisti vred. Sodili in pobili so samo Slovence, italijanske generale in druge vojne zločince so izpustili [Stran 036]in jih galantno pospremili proti njihovi domovini. To dokazuje, za kaj je tedaj v resnici šlo.

V kočevski sodbi razredna revolucija in njeni cilji seveda niso bili omenjeni, saj je bil ta teatralni proces organiziran prav zato, da se pred domačo in svetovno javnostjo prikrije vse bolj očiten komunistični značaj OF in prevratniški nameni njenega boja. Zato so sodniki storili vse, da bi dejanja obtožencev prikazali kot podporo tujim okupatorjem in prikrili njihov resnični protikomunistični in protirevolucionarni namen in značaj. Zato bi ta sodba bila resnična samo tedaj, če bi bila resnična trditev, da med vojno 1941 – v Sloveniji ni bilo nobene revolucije. Revolucija pa je bila in kočevski proces je bil v sociološkem pogledu le ena njenih najbolj perfidnih in krvavih oblik.

V pravnem pogledu nima kočevski proces in na njem izrečena sodba nobene zakonske podlage. Takšen kazenski proces bi lahko opravilo samo na podlagi zakona postavljeno sodišče. Izredno vojaško sodišče v Kočevju ni bilo pravno sodišče, saj ni bilo postavljeno na podlagi zakona in ne imenovano od zakonitega državnega organa.- Imenovalo in postavilo ga je vojaško poveljstvo oboroženih sil, ki so se borile proti zakoniti vladi in proti obstoječemu pravnemu redu in državni ureditvi.

Sodba, ki je bila izrečena na kočevskem procesu, torej ni bila pravna sodba, ni bila zakonita sodba. Bila je samo revolucionarni ukrep proti idejnim in političnim nasprotnikom revolucije, samo sredstvo organiziranega terorja proti drugače opredeljenim, učinkovito orožje v brezobzirnem boju za totalno prisvojitev oblasti. Zato kočevska sodba iz oktobra 1943 ni sodba, ampak je v pravni obliki izvršen zločin.