Zdi se, da o življenju pesnika Balantiča vemo vse, kar je mogoče vedeti. Malo je verjetno, da se bo iz sveta neznanega pokazalo še kaj, potem ko je čezenj šlo skrbno oko in neutrudna zbirateljska roka profesorja Pibernika. Toda ali vemo že tudi, kdo je Balantič, ali bolje, kaj je Balantič?

Če bo hotela slovenska kultura odgovoriti na to vprašanje, bodo njeni delavci, bodoči pisci razprav, disertacij in monografij, morali ob pozornem in vdanem branju čakati, da se jim odkrije odgovor na dve temeljni vprašanji: kaj je Balantič naredil s snovjo, ki ji pravimo slovenski jezik, kaj je naredil s tem, kar je že našel, in katero od možnosti, ki so v tej snovi, je uresničil; potem pa še, in to je glavno, kateri duh ga je vodil, katero zgodbo sveta je izbral in povedal.

Prav kmalu se bo pokazalo – in se je pravzaprav že – da Balantič ni samo poeta maior – velik pesnik – ampak tudi slovenski klasik: da ga bomo torej vedno brali in študirali, ker bomo hoteli ostati v soju njegove specifično slovenske in univerzalne kulture.

Danes pa se bom tu pred vami skušal dotakniti dveh vprašanj, ki ju narekujeta Balantičevo življenje in Balantičeva poezija.

Naj začnem takole. V Balantičevem svetu so besede, ki jih takoj prepoznamo kot krščanske besede. Take besede so Bog, molitev, psalmi predpomladni – a tega sploh ni treba posebej dokazovati. Vendar je to začetni vzrok za naše vprašanje: Ali je Balantič krščanski pesnik?

Najprej moramo morda povedati, da so temeljno gradivo Balantičeve poezije besede našega skupnega človeškega sveta. Tako slišimo besede trta, pšenica, cvet ko[Stran 050]stanja, ognjeni zublji, jesen, pomlad, sonce, večer, jutro, zemlja, svetloba, tema. A te stvari ne ležijo pred nami v svoji fenomenalni istovetnosti, kot zgolj prvine našega življenjskega sveta: tudi ne ostajajo v zaprtem svetu ekonomije metafor, temveč zapuščajo tako rekoč, ne da bi izgubile svojo zemeljskost, ta svet in postajajo poetska prvina za neki novi svet. Postajajo snov, iz katere bo ta novi svet zgrajen, čeprav je res tudi, da so dobile svojo drugačnost prav zato, ker so bile pritegnjene – da ne rečem dvignjene – v ta svet.

In kaj je ta svet? Ta svet je drama; zgodba, ki jo Balantič pripoveduje, je namreč drama. In kot pri vsaki drami imamo dva pola. Najprej je tu svet v svoji najsilnejši varianti – v ljubezni. Tu srečujemo razkošja vrance, zenic vriskanje, zublje ust, halje svilenih sanj. A te stvari niso to, za kar se izdajajo. V njihovi sredici je smrt. In smrt je ravno drugi pol Balantičeve drame. Najprej smrt kot zlo in uničenje. Pesnik pravi: že davno oskrunil roke sem s smrtjo. Potem pa smrt vedno bolj postaja nekaj drugega, vedno bolj izgublja podobo nesmisla in konca, nič več ni prebivalka »blaznega gradu«, ampak postaja svoje lastno nasprotje, postane – pomislimo na prvi pol – ljubezen, a čista in poveličana, pot, ki naj popelje pesnika »na sinji prod«. To je Balantičeva duhovna kozmologija. Sredi nje stoji njena ključna beseda in hkrati osrednja beseda Balantičeve poezije: darovanje. Ko vse premislimo in pregledamo, se nam odkrije, da je to darovanje sprejetje smrti, nič drugega kot sprejetje smrti. Tu se srečamo s prastarimi podobami: pesnik pravi o sebi, da drhti kot žrtveni kozlič.

Pesnik v celoti sprejema to kozmološko igro, ne zdi se mu samo resnična, ampak tudi upravičena in pomirjujoča. Zakaj na dnu vsega je Bog:

Ti, jezero, neskončno hladni vali,

šele pri Tebi vse se umiri.

Dve podobi peljeta pesnika k Smrti, ki je Ljubezen, ki je Bog: svetloba in ogenj. Ti dve podobi kliče pesnik vedno pogosteje, kot prvini videnja in očiščevanja.

A, še enkrat, sredi vsega je darovanje. Vse resnično teče v znamenju darovanja: človeška ljubezen, kristološka daritev v obredu katoliške maše, zadnji scenarij kozmične drame. Pesnik je tu v dvojni vlogi: je vanjo vpleten, hkrati pa videc in pripovedovalec ali, z drugimi besedami, pesnik. Zavest, da nosi v sebi to moč, ga navdaja s čudenjem in srečo:

In vendar si za pevca me izvolil!

In spet:

V pijanost me potaplja ta Tvoj dar!

Če prvine, o katerih smo govorili, povežemo in postavimo v pravo zaporedje in razmerje, lahko brez sence nasilja ali sile izpeljemo sklep, da je Balantič ne samo krščanski pesnik, ampak krščanski pesnik par excellence.

A takoj moramo dodati nekaj zelo važnega. Balantič je lahko krščanski pesnik, ker ni hotel biti krščanski pesnik. Če bi namreč to hotel – če bi to sploh bilo mogoče – bi se v trenutku zrušila njegova poezija: nehal bi biti pesnik in bi postal govornik ali oznanjevalec ali pridigar. Balantič je bil krščanski pesnik zato, ker je preprosto bil krščanski pesnik, ker kot pesnik ni mogel biti drugega kot to, kar je bil. Tega ni mogoče deliti. Med Balantičem pesnikom in Balantičem kristjanom je vinculum substantiale – vez istosnovnosti – tako da si enega brez drugega ne moremo predstavljati ali misliti.

Drugo vprašanje pa je povezano z dejstvom, da je Balantič nosil domobransko uniformo in da je v tej uniformi tudi umrl. Zato ni neumestno vprašanje: Ali je bil Balantič domobranski pesnik?

Kot je znano, se iz Balantičeve poezije ne vidi, da je bil vojak. V ohranjenih pesmih ni mogoče najti niti najmanjšega vlakenca, ki bi kazalo na to dejstvo, ki sicer tudi za Balantiča ni moglo biti čisto obrobno. Tudi če je po Gonarskih sonetih še kaj pisal – malo verjetno se nam zdi, da ni – in so se potem te pesmi izgubile, se nam le zdi, da imamo, sodeč po pesmih, ki so tu, pravico misliti, da tudi tam ne bi našli takih znakov. Ali smo tako že našli odgovor na naše vprašanje?

Ko bi se za domobrance končala vojna tako, da bi zmagali, ali pa tako, da bi umirali vsak svojo smrt v diaspori, ne bi imeli nobene pravice reči, da je bil Balantič, spričo okoliščin, domobranski pesnik. A za domobrance se državljanska [Stran 051]vojska ni tako končala. Zanje se je vojna končala tako, da so jih sovražniki dobili zvezane v roke in jih pobili, praktično vse in naenkrat, v enkratnem kolektivnem dejanju. To dejstvo pa stvar v celoti spremeni. Kako?

Vsakemu bralcu je že ob prvem stiku z Balantičem jasno, da je to pesnik ognja in smrti. Ob malo bolj natančnem branju pa kmalu spoznamo tudi, kakšen je Balantičev odnos do smrti, da jo namreč sprejema. Temu sprejetju pravi Balantič darovanje, pri čemer dobiva zanj ta izraz posebno širino in globino v kontekstu religiozne krščanske drame. Torej imamo tu to troje: ogenj, smrt, darovanje. Sedaj pomislimo še na dejstvo, da se je to, o čemer je Balantič pel, presenetljivo uresničilo na njem samem, pri čemer je povsem izključeno, da bi pesnik, ko je pel v podobah ognja in smrti, zavestno mislil na svojo prihodnjo usodo.

Zakaj so domobranci doživeli takšno usodo, je zgodovinsko mogoče razlagati na različne načine. V okviru religiozne drame pa tega ni mogoče razložiti in misliti drugače kot v območju pojma daritve. Nihče namreč ne dvomi, da so domobranci kot kristjani sprejemali božjo voljo in se ji dajali na razpolago; da so obstajanje na svetu v načelu imeli za darovanje, tako v življenju kot v smrti. Smrt je zadnje in najgloblje določilo slovenskih domobrancev: to je njihov razpoznavni znak, po tem bodo v zgodovini vedno izstopali, po tem bodo za vekomaj drugačni od svojih sovražnikov. Nazadnje imamo torej tudi tu, kot pri Balantiču, te tri stvari: ogenj – očiščevalno vlogo ognja imajo tu predsmrtne muke – smrt in darovanje. Reči smemo torej, da Balantičeva poezija anticipira usodo domobrancev in da je tako utemeljen naš odgovor, da je Balantič domobranski pesnik.

Seveda z dodatkom! Balantič je mogel postati domobranski pesnik samo zato, ker tega ni hotel. Ko bi bil to hotel, se bi bila njegova poezija zrušila v nič. To, da je Balantič nosil domobransko uniformo, je povsem zunanja reč in logike našega sklepa v ničemer ne podpira.

Toda, kako zelo je Balantičeva poezija v logiki domobranske usode, zlasti njihove smrti, potrjuje naslednji odlomek, ki ga imamo po pravici že sedaj za najlepšo žalostinko, ki bo kdaj napisana tem ljudem:

V slovo zaklal sem svojo ovco belo, razlil sem kri čez čelo jim veselo, da videli bi mojo bol v temi …

Nova slovenska zaveza se že nekaj časa trudi, da bi slovenske fare leta 1945 pobite domobrance popisale in njihova imena zapisale na plošče, ki bi potem visele na krajih, ki so za to primerni. Žal moramo ugotavljati, da brez velikega uspeha. Biznis je, se zdi, že zelo izpil duše slovenskih ljudi. Toda če bi se kje le odločili, potem gotovo ne bodo našli ničesar boljšega, da dodajo tem ploščam, kot so tile Balantičevi stihi, ki jih je, se zdi, napisal, kot da bi vedel, zanje:

Vsi prsti trepetajo po piščali,

glasovi tihi božajo roko,

tako rad segel bi v globoko dno,

kjer brez glasu so bratje obležali.

Nekdanji družbeni ureditvi pravijo nekateri zdaj enoumje. Vprašam: kdo je podtaknil ta izraz? Jaz ga odklanjam! Gre za sistem, ki ga opisujem v naslovu tega članka, torej zopet za realsocialistično olepšavo nekega pojma.

Nekdanji sistem. se kljub ustavnemu določilu, da je Slovenija socialna, demokratična in pravna država – po zakonu vztrajnosti – nadaljuje na vseh področjih, najbolj pa v gospodarstvu. Zakaj najbolj tu? In predvsem tu? Vodilne strukture so obdržale v svojih rokah vse, saj kdor »drži za med, prste liže«. Partija je namreč vodilnim strukturam v gospodarstvu dala imuniteto, saj brez soglasja ZK v podjetju zoper kršitelje ni bilo mogoče uvesti kazenskega postopka. Partija takega soglasja seveda skoraj nikoli ni dala. Edino merilo je bila zvestoba Zvezi komunistov. Če je direktor le preveč zavozil podjetje ali ga celo okradel, je za nagrado prišel na boljše mesto. Seveda drugam. Njegove grehe je pokrila reorganizacija, največkrat z združitvijo z dobro stoječim podjetjem. Bilo je tozdiranje in detozdiranje, uničevanje dokumentov, siva ekonomija, bile so nepokrite menice. Izgubo je pokrila družbena skupnost – delavstvo.

Praktično nedotakljive strukture delajo in mislijo po starem, saj drugače ne znajo. Partijci (kakšni komunisti neki!) so postali najhujši in najbolj grabežljivi kapitalisti, saj ne mislijo na koristi podjetja in delavcev. Mesece in mesece se posvetujejo med seboj, kako bi prigrabili zase ne samo vsa dobra podjetja ampak tudi najboljša delovna mesta – zase, za svoje sorodnike, prijatelje in znance. Proizvodnja jim ni mar: nasprotno, » zaupne« plače zajedajo substanco podjetja, pospešujejo stečaje, delavci pa morajo na cesto. Prigrabljena denarna sredstva pa preusmerjajo v svoja podjetja, največkrat v inozemstvu. Dogajajo se nenavadne reči: pridni in strokovni delavci so na najrazličnejše načine šikanirani (ocenjevanje uspešnosti!) tudi z disciplinskimi postopki. Slabi delavci in kimavci ostajajo. Mnogo vodilnih nima sposobnosti in ustrezne izobrazbe; mandat jim je že potekel, novih razpisov pa ni. Mladi strokovnjaki nimajo nobenih priložnosti za ustrezno zaposlitev. Zopet odhajajo v tujino.

Vse to se dogaja tukaj in pred našimi očmi. Institucije so hladne, čeprav bi lahko pri korenini zatrle to anarhično stanje. S čim? Prav z zloglasnim »Markovičevim zakonom«!

V javnosti se namreč uveljavlja mnenje, da se ne da nič storiti. Kako je s to rečjo?

Vprašujem se, kje so pravna, ekonomska in druge fakultete? Kje je Svet za varstvo pravic, kje dobro plačani vladni organi: Urad za žensko politiko, razne komisije in odbori? Ali SDK, inšpekcije, preiskovalni in pravosodni organi ne znajo ali nočejo ukrepati? SDK! Kje so obtičale neštete prijave zoper kršitelje v podjetjih? V javnost je bila vržena premetena trditev, da je vsega kriv tako imenovani Markovičev zakon o podjetjih. Pravosodni minister Kozinc je v intervjuju za Delo celo izjavil, da je za stanje kriva prejšnja vlada, ki tega zakona ni odpravila. Pravosodni minister si take nestrokovne izjave ne bi smel privoščiti. Ali zakona ni prebral ali pa ga ni razumel. Res je Markovičev zakon doživel v dveh letih kar štiri spremembe, vendar je tudi to zelo spremenjeno in obsekano besedilo zadostna podlaga za zakonito in pošteno upravljanje podjetij. Zdaj pa se današnji prebarvanci, ki so zakon sprejeli, licemersko izgovarjajo na Markoviča. Še več! Preprečili so celo moratorij na ta zakon, ki ga je predlagala Peterletova vlada.

Ne glede na vsa sprenevedanja, pa Markovičev zakon določa: Podjetja morajo poslovati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in poslovno moralo. Organi upravljanja so v družbenih podjetjih delavski sveti. Podjetje upravljajo delavci. Ti predstavljajo lastnika. V podjetjih z mešano lastnino veljajo enaka načela. Kaj pa se je zgodilo? Na zvit način so se začela zlorabljati določila istega zakona o posebnih pooblastilih direktorjev v vodenju poslov, ne pa v razpolaganju z družbeno imovino. Kar naenkrat naj bi direktorji postali delodajalci. Zavedena javnost misli, da pojem »podjetje« pomeni direktorja, ta pa tudi tako ravna, in jih pušča v zmoti. Vendar tudi drugi zakoni (npr. o delovnih razmerjih) ostro [Stran 049]ločijo pojma: organizacije in delodajalci. Po dosedanjih predpisih so delodajalci samo lastniki zasebnih podjetij. Vsa divja privatizacija izvira iz teh napačnih temeljev, prav tako ropi in druge malverzacije, kot na primer by pass podjetja.

Kaj pa sindikati? Bivši monopolni ZSSS – svobodni sindikati – se v javnih medijih pojavljajo kot zagovorniki delavcev, v samih podjetjih pa držijo z direktorji. S težavo se prebijajo drugi sindikati, ki največkrat naletijo na nepremostljive ovire prav zaradi ZSSS. Načelo pluralnosti sindikatov si s težavo utira pot. Kot naša mlada demokracija.

Takšna je razlaga pravnih pojmov. Kaj pa moralna načela? Ugotavljamo namreč, da je nekaterim vseeno, drugi pa pravijo, saj vsi tako delajo! Mencinger opravičuje krajo s »spontanim lastninjenjem«. Mnogi se izgovarjajo: če kradejo drugi, kradimo še mi. Sicer pa ne gre za krajo, saj krademo družbi. Zgrešeno! Sedma božja zapoved pravi: Ne kradi! Prepoved je jedrnata in veljavna. Kraja sama je prepovedana, ne glede na to, komu kradeš. Vsi poznamo rek: Tat ni samo tisti, ki krade, ampak tudi tisti, ki mu vrečo drži. Prav tako škodljiva je brezbrižnost nekaterih, češ da se mene to ne tiče. Star latinski pregovor pravi: Če sosedu gori stena, tebi gori!

To spoznanje in te izkušnje sem pridobila pri svojem sindikalnem delu. Za svoje trditve imam zanesljivo pravno utemeljitev, za opisano stanje pa ogromno dokazov. Zato moramo preprečiti, da bi zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij zopet zlorabile vladajoče strukture v podjetjih. Preoblikovati se namreč morajo podjetja, podjetja pa upravljajo delavci. Predlogi preoblikovanja morajo biti obravnavani skupaj z delavci in sindikati, strokovne službe pa morajo pripraviti strokovno podlago za odločanje, ne pa odločati. Določene pravice imajo tudi delničarji, razveljaviti pa je potrebno divje privatizacije.

Kako priti iz močvare? Vsak naj opravi svojo dolžnost, ker nam nič ne bo padlo z neba. Ne sme obveljati miselnost, naj izhod poiščejo drugi. Kdo pa? Zakaj ne mi, skupaj z drugimi? Kjer bomo začeli z mezincem, bodo drugi poprijeli z obema rokama. Kaplja izpodje skalo, ne s silo, pač pa s čestim padanjem.

Sprava, samostojna demokratična Slovenija in kakšen spomin

Ko se je v Sloveniji začelo »postavljati spomenik vsem padlim za domovino«, »šteti kosti« oziroma »rožljati s kostmi«, skoraj ni bilo družbe (tu mislim na kolege, znance, prijatelje, ki se najdejo skupaj ob klepetu), kjer se ne bi o tem

razpravljalo. In seveda napovedovalo, kaj se bo v nadaljevanju zgodilo.

Kadar sem se znašla v taki situaciji, sem bila navadno edina, za katero so vedeli, da so tudi kosti njenega očeta neznano kje na ta način dobile svoje zadnje [Stran 046]počivališče. Seveda je vse močno zanimalo, kaj mislim o spravi, kako si predstavljam nadaljevanje te zgodbe; kaj naj bi se zgodilo, da bi bilo po mojem pravici zadoščeno, in seveda, če čutim zadoščenje, sladkost maščevanja in podobno. Ni mi bilo težko odgovoriti. Nobeno maščevanje mi ne bo vrnilo očeta, ne let, ki sem jih prebila brez njega; ne bo spremenilo trenutkov, ko sem ga najbolj pogrešala, ne izbrisalo krivic in ne nadoknadilo težav, ki sem jih imela, ker ga nisem imela in ker je bil domobranec. Te stvari so za mano, so del mojega odraščanja; odrasti pa po moje pomeni vzeti nase stvari takšne kot so, kot svojo kožo, je rekel Dane Zajc na slavnosti ob podelitvi Prešernovih nagrad.

In kaj je ostalo od mojega očeta. Spomin iz najrosnejših let, ko se večina otrok še ničesar ne spominja, nekaj slik, nekaj njegovih pesmi, ime v krstnem listu. Pa vzrok, da nisem dobila štipendije v šoli, da nisem bila sprejeta na klasično gimnazijo. Pa materino pripovedovanje (pa ne preveč pogosto, ker je bilo zanjo preboleče) in pripovedovanje posameznih ljudi, ki so se ga spominjali. Vsega skupaj komaj kaj, tako malo, da bi človek skoraj ne verjel, da je sploh kdaj živel. Potem pa se je pojavila knjiga »Spomini na težke dni«. In iz nje je stopil ves živ, sicer za hip, vendar me je globoko pretreslo to srečanje. In preko te knjige sem spoznala ljudi, ki so z njim delili usodne trenutke življenja.

Zato imam nekaj zahtev, pa bolj zaradi svojih otrok in otrok drugih kot zaradi sebe. In te zahteve, se mi zdi, so pogoj, da zaživimo svobodno in demokratično v pravem pomenu besede, ne v izkrivljenem in zlorabljenem, kot so nas te besede bombardirale vsa leta iz šolskih učbenikov, vseh vrst medijev, slavnostnih govorov ob najrazličnejših priložnostih.

Moje zahteve so še vedno: simbolni pogreb mojega očeta in vseh, ki niso imeli pogreba in nimajo ne groba ne imena; pravica, da izvem, kje je bil ubit in ime morilca – več kot verjetno je, da tega točno ne bom nikoli zvedela, vendar naj se ugotovi, kar se pač da; naredijo naj se seznami pobitih za posamezne kraje ter povedo imena njihovih morilcev in organizatorjev poboja; simbolni proces proti morilcem, da se ugotovi krivda in da se moralno obsodijo organizatorji pobojev.

Kaj pa misliš o izjemnih pokojninah, o vilah, vikendih in drugem premoženju, ki so ga dobili nekateri za zasluge za narod? To pa so večinoma bili, če že ne organizatorji pobojev, pa vsaj tisti, ki so zadevo podpirali ali vsaj tiho odobravali. Tat ni samo tisti, ki dejansko krade, ampak tudi tisti, ki drži žakelj. Mislim in upam, da nihče ni dobil izjemne pokojnine samo za sodelovanje pri pobojih domobrancev in najrazličnejših »sovražnikov«. Izjemne pokojnine so dobili predvsem zaradi svojega izjemnega prispevka k svobodi, ki ni bila svoboda, k demokraciji, ki ni bila demokracija, k socializmu, ki ni bil socializem, k izgradnji bogate družbe, ki je bila revna kot cerkvena miš, h gospodarskim gigantom, ki prinašajo pošastne izgube in se sesuvajo kot domine in obremenjujejo našo mlado državo z armado brezposelnih. Glede na to, da imajo izjemne pokojnine za nekaj, česar ne samo, da niso storili, ampak so storili nekaj temu popolnoma nasprotnega, nikakor nimajo pravice ne do izjemnih pokojnin ne do podarjenega premoženja.

Poleg tega so bili projektanti in graditelji samoupravljanja, kjer se je odgovornost lepo razpršila po kolektivu, po ljudeh, ki so imeli občutek, da počnejo nekaj silno pomembnega, da sodelujejo pri napredku družbe, v resnici pa so prevzemali nase del odgovornosti za zgrešene investicije, neustrezne naložbe, neprimerne programe. (Ali ni škoda tistih lepih časov: zapreš štacuno, se pravi, ustaviš stroj ali zakleneš pisalno mizo in greš lepo na sestanek oziroma zbor; tam malo poslušaš, malo dremlješ, včasih dvigneš roko; ker je sestanek dolg, ima odmor s kavico in klepetom, ki se zavleče, medtem pa ti dinarčki kapljajo v denarnico?) Glede na to, da se socializem s takim ali drugačnim okrasnim pridevkom nikjer na svetu ni izkazal gospodarsko učinkovitega, čeprav so se še nedavno gospodarstveniki z vsega sveta hodili učit k nam, k samemu izviru v vseh ozirih najboljšega in najnaprednejšega družbenega sistema na svetu, pa tudi na nobenem drugem področju ne, nikakor ne smemo njegovih utemeljiteljev, tvorcev in organizatorjev še naprej nagrajevati za njihovo »izjemno uspešnosti«. Tudi univerza bi morala, če bi se hotela [Stran 047]brez sramu pogledati v ogledalo, kot je zapisal Menart ob svojem prevodu Villona, prevetriti diplome in doktorate, ki so razvijali in dokazovali uspešnost samoupravnega socializma.

Skorajda ne poznam nikogar, ki ne bi od malega sanjal o plebiscitu., kjer se bo odločalo o odcepitvi od Jugoslavije. Vsi smo sanjali o tem, kako bo, ko bomo začeli na svoje, v majhni, uspešni Sloveniji, ki bo temeljila na čistih računih, poštenosti, svobodi, demokraciji. Toda kako naj pričakujemo, da nas bodo tisti, ki so nas pripeljali v to godljo (češ da nas peljejo v obljubljeno deželo), iz nje tudi rešili?

Da se ne zamerim kakemu ministru (sedaj je svoboda in demokracija in moraš paziti, kaj govoriš, bi rekel moj ata »socialistični kulak«), bom navedla drug primer. Moj sin si ni hotel nadeti pionirske rute in kape in ni hotel glasno ponavljati pionirske zaobljube (nimam nič pri tem – poleg tega pa se je celodnevna šola hvalila, da se bodo vsega naučili v šoli, vse naredili v šoli, doma se bomo samo malo poigrali, pogovorili, šli na sprehod, v kino), pa je učiteljica naju z možem uradno poklicala v šolo, ne da bi navedla vzrok. Ustrašila sem se tako, da mi je srce hotelo uiti. Mož je bil, kot so možje navadno v takih primerih, na službenem potovanju, torej sem morala sama tja. Sleherno vlakno v meni je trepetalo v neznani bojazni, kaj lahko sedemleten otrok naredi takega, da ti grozijo s policijsko privedbo. Še bolj tesno mi je bilo, ko me je učiteljica odpeljala v ravnateljevo pisarno in poklicala ravnatelja, psihologinjo in še nekatere, ki so v krogu posedli okoli mene. Ko mi je učiteljica z močno povišanim tonom povedala za vzrok in začela vpiti name, kako nisem pripravila otroka na najpomembnejši dogodek v njegovem življenju, sem mislila, da me bo razneslo od olajšanja. Bila sem tiho, da ne bi še bolj škodovala svojemu otroku. Kako se je vse skupaj izteklo, pa je druga, zelo dolga zgodba. Ta učiteljica je danes ena lokalnih voditeljev Demosa.

Pa smo spet nazaj pri narodni spravi. Spomenka Hribar je s spravo stopila iz anonimnosti, prišlo je do pompozne prireditve v Kočevskem Rogu, potem pa so začeli vsi, vključno z njo, vpiti: »Tako. Sedaj je konec državljanske vojne. Sprava je dejstvo. Ne preštevajmo kosti! Kar je bilo, je bilo! Ne glejmo nazaj, glejmo naprej!« In smo začeli znova. Z istimi ljudmi; ne ravno s prvo bojno vrsto, ampak z drugo, ki se je vsa leta pripravljala, da zamenja prvo. Med izmenjavo garnitur pa so spretno izrabili krščanske demokrate kot resnično nevarne za nadaljevanje vladavine starega sistema, seveda v drugačni obleki, pa vendar. Ubogi Peterle je kriv za vse, kar je dolga leta gnilo od znotraj. Spominja me na sina, ki podeduje zapito kmetijo: hiša se podira, streha pušča, hlev prazen, polja zanemarjena, hipoteke na kmetiji, dolgovi pri sosedih. Gara kot konj, vendar, če obdeluje polje, se mu hiša seseda; če kupi živino ali odplačuje hipoteko, vpijejo sosedje, kdaj bo njim vrnil; potem se pojavilo še bratje, ki so dobili bogate deleže, ko je še kaj bilo, in ga kritizirajo, češ da je nesposoben; da bo vse skupaj propadlo zaradi njegove nesposobnosti.

Pa smo spet pri spravi. Dokler ne bomo počistili za nazaj, ne bomo mogli naprej. Čisti računi, dobri prijatelji. Zakaj so proti temu? Ker bi se pri tem razgalili, saj vse kaže, ne samo izjemne pokojnine, kdo še vedno lahko poje: »Na Slovenskem smo mi gospodar!«

Miloš Mikeln je v svojem Kratkem priročniku za vladanje opisal, kako se da razbiti monokracija: sta dve varianti: ali splezaš po njej na vrh in jo od tam razsuješ ali pa zgradiš svoj vrh in jo presežeš. Prva varianta ni nikomur uspela, ker se je vsak pri plezanju po družbeni lestvici na komunistični vrh tako spremenil, izpridil, da ni bil več sposoben tega dejanja, oziroma se ni več spomnil, zakaj je pravzaprav plezal na vrh. Drugo pot pa jih je ubralo več. Kramberger si je zgradil že kar lep hribček, pa ga je »neki pijan lovec, ki mu je šel Krambi na živce,« ustrelil. Precej visok stolp so zgradili krščanski demokrati, pa kaj, ko je stari vrh še vedno tako visok, da jih lahko veselo polivajo z gnojnico. Vendar, čeprav ne mislim nikoli postati njihov član, navijam čisto po športno zanje. Da bi jim uspelo. Uspelo zgraditi Babilonski stolp prej, preden se bo našel kak »bog«, ki jim bo zmešal jezike. Pa bomo spet tam. Ena velika ravnina, sredi nje pa visok stolp komunistične elite. Pod krinko večstrankarske in parlamentarne demokracije pod geslom: Vsi za enega, eden za vse!

Tema, ki prihaja v zadnjih časih vse bolj v ospredje, je narodna sprava. Zdi se, da obstaja vsesplošno soglasje in želja, da bi se odpravila globoka nasprotja, ki so zazijala med Slovenci. Sprava je v resnici plemenita stvar, humana in krščanska krepost, pa tudi zelo pogumno dejanje. Proglasitev neodvisnosti Slovenije, uresničenje tisočletnega sna, je bila rojena v ozračju evforije. Takrat se mi je zdelo, da si tudi politična emigracija glasno prizadeva za skorajšnjo spravo.

Mene osebno ta vznesenost ni zagrabila in ideja sprave se mi je že takrat zdela nedomišljena in dvomljiva. Obdržal sem do nje kritično distanco in to tudi povedal. Kot politični emigrant sem bil v zadnjih letih večkrat v Sloveniji, kljub uradni »prepovedi« politične emigracije: morilcem ne moreš ponuditi roke. Ne zavedam se, da bi bil med svojimi obiski v Sloveniji kakemu morilcu ponudil roko, in tega tudi v bodoče ne nameravam storiti. Takrat tudi nikoli nisem pomislil na spravo, toda od proglasitve slovenske suverenosti dalje me ta misel preganja in mi ne da miru. Včasih človeka prevzame kaka misel: na nek način je ves čas prisotna, zdaj bolj, zdaj manj zavestno, prihaja in odhaja. Toda počasi začne dobivati bolj določno obliko, preseneča te in v mnogih premišljevanjih in samogovorih se spreminja v besedo in stavek. Tu pa se pokaže okornost jezika, ko poskušaš povedati stavek, ki bo natančno izrazil tvojo misel. Zdi se mi kot napeta igra, razvozlati neki simbol v vsej njegovi paradoksnosti in semantični večplastnosti, ga raztolmačiti na način freudovske analize sanj in ga tako razumeti. Ali ni nekaj gorostasnega reči, da neki simbol razumeš, če ti o njem pripoveduje nekdo drug? In tu nastopi problem: če hočemo simbol razumeti, morajo jezikovni pomeni biti analogni. Če pa so dvoumni ali pa si nasprotujejo, potem ni sporazumevanja ne komunikacije, kajti vsak od obeh besednikov razume pod isto besedo nekaj povsem drugega. Toda kako naj to vem?

Neki človek ali neka določena skupina ljudi ponudi drugemu človeku ali drugi skupini spravo. Na to ni mogoče odgovoriti z da ali ne, kajti najprej je tu hermenevtična naloga, ki je v tem, da se analizira jezikovna raba vsakokratnega drugega. Tu je semantika določene besede še historična, kar pomeni, da vsaka stran z isto besedo izrazi svojo lastno, čisto drugače doživeto in razumljeno zgodovino. In sedaj predlagam dialektično medigro, ki komunistom gotovo ne bo tuja in ki ji želim posvetiti malo več prostora. Pri tem mislim na igralca in protiigralca, ki sta priklenjena drug na drugega. Pri Heglu sta to gospodar in hlapec, pri Marxu pa kapitalist in proletarec.

Oba pola si stojita v odnosu kategorialne odvisnosti: se izključujeta, se pravi, se medsebojno negirata, hkrati pa se predpostavljata. Dialektični proces se tu izteka v obojestransko »odpravo«: in to je ravno sprava. To sicer ni več Marx, temveč ruski marksist in vodilni filozof Deborin (1931 obsojen od Stalina), ki si je že v dvajsetih letih daljnovidno prizadeval za spravo med antagonistoma v tedanji sovjetski družbi. Takrat je Deborin Stalina hudo podcenjeval. Tema sprave torej ni nova, po 60 letih se le na novo pojavlja. Vsak kategorijski par pa je dialektičen le tedaj, če vsak od obeh najprej prizna, kaj v resnici je: leta 1945 sta bila še dva antagonista, storilec in žrtev, zakaj prvi je drugega ubil. In tu se že kaže, kako resen je problem: priznati zgodovinsko dejanje, ki je hkrati zgodovinska resnica.

Toda tu se že oddaljujemo od Marxove dialektike. Ostajamo pa dialektiki, s pripombo, da model Marxove historične dialektike kot model boja proletariata in kapitalistov ni veljal niti za Rusijo 1917 niti pozneje za katerokoli vzhodnoevropsko državo. Namen mojih razglabljanj ni, rekonstruirati slovensko državljansko vojno, njen pomen in dialektični domet tega pomena. Kar tu trenutno lahko trdim, je samo to, da te dialektične strukture ni bilo in da ni bilo nobene dialektične polarizacije. Šlo je le za boljševistični prevzem oblati po šola[Stran 043]nih kadrih komunistične partije s podporo širokih ljudskih množic, ki so ta prevzem skraja imele za boj proti tuji zasedbi. Na dru.gi strani pa imamo od jeseni 1943 slovenske domobrance, borce proti samovolji partizanov. Ni bilo nikakršnih proletarcev in ne kapitalistov. Na obeh straneh so bili kmečki ljudje, ljudje srednjega sloja in intelektualci. Iz dobrih in zanesljivih virov informacij vem, da je bil ekspliciten namen komunistične partije, slovenske domobrance taktično prisiliti v sodelovanje z nemškimi zasedbenimi oblastmi, kar jim je le delno uspelo, namreč samo v boju proti partizanom. To zgodovinsko obdobje na novo obdelati in izdelati, bo naloga prihodnjih zgodovinarjev, ki se bodo otresli vnaprej izdelanih ideoloških razlag.

Sicer pa je Marx, drugače kot Lenin, Stalin in Tito, videl končni smoter negativitete gonilne sile proletariata ne v uničenju nasprotnika, ampak v njegovi »odpravi« v tem smislu, da proletariat kot razred ukine samega sebe in kapitalista kot razred in ustvari nekaj novega, tretjega, komunistično družbo. Ideja strumno organizirane boljševistične partije poklicnih revolucionarjev je bila Marxu popolnoma tuja. To je ustvaril Lenin. Stalin pa jo je razvil in izpopolnil. Tudi KP Jugoslavije je bila pod Titom prisotna na vseh področjih življenja. Pri takšni, z vso oblastjo opremljeni, vseprisotnosti partije odpove seveda vsaka dialektika.

Poleg tega pa so partijski ideologi dialektiko formalizirali, pri čemer so dialektične kategorije postale formalno logične, sholastične kategorije, kar dokazuje že enostavna semantična analiza osnovnih dialektičnih kategorij. Še več: s tem, da so se formalizirale dialektične kategorije, ki predstavljajo svojevrstno gibanje biti, se je uvedla tudi statika ali status quo. In to ima izrazito socialno-političen pomen: s formaliziranjem dialektične logike postane dialektični materializem reakcionarna filozofija in legitimacija neomejene moči in samovolje. Historični subjekt kot nosilni pojem znotraj dialektike in kot osrednja os dialektičnega kategorialnega sistema se s tem znajde znotraj čiste logike mišljenja, spoznavne teorije in metodologije.

Tvorec te nove filozofije, ki nima z Marxom nič več opraviti, je postal Stalin – sicer močno inspiriran po F. Engelsu – s tem, ko je obsodil Buharina in Deborina 1. 1931. Od tedaj mu sledijo vsi ruski učenjaki na filozofskem institutu in univerzah, zato se v naslednjih 60 letih v uradnem nauku ni nič omembe vrednega zgodilo. To je filozofska podlaga in upravičenje stalinizma.

Seveda stalinizem ni samo totalitarna, v praksi uresničena filozofija oziroma ideologija, stalinizem ni zgolj na oblast naravnan pojav. Stalinizem je tudi edinstven zgodovinski fenomen, kajti specifičnost stalinizma je v njegovem utemeljevanju upravičenosti do totalitarizma. In to je njegova povezanost ne z marksizmom ampak s proletariatom: dejstvo, da je v imenu proletariata in po ukazu proletariata zgradil proti istemu proletariatu »diktaturo proletariata«, je zgodovinski cinizem. To je povsem »amoralna« in človeka prezirajoča ideologija, v kateri vrednote in vrednotenje ni podrejeno nobeni meri, ampak služi samo vsakokratnim interesom vodje. Toda stalinizma ne smemo omejevati samo na sovjetsko zvezo: vsi drugi »socialistični« sistemi so ga sprejeli v njegovem polnem razcvetu, tako kot so bili v njegovem duhu šolani njihovi voditelji. Titov prelom s Stalinom nikakor ni bil prelom s stalinizmom. V tem kontekstu je vredno omeniti majhno jugoslovansko filozofsko, bolje akademsko, skupino »Praxis«, ki je bila zaradi svoje kritične naravnanosti vedno pod pritiskom; morda pa so jo trpeli bolj kot blažilo jugoslovanske variante stalinizma, ki ga je zgradil Tito.

Že Lenin, posebno pa Stalin, Tito in drugi so si s strahovlado, umori in represalijami zgradili »citadelo« zase in sebi vdano elito. Uspelo jim je vzgojiti ceh kolaborantov, ki so se arogantno proslavljali kot narodni junaki. Dosegli so nemogoče: moralno dekadenco in korupcijo s pomočjo oportunizma mas in njihovega strahu. Ne le to: tudi po padcu komunizma je ta ceh še vedno tu in živi. Zdi se, da so ti ljudje razvili strategijo preživetja tako, da so v desetletjih prevzgoje, kvarjenja in strahu inficirali in pervertirali etično čutenje narodov in ljudstev. Tiste pa, ki so se pogumno upirali in se niso dali inficirati, so ubijali, preganjali, zlomili, onesposobili, prisilili k molku. Vtis je, da so pozicije tega ceha[Stran 044] – proti pričakovanju – dobro zacementirane. Povsod vlada bojazen, splošna nemoč, nihče se jih žie upa niti dotakniti, kaj šele spraviti z oblasti. Tabu komunizma še ni zlomljen.

Problem nacionalne sprave postane še bolj zapleten, če si od blizu ogledamo usodo žrtev ne glede na njihovo nasprotno ideološko naravnanost. Komunisti, ki razumejo spravo kot pozabo, z zavestnim cinizmom podcenjujejo resnost te problematike in še naprej prezirajo človeško dostojanstvo. Dejstvo, da hočejo že drugič zmagati in vladati, se mi zdi perverzno in zunaj vsake pietete. Nočejo vedeti, da je grozno mučenje in uboj kakih 12000 slovenskih domobrancev leta 1945 zapustilo pri preživelih pravo nacionalno travmo. V življenju rešenih je bilo to močno in pretresljivo doživetje tako globoko, da niso bili v stanju, da bi na to ustrezno reagirali, kar je pri mnogih od njih imelo trajne psihične patogene posledice. Razen tega je preživele zajela globoka žalost. Večina od njih je izgubila najbližje svojce: može, očete, sinove, brate. Pri mnogih so rane ostale nezaceljene, pri drugih pa je žalost sčasoma ugasnila, ker so se naučili prenašati izgubo, ki so jo utrpeli, ne da bi jo pozabili. Muka žalovanja, to je psihično ločevanje od drage izgubljene osebe, je vedno povezana z bolečim spominjanjem.

Večina rešenih je v strahu in brezizglednosti nekaj let hirala v begunskih taboriščih. Sledila je emigracija preko morja, kjer jih je čakal vsakodnevni boj za novo ekonomsko eksistenco; večina od njih je delala več let v tovarnah, naučiti se je bilo treba novega poklica, novega jezika, težave so bile s prilagajanjem v novem svetu in v iskanju nove identitete. Preganjanci v domovini pa so imeli svojo lastno, težko in človeka nevredno usodo, ki je tudi nje za vedno zaznamovala.

Ne moremo drugače, kot da zgodovinsko obdobje 1942 -1990 označimo kot čas slovenske narodne tragedije. Tudi zgodovinarji, pa naj bodo še tako enostranski, bodo le s težavo našli kaj pozitivnega v grozljivem komunističnem eksperimentu. Danes je še prezgodaj, da bi lahko izmerili vso usodnost komunistične zapuščine. Vendar se mi že postavljajo nekatera vprašanja: kako je mogoče, da se je tako perfektno zgrajen, skozi 40 let oblikovan in uveljavljen, na ustrahovanju in ovajanju temelječ totalitarni sistem tako nenadoma zrušil vase, in kako je to, da so se nosilci tega sistema, ki so bili v njem izšolani in bili obdani z ogromno močjo in privilegiji, čez noč prelevili v nove demokrate? Odgovor je pri roki: v demokraciji so odkrili nove, moderne, civilizirane vzvode oblasti in dostop do novih privilegijev. Kajti tudi demokracija temelji na oblasti, tudi demokracija ustvarja privilegije in je tudi umazana in koruptna. Zdi se, da so v teh negativnih aspektih demokratične ureditve našli to, kar so že leta in leta imeli.

V ospredju te razprave stoji spomin na zgodovinski dogodek: okrutno mučenje in umor neoboroženih slovenskih domobrancev in travmatična rešitev tisočev njihovih svojcev, pa tudi nekaj domobrancev, ki je temu sledila.

Od takrat je preteklo več desetletij in čas je spremenil duhovno podobo emigrantov: starejša emigracija je pomrla, prišlo je do zamenjave generacij. V bolečini in obvladovanju svojih problemov, v padanju in vstajanju, so širili svoja obzorja in zoreli. Sovraštva in maščevalnosti na njih ni več. Eno pa so vsi ohranili: spomin. Vsakega junija se s slovesnimi narodnimi in verskimi dejanji spominjajo svojih mrtvih. Mnoge žive priče tistega časa, preživeli iz Kočevskega Roga, Teharij in drugih morišč, poročajo o teh pokolih.

Od 1990. leta dovoljena romanja na morišča in grobove v Kočevskem Rogu dajejo spominu nov pomen: pretreseni, v tihi molitvi, ob petju in žalnih govorih objemajo ljudje prvič sveto in posvečeno zemljo, ki prekriva kosti naših iznakaženih, mučenih in pobitih bratov. Nenadoma stopijo predme, oživijo slike mojega spomina. In ta spomin, to že lahko rečem, je težko prenesti. Toda v tem religioznem spominu ni v nikomer od nas, ki smo tam, ne maščevanja ne sovraštva. Je pa tam zapoved in ukaz naših mrtvih, naj jih nikoli ne pozabimo, naj se jih vedno spominjamo. Ko zapustimo te jame, naše življenje ne teče več tako enostavno kot prej. V sebi zasledim resnobo, s katero tako kot drugi sprejemam to preteklost kot središče naše slovenske zgodovine. Brez tega spominjanja ni avtentične slovenske zgodovine. Ali taka [Stran 045]sploh kdaj bo? Čas dela za komuniste: s pozabljanjem slovenskega holokavsta.

Naša žalna romanja naj ne bi postala novo blažilo za nekdanjo nomenklaturo v novi »demokratski» preobleki, zakaj slutnje o tej prikriti nameri se ne morem znebiti: široka javnost se sploh ne zmeni za ta žalna romanja, večji del slovenskega ljudstva ostaja strahotno neprizadet. Pretresen ugotavljam, da je o vsem tem bilo v medijih samo kratko sporočilo, kakor da gre za prometno nesrečo, in življenje gre naprej, preprosto naprej, življenje stare nomenklature. Sumljivo se mi tudi zdi, da uradno ni več nobene »politične« emigracije. Iz tega sklepam, da nas hoče nekdanja nomenklatura samo izkoristiti, spremeniti v orodje, da bi dokumentirala v tujini svoje nove »demokratične« namene. Sam se imam še vedno za » političnega« emigranta, saj doslej še nisem zasledil nobenih vidnih in otipljivih korakov v smeri nove ocene preteklosti.

Tu mi prihaja na misel zgodovinski govor nemškega zveznega predsednika R. von Weizsäckerja 8. maja 1985, ko je rekel: »Življenjsko važno je očuvati spomin, kajti kdor zapira oči pred preteklostjo, je slep za sedanjost. Kdor se noče spominjati nečloveškosti, bo ponovno dovzeten za nove nevarnosti okužb. Sprave brez spomina ne more biti. Če bi hoteli pozabiti, kar se je bilo zgodilo, namesto da bi se tega spominjali, bi s tem uničili začetke sprave.«

Pri teh razmišljanjih mi gre predvsem za eno stvar: za spomin. Tu. se podajamo v psihoanalitične kategorije, ki so postale politične kategorije.

Odpor proti spominjanju s strani komunistov ima en sam zakaj: odpor proti krivdi, za katero stoji skupinska odgovornost. In ta obrambni mehanizem, ki se izraža v,zanikanju in odrivanju zgodovine, odraža velikanski strah, ki ga je treba čimprej obrzdati. Tajenje zgodovine bo lažje zato, ker se dogaja v skupnosti.

Nemški psihoanalitik A. Mitscherlich razlikuje tri oblike reagiranja, s katerimi je mogoče odvračati od sebe strašno breme krivde. Najprej je tu izrazita otrplost čutov, ki nakazuje emocionalno klavzuro. Preteklosti je odvzeta resničnost. To v naslednji stopnji omogoči, da se brez kakršnihkoli znakov užaljenega ponosa identificiraš z zmagovalci, torej demokrati. Takšna zamenjava identitete ti pomaga, da se uspešno braniš pred občutkom prizadetosti, hkrati pa uvaja tretjo stopnjo, ki jo predstavlja manija zapiranja oči pred tem, kar se je zgodilo, in siloviti napori skupnosti po obnovi. Kar pa zadeva Slovence, se temu pridruži še srčna želja po sprejemu in vključitvi v demokratično in civilizirano evropsko skupnost.

Semantika sprave nas na koncu pripelje do spomina: v njem sta prisotna dva nasprotnika iz leta 1945. Eden od njiju se je uveljavil s tem, da je drugega ubil. Toda spomin ga je dohitel, ne more mu več uiti, pa naj ga še tako taji. Ubiti zdaj stoji pred njim, gol a dostojanstven, kajti dostojanstva mu ni mogel vzeti. In ravno to dostojanstvo je iz njega naredilo novo, naravnost neverjetno bitje, bitje brez sovraštva in maščevalnosti. Da bi se lahko srečala v spravi, bi moral tisti, ki ga je ubil, to priznati, se pokesati in prositi za odpuščanje.