NSZNova Slovenska Zaveza

Kakšen zbor modrecev je Slovenska akademija znanosti in umetnosti? Včasih dobiš vtis, da gre za združbo starcev, ki vsak mesec s tresočimi prsti prejemajo od države mastno nagrado za minulo delo, pri tem pa ne vidijo in ne slišijo nič, kaj se dogaja okrog njih. Saj jim odpustimo, ker so molčali v času totalitarnega režima, ne pa njihovega ravnanja v času parlamentarne demokracije. Niso se oglasili v podporo predlagateljev iz pomladnih stranik, da bi obsodili komunistični totalitarni režim, ne ob napadih na Cerkev, čeprav je bila pod starim režimom tlačena, kljub temu pa vztrajala na čelu civilne družbe, ne zaradi škandalozno razloženih gesel v Enciklopediji Slovenije, niso protestirali proti nedavno sprejetemu Zakonu o vojnih grobiščih. Pa bi vendar morali prevzeti vlogo parlamenta: zaradi »zasedbe državnega zbora« in zasedbe treh najpomembnejših položajev oblasti po naslednikih stranke, ki je totalitarni režim vzdrževala. Pri izdaji zbornika, ki je posvečen obletnici rojstva njenega člana, J. Pleterskega, enega vodilnih zgodovinarjev propadlega totalitarnega režima, bi morali biti vsaj malo kritični in oceniti, v kakšno smer je peljalo njegovo zgodovinopisje in kaj je od njega ostalo. Okrogla življenjska obletnica ne more biti razlog, da nekomu posvetiš skoraj sedemsto strani debel zbornik. Morali bi tudi vsaj toliko previdni in aktivni, da bi preprečili vtihotapljenje prispevka Kolonizacija spomina, ki sta ga napisala Breda in Oto Luthar (647-666).

O tem prispevku malo več. Naslov »Kolonizacija spomina« prvi hip ni jasen, ker pač misliš, da so se v bele lise zgodovinskega spomina, ki jih je prejšnji režim pustil, naselili verodostojneši in bolj pošteni podatki in jih pokrili. Temu bi smeli reči »kolonizacija interpretacije preteklosti«, vendar kaže, da omenjeni pojem avtorjema ne pomeni dopolnitve izpuščenega ali napačno razloženega, ampak nedopustno vrivanje v ustaljeni spomin, ki smo ga podedovali.

Ponavljata staro trditev, da je »totalitarizem nacizmu inherenten, kar za komunizem ne velja«. Tisto, kar je v komunizmu nasilnega, je po njunem »stranpot emancipatoričnega projekta«. Kako čudovito se dajo uporabiti zapleteni izrazi. Tisto, čemur rečemo revolucija, je postal »emancipatorični projekt«! Ni dvoma, da bodo komunizem in revolucijo čez deset ali dvajset let spet z vsem pompom privlekli na dan. To nam dajo slutiti že pojmi kot tale, da je šlo pri komunizmu za »modernizacijski in emancipacijski projekt slovenske levice«.

Figure 1. Farna spominska plošča pod križem Simon Dan

Ob tem, ko sta do komunizma skrajno obzirna, pa sta neizprosna do tistih, ki so se mu uprli. Nič ju ne zanima, kaj je bil pravi vzrok, da so Slovenci zahtevali od okupatorja orožje in ga tudi dobili, nič to, zakaj so bili pripravljeni obleči njegove uniforme, jesti iz njegovega lonca, podati lojalnostno izjavo – prisego in drugo. Zanju je edina definicja, na katero sveto prisegata, pri čemer se sklicujeta na knjigi nemških avtorjev Hansa Lemberga in Karla Bosla, da je kolaboracija »izdajalsko in koristoljubno sodelovanje s sovražnikom«. Zato se jima zdi pojem »funkcionalna kolaboracija«, ki po mnenju B. Mlakarja na neki način sploh ni kolaboracija, nesprejemljiva.

Pri farnih spominskih ploščah ju moti prav vse, zanju niso kenotafi, spoštljiva znamenja pomorjenim, katerih imen ni bilo dovoljeno izgovarjati, katerih grobovi so morali biti zravnani z zemljo ali se njihovi ostanki belijo po jamah, breznih in kotanjah širom po Sloveniji, plošče so zanju »mitologizacija poboja«. Res so tudi to. No, nekoč sem v predavanju o slovenskem protikomunističnem uporu dejal, da na mednarodni ravni domobranski pravdi slabo kaže, da ne bomo nikdar mogli prepričati sveta, da je bil odpor izzvan in upravičen. Ne verjame nam in tudi ne bo, da je bilo nekaj treba narediti, kajti med dvema mlinskima kamnoma, revolucionarnim terorjem in okupatorjevimi povračilnimi ukrepi, se ni dalo živeti. Zaključil sem z ironično mislijo, »da so imeli domobranci srečo, da so jih pobili«. Avtorja jim te sreče ne privoščita in menita, da je bil genocidni poboj domobranske vojske sicer »politično nespameten in vreden moralne obsodbe«, da pa ni bila zato njihova odločitev sodelovati z okupatorjem nič manj zavržena. Rotita nas, »da ne smemo dovoliti, da bi protikomunistična stran potegnila iz tega koristi, ne smemo namreč dovoliti, da bi prišlo do premeščanja krivde in prilastitve vloge žrtve s strani domobrancev in njihovih naslednikov«.

Avtorja se čudita, kako je mogoča tako obsežna izpeljava projekta, obenem pa priznata, da za njim stoji Nova Slovenska zaveza: »Na Notranjskem in Dolenjskem danes skorajda ni kraja brez spomenika ali »farne plošče«, posvečene domobrancem, s čimer se ne more primerjati nobena od tranzicijskih držav.« Pa jima kot zgodovinarjema ali karkoli sta že ne bi smelo biti čudno. Kaj ne vesta, da je samo na slovenskem ozemlju divjala prava državljanska vojna, da so komunisti šli v upor proti okupatorju izključno zato, da bi se polastili oblasti, in se pri tem spravljali predvsem na domače prebivalstvo, na drugi strani pa protikomunistična stran pri svojem odporu ni skušala reševati lastnih parcialnih projektov, ampak ji je šlo izključno za obrambo pred revolucionarnim nasiljem, katere končni cilj je bila vzpostaviti staro stanje v okviru evropske demokracije?

Opozoril bi tudi na njuno trditev, da so se farne plošče znašle na cerkvenih fasadah brez soglasja župnikov. Ne vem, kako si predstavljata, da je kaj takega mogoče. Svoje nestrinjanje bi lahko opravičila s pripombo, da so nekatere teh plošč neestetske in kvarijo videz cerkve ali kapele, zlasti tam, kjer je imen preveč (Ambrus, Loški Potok, Preserje, Stopiče), pa ne. Ne gre jima za to. Na dan prihajata z denunciacijo in zahtevo, da bi moral nadškofijski umetnostni svet »vztrajati pri odstranitvi spomenikov, ki so vzidani v fasade«. Zato nekako odobravata »razbitje farnih spominskih plošč v Poljanah nad Škofjo Loko in miniranje v Črnomlju« kot dokaz, da so bila znamenja »v nasprotju z željami prebivalcev kraja«.« Pri tem pozabita povedati, da sta bili postavljeni na pokopališču in ne na cerkvi. Pozabila sta na uničeni plošči v Zagradcu in na Bučki. Ti sta pa res postavljeni na cerkveno fasado, ploščo na Bučki so razbili celo pred posvetitvijo. Taka je ostala.

V opombah za zaključek omenjata kot »morda najbolj sporni domobranski spomenik osrednjo tablo na ljubljanskih Žalah«. Krivi so verzi Zvonka Simčiča: »Poslušaj, Izrael slovenski, ne pozabi, odslej si tudi ti izvoljen narod, odkupljen zdaj še za ceno svoje krvi.« Primerjava genocida nad Judi z genocidom nad domobranci je zanju nezaslišana in nepomljiva. Pa je vendar šlo za podobno reč. Prve so pobili Nemci v želji, da izboljšajo raso, druge naši komunisti z namenom, da posvetijo idejo.

Vaška straža pri Devici Mariji v Polju

Zaveza
Številka 50

29 septembra 2003

Janez Grum

V tem delu skušam prikazati njeno poseganje med tisti del občanov poljske občine, o katerih je bilo znano, da so ofarski terenci in partijski aktivisti. Ti so dejansko bili zaledna vojska partizanov.

Kot pri drugih postojankah VS okrog Ljubljane in v večjih krajih na podeželju, kjer enotnosti v idejnem mišljenju in družbenopolitični dejavnosti ni bilo več, je tudi VS v Polju skušala zavreti dejavnost te zaledne vojske. Šlo je za razbitje terenske mreže. To je bila zahtevna in odgovorna naloga, meni, poveljniku VS v domačem kraju, pa zoprna.

V času mojega poveljstva (od 8. 9. 1942 do 15. 4. 1943) je VS v Polju prijela 27 ljudi, večino v prvih treh mesecih obstoja. Ker je bil seznam prijetih in zaslišanih (vodil ga je E. H.) po italijanskem zlomu izgubljen, naslanjam število 27 predvsem na seznam, ki ga je na zahtevo »Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo« sestavil Državni arhiv Slovenije, pri čemer so verjetno sodelovali tudi nekdanji aretiranci, terenci ter partijski aktivisti. Seznam z 22 imeni je omenjena Komisija izročila javnemu tožilcu dne 9. febr. 1946. Po tem datumu je bil 15. marca 1946 temu seznamu dodan krajši opis aretacije in ustrelitve Mirka Rometa, Dobrunje 85, kar se je zgodilo 28. januarja 1944, torej v domobranskem času. Ni pa omenjeno, če je bil ta pripis sporočen tudi državnemu tožilcu.

Nekaj besed k seznamu. Pri eni ženski je zapisano, da so jo aretirali karabinjerji. Pri dveh drugih imenih pa, da sta bili osebi prijeti decembra 1943 in nato poslani v Dachau, to je tudi v času domobranstva. Teh treh torej, čeprav so na seznamu, ni aretirala VS. Pri dveh drugih imenih pa je omenjeno, da sta bili osebi prijeti v začetku septembra 1942, kar bi pomenilo, da pred ustanovitvijo VS. Iz kratkih opisov je razvidno, da je tudi ta dva prijela VS v prvih treh mesecih svojega obstoja.

Zaradi resnice dodajam k številu 19 prijetih še osem imen, ki jih ni v seznamu »Komisije«, so pa v mojem spominu. V noči nameravanega partizanskega napada sta bili v postojanki zaprti žena in mlajša hči Lovra Kuharja (pisatelja Prežihovega Voranca), ki sta se skupaj s še eno hčerko že pred vojno priselili na vzhodni rob Vevč, že blizu Zgornjega Kašlja. Pred tem je bila prijeta Gasarjeva Marička iz Zgornjega Kašlja, po napadu pa zdravnikova hči (dr. Jenkova), ki je kmalu potem odšla za možem Markom Simčičem k partizanom. 26. oktobra so bili v bunkerju pod Šmartnim odkriti in prijeti žena in hči vodilnega komunista Franca Leskoška in Cene Štupar, glavni aktivist na Črnučah, v vasi Šmartno pa Valentin Petač, ki je imel skrb za omenjeni bunker. Skupaj 26 aretiranih! – Torej ne »okoli 50 ljudi«, kot je poročal naravnost Kardelju »zaupnik centralnega komiteja KPS Jože Moškrič dne 24. oktobra 1942« (Cf. Jesen 1942, 1963, str. 97.) Po Moškričevem poročilu naj bi bilo »okoli 50 ljudi prijetih v treh tednih«; dejansko je bilo prijetih 27 v treh mesecih!

Beseda o prostorih, ki so služili kot zapor. Kletni prostori pod dramskim odrom v prosvetnem društvu so bili že več let prej adaptirani za trgovino Konzumnega društva, ki se je kakšni dve leti pred vojno preselilo v Svetkovo hišo čez cesto. V teh prostorih ni bilo vlage. Največkrat so bili v njih dva ali trije aretirani. Vaška straža je prijela tudi nekaj žensk, morda tretjino od števila 27. Te so bile nastanjene v dveh sobah nad hišnikovim stanovanjem, torej v prvem nadstropju. Nastala je potreba imeti ločene zaslišane in tiste, ki še niso bili zaslišani. Zato je bilo pet ali šest prijetih žensk prepeljanih v malo dvorano v kaplaniji. To se je zgodilo brez moje vednosti in brez privolitve starejšega kaplana Lamovška. Zato je ta takoj protestiral, da kaplanija ni primeren prostor za pripornice in da naj jih posadka čimprej odpelje iz kaplanije. Neprijetna za oba kaplana je bila tudi straža ob kaplaniji zaradi pripornic.

Zraven dvorane je bila pitna voda ter posebej še pralnica in stranišče. Zaradi velikih oken je bila mala dvorana (za 50–60 ljudi) svetla in zračna, prav nič kletno zatohla. Pred vojno je služila za shode in sestanke. Ker smo dovolili, da smejo priprte dobivati enkrat na dan kosilo od doma, je po kaplaniji dišalo kot redkokdaj. Po tednu dni, morda dan ali dva več, so bile priprte poslane nazaj v postojanko. Nobena ni bila zaslišana v kaplaniji. Tako je bilo konec te tudi zame neprijetne zadeve, ker sem takrat sam stanoval v kaplaniji od jeseni 1935.

Pripor žensk v kaplaniji je komunistična propaganda po vojni prikazovala kot »mučilnico v Polju«.

Nekaj besed k zasliševanju. Vsak aretirani je bil zaslišan in pri tem nihče ni bil mučen. Temu je pritrdil tudi Ernest H. v pismu, ki sem ga pred kratkim prejel. Navedel pa mi je malo izjemo k moji trditvi: »Nekdo je predrzno odgovarjal in prejel zaušnico … Oče Govše je morda res pretrdo ravnal s Petačem«. To je vse, kar bi danes mogel kdo očitati VS v Polju. K Petaču naj pripomnim, da so ga kaj hitro prevzeli Italijani, ga dalj časa zasliševali in ustrelili.

Streljanje od vaških stražarjev aretiranih so Italijani pridržali sebi, in to dosledno. Na področju treh VS – Polje, Bizovik, Sv. Urh – je bila izjema glede tega ustrelitev Rudolfa Muzga v bližini Podlipoglava 26. marca 1943. Smrtno obsodbo nad njim je izreklo italijansko poveljstvo v Ljubljani, za zgled okolici pa so morale eksekucijo izvršiti omenjene tri VS. Terenski aktivist Muzga, ki so ga odkrili in prijeli stražarji s Sv. Urha, je pri zaslišanju v Bizoviku priznal, da je vodil več kot 200 ljudi v partizane, predvsem tiste, ki so prihajali iz Ljubljane. Je pa tudi pokazal grobove Draga Holozana in dveh Italijanov, ki so padli 8. decembra 1942 v Podlipoglavu. – Muzga je rad sprejel možnost za spoved in prejem obhajila v sostrski cerkvi, kar je opravil sostrski župnik Verce.

Po ustrelitvi je bilo domačim naročeno, naj ustreljenega prepeljejo na sostrsko pokopališče.

Vsekakor je bilo poveljstvo VS v Polju zame kot domačina delikatna stvar. Taka so bila zasliševanja znanih občanov. Predvsem pa je bila težka odločitev koga izpustiti in koga predati Italijanom. Izpuščenih je bilo več kot polovica od šestindvajsetih, od Italijanom predanih pa sta bila dva, morda trije poslani v internacijo. Kadar je VS koga aretirala, je takoj drugi dan, če ne še isti večer prišel kdo od sorodnikov prijetega in prosil za pogovor s poveljnikom. Teh prošenj ni bilo mogoče takoj odbiti, ampak je bilo potrebno vsaj nekaj pogovora. Vsi pa so prosili za izpustitev prijetega in pri tem navajali različne razloge. Eden se je dobro poznal z mojim očetom, da mu je napravil novo streho in popravil vodnjak. Drugi je imel v dobrem spominu našo mamo, da je z njo hodil v staro poljsko šolo, tretji je navajal težave in probleme v družini priprtega itd. Vsi so trdili, da se prijeti ne ukvarja s politiko in da je bil krivično denunciran, da ne dela za partizane …

Posebej neprijeten je bil tale primer. Ko se je s prvo skupino rešenih z Raba vrnil nekdo, ki ni bil predlagan za vrnitev, a je bil mišljen nekdo drug z istim imenom, so ga Italijani poslali nazaj v internacijo. Bil je daljni sorodnik naše družine. Končno je bil rešen po tretjem seznamu. Vedno bolj sem doživljal resničnost pregovora, da je težko biti prerok v domačem kraju, v mojem primeru na čelu VS. Tudi vzdrževanje discipline pri stražarjih – domačinih je bilo večkrat kočljivo. V enem primeru je kaznovani stražar ušel iz pripora in me klel pred ljudmi, ki so prihajali z vlaka v Polju. Pozneje je kot domobranec v Rupnikovem bataljonu postal višji narednik. Kot vrnjeni domobranec iz Vetrinja je pred Dravogradom skočil z drvečega vlaka in precej potolčen prišel nazaj v Vetrinj. Pred nekaj leti je umrl v Argentini. Po končani vojni je komunistična oblast, točneje diktatura KP, tudi v poljski občini bila odločena čimprej obsoditi nekdanje vaške stražarje. Zato je Komisija za ugotavljanje zločinov ukazala Arhivu Slovenije sestaviti tudi seznam tistih, ki naj bi bili odgovorni in krivi za vso dejavnost VS v Polju. Pri tem se je Arhiv naslanjal na špijonažna poročila, ki so bila napisana v dobi, ko je VS obstajala, nobenega dvoma pa ni, da so tudi pri tem drugem seznamu sodelovali nekdanji terenci in drugi komunistični aktivisti.

Na seznamu so: Govše Z–7790, Rant Z–7821, Jerančič Z–7104, Petkovšek Z–7761, Kete Z–7385, Dovč Z–7780, Hirscheger Z–7369, Govše Z–7370, Završnik Z–5379, Hirscheger Z–7384, Halozan Z–5394, Pikl Z–7781, Resman Z–7782, Jeriha Z–3604, Kukovica Z–5376, Grad Z–4898, Rak Z–7756, Hlebš Z–7752, Grum Z–7753, Smrdu Z–3605, Bajel Z–7787.

Kopija odločbe poslana javnemu tožilcu v Ljubljani.

Svetič Vilibald. Ljubljana, 9. 2. 1946

K seznamu. Dva od navedenih, Avgust Govše in Jaka Kukovica, oba vrnjena iz Vetrinja, sta bila po vmesnih postajah križevega pota pripeljana iz Celja na železniško postajo v Zalogu – prvi že v juniju, drugi konec avgusta 1945 – in tam izročena nekdanjim terencem in komunistom iz Zaloga in Polja. Od tam naprej za Govšetom do danes ni sledu. Kukovica pa je na trgu sredi Polja doživel svojo kalvarijo (Zaveza, št. 6, str. 26). – Deset od v seznamu navedenih je bilo v začetku l. 1946 v begunskih taboriščih na Koroškem. – Nekaj besed o Keteju.

Župnik Kete, ki pri VS ni sodeloval in ga mi nismo obveščali o našem delu, je verjetno prišel na ta seznam zaradi svojega propagandnega članka »Prej leglo komunizma – sedaj žarišče narodnega gibanja« (Slovenec 30. jan. 1944). Tudi Kete je bil na Koroškem, umrl je 27. julija 1951 in je pokopan na Brežah (Friesach).

Na seznamu ni naveden Martin Kranner, ker je omenjen že na prvi strani Odločbe z oznako Z–7368. V sodnem procesu, do katerega pa ni prišlo, bi bili časopisi takrat pisali o »Krannerjevem procesu« in ga označili kot voditelja protikomunistične dejavnosti v Polju in zato za najbolj odgovornega. Verjetno je k temu pripomoglo tudi to, da je bil pred vojno zelo delaven v katoliških akademskih društvih. (Cf. Slavko Kremenšek, Slovensko študentsko gibanje 1919–1941.) Tudi Kranner je bil na Koroškem, največ v domačih Žabnicah, kamor še sedaj često zahaja in večkrat obišče Višarje. – Kaj so njemu in drugim na seznamu očitali poljski komunisti, je zapisano v »ugotovitvah in odkritjih« terencev in aktivistov. Sestavek bi preveč narasel, če bi pri vsakem imenu na tem drugem seznamu navedel kaj iz teh odkritij. To je shranjeno v Arhivu Slovenije v oddelku Z in vsakomur dostopno. Kot je omenjeno pri imenih, je bil tudi ta seznam skupaj s prvim izročen državnemu tožilcu 9. 2. l946.

»Mučilnica v Polju«. Zakaj je bila mala dvorana v kaplaniji razglašena za mučilnico, sem že omenil. Po vojni je komunistična propaganda nemalokrat vrgla med ljudi laž, da je bila mučilnica v župnišču in zanjo naj bi bil odgovoren župnik Kete. Novi župnik po vojni (menda član duhovniške Ciril-Metodove skupine) je pri oblasteh dosegel, da je prišla v župnišče uradna komisija, ki naj bi našla dokaze za obstoj mučilnice.

V to komisijo je bil pritegnjen tudi mežnar Karel Pintar, omenjen v prvem sestavku. Vsi so bili v belih srajcah in goloroki, torej še ni bilo mrzlo. Skupino je iz šolskih prostorov opazila Zofka Rant, nekdanja hišnica v prosvetnem domu, ko je bila skupaj s študentko Cilko Gabrovšek prisiljena za kazen ribati prostore v šoli. Pozneje je Rantova Pintarja vprašala, kaj je bil razlog, da je skupina šla v župnišče. Pintar ji je zaupal, da je skupina imela nalogo ugotoviti obstoj mučilnice, pa da niso našli nobenega dokaza zanjo. O tem časopisa tedaj nista poročala. Zofka Rant mi je to povedala avgusta 1966 ob obisku v Št. Jakobu na Koroškem. Bila je nenavadno razumna ženska, zato nisem dvomil v njeno pripoved. Verjetno obstoji o tej komisiji kak dokument v Arhivu Slovenije.

Javno mnenje pa je tudi poslej bilo prepričano, da je v Polju bila mučilnica, in očitek je padel na kaplanijo, ki naj bi bila »center klerofašistov« (str. 118 v poljskem Zborniku). In na str. 120 je v Zborniku slika kaplanije z njeno jugozahodno stranjo, ki gleda proti cerkvi. Zraven slike je zapisano: »Bivša kaplanija v Polju, kjer so v kleti mučili pristaše OF«. Pri tem pa Zbornik ne navaja, kdo so bili stanovalci v kaplaniji do konca vojne. Če bi bili sestavljavci te knjige res prepričani o mučilnici in bi mogli navesti dokaze, bi z užitkom omenili imena kaplana Lamovška, kaplana Vukšiniča in Janeza Gruma. – Da je bila ta izmišljena trditev o mučilnici v kaplaniji več let predmet komunistične propagande za široke množice, je dokaz njena omemba v knjigi Ljubljana v ilegali IV (str. 247). Tam je objavljena slika kaplanije z dveh strani. Pripis spodaj pa se glasi: »Domobranski zapor in mučilnica v Polju«. Čudno pri tem pa je, da v tekstu kaplanija ni nič omenjena. Zgolj propagandno je vržena tudi v to precej razširjeno knjigo!

Naslednji odstavki prikazujejo tri značilne in zanimive dogodke, ki niso zadevali celotne postojanke VS, ampak samo poveljnika. Bili so takšni, da moram nekaj povedati o njih.

Prvi primer.

V pozni jeseni 1942 sta se VS v Polju javila dva partizana, ker nista zmogla več prenašati trdega partizanskega življenja. Oba sta bila domačina iz Zaloga in meni dobro znana že pred vojno. To sta bila Miha Kačar, priložnostni delavec in lastnik večje hiše v Zalogu, ter Franc Škerjanc, ki je bil kmet. Kačar je v pojasnilo povedal: »Prvo zimo (1941/42) je bilo v partizanih kar prijetno. Italijanski napadi so bili redki, ni bilo hitrih maršev in v hudem mrazu smo se greli ob kmečkih pečeh. Ko pa ste vi (VS) udarili nazaj, je v hribih nastal hudič.« Škerjanc je težko prenašal partizanstvo tudi zato, ker je imel samo eno oko. Tudi telesno ni bil krepak. Oba sta bila stara okrog 40 let. Škerjanc je bil znan v poljski občini in čez njene meje, ker je bil na občinskih volitvah v Polju v sept. 1936 nosilec komunistične liste, torej kandidat za župana. Na volitvah je zmagal kandidat JRZ Ivan Keber. Nosilec komunistične liste je bil Škerjanc tudi pri državnih volitvah l. 1938, kot kandidat za poslanca vzhodnega dela ljubljanske okolice. Tudi tedaj sta zmagala kandidata JRZ. Volilno propagando zanj je vodil vodilni partijec Franc Leskošek, ki je bil obenem namestnik kandidata. Če bi bila ta lista zmagala, bi po vsej verjetnosti Škerjanc odstopil, dejanski poslanec v Beogradu pa bi bil Leskošek. – (Cf. Poljski zbornik, str. 65, kjer sta na sliki Škerjanc in Leskošek z zavezanimi usti, češ da ne smeta govoriti in da so jima vsi shodi prepovedani.)

Kačarju in Škerjancu sem jasno povedal, da verjetno ne bo mogoče obiti Italijanov in da bosta morala v internacijo. S tem sta že računala. Predlagal pa sem jima, naj bi se skrivala v bližini doma. Po nekaj tednih pa sem prejel prošnjo Škerjančeve žene, naj bi nujno prišel na njihov dom. Res sem šel v Zalog, seveda z večjo patruljo, ker bi ta prošnja utegnila biti past zame. Močno vznemirjena je Škerjančeva povedala, da sta z možem zelo zaskrbljena, da bi partijski aktivisti zvedeli, da je mož zapustil partizane in da se skriva nekje nedaleč. Kaj hitro je izrekla prošnjo, naj bi bil mož čimprej poslan v internacijo, ker da bo samo tam varen. Odgovoril sem, da se mi ta prošnja upira in da mi jo bodo njeni sorodniki v Slapah in drugi zelo očitali. Pri ponovnem obisku čez nekaj dni je Škerjančeva povedala, da bodo njeni v Slapah (ofarska hiša) molčali o moževi internaciji. – Škerjanec in Kačar sta bila kmalu potem izročena Italijanom, ki so ju poslali v taborišče v Italijo. Po zlomu Italije sta se oba vrnila domov in tudi vojno sta preživela. Nisem pa pozneje nikoli slišal, da bi ju KP kaznovala za njuno dezerterstvo. – Nekoč po vojni so pred poljsko cerkvijo naključno prišli skupaj Škerjanc, Tone Maček (brat famoznega Ivana Mačka) ter moj brat Karel. Ko je Škerjanc vprašal brata: »Kako pa kaj Janez?«, je Maček segel vmes in rekel: »Na mestu bi ga počil, če bi ga dobil.« Škerjanc pa na to: »Eh, meni je Janez rešil življenje.«

Drugi primer.

Bilo je najbrž v oktobru 1942, ko sem prejel od poveljnika fašistične čete v zaloški šoli vabilo, naj bi se čimprej zglasil pri njem. Ob obisku me je takoj presenetil z vprašanjem, če poznam Ivana Pangeršiča iz te okolice. Vojaška oblast ga je pripeljala iz internacije v Ljubljano in ga določila za talca. Pangešič je bil v širši okolici znan in tudi vpliven kot vodja krščanskosocialističnega sindikata v vevški papirnici, izmenično z Edvardom Reškom. Bil je član delegacije krščanskih socialistov (JSZ), ki so junija 1940 v Celju sklenili sodelovanje s komunisti. Fašistični poveljnik mi je na kratko navedel neke razloge za to italijansko odločitev, nato pa me vprašal za mnenje o Pangeršiču. Povedal sem, da Pangeršiča poznam že veliko let, da sem bil kot dijak celo tri leta član njegove krščansko usmerjene kulturne organizacije za delavce (Krekova mladina), katero je on dobro vodil, da sva tri leta skupaj igrala v tamburaškem zboru, da je z družino redno hodil v cerkev, da komunist NI! To navajam po spominu, verjetno sem omenil še kaj. Ker me je fašist precej pozorno poslušal, sem bolj proseče dodal: »Morda bi Pangešiču višja vojaška oblast prizanesla s smrtno kaznijo?« In precej v zadregi sem izrekel misel, da če ne gre drugače, naj bi ga poslala nazaj v internacijo. To se je tudi zgodilo. Po italijanskem zlomu se je Pangeršič vrnil domov. Morda je moj obisk pri fašističnemu poveljniku nekaj pripomogel, da ni bil ustreljen kot talec. – Tu moram zavrniti iz trte zvito trditev na str. 198 knjige Rdeči Zalog, da so v zaloški šoli zasliševali Pangeršiča »belogardisti Kranner, Hirschegger in Grum«. Zavračam tudi trditev, da je njegov oče na italijanski komandi zvedel, da ga »imajo v rokah domačini«. Pri obisku v zaloški šoli Pangeršiča sploh nisem videl. In ves čas sem imel vtis, da je njegova usoda že dokončno odločena. – Po vrnitvi je Pangeršič kmalu odšel na Gorenjsko, kjer ga je KP naslednje leto postavila za načelnika Narodne zaščite v jeseniškem okrožju. Padel je pod kroglami Nemcev pri Sv. Križu nad Jesenicami 4. febr. 1945.

Tretji primer.

Bilo je že na pomlad 1943. Spomnim se, da je bila že trda tema. Okoli pol osmih zvečer se je pred kaplanijo ustavil kmečki koleselj z enim vpreženim konjem ter voznik s spremljevalcem. Ta je prišel v kaplanijo prosit, da bi eden od obeh kaplanov prišel previdet bolnika v Zadobrovo. Kaplana sta bila takoj pripravljena, vendar je starejši Lamovšek rekel: »Ker bo kmalu policijska ura, bo eden od naju jutri zgodaj zjutraj prinesel bolniku evharistijo.« Kaplan Vukšinič pa je predlagal, da je to mogoče še sedaj zvečer ob spremstvu vaških stražarjev, saj smejo iti čez železnico pri postaji kadarkoli mimo italijanske straže. Res so kar hitro prišli štirje stražarji, ki so s puškami na ramah spremljali Vukšiniča z obhajilom. Čez kakšno poldrugo uro se je kaplan vrnil in povedal, da je bila vožnja tja in nazaj brez ovir. Drugo jutro smo zvedeli, da je bolnik proti jutru umrl. – Po vojni je komunistična propaganda ta dogodek zmaličila tako, da so v Polju videvali kaplana Vukšiniča, kako je skupaj z vaškimi stražarji vdiral k družinam, pri njih iskal propagandno gradivo za OF ter ljudem grozil. Danes 90-letni Vukšinič, dolgoletni župnik na kanadski fari v bližini znanega kanala Welland za dviganje in spuščanje ladij, uživa svoj pokoj v slovenskem starostnem domu Lipa v Torontu.

Nagovor na predstavitveni konferenci

Zaveza
Številka 50

Tamara Griesser-Pečar

29 septembra 2003

Pri založbi Böhlau na Dunaju je izšlo delo slovenske zgodovinarke
dr. Tamare Griesser-Pečar z naslovom Das zerrissene Volk, Slowenien 1941–1946, Okkupation, Kollaboration, Bürgerkrieg, Revolution / Razdvojeni narod, Slovenija v letih 1941–1946, Okupacija, Kolaboracija, državljanska vojna, revolucija. Delo bo predvidoma prihodnjo pomlad izšlo tudi v slovenskem prevodu. Zaenkrat posredujemo našim bralcem nagovor, ki ga je imela avtorica 2. junija na dunajski univerzi pri predstavitvi svoje knjige strokovni in kulturni javnosti. Besedilo je prevedla Katarina Bogataj Gradišnik.

Spoštovani gospe in gospodje!

Zelo me veseli, da je moja knjiga že zaradi tematike med znanstveniki in v časopisju deležna tolikšne pozornosti, da sta se v tako velikem številu odzvali temu vabilu. In zahvaliti se moram Dunajski univerzi – predvsem predstojniku Inštituta za vzhodnoevropsko zgodovino, prof. Arnoldu Suppanu – kakor tudi založbi Böhlau – posebno gospodu dr. Rauchu, ki ni mogel priti sem, in gospe dr. Weiss, ki je tu navzoča – da je danes v tem okviru lahko predstavljena ta knjiga o Sloveniji iz vojnih let, okupacije, državljanske vojne in revolucije. Najlepša Vam hvala, gospod prof. Suppan, tudi za poznavalski uvod, ki smo ga pravkar poslušali. Zahvaljujem se za podporo Skladu za znanstveno raziskovanje. Predvsem pa bi rada tu takoj ob začetku izrekla svojo prav posebno zahvalo dr. Jožetu Berniku in gospe dr. Mariji Bernik, ki sta pričujočo raziskavo tako velikodušno podprla.

Slovenci – razdvojeni narod. Ta naslov sem izbrala, spoštovani gospe in gospodje, ne le zato, ker ima razdvojenost pri majhnem narodu nujno večjo težo kakor pri kakem velikem, ampak tudi zato, ker so razprtije in boleče napetosti med slovenskim prebivalstvom izbruhnile ravno v času, v katerem bi bila složnost in skupno delovanje posebno potrebna – namreč v času pod zasedbo tujih surovih diktatur – nemške in italijanske. Posebnega pomena pa je ta razdvojenost tudi zavoljo tega, ker so iz nje vzniknile usodne posledice, ki so deželo zaznamovale še za nadaljnjih petdeset let in ki v marsikaterem pogledu učinkujejo še danes. Če se ozremo na leta od 1941 do 1946, se razcepljenosti in razpoke niso zarezale samo skozi družbo, temveč tudi skozi ljudi same. Tu gre namreč za veliko Slovencev, ki so bili v tistih letih razklani v sebi samih med svojo notranjo nenaklonjenostjo do zasedbene oblasti, deloma tudi pripravljenostjo na aktiven odpor proti njej, in na drugi strani med okoliščino, da je organizirani upor v glavnem vodila politična sila, s katere cilji se v mnogočem nisi strinjal, ki pa je brezobzirno skušala uresničiti svoje lastne težnje po oblasti. Raven boja proti okupatorju je bila prekrita z ravnjo nekega drugega boja – boja za poznejšo obliko družbe in države. Bila je torej tudi državljanska vojna Slovencev proti Slovencem, ki se je začela tisti trenutek, ko so komunisti odporniška gibanja proti zasedbenim oblastem tako rekoč monopolizirali – z geslom: Kdor ni z nami, je zoper nas, kdor se ne podredi vodstvu tako imenovane narodne osvoboditve, je narodni izdajalec. V tem obrazcu za ljudi z drugačnim svetovnim nazorom, ki so iskali drugih proti v prihodnost, dostikrat tudi hoteli ubrati druge poti odpora, ni bilo prostora. Narodnoosvobodilne centrale, ki so jih obvladovali komunisti, so te ljudi preganjale s surovo silo – med vojno deloma s skrivnimi procesi in z divjimi likvidacijami brez obsodbe, po vojni z montiranimi procesi s številnimi ostrimi kaznimi s prisilnim delom v taboriščih in z usmrtitvami.

Figure 1. Tamara Griesser-Pečar

Razpoke, ki so tu zazijale – tako rekoč v duši slovenskega naroda – učinkujejo deloma še danes – v historičnem in političnem pogledu. V slovenskem narodu obstaja občutljivost posebne vrste, ki izvira iz tistih dni in otežuje notranji mir prav do danes. Da bi mogla tu z zgodovinskim delom prispevati k večji pravičnosti in razumevanju, je bil zame lahko le spodbuden motiv – pri znanstvenem delu samem pa je dovoljeno edinole ugotavljanje stvarnosti – snovi sem se morala lotevati nepristransko in odprto za rezultate. Upoštevati sem smela samo dokazljiva dejstva. V tem primeru je to pomenilo: Treba je bilo razgrniti obsežno mnogoterost tokov, motivov, pobud, organizacij in vidnih posameznih osebnosti tistega časa. Žal je komunistična Jugoslavija dopuščala le zelo enostransko prikazovanje zgodovine druge svetovne vojne in je tako imenovani narodnoosvobodilni boj predstavljala skoraj brez kritične presoje. Na meščansko opozicijo – na tradicionalne stranke, na krščanska gibanja, na Cerkev itn. – je bil udarjen pečat kolaboracije. Očitek kolaboracije je bil namreč učinkovit inštrument za preganjanje ljudi, ki so bili komunističnemu režimu nevšečni iz kakih drugih razlogov.

Kakor sem v tej knjigi poudarila že uvodoma, pričujoča raziskava nima pretenzij, da bi zgodovino tistega časa obnavljala in analizirala v celotnem obsegu. Šlo pa mi je za to, da bi prikazala mnogoštevilnost in mnogovrstnost organizacij, strank, zvez, vojaških in paravojaških enot kakor tudi obveščevalnih služb v Sloveniji, in s tem resničnosti ustrezno razširila pregled nad tedanjimi razmerami in dogajanji, da bi tako podala kolikor mogoče zvesto podobo bistva, ciljev in delovanja različnih družbenih in političnih sil tistega časa, kakor tudi odgovorila na vprašanje, kako je prišlo do nastanka in razvoja vsakokratnih grupacij in njihovih namer. Pri tem sem se osredinila predvsem na razmere in dogajanja znotraj slovenskega naroda in ne toliko na cilje in načine ravnanja zasedbenih oblasti, s katerimi se je doslej ukvarjalo že veliko zgodovinarjev.

Ugotovitve, pridobljene v tej knjigi, naj bi potem služile kot podlaga za presojo tistih sil – predvsem njihove legitimnosti – s stališča mednarodnega prava. Veseli me, da se je te naloge že lotil prof. Dieter Blumenwitz, redni profesor za mednarodno pravo na Univerzi v Würzburgu. Njegova raziskava bo izšla – tako je vsekakor predvideno – prav tako v zbirki »Študije o politiki in upravi«.

Vsekakor je mednarodnopravno nesporno, da je pomenila nemška, italijanska in madžarska zasedba najsevernejšega dela tedanje Jugoslavije kršitev določila Briand-Kellogovega pakta o prepovedi vojne, h kateremu je 27. avgusta 1928 pristopilo sprva 15, pozneje 60 držav (s Sovjetsko zvezo vred). V zvezi s tem je treba opozoriti na vojaške napade, na tujo upravo, na preseljevanje in pregon nekaterih skupin prebivalstva po zasedbenih oblasteh, na streljanje talcev, na koncentracijska taborišča, na prisilno mobilizacijo itn.; pri presoji vsega tega kot nadvse zavrženih, tako mednarodnopravno kakor tudi moralno nevzdržnih dejanj, tudi v Sloveniji ni kakih omembe vrednih nesoglasij. Toda medtem ko fašizem in nacionalsocializem kot totalitarni ideologiji in sistema po vsem svetu zadevata ob globoko zaničevanje, pa se početje komunistov, ki kršijo človekove pravice v deželah, ki so jih poprej zatirali, žal še danes marsikdaj obravnava kot manj obsojanja vredno, da, deloma celo kot povsem neprimerljivo s početjem fašistov in nacionalsocialistov.

V pričujoči raziskavi so prikazane strukture in razvoj dogodkov, ki so pripeljali do državljanske vojne v Sloveniji, pri tem pa je glavni poudarek na letih 1941 in 1942, ker so bili prav v teh prvih dveh letih vojne postavljeni temelji za nepomirljivi spor znotraj slovenskega naroda. Posebna pozornost pa je v tej raziskavi namenjena tudi koncu vojne, ko so komunisti končno prevzeli oblast. To delo razkriva, kako so komunistični oblastniki delovali, kako so ravnali z resnico in s človeškim dostojanstvom. Potemtakem, spoštovane gospe in gospodje, v letu 1945 ni bilo resnične »osvoboditve« Slovenije, ker se je osvoboditev iz ječe totalitarnega režima okupatorjev iztekla le v novo zasužnjenost drugega totalitarnega režima, vladavine komunistov. Osvobojena – in torej svobodna – je Slovenija šele od 25. junija 1991.

Med hudo zatiranimi Slovenci so se leta 1941 in v naslednjih letih razvila povsem različna stališča glede na to, kako se je treba odzvati na narodovo usodo in kakšno prihodnost naj bi izbrala Slovenija. Meščanske stranke – »Slovenska ljudska stranka«, liberalci in socialdemokrati – so zastopali legalistično stališče, se pravi, videli so se v kontinuiteti kraljevine Jugoslavije in so priznavali jugoslovansko vlado v eksilu z Dražo Mihajlovićem kot vrhovnim poveljnikom. Po osvoboditvi države izpod zasedbenih oblasti naj bi narod sam določil svojo vlado. Ali je bil nekdo privržen usmeritvi k temu cilju ali k tistemu partizanov – to je bila v slovenskih očeh hkrati odločitev med Londonom in Moskvo, čeprav se je na koncu, po sporazumu Tito – Šubašič l. 1944, tudi britanska vlada obrnila k Titu in partizanom.

Na drugi strani je nastala »Osvobodilna fronta«, obvladovana od komunistov, ki je neposredni boj proti zasedbeni vojski povezovala z bojem za revolucijo in novo (socialistično) ureditev. To stališče, pri katerem ni šlo le za spopad s tujo silo, temveč tudi za povsem novo družbeno ureditev, za katero si nikakor ni prizadevala večina ljudi, ampak naj bi se uveljavila s silo, je vojno naposled spremenilo v državljansko vojno. Komunisti so si prilastili izključno pravico do odporniškega gibanja – kot pravi odpor je veljalo samo tisto, kar je služilo njihovim namenom, drugače misleče so razglasili za izdajalce, proti katerim so dovoljena vsa sredstva – celo umor in strahovlada.

Kaj pa je komunističnim revolucionarjem podeljevalo legitimnost pri tem, ko so nastopali kot edini zakoniti varuhi reda in predstavniki »naroda«? Da naj bi to bili, je v slovenskem zgodovinopisju in publicistiki prav do danes obveljalo kot nekakšna dogma, ki je ni mogel nihče spodbijati, ne da bi v očeh javnosti sam zabredel v bližino izdajalca in (ali) fašista.

Po natančnem preudarku se pokaže: Nič ni komur koli – bodisi komunistu ali komu drugemu – dajalo pravice, da bi razglašal svoje predstave kot edino sprejemljivo pot. Še najprej bi utegnila kot legitimacijska podlaga za komunistični koncept veljati najbrž pravilna podmena, da razen komunističnih organizacij ni bilo nobene druge organizacije, ki bi bila zmožna delovati enako disciplinirano in pripravljena uporabiti nasilje. Vendar bi bila tedaj nujno potrebna pluralistična usmerjenost te organizacije z več strpnosti do drugače mislečih. Tako se je vsekakor dogajalo, da so se v Sloveniji komunistične organizacije prav pogosto spopadale bolj z domnevno izdajalskimi rojaki kakor z zasedbenimi oblastmi. Zato pač tudi ni naključje, da so partizani komaj kdaj ubili kakega nacista ali fašista na zelo odgovornem položaju, so pa pomorili nič koliko znanih Slovencev. Težava pri presoji zasedbenega časa v Sloveniji je v dejstvu, da tu ni šlo le za boj zatiranih Slovencev zoper tuje zatiralce, ampak istočasno za boj revolucionarnih Slovencev zoper meščanske Slovence z računom na povojni čas. Zato tudi na vprašanje o izdaji in kolaboraciji ni mogoče odgovoriti tako preprosto, kakor to delata komunistično zgodovinopisje in publicistika, ko zanju razen komunističnega ne obstaja noben drug pošten odpor.

Slovenija v času okupacije 1941–1945

Kaj pa je pravzaprav sploh bila ta Slovenija?

Dravsko banovino, kakor se je dežela imenovala v kraljevini Jugoslaviji, so takoj po napadu Hitlerjeve Nemčije na Jugoslavijo 6. aprila 1941 zasedle tri sile: Nemčija, Italija in Madžarska. Največji del slovenskega ozemlja so zasedli Nemci – Spodnjo Štajersko, Mežiško dolino, Gorenjsko, Zasavje – medtem ko so Italijani okupirali Ljubljano, Notranjsko, Dolenjsko, Belo krajino. Madžari so zasedli majhen del: namreč Prekmurje na severovzhodu.

a) Na ozemlju pod nemško zasedbo so takoj vpeljali ostre ukrepe zatiranja – in predvsem tudi take za popolno germanizacijo dežele. Slovenske kulturne organizacije, slovenska književnost kakor tudi slovenske šole niso smele več obstajati, raba slovenskega jezika je bila prepovedana, tudi po cerkvah. Sprožil se je val deportacij slovenskega prebivalstva – pregnanih je bilo kakih 80.000 ljudi. Okrog 17.000 se jih je izognilo pregonu s pobegom na področje, ki so ga zasedli Italijani.

b) Na ozemlju pod italijansko zasedbo, v t. i. »Ljubljanski pokrajini« (Provincia di Lubiana), je slovenska kultura – šole, izobraževalne ustanove – lahko obstajala še naprej, Cerkev je lahko delovala še naprej. Čeprav je vladalo strogo zatiranje, predvsem v poznejšem poteku okupacije.

V teku vojne so tako nemški kakor tudi italijanski okupatorji vedno znova jemali talce iz vrst civilnega prebivalstva in jih vsakokrat veliko usmrtili. To je bilo v ostrem nasprotju z mednarodnimi konvencijami, še posebno s Haaškim dogovorom iz l. 1907. Sodniki na Nürnberškem procesu so imeli pozneje v rokah veliko dokumentov o takih kršitvah mednarodnega prava s strani Nemcev in Italijanov.

c) Tako kakor Nemci na Štajerskem in na Gorenjskem so tudi Madžari zanikovali obstoj slovenskega naroda. Slovenci v Prekmurju po madžarski interpretaciji niso bili Slovenci, temveč »Vendi«. Vse krajevne table in javne napise so odstranili in jih zamenjali z madžarskimi, priimke so madžarizirali. Uradi, izobraževalne ustanove in šole so morale svoje slovenske knjige oddati, in te so bile nato sežgane. Vsa slovenska društva so bila razpuščena.

Slovenska gibanja: odporniško gibanje in državljanska vojna

Ker Slovenci na Štajerskem in Gorenjskem pod nemško zasedbo niso imeli prav nobene možnosti, da bi se publicistično ali sicer politično in kulturno izražali, je zdaj čisto naravno prevzela vlogo vodilnega središča za slovenski narod »Ljubljanska pokrajina«. Nasploh so zdaj prihajala vsa relevantna gibanja Slovencev odtod – dokler niso Nemci po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 zasedli tudi tega ozemlja. Razvoj odporniškega gibanja v različnih taborih kakor tudi živahni razmah komunistov, ustanovitev »Osvobodilne fronte« (OF) kakor tudi Varnostnoobveščevalne službe (VOS), in naposled mnoge čezmejne aktivnosti, tudi tihotapljenje orožja čez meje mesta Ljubljane, obkrožene z bodečo žico, vse to pod nemško zasedbo ne bi bilo mogoče.

Že prav od začetka so se razvile ilegalne organizacije, tako v taboru, ki so ga obvladovali komunisti, kakor tudi v meščanskem in kralju zvestem taboru. Do združitve različnih gibanj pa vendarle ni prišlo, ker je že 16. septembra 1941 Vrhovni plenum komunistično obvladovane OF sprejel nekaj sklepov, ki so onemogočili sodelovanje in na katerih so komunisti med drugim utemeljevali legitimnost svoje oblasti. Vrhovni plenum, ki se je preimenoval v »Slovenski narodnoosvobodilni odbor«, je monopoliziral odporniško gibanje. V skladu s tem je bil sleherni odpor zoper okupatorja zunaj »Osvobodilnega odbora« in partizanske vojske razglašen za narodu škodljiv in je bil krvavo kaznovan. OF ni imela od naroda nobenega pooblastila, da bi mogla govoriti in ravnati v njegovem imenu. Sicer pa v času vojne tudi ni bilo mogoče izpeljati kakih volitev ali referenduma. V Osvobodilni fronti ne najdemo strank, ki so se legitimirale pred vojno oziroma njihovih izvoljenih predstavnikov. Razen tega je bil izdan Zaščitni odlok, ki naj bi kaznoval narodne škodljivce in izdajalce, pri tem pa je postal izdajalec tudi vsakdo, ki je deloval proti okupatorju zunaj OF in partizanske vojske.

V Sloveniji je številčno zelo šibka Komunistična partija izkoristila enkratno priložnost, da je pozneje prišla na oblast. Ta priložnost se ji je ponudila z okupacijo. Član Politbiroja ZK KPJ Edvard Kardelj je že oktobra 1940 v Zagrebu napovedal, da bodo komunisti vodili oborožen odpor proti okupatorju samo tedaj, če se jim bo ponudila priložnost, da izpeljejo revolucijo.

Komunistična partija je konec avgusta ustanovila Varnostnoobveščevalno službo (VOS), ki je bila odgovorna izključno partiji in ki je imela nalogo, da opravlja kaznovanje, kakršno je predvideval Zaščitni odlok. Začelo se je v Ljubljani, kjer so bili tako imenovani izdajalci »usmrčeni« na cesti, pa tudi na domu. V resnici je šlo praviloma za narodno zavedne Slovence, ki so bili prepričani protikomunisti. In nadaljevalo se je v podeželski regiji Ljubljanske pokrajine. Spomladi l. 1942 – malo pred italijansko ofenzivo (15. julija) – se je nasilje stopnjevalo. Komunistična varnostna služba VOS je skušala neusmiljeno odstraniti vse, ki bi utegnili biti zmožni ogroziti organizacijo Osvobodilne fronte in od komunistov vodeno narodnoosvobodilno gibanje, ali pa tudi samo načeti njen samozvani monopol pri zastopanju odporniškega gibanja.

Leta 1942 so bili partizani že dobro organizirani. Še naprej so nadaljevali taktiko, začeto že l. 1941, tako da so s posameznimi akcijami – zlasti z napadi in sabotažami – prizadejali italijansko zasedbeno oblast in se potem ob nevarnosti umaknili. S tem so pri Italijanih izzvali neusmiljene povračilne ukrepe, pogostna maščevalna dejanja, ob katerih je moralo največ pretrpeti nedolžno podeželsko prebivalstvo. Slovenci, ki se niso mogli navdušiti za OF, velikokrat tudi taki, ki so bili čisto nepolitični in so hoteli zgolj živeti v relativnem miru, so bili tako hudo stiskani od dveh strani. Z ene strani so prihajali partizani, zaplenili živila in živino, se maščevali nad posamezniki, včasih pa tudi nad celimi družinami, ki so jih šteli za sovražne ali pa vsaj nedejavne ali premalo dejavne proti zasedbeni oblasti, na drugi strani pa je italijanski okupator uganjal nasilje nad prav istimi vasmi in istimi družinami, ker so domnevno podpirale partizane ali pa jih vsaj niso izdale. Cele vasi so bile požgane, veliko ljudi odpeljanih v taborišča ali pri priči pobitih, marsikdaj so bile iztrebljene cele družine.

Zaradi italijanskega in partizanskega zatiranja so se od pomladi 1942 naprej v raznih naseljih spontano – in edinole z namenom samoobrambe – ustanavljale vaške straže. Te so se naposled čutile prisiljene, da sprejmejo orožje iz rok italijanskih okupatorjev. Komunistični teror nad podeželskim prebivalstvom je namreč postajal čedalje bolj neznosen. Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 se je zgodilo eno največjih hudodelstev v Sloveniji za časa vojne. Po padcu Grčaric in Turjaka je »ljudska oblast« uprizorila v Kočevju prvi politični montirani proces in izrekla 16 smrtnih obsodb. Za odrom pa je pobila še nekaj sto nasprotnikov, tudi ranjencev. To se je zgodilo, čeprav so tisti čas še potekala prizadevanja, da bi se vendarle dosegel sporazum med obema taboroma. Vaški stražarji, ki so se bili zbrali na Turjaku, so se pripravljali, da stopijo v ilegalo – proti nemškemu okupatorju.

Kot odgovor na dogodke v Kočevju in okolici je nato nastalo slovensko domobranstvo, katerega cilj je bil, bojevati se proti boljševizmu – s pomočjo Nemcev.

Mimo tega pa so obstajale tudi ilegalne organizacije, tako npr. različne legije in – tudi v Sloveniji – po številu šibka jugoslovanska vojska (četniki), katerih poveljnik je bil Draža Mihajlović, hkrati tudi minister jugoslovanske vlade v eksilu. Obveščevalne službe so vsaj še do jeseni 1944 oskrbovale vlado v eksilu in zaveznike s poročili iz zasedene dežele. Mnogi so bili zaradi tega aretirani in odpeljani v Dachau.

Predvojni slovenski politiki so nato poskusili sestaviti nacionalni politični odbor. Potem ko Narodni svet legalno ni mogel več obstajati in se ilegalno ni mogel uveljaviti, je bila l. 1942 osnovana Slovenska zaveza. Ko je po kapitulaciji Italije razpadla tudi ta, so zastopniki Slovenske ljudske stranke SLS in Jugoslovanske nacionalne stranke JNS, tako imenovanih »liberalcev« – ob pritegnitvi nekaterih socialistov – vnovič poskusili doseči sporazum in vzpostaviti narodno zastopstvo z lastno Slovensko narodno vojsko, SNV. Pogajanja so se začela spomladi 1944 v najstrožji tajnosti. Udeležencem je bilo čedalje bolj jasno, da morajo tudi zahodnim zaveznikom poslati razločne signale. Nato je nastala »Narodna izjava«, datirana z 29. oktobrom 1944, ki naj bi postavila nekaj smernic za povojno ureditev – temeljito socialno, gospodarsko preureditev države. Naposled je prišlo 3. maja 1945 v Ljubljani do oblikovanja Slovenske vlade. Vse enote, ki so se nahajale na tradicionalni strani, so bile včlenjene v Slovensko narodno vojsko.

Dilema Cerkve

V posebno problematičnem položaju se je znašlo vodstvo katoliške Cerkve v Sloveniji. Od začetka zasedbe dalje je skušala prebivalstvu pomagati toliko, da bi moglo kolikor je mogoče brez škode prebiti okupacijo. Osrednja cerkvena osebnost je bil škof dr. Gregorij Rožman, ki je pozneje, l. 1946, od komunističnega sodstva v odsotnosti obsojen na 18 let prisilnega dela. Rožman je bil prepričan, da je oborožen upor za tako majhen narod, kakor je slovenski, nesmiseln in brezupen, da bi veliko žrtev padlo zaman, vsekakor pa te ne bi bile v nikakršnem sorazmerju s kakim majhnim delnim uspehom, ki bi bil tu in tam mogoč. Dejansko razne nasilne uporniške dejavnosti (drugače kakor v odporniških gibanjih nekaterih drugih dežel) niso nič spremenile sile in moči zasedbene vojske, poznejši odhod okupatorjev in njihov popolni poraz nista imela nič opraviti s tistimi dejavnostmi na zasedenem ozemlju. Res, da ne kaže prezreti vrednosti, ki jo ima oborožen upor kot »signal« in simbol za samopotrditev zatiranih kakor tudi za odklonitev krivice, vendar ne sme ostati nezastavljeno vprašanje, v kakšnem razmerju je bilo to pozitivno učinkovanje signala z neizmernim trpljenjem civilnega prebivalstva, ki je bilo pri tem izzvano, ali je bilo mogoče v teh brezupnih okoliščinah prevzeti odgovornost za številne človeške žrtve, ki so bile s tem povzročene. Ali je upravičeno sprejeti odgovornost za silovite katastrofe med slovenskim prebivalstvom samo zato, da se postavi znamenje, da in celo zato, da se komunistično vodeni Osvobodilni fronti podari dober izhodiščni položaj za poznejšo oblast? To vprašanje si je zastavil škof in je nanj odgovoril z razločnim Ne.

Ko je na ulici izbruhnilo odkrito nasilje in je moralo veliko Slovencev umreti, prav pogosto umorjenih zavoljo domnevnega »izdajstva«, je izrazito protikomunistični škof ta dejanja čedalje glasneje obsojal. Izrecno je svaril pred »brezbožnim komunizmom«, opirajoč se na encikliko »Divini Redemptoris«. Vosovske »likvidacije« so bile s stališča katoliške morale docela nevzdržne. Rožman je bil prepričan, da bodo zavezniki kmalu premagali okupatorje. Komunisti pa da bi, če bi prišli na oblast, vladali še dolgo. Prepričan je bil, da je treba storiti vse, da bi bilo žrtev kolikor je le mogoče malo. Obenem je poskušal pri zasedbeni oblasti intervenirati za vse, ki so za to zaprosili, ne glede na njihovo politično prepričanje.

Sodbe in pokol po vojni

V nasprotju s pričakovanji tradicionalne strani se zahodni zavezniki spomladi 1945 niso izkrcali na Balkanu. Zaradi prodiranja partizanov sta se narodna vlada in slovenska narodna vojska večidel umaknili v britansko zasedbeno cono na Koroškem, tam so jih nastanili v vetrinjskem taborišču. Spremljalo jih je veliko civilistov. Britanci pa so slovenske domobrance izročili Titovim četam. Večina jih je končala, po vseh pravilih pomorjenih, v kraških jamah Slovenije. Pretežni del četnikov pa je odšel v Italijo in preživel.

Po tako imenovani »osvoboditvi« se je začelo obračunavanje komunistov z vsemi političnimi nasprotniki in z vsemi morebitnimi izviri nevarnosti za nove oblastnike. Preganjani so bili predstavniki tako imenovane »bele« in »plave garde«, ostanki nekdanjih političnih strank, člani Katoliške akcije, predstavniki Cerkve, sodelavci Intelligence Servicea, pa tudi kratko malo pripadniki premožnih slojev, zlasti podjetnikov. Vse, kar ni bilo vključeno v Osvobodilno fronto, je bilo sumljivo, preganjano in večidel postavljeno pred sodišče. Sumljiv je bil vsakdo, ki je kritično razmišljal o katerem koli področju tako imenovane ljudske oblasti. Ključno vlogo pri izvajanju »revolucionarne« strahovlade je imela OZNA, bolj znana pod imenom »Udba«. V najkrajšem času je spletla mrežo neformalnih sodelavcev, pri tem pa ji je za dosego ciljev prišlo prav vsako sredstvo.

Sodstvo je postalo, ustrezajoč strateškemu celostnemu konceptu, inštrument politike. Sledili so sodni procesi po zgledu »Kočevskega procesa«, izpeljanega v letu 1943, pri tem pa je bila posebno močno prizadeta Katoliška cerkev, ki je vse do preobrata l. 1990/1991 veljala za sovražnika št. 1 komunističnega režima.

Z agrarno reformo, sprejeto že l. 1945, je bila celotna veleposest razglašena za »ljudsko premoženje« – prav tako zemljiška posest bank, podjetij, delniških družb in drugih pravnih oseb, Cerkve, samostanov in verskih zavodov kakor tudi ustanov.

Komunistična partija Slovenije je izšla iz vojne kot edina omembe vredna politična sila. Celega pol stoletja je obvladovala Jugoslavijo, Slovenijo. Tisti čas je danes zgodovina. Vendar pa zgodovina, ki še v mnogih pogledih potrebuje osvetlitve in pravične razlage.

Zahvaljujem se Vam za pozornost in upam, da bo ukvarjanje s to knjigo sprožilo tudi rodovitno razpravo.

Izbrisani in zamolčani in še kaj

Zaveza
Številka 50

Blaža Cedilnik

29 septembra 2003

Predsednik državnega zbora Borut Pahor je izjavil, da bodo čim hitreje sprejeli zakon, ki bo izbrisanim »državljanom« popravil krivico, ki se jim je zgodila z izbrisom. Krasno. Vsem naenkrat! V paketu. Ne glede na to, zakaj niso uredili svojega statusa v takrat novo nastali državi Sloveniji. Takih, ki se jim je zares zgodila krivica, ker so morda skoraj ves čas živeli v Sloveniji in niso razumeli, kaj morajo storiti, je bore malo. Po moje jih lahko preštejemo na prste. Krivica se je zgodila Slovencem, ki so v kritičnem času živeli izven Slovenije in ki se še danes borijo z nepremostljivimi ovirami, da bi si pridobili državljanstvo. Pa zanje se tako nihče ne zmeni. Gre izključno za Neslovence, ki so se v skupni državi znašli na tem prostoru. Vsak od nas je poznal (pozna) koga, ki je vehementno zavračal kakršno koli urejanje novih dokumentov – saj ne bo nič iz tega, saj Slovenija ne more brez Jugoslavije, prej ali slej bo spet po starem – sicer so pa to govorili tudi naši vrli komsomolci, ki si danes lastijo vse zasluge za to, da imamo svojo državo. Tudi cela vrsta politikov in kako drugače znanih oseb je govorila tako, ampak to ni ovira, da ne bi danes zasedali visokih položajev v politiki, gospodarstvu itd. Naravnost gravža se mi, ko jih slišim govoriti, kaj vse »smo« že postorili v naši državi in kaj vse še »moramo«. Torej, izbrisani bodo ponovno vpisani v paketu, vsi naenkrat, s posebnim zakonom, tudi tisti, ki so špekulirali, ki so bili prepričani, da se bomo vrnili, vsi smrkavi in objokani, v Beograd. Nihče si ne upa govoriti o tem, koliko nas bo to stalo. Ali bolje: nihče noče govoriti o tem, koliko nas bo to stalo. Krivico je vendar treba popraviti. Denar tukaj ne igra nobene vloge. Prav.

Pri popravi krivic denar res ne sme biti najvažnejša stvar. Ampak, spet ta hudičevi ampak, torej, ampak, če bi bilo enako za vse, ki so se jim zgodile krivice na državnem nivoju. Mimogrede naj omenim ljudi, ki jih je Jazbinškov zakon o razprodaji stanovanj zatekel v stanovanjih, ki so bila vrnjena bivšim lastnikom, stanovanja, ki so bila nekoč nacionalizirana. Za te se ni nihče zmenil in se tudi ne bo. So imeli pač smolo. Tudi to se zgodi. Naj omenim še ljudi, ki so plačali stanovanja v Zbiljskem gaju. Ostali bodo praktično brez vsega, brez denarja in brez stanovanja. Nobene zaščite. Država se za to preprosto ne zmeni. So imeli pač smolo. Se zgodi. Kaj hočemo.

Takih skupin ljudi, ki se jim je zgodila velika krivica, ki jih je ali jih bo zaznamovala za vse življenje, je še veliko. Pa jih ne bom naštevala. Govorila bom o ljudeh, ki niso bili izbrisani iz nekakšnih registrov, ki niso izgubili samo državljanstva ali so bili finančno oškodovani, izgubili so vse. Bili so izbrisani z obličja zemlje, vzeli so jim življenje in čast in dobro ime. Bili so izbrisani dobesedno, bili so zamolčani, ni se smelo o njih govoriti, kot da jih nikoli ni bilo, kot da nikoli niso obstajali. To so med vojno in po vojni pobiti – ne pa usmrčeni, kot piše v zakonu o grobiščih. Govorim tudi o članih družin pobitih, ki so bili maltretirani in šikanirani in še zdaleč ne enakopravni državljani. Bili so manjvredni, državljani drugega razreda. Lahko so bili veseli, da so ostali živi. Najbolje bi storili, če bi se skrili v kakšno luknjo in se ne bi več prikazali na svetlo. Govorim tudi o tistih, ki sicer niso bili pobiti, so bili pa obsojeni na zapor ali prisilno delo v montiranih procesih. Teh ljudi se ni dalo rehabilitirati ali jim popraviti krivice v paketu. O, ne, to pa ne gre tako. Vsak posebej mora obnoviti proces. Komisija, ki dodeljuje status žrtve, dela neizmerno počasi. Kar se pa denarja tiče, uh, ves čas se govori o denarju, o denarju davkoplačevalcev, in odškodnine so sramotno nizke.

Spet pogrevam to, že tolikokrat prežvečeno zgodbo. Ja, saj je najbrž ne bi, če je ne bi prežvekovali tisti, ki so jo zakrivili, ali pa njihovi nasledniki in somišljeniki. Kar naprej se pojavljajo v medijih prispevki, ki žalijo in blatijo vse prej omenjene. Vedno znova in znova. Ob smrti Vinka Levstika, ki nas je vse, ki smo ga poznali, globoko prizadela, si drzne »zgodovinar« dr. Božo Repe napisati v osrednji časnik Delo nekakšen pamflet, ki žali pokojnika in vse domobrance in njihove svojce in prijatelje. Navaja celo vrsto polresnic in celo neresnic, kot je v odgovoru napisal Ivo Žajdela. Dodatek k tej žaljivki pa je prispeval Anton Podgornik, dipl. iur. Ta je med drugim zapisal: »Vprašanje, ki je mnogo bolj pereče in aktualno danes, pa je, kako bo demokratična Evropa gledala na poskuse rehabilitacije kolaboracije v Sloveniji, na organizacijo, kot je Nova Slovenska zaveza, ki je imela 5. aprila občni zbor v Ljubljani, in na vse farne plošče in spomenike slovenskemu domobranstvu, ki rastejo kot gobe po dežju. Najbolj eklatanten tak spomenik je na ljubljanskih Žalah, kjer so po abecednem redu navedena imena padlih domobrancev, med njimi pa posebej izstopata general Rupnik in Lovro Hacin, šef policije med vojno. Ta spomenik oz. farna plošča se predstavlja, da je postavljena v spomin osvoboditeljem slovenskega naroda!

Danes v Evropi oživljata tako neonacizem, ki se pojavlja v ekstremnih, agresivnih oblikah, kakor tudi italijanski neofašizem. Ali ni sramotno, da se sicer obrobno, vendar ne nepomembno postavlja ob bok s temi gibanji tudi neodomobranstvo?«

Grozljivo je, da ne uvidi, da predstavljajo imena na farnih spominskih ploščah dokaz zločina neizmernih razsežnosti, ki se je dogajal med vojno, ki je že sama po sebi dovolj grozljiva, še bolj ognjevito pa po njej. Posebej ga motijo spomeniki, ki stojijo na grobiščih. Pri tem pa ne opazi, da stojijo partizanski spomeniki prav na vsakem voglu. Če je česa kot gob po dežju, so to partizanski spomeniki in spomeniki revoluciji (ki je, menda, sploh ni bilo), ki so jih postavljali vsa leta po vojni in jih postavljajo še danes.

Toliko je bilo že izrečenega o tem, da pri nas ni bilo kolaboracije v takem smislu, kot v nekaterih evropskih državah, da pri nas ni bilo možno imeti več osvobodilnih gibanj hkrati, da so si komunisti predrznili izvajati revolucijo med okupacijo oziroma vojno, skratka, razmere v Sloveniji niso bile niti najmanj primerljive z nobeno drugo državo in zato se je tudi vse skupaj drugače odvijalo. Neverjetno je tudi, koliko sovraštva se je nakopičilo v ljudeh, ko so jih leta in desetletja pitali s »sveto NOB« in notranjimi sovražniki in izdajalci in kolaboranti v stilu: »Črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpada!«

Bog-ne-daj, da bi kdo tako pisal, ko bi umrl kakšen spomeničar ali graditelj države in revolucije in samoupravljanja. Vsi mediji, posebej pa še pisma bralcev bi bruhali takšen gnev, izrekli bi na tone psovk in žaljivk, da si tega skoraj ne znam predstavljati. Sama sem v zvezi z oddajo »pod preprogo«, v kateri je nastopila generalna državna tožilka Zdenka Cerar, gost je bil pa Tone Drobnič, napisala v bistvu samo to, da mu voditeljica ni pustila, da bi dokončal stavke, da bi zaokrožil misli, ki nam jih je hotel posredovati. Nekaj dni je zvonil telefon in prenašal zmerljivke in psovke, ki so mi jih namenili. Pisem sem dobila kot kakšna filmska diva, večina je bila grozilnih in žaljivih.

Sicer pa vse tako kaže, da naši vrli komsomolski voditelji ne znajo živeti in delati brez notranjega sovražnika. Nekoč sem že zapisala, da so pustili tistih nekaj domobrancev pri življenju zato, da bodo imeli ob vsakem trenutku na voljo dovolj notranjih sovražnikov. Tudi svojci pobitih so primerni za to reč. Institut notranjega sovražnika je očitno najbolj osnovna in najpomembnejša institucija v državi. Bila, je in bo, dokler bodo na oblasti dediči revolucije in samoupravljanja. Zato jo je treba gojiti in seveda še naprej vzgajati otroke v takem duhu. Taki šoli se reče nevtralna šola, šola brez ideologije. Madona santa benedetta, bi vzkliknila moja stara mama. Ja, seveda, RKC je tudi zelo primeren notranji sovražnik. Notranjih sovražnikov ni nikoli preveč.

Poleg notranjih sovražnikov so še afere, sama jih imenujem mine. Mine, katerih cilj je, da naredijo veliko prahu in prekrijejo resnične probleme in dvignejo prah, da se naredi megla, da se lahko tačas na hitro nekaj naredi, nekaj, kar ljudem ni povšečno ali kar jim bo zagrenilo življenje ali pa bo prineslo korist določenemu krogu tistih, ki so pri koritu. Temu so včasih rekli ribarjenje v kalnem. In res. Pozabili smo na SIB banko, pozabili na avion, pozabili na šlamastiko s čolnom, zdaj se pogovarjamo samo še o mizah. O operacijskih mizah v Kliničnem centru. O generalnem in strokovnem direktorju Kliničnega centra. Ki sta se očitno zelo okoristila z nakupom teh miz. Nekatere so še skoraj nove. Pa lahko bi jih menda dobila pol ceneje. To me spominja na kopijo švicarskega nožka, ki smo ga kupili v trgovini, kjer stane vse le 199 tolarjev. Na prvi, pa tudi na drugi pogled je nožek čisto enak kot švicarski. Celo logotip je zelo podoben. Ampak, ko ga začneš uporabljati, pa vidiš veliko razliko. Nič namreč ne deluje. Rezila ne režejo. Na njih bi lahko jahal na vrh Triglava, ne le na vrh Šmarne gore. Škarjice, pinceta in vse ostalo je popolnoma brez vrednosti. Blef. Izgled. Morda je s temi mizami tudi tako. Da so one pol cenejše na prvi in drugi pogled čisto enake, pri uporabi pa nastane razlika. Sicer pa nimam pojma. Pač nisem strokovnjak za mize. Očitno pa je, da hoče Keber ubiti več muh na en mah. Znebiti se dveh ljudi, ki sta mu trn v peti, pa jima je moral nekaj nastaviti, porihtati tisto zadevo s prostovoljnim zavarovanjem, potisniti prejšnje afere v pozabo, pa še kaj, česar se ta trenutek ne spomnim ali pa še nisem opazila, kaj se še pripravlja, da me bo nekoč lopnilo po butici.

Če kdo govori o udbomafiji, ga takoj proglasijo za paranoika. Če kdo govori o komunizmu in komunistih in komunistični mreži, ga takoj zatrejo, češ, da se ne zna vživeti v moderni čas, ko ni več komunizma in komunistov, ko je odvisen sam od sebe in ne more več dolžiti komunistov za vse težave in probleme, ki jih ima ali vidi okrog sebe. Proglasijo ga za cinika, ki mu je čas pobegnil in ga ni znal izkoristiti. En tak paranoik in cinik sem tudi sama. Saj se spomnite, kaj so mi včasih rekli kolegi v službi, ki so bili močno zagreti za demokratične prenove, ki jih je izvajala partija. Rekli so mi, da ne sledim času, da ga ne znam izkoristiti in podobno, ko sem imela kakšno cinično pripombo v zvezi z njihovim navdušenjem. Ko se je zadeva, karkoli je že bilo, izvedla in ni bila niti najmanj v skladu z njihovimi pričakovanji, so pa mrko gledali in rekli, da so imeli ciniki spet prav.
Žal.

Pa še pravljica za lahko noč: Prijatelj nas je obiskal na morju. Bil je ves razburjen in je govoril, da mu je pohajala sapa. Najnovejša novica! Vi ste na morju in sploh ne veste, kaj se dogaja. Kučan bo na naslednjih volitvah (če ne že prej) spet kandidiral za predsednika države! S krajšimi prekinitvami bo dosmrtni predsednik Slovenije! To mu omogoča ustava! Samo več kot dvakrat zaporedoma ne more biti izvoljen. Vmes mora biti vsaj enodnevna prekinitev. Potem je pa spet lahko dvakrat. In spet in spet. Kaj vem, kaj bi nam še natrosil ta naš prijatelj, če ga ne bi prekinili. Ja, ljuba duša! Kje si pa živel ves ta čas? To že vrabci čivkajo. Mislili smo, da ga ni človeka, ki tega ne bi vedel. Celo mediji so pisali in govorili o tem. A tako. Aja. Aha. A zato vi vedno, kadar vas en dan ni v Sloveniji, sprašujete, če je Kučan še vedno predsednik? Aha. Pa se mu je končno posvetilo. Nekateri imajo pač »dolgo lajtengo«.

Zakon o ukinitvi revolucije

Zaveza
Številka 50

Anton Drobnič

29 septembra 2003

Komunisti so že od vsega začetka imeli revolucijo tudi v Sloveniji za pravi in zadnji cilj svojega delovanja. Že leta 1938, daleč pred drugo svetovno vojno, so tudi sklenili, da bodo v bodoči vojni sodelovali samo v primeru, če bodo imeli možnost za izvedbo revolucije. Ko je kasneje res prišlo do vojne, so ocenili, da jim sovražna okupacija Slovenije daje najboljše možnosti za njihove namene. Zato so takoj začeli z revolucionarnim delovanjem in 16. septembra 1941 z zloglasnim odlokom Osvobodilne fronte o zaščiti naroda revolucionarno nasilje tudi javno ukazali in razglasili.

Revolucionarnemu nasilju so partizani že na začetku vojne peli slavo: Čez ves svet razpnite vešala, naš bog so rop, požig, umor … Revolucije niso samo častili in opevali, ampak so jo na najbolj krvav način tudi izvrševali. Na narodovem pogorišču, ki ga je povzročila sovražna okupacija, so pod zaščito okupatorjev sami pobili tisoče Slovencev, z namernim izzivanjem zločinskih okupatorjevih represalij pa odločilno sodelovali pri smrti množic talcev in internirancev, pri požigu stotin slovenskih vasi, šol in cerkev, pri uničenju slovenske kulture, premoženja in gospodarstva. Čez 70 tisoč Slovencev je bilo umorjenih zaradi revolucije, tisoči so bili zaprti in preganjani, ogromno je bilo oropanih vsega premoženja, nešteti tudi časti in spoštovanja. Vse to gorje so opravičevali z lažjo, da Slovenci nimajo nobene druge možnosti in da zato žrtve morajo biti. Svoje zasluge so merili s tem, koliko »žrtev so dali«, kar pomeni, koliko smrti so prinesli Slovencem, ne okupatorjem.

Figure 1. Revolucija pred državnim zborom

Z neznosnim ustrahovanjem in grozovitimi umori so partizani pri prebivalcih, poldrugo leto prepuščenih strahu in smrti, zbudili organiziran upor proti svojemu nasilju. Vendar komunisti od revolucije niso odstopili. Nasprotno, jeseni 1943 njihovo nasilje proti idejnim in političnim nasprotnikom ni samo doseglo novega vrha z množičnimi umori, ampak je bilo na še vedno slavljenem kočevskem zboru oktobra 1943 soglasno in v celoti odobreno za nazaj, za naprej pa ukazano kot najpomembnejša naloga vsega »osvobodilnega« delovanja. Po tem ukazu so ob koncu vojne izvedli slovenski holokavst nad tisoči neoboroženih Slovencev.

Po zmagi so revoluciji postavili nešteto spomenikov. Opevali so jo pesniki in povzdigovali pisatelji, slavili so jo učbeniki in učitelji. Ko so se nekateri spozabili in začeli resno jemati mit o NOB kot ljudski vstaji ter pozabljati na revolucijo, jih je Josip Broz – Tito, poosebljena revolucija, grobo postavil v resničnost, ko jim je zabrusil: Čas je, da se nehamo sprenevedati in govoriti nesmisle o spontani vstaji ljudstva. Vse je že mnogo let prej pripravila in organizirala Komunistična partija!

V Sloveniji je z mitom o NOB kot boju proti okupatorju enako grobo in jasno opravil pri Stalinu izšolani in za to najbolj pristojni revolucionar Mitja Ribičič – Čiro, namestnik Ivana Mačka – Matija, z besedami: Kdor ne razume, da je v NOB šlo za revolucijo, ta ne razume ničesar! In so hitro in dobro razumeli: Na najbolj častnem mestu v Ljubljani največjega spomenika niso postavili NOB, ampak revoluciji, največjega trga niso imenovali po NOB, ampak po revoluciji. Na spomenike so pisali: Tovarišem, padlim v revoluciji. Imeli smo ceste revolucije, muzeje revolucije, inštitute za zgodovino revolucije, izdajali so zbirko dokumentov revolucije, imeli smo vojake in heroje revolucije in mnogi so imeli – in še imajo – izredne pokojnine za revolucionarne zasluge. Revolucije so bila polna premnoga usta in glave, kamni in papirji, vsa Slovenija. Takšno stanje je končno dobilo tudi najvišjo pravno potrditev. Revolucija je bila vnesena v Ustavo SRS iz leta 1974, v kateri je dobila polno priznanje in status najvišjega družbenega in državnega počela ter temeljnega ustavnega načela, ki je moralo biti »podlaga in smer za razlago ustave in zakonov, kakor tudi za delovanje vseh in vsakogar«.

Revolucija je bila podlaga in smer za delovanje vseh in vsakogar, dokler je bila najvišja vrednota in si je to veljavo in najvišje mesto lahko zagotavljala sama s svojo totalitarno, državno in politično prisilo, z monopolom nad pravom in zgodovino. Ko pa se je komunistični državni in družbeni sistem zrušil sam vase in je bila vzpostavljena svoboda misli in besede, je tudi slovenska javnost zvedela za drugo, temno in zločinsko plat revolucije. Njena vseobvladujoča moč se je zgubila in njen slepeči blišč se je nenadoma spremenil v črno gmoto krvi in zločina, laži in groze. S padcem totalitarnega sistema in s premeno vodij proletariata v surove kapitaliste je revolucija postala breme tako za njene generale in vojake kot za njene številne uporabnike. Zatrobili so preplah, treba se je bilo rešiti.

Prva misel, ki se ponudi, da bi NOB ločili od revolucije, ni uporabna, saj so celo strokovnjaki revolucije, kot je profesor in politik dr. Ivan Kristan, povedali, da sta NOB in revolucija neločljiva celota, da gre torej za eno in isto stvar. Zato so najprej začeli zmanjševati njeno pomembnost, kasneje so o revoluciji najraje molčali, sedaj pa jo kar naravnost zanikajo. Celo poveljniki partizanskih enot, ki so zagrešile najhujše revolucionarno nasilje, kot sta Lado Ambrožič –Novljan ali Bojan Polak – Stjenka, se javno sprenevedajo, češ da med vojno niso nikoli slišali za revolucijo. Seveda dobro vedo, da ni pomembno, kaj so govorili in slišali, ampak samo to, kar so naredili. Naredili pa so nasilni družbeni in politični prevrat in vzpostavili totalitarno državo, katere smo se Slovenci osvobodili šele leta 1991 z novim oboroženim odporom.

Samo zanikanje ne more razbremeniti krivde tistih, ki so odgovorni za revolucionarno nasilje. Potrebno je bilo poiskati bolj učinkovit in obvezen način: Pravno veljavno je bilo treba določiti, da je med drugo svetovno vojno v Sloveniji bila samo vojna in nič drugega. Delno je bilo to doseženo že z drugimi vojnimi zakoni, zlasti z zakoni o vojnih invalidih, o žrtvah vojne in o vojnih veteranih. Najboljša priložnost za pravno odpravo revolucije v celoti in za popolno očiščenje NOB pa se je ponudila z zakonom o vojnih grobiščih, ki ga je Državni zbor sprejel junija 2003.

Z zakonom o vojnih grobiščih, katerega javno razglašeni namen je bil spoštljivo pokopati doslej zamolčane žrtve medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja, so stranke komunističnega nasledstva in njihovi zvesti služabniki v vladi in parlamentu enostavno določili, da žrtev revolucionarnega nasilja niti med vojno niti po vojni ni bilo. Seveda tega niso naredili odkrito z jasno besedo, ampak po preizkušeni revolucionarni praksi prikrito, zelo podobno kot so po vojni z zloglasnim 28. členom zakona o zaplembah mimogrede legalizirali vse umore idejnih in političnih nasprotnikov in jih spremenili v usmrtitve obsojenih oseb.

Po zakonu o vojnih grobiščih so bile med vojno samo žrtve »vojnih dogodkov«, katerim gredo »grobišča žrtev vojne« (2. člen). Žrtev revolucije zakon ne pozna, jih ne priznava in jim ne daje pravice do grobov. Tisoči med vojno umorjenih neoboroženih Slovencev so sedaj po zakonu zamolčani ali pa lažno prišteti k žrtvam vojnih dogodkov in jim je tako po zakonu vzeta njihova čast in istovetnost, saj je jasno, da umori celotnih družin, metanje mladoletnih fantov in deklet v brezna ali poboji vojnih ujetnikov niso vojni dogodki.

Prav tako po vojni desettisoči vojnih ujetnikov in njihovih civilnih spremljevalcev po zakonski določbi niso bili pobiti in zločinsko umorjeni, ampak so bili »po obsodbi ali po izvensodnem postopku usmrčeni od organov oblasti«. Beseda »usmrtiti« v slovenskem jeziku pomeni »izvršiti obsodbo na smrtno kazen«. Usmrtitev je torej zakonito dejanje, nič protipravnega, daleč vstran od zločina. Tisti, ki so po vojni pobijali, zato po zakonu o vojnih zločinih niso storili nobenega zločina, saj so samo legalno izvršili izrečeno smrtno kazen. Zakon sicer pove, da so bile te obsodbe »v nasprotju z načeli in pravili pravne države«. Izreči pravno napačno sodbo pa ni zločin, ampak samo pravna zmota. Pravno napako pa naj bi bilo pravno neukim komunističnim sodnikom nekako težko zameriti. Tako se brisanje zločina zapre: Zmotiti se pri izreku sodbe ni zločin, izvršiti izrečeno sodbo tudi ni zločin. Uzakonjeno je torej politkomisarsko pravo, ki nam ga je že maja 1990 povedal prof. dr. Ljubo Bavcon, da povojni poboji niso bili zločin, ampak samo justifikacija, izvršitev kazenskih obsodb.

Zakon o vojnih grobiščih je revolucijo in revolucionarno nasilje izbrisal tudi iz predpisanih besedil na vojnih grobiščih. Na grobiščih žrtev vojne iz 2. člena zakona je predpisano besedilo: »Umrli kot žrtve vojne«, na grobiščih žrtev vojne – po vojni usmrčenih oseb iz 3. člena zakona pa napis: »Žrtve vojne in povojnih usmrtitev« (16. člen). Iz napisov na grobiščih torej obiskovalci ne bodo zvedeli prav ničesar o revoluciji in njenem nasilju, o medvojnih in povojnih zločinskih pobojih. Po zakonu revolucije in revolucionarnih zločinov pač ni bilo. Prav tako zakon med prepovedanimi napisi na grobiščih ne omenja napisov, ki slavijo komunistično revolucionarno nasilje, ker takšnega nasilja zakon sploh ne pozna in ne priznava (16. člen).

Figure 2. V ustavo so zapisali »skupaj z narodi in narodnostmi Jugoslavije«, sedaj se pa delajo francoze

Z zakonom o vojnih grobiščih je torej vladajoča koalicija pravno ukinila revolucijo in komunistično nasilje, odpravila protipravnost in zločinskost medvojnih in povojnih pobojev, popolnoma oprala NOB vsakega madeža in vojne zločince vsake odgovornosti. Dejansko pa revolucionarno nasilje s tem ni bilo niti popravljeno in ne odpravljeno. Z brutalno in cinično uveljavitvijo zakona s preglasovanjem, kot je že pred časom svetoval nekdanji predsednik republike, se je revolucija samo izkazala in dokazala, izvršila novo nasilje nad pomorjenimi nasprotniki in njihovimi svojci, svoje žrtve z lažjo in prevaro ponovno zamolčala in jim odvzela še zadnjo čast in istovetnost, obenem pa pokopala zadnje upanje in priložnost za spravo in umiritev polstoletnega narodnega razdora.

Pred vstopom v Evropo so nasledniki komunistov in njihovi podporniki pokazali, da gredo lahko iz totalitarizma, da pa totalitarizem nikakor ne more iz njih. Pravno so revolucijo odpravili, dejansko so jo pripeljali do nove zmage. Pomorjenim nasprotnikom so pod geslom spoštljivega pokopa v nasprotju z ustavo in mednarodnimi konvencijami vzeli zadnjo čast in pravico do javnega groba. Laž in prevara, neomejeno bistvo komunizma, sta postali zakon.

Ni mogoče prezreti žalostnega dejstva, da je to prevaro dedičem komunizma omogočila stranka, ki se sklicuje na krščanstvo, stranka, ki je pravni naslednik nekdanje Slovenske ljudske stranke, organizatorke in nosilke upora proti revoluciji in polstoletnega demokratičnega odpora proti totalitarnemu sistemu. Pri tem sta najbolj sramotno vlogo odigrala prav najvišja predstavnika stranke: predsednik Franci But in vodja poslanske skupine SLS Janez Podobnik, ki sta vedela za neprimernost in nesprejemljivost zakona ter o tem tudi javno govorila, takoj nato pa sta glasovala za zakon. Ponovila se je žalostna zgodba krščanskih socialistov, ki so s svojim sodelovanjem in podporo zagotovili potrebno število in sprejemljivost komunistični manjšini, da je lahko izvedla revolucijo in vse njene zločine ter uvedla in izvajala totalitarno oblast. V nasprotju s spoznano resnico, svojim programom in tradicijo je SLS zavestno omogočila uzakoniti laž in prevaro ter nadaljevanje revolucionarnega nasilja in narodnega razdora. Tisti, ki so revolucijo nekoč povzdignili v najvišje ustavno načelo, so jo sedaj pravno ukinili, vedno zato, da ohranijo njene »pridobitve« in svoje privilegije.

Urednik in sodelavci stopijo pred bralce

Zaveza
Številka 50

Justin Stanovnik

29 septembra 2003

Slikarju Henriku Krnecu se zahvaljujemo za to, da je omogočil, da stopimo pred bralce takorekoč dvakrat

Če jih je pa zares že petdeset, potem pa je to jubilej. Jubilej je tuja beseda in pomeni v slovenščini vriskanje in veselje. Vriskali ne bomo, ker smo zato že prestari in časi niso taki, da bi se spodobilo, veseli pa smo in sicer zelo. Če bi nam kdo maja 1991, ko je izšla prva številka, napovedal, da jih bomo dočakali petdeset, bi rekli, da nam je pač zelo naklonjen. Začetek je bil res skromen. Prva številka je imela samo 16 strani. Potem pa se je začel vzpon. Neprestano je šlo gor in deseta številka je imela že štiriinosemdeset strani, dvajseta pa šestindevetdeset. Ta je tudi postavila štandard, ki še drži. V začetku pa je bilo res vse tako videti, da so mladi novinarji pri eni od publikacij, s katerimi so se tako imenovani prenovitelji skušali pritihotapiti v nove čase, zapisali: Ti starčki bodo spravili skupaj še eno številko ali dve, potem jih bo pa stisnilo. (Čisto lahko, da je to bilo Delo X. Z veseljem se zato spominjam nekega prizora iz naše bolniške sobe v Kliničnem centru. V kotu sobe leži bolnik, sicer zdravnik iz Maribora. Odloži časopis, malo počaka, potem pa pravi prav počasi: »Delo X je pa taki drek.« Lep stavek, sem pomislil, a na moj infarkt ne bi tako blažilno vplival, če ne bi bil povedan v tisti čudoviti mariborščini.)

V začetku ni bilo mišljeno, da bom jaz urednik. Rečeno je bilo, da bo vsako številko uredil drug. Potem pa je prišlo tako, da sem uredil »samo« še drugo in »samo« še tretjo, zatem pa je tisti »samo« odpadel in vsem, tudi meni, je bilo jasno, da sem notri.

Ni bilo lahko, a bi lahko bilo teže. Teže pa ni bilo zato, ker so vsi, ki sem jih povabil, rekli Da. In ko so enkrat rekli Da, so tudi oni bili notri. Lahko bi seveda šli ven, a so bili k sreči iz takega materiala, da se jim je zdelo, da tega ne smejo.

Nekateri so bili ljudje besede že prej. Ko je Nada Matičič prišla k Zavezi, je bila že priznana pisateljica. In Brane Senegačnik, ki je v Zavezi objavil nekaj svojih najboljših pesmi – tega mu res ne bomo nikoli pozabili – je bil že uveljavljen pesnik. Ivanka Kozlevčar pa nam je ponudila nekaj svojih mladostnih pesmi, ki so v marsikom vzbudile obžalovanje, da ni vztrajala na poti, na katero so jo vabile muze. Tudi za Vanjo Kržan smo vedeli, ko je začela objavljati v Zavezi, da piše v razne katoliške liste in glasila. Ostali pa s pisanjem nismo imeli nič.

Sam sem celo življenje učil. Ker je socializem slabo prenašal latinščino in grščino – in mene – sem učil trgovinske vajenke nemščino in angleščino. (»Kann ich der Dame einen Nagellack zeigen?« Spominjam se, kako so moje Dolenjke zapele zadnjo besedo: ze`i – gén. Kako jih ne bi imel rad?) Obenem pa sem ves čas upal, da bom v pokoju prevajal Platona. (Ko sedaj slišim, da je Platona skoraj vsega prevedel Gorazd Kocjančič, mi ne preostane drugega, kakor da priznam, godrnjaje, da Bog vselej vse prav stori. Gotovo je Kocjančič to bolje naredil, kot bi jaz.)

Velikonja, Drobnič in Maček pa so imeli s pisanjem toliko kakor jaz – se pravi nič. (Velikonja bi se sicer lahko nalepil na zgled, ki ga je imel v družini.) Maček, ki je svoje življenje preživel v Slovenijalesu, je svojo situacijo ujel v tole metaforo: »Kako bom jaz pisal, ki sem celo življenje dile štel?« A so vsi začeli pisati – in odkrili, da znajo. Še bolj in s še večjim navdušenjem pa so to odkrili bralci. To je bil poglavitni razlog, da smo v razmeroma kratkem času ugotovili, da je revija sprejeta.

Zelo važno je bilo tudi to, da se je urednik lahko popolnoma zanesel, da bodo besedila za vsako številko ob dogovorjenem času pripravljena. (Blaža Cedilnik, za katero sem prej pozabil povedati, da je, še preden je prišla k Zavezi, tudi napisala mnogo duhovitih dialogov in monologov, a nič na papir, vse v redki zrak, Blaža je svoj prispevek prinesla redno šele pet ali celo deset čez dvanajsto, vedno rahlo presenečena, da urednik ne izgubi ravnotežja.) Še veliko več – prav za prav največ – pa je bilo vredno to, da smo se vsi zavedeli, da smo omizje. Omizje je kraj, kamor vsak prinese svoj talent in ga da na mizo, da je tam za vse. To je seveda samo podoba za to, da smo vsi vedeli in da vsi vemo, h komu se lahko obrnemo ali za modrost ali za pamet ali za razumetje ali za naklonjenost ali za preprosto človeško pomoč. Omizje je več kot prijateljstvo. Omizje tvorijo ljudje, ki so nekaj zagledali. Mi pa imamo skupen spomin, ki je tako močan, da njegova gravitacija nikoli ne popusti.

Poleg tistih, ki so z rednimi prispevki zagotavljali izid vsake številke, pa so drugi za Zavezo občasno prebrali kako knjigo, kaj prevedli, kaj konkretnega raziskali, kaj premislili. Brez njih bi bila revija predvidljiva in monotona, a jih je preveč, da bi jih mogel imenovati in se jim zahvaliti. Ne dvomimo, da vedo, da smo jih veseli, in tudi sami so lahko veseli, da pomagajo, da gre naprej tako pomembno podjetje, kot je Zaveza.

Nekateri od tistih, ki jemljejo v roke Zavezo, jo najprej prelistajo zaradi lepih fotografij, za katere skrbita Mirko Kambič in Simon Dan. S Kambičem sva se poznala že davno nekoč – še v prejšnjem življenju – potem pa se dolga leta nisva srečavala, nazadnje pa naju je spet pripeljala skupaj Zaveza. Zaradi izbranih slik je Zaveza kot velika zračna hiša z mnogimi lepimi balkoni in okni.

Potem pa sta tu še dve skupini ljudi, brez katerih Zaveza ne bi mogla shajati. To so tisti, ki jo vsake tri mesece razpošljejo po Sloveniji, po Evropi in po daljnem svetu. Škoda, da vam jih ne morem predstaviti s fotografijo. Na fotografiji pa lahko vidite drugo skupino, ki pa ima ime. To so Ložarjevi, ki organizirajo prodajo Zaveze na Kočevskem Rogu, na Teharjah in drugod.

Posebej pa ne smem pozabiti na Družino – zelo bi si zameril, če bi pozabil – kjer nam Zavezo pripravijo za tisk. Tam je gospa Helena, ki je z domiselnimi predlogi rešila že marsikateri problem v zadovoljstvo urednika in bralcev.

Posebej se moram zahvaliti tudi bralcem za njihovo prijaznost in potrpežljivost. Naše gospe, ki se na NSZ ukvarjajo z računi, pravijo, da mogoče takih naročnikov nima nobena druga revija. Hvala in Bog vas živi! Vse!

Blaža Cedilnik

Vsako leto štiri številke Zaveze. To gre pravzaprav zelo počasi. Dve leti in pol za deset številk. To ne gre nikamor. Pa vendar. Prišli smo do petdesete številke. Saj skoraj ne morem verjeti, da jih je že toliko.

Včasih me kdo vpraša, kako sem pravzaprav prišla k Zavezi. Sicer je vse skupaj precej logično, saj je bil moj oče domobranec in se mi je zaradi tega »izvirnega greha« življenje precej zakompliciralo, da se ne izrazim, bi rekla moja stara mama. Ampak o tem sem že pisala. Moja mama mi o tem ni skoraj nič pravila, ne meni, ne sestri, ker naju ni hotela s tem obremenjevati, ker je že sama imela kup problemov na ta račun. Celo zelo se je trudila, da bi pozabila in, žal, ji je to v veliki meri uspelo, da sva v poznejših letih le stežka kaj izvlekli iz nje. Sem pa že kot majhen otrok ugotovila, da nima smisla spraševati, ker ne dobim odgovora. Zato sem skrbno poslušala, kar so se odrasli pogovarjali, posebej tisto, kar so govorili šepetaje. Česar nisem razumela, sem si skrbno zapomnila, ker bom razumela kasneje, ko bom odrasla, saj so mi vedno, kadar sem kaj vprašala, odgovorili, da tega ne bom razumela, ker sem še premajhna. In tako se je v moji glavi nabralo cel kup reči, ki so se počasi zlagale v mozaik, ki se je čedalje bolj izpolnjeval.

Ko se je začelo govoriti o povojnih pobojih, ko so si ljudje počasi upali kaj reči o tem na glas, sem skušala najti moža (pisal se je Pleško), ki je stanoval v bližini, kjer smo takrat stanovali in so ga kot mladoletnega izpustili domov iz Teharij. Takrat se je oglasil pri nas in je rekel moji mami, da ji lahko pove, kaj se je zgodilo z njenim možem, mojim očetom. Mama ga je skoraj napodila in rekla, da noče nič slišati. Stara mama ji je večkrat rekla češ, pa bi vseeno šla k njemu, boš vsaj vedela, kako je z njim. Mama je takrat vedno zavpila in rekla, da noče ničesar slišati. Meni ga pa potem tudi ni uspelo najti; najbrž sem bila premalo odločna, malo sem se bala hoditi okoli popolnoma tujih ljudi in jih spraševati, če poznajo nekoga, ki se piše Pleško in je bil kot mladoleten domobranec izpuščen iz Teharij.

Ko je izšla prva Bela knjiga, je bratranec iz Argentine sošolcu plačal karto, da se je odpeljal tja in si knjigo ogledal. Šele takrat je izvedel, da je imel dva brata, ki sta bila ubita po vojni. Ko mi je pripovedoval, kako ga je to pretreslo, sem ga vprašala, če je pogledal za mojega očeta. Rekel je, da je bil tako zmeden, da se ni spomnil, da bi pogledal še za koga drugega. Vendar, kot sem ugotovila kasneje, mojega očeta ni ne v prvi ne v drugi Beli knjigi. Tudi v nobeni knjigi, ki so izšle pri nas na to temo, ni bil omenjen. Njegovo ime sem našla šele v knjižici »Spomini na težke dni«, Janeza Zdešarja. S pomočjo te knjižice sem potem našla nekaj ljudi, s katerimi se še sedaj družim v tem našem društvu.

Med najbolj »razvpitimi« in »zakrknjenimi« domobranci je bil takrat Tine Velikonja, zato sem ga poiskala in obiskala. Povedal mi je in narisal, kako je bilo v Teharjah in tudi to, da pripravljajo ustanovitev društva, in če želim, mi bo poslal vabilo na ustanovni zbor. Na ta zbor sem prišla rahlo v dvomih. Bala sem se, da bo vse skupaj nekakšna jamrarija in sem sklenila, da v tem primeru pač izginem, naj se gredo sami, če se hočejo. Pa sem bila prijetno presenečena. Bili so sami vitalni in odločni ljudje, ki so se zbrali z namenom, da iščejo resnico, ki je bila dolga leta zamolčana. In tako sem se našla tu, ker sem ugotovila, da tudi novo nastajajoce stranke, stranke slovenske pomladi, sklepajo kompromise na račun
resnice.

Seveda pa jaz ne bi bila jaz, če se ne bi na vsakem srečanju oglasila in »pregrizovala« besede, ki so bile izrečene v govorih. In imela sem kup idej. Ena je bila izlet »po poteh vrnjenih domobrancev«, ki je lepo zaživela, druga pa je »klub«, kjer bi se zbirali in se pogovarjali o tistih dneh in o današnjem času. V novih prostorih društva bi bilo to sedaj izvedljivo, vendar očitno ni nikogar, ki bi organiziral, sama pa sedaj nikakor nimam časa za to. Sicer se dogajajo posamezni sestanki in manjša srečanja, ampak to ni to, kar sem imela in imam še sedaj v mislih. Pa naj se vrnem k »pregrizovanju« besed. Ob neki taki priliki mi je Justin Stanovnik dejal, naj bi kaj napisala za Zavezo. To je bilo skoraj tako, kot bi tiščal žabo v lužo. Še isti dan sem se spravila k pisanju in od takrat sem redna sodelavka revije. Posebno spodbudo mi dajejo pisma pohvale, ki mi dokazujejo, da je moje pisanje doseglo svoj cilj. Res, da me je včasih treba malo »pocukati«, ampak vedno imam že več stvari napol napisanih in moram samo pošteno sesti zraven, da dobi zadeva rep in glavo in da ni vse skupaj ena velika kolobocija. Kajti vse, kar se dogaja v naši ljubi Sloveniji, je, žal, ena sama velika kolobocija. Zato mi snovi ne zmanjka. Malo pogledam naokrog, prelistam časopise, poslušam radio, pogledam televizijo, pa me že prime »sveta jeza«, kot bi rekla moja stara mama, in že se mi utrinjajo misli, pravzaprav kar lijejo kot potok, da mi ne uspe vsega napisati. Lahko rečem, da mi je pisanje za Zavezo poseben užitek in mi je žal, da sem vedno v časovni stiski. Morda bo pa kdaj bolje.
Kaj se ve.

Anton Drobnič

Že ob pripravah za ustanovitev Nove slovenske zaveze je bilo dogovorjeno, da bo društvo izdajalo svoje glasilo z imenom Zaveza. Res je spomladi 1991 med člani že bil droben zvezek prve številke. Nasprotniki so napovedali, da bo druga številka zadnja. Pa ni bilo tako, revija se je od prvotnih šestnajstih strani kmalu močno povečala in sedaj je pred nami že 50. zvezek, nad sto strani zanimivega branja.

Od začetka je bilo jasno, da sodelavcev ne bo na pretek in da bomo morali večino napisa-
ti kar sami. Meni je bila po skupni odločitvi naložena dolžnost in čast, da sem napisal uvodnik v prvo številko revije. Kasneje sem bolj redko sodeloval in šele po koncu mojega mandata na državnem tožilstvu sem od 31. zvezka naprej postal bolj reden sodelavec.

V omenjenem uvodniku z naslovom »Slovenska zaveza«, objavljenem spomladi 1991 v prvi številki revije, sem zapisal kratek pregled dogodkov po okupaciji Slovenije in opis partizanskega nasilja, ki je vzbudilo oborožen odpor, slovensko vstajo proti revoluciji in privedlo do ustanovitve demokratične Slovenske zaveze, katere vrednote in častno preteklost naj osvetli in nadaljuje Nova Slovenska zaveza. Tedaj sem že nekaj mesecev bil na položaju republiškega javnega tožilca in ta uvodnik je skupaj z mojim članstvom v NSZ vzbudil novo ogorčenje pri dedičih revolucije in sovražnikih demokratičnih sprememb, ki so od vsega začetka nasprotovali imenovanju nekdanjega domobranca na to mesto, dotlej dostopno samo najbolj zaupnim in zvestim revolucionarjem, kasneje pa vse do konca mandata neprestano zahtevali mojo odstavitev. V tej gonji sovraštva so se zlasti izkazali pristaši borčevskih organizacij, ki so v delovanju NSZ in v vsebini njenega glasila videli veliko nevarnost za svoje tedaj še nedotaknjene mite o NOB in za svoj monopol nad pisanjem zgodovine. Zato so, sklicujoč se na moj opisani naglavni greh zoper revolucijo, v najbolj kritičnem trenutku slovenske zgodovine, nekaj dni pred osamosvojitvijo junija 1991, s prvim podpisnikom Milanom Kučanom, predsednikom predsedstva republike in desetinami drugih najvišjih državnih in političnih funkcionarjev na čelu začeli javno gonjo z zbiranjem podpisov za mojo odstavitev. S pravimi boljševiškimi metodami so jih zbrali nekaj deset tisoč, vendar jim odstavitev niti tedaj niti kasneje ni uspela.

Po podpisu borčevske zahteve je Milan Kučan tudi pred tujimi časnikarji brez sramu govoril, da sem bil sodelavec nacizma. Za to laž se ni nikoli niti z besedo opravičil. Zato z njim nisem nikoli hotel imeti nobenih stikov, ne zasebnih in ne uradnih, on pa je s komunistično gonjo proti meni nadaljeval do konca in napisal še dve zahtevi vladi in parlamentu, naj me odstavijo. Naj k temu povem še to: Ob moji sedemdesetletnici mi je eden od vrhovnih državnih tožilcev na nekem sestanku rekel, da je običaj in naj pričakujem, da bom spričo okrogle obletnice in bližnjega konca mandata kot prvi generalni državni tožilec Republike Slovenije od predsednika republike kmalu prejel državno odlikovanje. Odgovoril sem mu, da s tem ne bo nič, ker sem od predsednika Milana Kučana že prejel visoko priznanje. Na močno dvomljivo začudenje vseh, sem jim pojasnil, da je komunistični predsednik republike poleg drugega zoper mene napisal kar tri javne zahteve za odstavitev, mi torej kot idejnemu in političnemu nasprotniku izkazal takšno priznanje in javno pozornost, s kakršno se lahko pohvali redko kakšen nekomunističen Slovenec. Niso se smejali.

Zaradi takšnih dramatičnih posledic sem najbolj zadovoljen prav s tem uvodnikom. Ob njem se je pokazalo, da se dediči in zagovorniki zločinske revolucije zapisov v Zavezi bojijo, ker razganjajo njihovo meglo in krajšajo pot k resnici. Mojemu zapisu nesorazmerno divji odpor nasprotnikov je bil zato klic in spodbuda k novim člankom in zapisom. Zaradi nerazumnega ogorčenja in laži, ki jih je to ogorčenje rdečih brigadirjev množično izdelovalo, jih v času tožilskega mandata nisem hotel izzivati s svojim imenom, ampak samo z vsebino člankov. Moji kasnejši občasni prispevki so bili zato objavljeni z izposojenimi ali izmišljenimi imeni. Čeprav so bili nekateri mnogo ostrejši kot prvi uvodnik, ni nobeden več vzbudil takšnega odpora in ogorčenja. Potrdila se je stara boljševiška miselnost: Ni pomembno, kaj, ampak kdo kaj reče ali dela. Partizanski množični poboji so dobro delo, samoobramba vaških straž je vojni zločin!

Moje kasnejše pisanje v Zavezo je bilo včasih odziv na sedanje dogodke, pogosto pa kar nadaljevanje in podrobna obdelava misli, zapisanih v prvem uvodniku. V tistem uvodniku namreč tudi danes razen kakšne besede ne bi črtal ali spremenil nobene takrat zapisane misli, čeprav je od tedaj minilo že dvanajst let in sem v tem času vse večkrat preučil, premlel in razčlenil. To je zame vzpodbuda, da še naprej pišem o naši nerešeni preteklosti, nemočni in zmedeni sedanjosti ter nezanesljivi prihodnosti.

Zaveza je v Sloveniji redko tiskano glasilo, ki na ta vprašanja skuša odgovarjati dosledno s stališča človekovih in narodnih koristi, varovanja njegovega obstoja in njegove kulture, s stališča varovanja temeljnih človekovih pravic in brez ozira na strankarske politične ali premoženjske koristi in namene. Prednost te revije je tudi to, da je v njej mogoče opisovati revolucijo in odpor proti revoluciji ter sedanja razmerja zaradi revolucije s pravim jezikom, ki ni zastrupljen z blodnim besednjakom revolucionarjev in njihovimi miti ali z modnim jecljanjem njihovih sedanjih prilizovalcev, česar so polna mnoga druga glasila. V Zavezi so stvari imenovane s pravimi imeni, cenjene po trajnih merilih in zapisane z jasnimi stavki. Drugačnost te revije je očitna in privlačna. Zato se je v njej prijetno oglašati.

Revija je že doslej opravila veliko delo, ki ga drugače ne bi opravil nihče. V njej je zbranih ogromno podatkov in izjav o dogajanju med revolucijo in po njej, zapisane so analize in stališča k sedanjim družbenim in političnim dogodkom, številna strokovna mnenja, ki zadevajo narodni razdor, kulturni prikazi in še mnogo drugega. Zato je Zaveza že sedaj in bo še bolj kasneje dobro in zanesljivo skladišče podatkov in pogledov tudi za zgodovinarje, politike in druge, ki jim je mar naša preteklost, sedanjost in prihodnost. Na tej poti ji želim še mnogo let!

Mirko Kambič

Trčimo s kozarci! Čast jubilejni petdeseti številki Zaveze! S prvo številko ni imela nobenega jamstva za dolgo in uspešno življenjsko pot. Z veseljem smemo čestitati odločnemu uredništvu in vsem, ki imajo zasluge za naš jubilej. Revija ni le preteklost z bogato vsebino. Pisana beseda, razmnožena v lepi nakladi, pomeni jamstvo za prihodnjost. Zaveza je zakladnica resnice o usodnih dogodkih slovenske preteklosti, ki smo jo nekateri neposredno doživljali. Predvsem je Zaveza vračala številnim žrtvam njihova imena in dolžno čast. Odkrivala je neznana in zavestno prikrita dejstva, prispevala k resnici in celostni podobi krutega obdobja slovenske zgodovine. Besede so prešle v pomembna dejanja z otipljivimi ploščami imen žrtev vojne in revolucije, ki je želela zabrisati in celo onečastiti svoje nasprotnike.

Hranim vse dosedanje številke Zaveze in občasno jih znova pregledujem in prebiram. S pisano besedo sem prispeval le nekaj malega, zato pa toliko več s slikami. Uredniku Justinu sem hvaležen, da je med besedila skrbno uvrščal ilustracije in fotografije. Globoko povedni so posebno družinski portreti, prevzamejo nas tudi obrazi posameznikov, otrok, fantov in mož, deklet in žena. Kot bi nam bili šele s sliko resnično navzoči. Svojo sončno mikavnost pa imajo slikovne priloge, ki prebudijo iskrico duha in pospešijo utrip srca. Zaveza naj bo tudi vnaprej pobuda za trdno samozavest, za optimizem in dobro medsebojno povezanost!

Ivanka Kozlevčar

Ob osamosvojitvi smo bili zaradi uresničitve tako rekoč stoletnih pričakovanj v večini v privzdignjenem razpoloženju in za svojo domovino bi bili pripravljeni marsikaj potrpeti, samo da bi se v njej res vsi počutili doma. Ljudje, ki so zaradi komunistične revolucije med vojno in po vojni izgubili svoje ljudi, premoženje, družbeni položaj, dom, domovino in so bili ves povojni čas prikazovani kot izdajalci in kolaboranti, tako rekoč neljudje, so pričakovali neko zadoščenje, morda še najbolj moralno, vrnitev časti, ki jim je pripadala. Pričakovali so možnost, da bi tudi v domovini lahko povedali, zakaj so se tako odločali, kot so se, predstavili svoje videnje in izkušnje dogodkov in postavili vprašanje, kje so fantje in ljudje sploh, ki so med vojno in po vojni izginili. Zaveza je bila v tem času prvo glasilo v domovini, ki je bilo namenjeno predvsem tem vprašanjem, ki so zanimala tudi mene.

Sama sem medvojni in povojni čas močno doživljala, čeprav sem bila vsaj med vojno še otrok. V normalnih okoliščinah bi najbrž mnogo tega pozabila, ker pa smo morali molčati in ker tedanje govorjenje in pisanje nista bila v skladu z resničnostjo, kot sem jo doživljala, kar me je neprestano prizadevalo, mi je mnogo tega ostalo boleče v spominu. Največja travma zame pa je bilo vsekakor izginotje domobrancev po vojni. V naši družini so bili med njimi trije očetovi bratje. Počasi nam je prišlo do zavesti, da ležijo nekje pomorjeni. Vedeli smo tudi, da so z njimi ravnali surovo, saj smo videli, kakšni so se vrnili pomiloščeni mladoletni domobranci. Vsa grozljivost njihove smrti pa je padla name, ko sem v Angliji 1961 brala Dejakovo knjigo o rešitvi iz roškega brezna. Dejstvo, da so bili v podzemlju nekateri še živi, samo ranjeni, vendar brez upanja, med množico mrtvih, je leglo name s tako težo, da sem dobila strah pred zaprtim prostorom in tudi v kakšne jame ne grem. To grozo so na nekem morišču morali preživeti tudi moji strici in mnogi drugi, ki sem jih poznala. Mnogokrat sem se spraševala, zakaj se je moralo to zgoditi. Nihče jim ne more očitati, da bi bili fašisti ali nacisti ali hitlerjanci ali kapitalisti, saj so bili večinoma revni, kakršni so bili pač tedaj ljudje. Niso verjeli v nemško zmago, v italijansko pa sploh ne. Bili so veliki domoljubi, v primerjavi z današnjimi ljudmi kar neznanski, odklanjali pa so zahrbtnost in brutalnost komunističnih metod in pripravljeni so bili zastaviti svoja življenja za versko – kulturne vrednote svojih očetov. Današnji človek tako zelo živi le od »uvaževanja praktičnih razmer«, da to težko razume. Na svet so gledali kmečko trezno. Spominjam se mamine pripombe januarja 1943 političnemu komisarju, ki nas je prepričeval o čudovitem življenju brez davkov :«Ja, kako boste pa potlej učitelje plačevali.« Tudi zaveznikom niso zaupali. Pred odhodom na Koroško se je prišel stric Jože domov poslovit. Svojemu bratu, našemu očetu, je naročil: »Lojz, da ti ne pade na pamet, da bi kam šel. Pri otrocih ostani. Angleži so kramarji, nič dobrega nas ne čaka. Bo, kar bo.« Tako je stal ob hišnih vratih s hlebcem kruha pod pazduho. Zaviti mu ga niso imeli v kaj, tako brez vsega smo bili tedaj. Ostali so brez besed, mama ga še pokropila ni, kar se je ob pomembnejših odhodih zmeraj delalo. Morda so domobranci zato tako mirno umirali, ker so se čutili popolnoma zapuščene in jim je ostalo le upanje iz vere. Zaveza si prizadeva, da bi slovenska država priznala zločin, ki je bil storjen nad njimi, prvič, ko jih je komunistično partizansko vodstvo s svojo zahtevo po popolni podrejenosti in z zločini prisililo v odpor, in, drugič, ko so jih po vojni pomorili, ter da bi dobili ustrezno mesto v zgodovini. K temu bi rada prispevala vsaj kak drobec.

Druga stvar, ki me je bolj nezavedno gnala k sodelovanju pri Zavezi, je zavezanost ljudem, iz katerih sem izšla. Ko sem šla v drugo gimnazijo, mi je mama rekla: »Ljudje so že taki, ko gredo v mesto in študirajo, pozabijo na nas navadne ljudi. Glej, da ne boš taka.« Te njene besede so me obvarovale pred marsikatero neumnostjo, vendar mi je jasno spoznanje o dvojosti ljudi prišlo pozneje. Junija 1969 sem peljala starše v Stično k maši. Ko sem v cerkvi pogledala okoli sebe po klopeh, mi je padla v oči skromnost in zgaranost ljudi, zlasti njihove udelane roke, saj so bili pri prvi maši predvsem kmečki ljudje, pa tudi njihova zbranost. Bilo mi je bridko, ko sem pomislila, kako težko živijo. Domov grede smo v Ivančni Gorici ob križišču, kjer so zdaj bloki, šli mimo skupine ljudi. Zbirali so se z nekim namenom. Bili so drugačni od ljudi v cerkvi: spočiti, lepo oblečeni, posvetni in glasni, kakor da je svet njihov. Dvoji ljudje, me je obšlo. Nenadoma sem začutila veliko bližino s tistimi v cerkvi, vedela sem, kam spadam. Vem, da ljudi ni mogoče deliti tako enostavno, vendar je prisotnost ali odsotnost duhovnega bistven element. To dvojost ljudi zmeraj občutim, ko grem na Rog. Toliko ljudi se zbere, pa tak mir, skromnost, dostojanstvenost in kulturnost. Zaveza brani vrednote teh ljudi in s tem tudi moje.

Vanja Kržan

Ali pišem zato, ker me je k sodelovanju povabil urednik Zaveze? To še zdaleč ni edini razlog. Čim dlje poslušam pretresljive življenjske izpovedi v trpljenju in bolečini preizkušenih ljudi in čim več jih zapišem, tem bolj sem prepričana, da moje pisanje ni golo naključje. Če so nam »celo vsi lasje na glavi prešteti« (Mt 10,30), koliko bolj vodi božja previdnost tako pomembno stvar, kot je zapisovanje teh pričevanj v Zavezo.

Obiskujem ljudi, ki so med vojno in po njej ogromno pretrpeli. V pogovoru z njimi opažam, da jim rane ponovno zakrvavijo. Toda velikokrat prijetno presenečena ugotavljam, da prihaja nad nas božji mir, mir, ki ga svet ne more dati in je ena od prvin božjega kraljestva »med nami« (Lk 17,21). Zakaj božje kraljestvo so »pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Moje pisanje v Zavezo je najprej izpolnjevanje evangeljskega naročila, da iščimo in ustvarjajmo božje kraljestvo na zemlji. Zgodi pa se, da se srečam z ljudmi, ki odklanjajo odkrivanje resnice. »Ko stopite v hišo, jo pozdravite. Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam« (Mt 10,12-14). Po svoje me bogatijo tudi taka srečanja, predvsem pa mi nikoli ne vzamejo poguma.

V Zavezo bi pisala tudi, če evangelija ne bi poznala. Narava me je obdarila s čutom za pravičnost, z gnevom do krivice in laži, pa tudi s sočutjem do ljudi, ki živijo med nami in svojo bolečino molče nosijo v sebi. V moje začudenje sploh niso redki. Še danes, po več kot petih desetletjih psihičnega nasilja, so oropani človeškega dostojanstva. Nemalokrat imajo vtis, da so spet in spet izigrani, ker se ne njim ne njihovim umrlim še vedno ne priznavajo osnovne človeške pravice in se poniglavo molči o krivicah, ki so jih prestali eni in drugi. Krivično ubiti so bili zavedni Slovenci in taki so tudi njihovi svojci, čeprav so, žal, največkrat razočarani nad voditelji svojega naroda.

Ponosna sem, da smo se Slovenci že pred več kot 900 leti zapisali v zgodovino evropskih narodov s knjižnim zapisom v slovenščini. Pred 1200 leti smo sprejeli krščanstvo in dolga stoletja kot Slovenci in kristjani obstali. Končno nam je bila tako rekoč podarjena samostojna država in osebno sem prepričana, da je vzklila iz krvi tisočih nedolžno pomorjenih. Tudi zaradi zavezanosti zgodovinski preteklosti pišem v Zavezo in žal mi je, da večina današnjih zgodovinarjev in politikov ne premore kaj dosti narodnega čutenja, niti spoštovanja do Slovencev in slovanstva. Besedo domoljubje so že zdavnaj črtali iz svojega besednjaka.

Ne eni ne drugi se nočejo kritično soočiti z najtemnejšim poglavjem slovenske zgodovine – z državljansko vojno in revolucijo. Po revoluciji so nas njeni idejni dediči in politični samodržci podjarmili s partijsko diktaturo. Oblast še vedno trdno držijo v svojih rokah, kar je v škodo slovenske državnosti in naroda. Moje pisanje v Zavezo vodi želja, da bi duša našega naroda končno postala svobodna in nas ne bi več razdvajale laži in krivice.

Michael Benson je v enem iz serije člankov Pogledi na Slovenijo (5) v Sobotni prilogi Dela 19. julija 2003 zapisal: »Še vedno sem včasih pretresen, ko vidim, kako se Slovenci vedejo do drugih Slovencev. Slišal sem zgodbe, ki bi še kamen spravile v jok.« Ali ne tiči eden od temeljnih vzrokov takega vedenja v naši razdvojenosti, ki jo je povzročilo še vedno zamolčano revolucionarno nasilje? Prav vsaka Sobotna priloga pa s svojim političnim enoumjem razdvojenost in nestrpnost med nami podpihuje in poglablja.

In zakaj še pišem v Zavezo?

Bila sem rojena tik pred pričetkom vojne, zato se medvojnih dogodkov ne spominjam. Zelo dobro pa so se mi vtisnili v spomin mnogi dogodki iz otroštva, ki so kasneje prerasli v spoznanje, kako smo bili takratni otroci in mladostniki zavedeni, ogoljufani za spoznavanje zgodovinske resnice in vzgojeni za dvoličnost.

Ko mi je bilo pet let, mi je nekoč leto starejša sestrica na skrivnem zaupala: »Ali veš, da je stric Vlado pobegnil v Ameriko, toda nobenemu ne smeš povedati, drugače bodo gošarji ubili mamico.« Ubili je niso, toda vsakič, ko so jo klicali na zaslišanje, smo otroci v strahu pričakovali, kdaj se bo vrnila.

Še nekaj let po vojni smo nosili otroci kruh za peko k Arnežu, pa mi ni šlo v glavo, zakaj k Arnežu, če pa je bil pek Čop, oče moje sošolke. Šele pred kratkim, ko se mi vedno bolj odstirajo medvojni dogodki v mojem rodnem kraju, sem rešila to uganko iz otroštva: Arneža so že med vojno ustrelili pred domačo hišo, po vojni pa pekarijo podržavili.

Mi, prevarani osnovnošolčki, smo ničkolikokrat na številnih proslavah, v povorkah ali v špalirju, ko so proletarske Jesenice pričakale vodilne politike ali celo maršala, ki se je s svojim spremstvom peljal z Bleda na Vršič, skandirali in mahali z zastavicami do onemoglosti. Od samega navdušenja!

Leta 1975 smo Ljubljančani kar se da slovesno proslavili 30 letnico osvoboditve. Na Trg revolucije se je z vseh strani zgrinjala množica in kot na oltarju se je ob novo postavljenem spomeniku izvršil obred umestitve in razglasil zgodovinski pomen revolucije. Danes je ta beseda črtana iz besednjaka politikov in zgodovinarjev.

Takrat so nehote postali priče laži in bede slavne NOB in revolucije tudi moji otroci. Najstarejši sin je hodil v četrti razred osnovne šole in učiteljica jim je že ves teden opevala revolucijo in pomembnost njene zmage. Za domačo nalogo je moral napisati spis o tem, kako so njegovi starši doživeli dan zmage, 9. maj. Sin je vedel, kakšno vsebino pričakuje nad revolucijo vzhičena tovarišica. »Očka, ti mi to povej, mamica se ne spominja.« Očka je nekaj nejevoljno zagodrnjal, zato sem sinu priskočila na pomoč in rekla možu: »No, nekaj mu pač povej, nalogo mora napisati.« Tedaj je iz njega planilo: »Ali naj mu povem, da smo zjutraj vsi šli k maši k frančiškanom. Ko smo prišli domov, nam je mama iz zadnjih ostankov hrane pripravila zajtrk in rekla: »Še to pojejmo, potem pa čakajmo, da pridejo partizani in nas pobijejo.« Na srečo očeta niso ubili, ampak samo zaprli in izstradali, da sva ga z bratom na vozičku pripeljala domov. Ali naj mu povem še to, da so jeseni 1945 – nihče točno ne ve kdaj in kako – v Trstu ugrabili in kasneje ubili strica Ivana in teto Malči. Njuni štirje otroci – naša najljubša bratranca in sestrični – pa so se raztepli po svetu. No, pa naj napiše vse to!« Sin je postajal vedno bolj solzan in zbegan, pa ne zaradi nesrečne usode njemu neznanih sorodnikov. Uvidel je, da vsega tega ne sme napisati. Mož je razdražen odšel iz kuhinje, zato sem sinu narekovala nekaj stavkov o veselju nad zmago.

Tako smo pričeli vzgajati v dvoličnosti še svoje otroke. Še danes imam pred očmi solze desetletnega otroka, razdvojenega med lažjo in resnico. Ali bi po vsem tem v svojih pripovedih iskala še kaj drugega kot resnico in samo resnico? Ali me ne sili k temu že odgovornost do prihodnjih rodov?

V Zavezi vsi pišemo zastonj: ne obračunavamo potnih stroškov ne dnevnic, ne štejemo ur, dnevov ali noči dela. Zame je pisanje sveta, a hkrati prijetna dolžnost in štejem si v čast, da smem pisati vanjo.

»Naredite si mošnje, ki ne ostarijo in zbirajte neminljiv zaklad v nebesih« (Lk 12,33). Prinašati ljudem bodisi »junakom« mojih pripovedi bodisi bralcem Zaveze, zdanjim in prihodnjim, neminljiv zaklad božjega kraljestva, kot so resnica, pravica, usmiljenje, mir in veselje, je moje edino, največje in neminljivo plačilo.

V veliko čast mi je tudi, da smem biti sodelavka tolikih nesebičnih in požrtvovalnih ljudi, ki se vsak po svoje trudijo za Zavezo.

Janko Maček

Ob jubilejni številki Zaveze smo veseli in ponosni tudi njeni sodelavci, saj smo z njo prehodili težko, pa vendar lepo pot. Kaj je mene nagnilo, da sem stopil na to pot, da sem začel pisati. Neposreden nagib je gotovo prišel od začetnika in urednika revije, ki sem ga že prej poznal in ki je znal razbliniti vse moje pomisleke in me pridobiti za delo. Ko sem napisal prve skromne prispevke, sem se nehote nalezel vneme, ki sem jo čutil pri drugih sodelavcih. Videl sem, da ljudje naše pisanje sprejemajo in da so zanj hvaležni, da so hvaležni, ko pridemo k njim in jim pomagamo izluščiti iz trde lupine spomine, ki so jih leta in desetletja nosili v sebi in jih niti svojim najbližjim niso zaupali, ker so se bali, da bi jih s tem spravili v nesrečo.

Naj povem, da mi je bilo v začetku neprijetno, ko me je ta ali oni vprašal, v kateri domobranski četi sem bil in kako sem ostal živ. Seveda, kako bi sicer pisal o tistih dogodkih! Zdi se, da je moj odgovor, da nisem bil v nobeni četi, ker sem bil tedaj še otrok, tega in onega razočaral. Redkim sem razložil, kako sem tudi kot otrok doživel marsikaj, kar mi je vtisnilo pečat za celo življenje. Ko sem se na poseben način srečal s partizani, sem bil star komaj enajst let. Bilo je lepo poletno popoldne, konec julija 1942, nekaj dni po napadu na postojanko vaške straže v Šentjoštu. Bil sem doma kot varuh tri mesece stare sestrice, medtem ko je bil oče v postojanki, mama in drugi člani družine pa so na precej oddaljeni njivi želi pšenico. Nenadoma je bilo okrog hiše in v njej polno partizanov. Medtem, ko so eni stražili, drugi pa hitro polnili nahrbtnike, vreče in torbe, se je njihov komandir lotil mene. Spraševal me je za očeta in mamo, predvsem za očeta, in mi grozil s pištolo. Nazadnje mi je primazal nekaj krepkih klofut, da sem še naslednji dan imel zatekle ustnice. Menda sem ga razjezil s svojimi odgovori. Dve noči zatem so spet prišli in vse požgali, pri dveh sosedih tudi ubili očeta in mater, dveletna deklica je pa umrla v plamenih goreče hiše. Mi smo bili tisto noč v postojanki in tako ostali živi. Tedaj sem bil ministrant, zato sem bil pri vseh pogrebih, ko so pokopavali najprej naše sosede in druge, ki so jih pobili partizani, kasneje pa tudi nekatere, ki so jih postrelili Italijani. Marsičesa seveda nisem razumel, opazil pa sem bolečino ljudi in večkrat me je bilo strah. Še danes ne znam pojasniti, česa sem se bal tisto noč, ko so napadali Šentjošt; psi so bili že hripavi od lajanja, celo noč je bilo slišati korake okrog hiše, slišalo se je streljanje in v oknih je migetal sij požara. Tudi brat, dve leti mlajši od mene, je tedaj trepetal z menoj kot šiba na vodi.

Ko smo se jeseni 1943 vrnili iz nekajtedenskega begunstva na Vrhniki, sem začel obiskovati prvi razred Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Težko sem se poslovil od doma, kjer se je vedno kaj dogajalo. Zdelo se mi je, da bi moral pomagati staršem pri obnovi požgane domačije. 6. maja 1945 sem pripešačil domov iz Ljubljane, ko se je oče ravno odpravljal na pot. Od leta 1936 je bil šentjoški župan in je tedaj šel na Koroško kot civilist. Bilo mi je dano na izbiro, ali grem z njim ali ostanem doma pri mami, sestri in bratih. Odločil sem se ostati doma. V jeseni 1945 nisem šel v šolo. Prav nič me ni vleklo v takratno Ljubljano in doma je bilo dela več kot dovolj. Zaradi očetove odsotnosti so v začetku leta 1946 zaplenili našo kmetijo in potem izvzeli iz zaplembe deleže za »ženo pobeglega in šest nedoletnih otrok«. Tedaj sem spoznal vse mejnike in parcele našega posestva, naučil sem se hoditi na sodnijo in gledati v zemljiško knjigo, »nedoletnosti« sem se pa znebil šele pred nekaj leti, ko je bila tista zaplemba po petdesetih letih končno razveljavljena in sem odstopil svoj delež bratu, ki danes gospodari na kmetiji.

Iz časa mojega kasnejšega študija na klasični gimnaziji v Ljubljani – po nekaj letih kmetovanja sem namreč ugotovil, da ne bi bil dober kmet – mi je ostal v lepem spominu tale dogodek: Prav na dan, ko smo pisali latinsko šolsko nalogo, so me »varuhi reda« klicali na razgovor. Ni in ni jim šlo v glavo, da zares nisem imel nobene zveze z Bitencem in njegovo skupino, čeprav so v njej sodelovali tudi moji strici in so se shajali na maminem rojstnem domu. Šolsko nalogo sem zamudil, vendar sem sredi predzadnje ure le prišel na šolo. Ko sem ves potlačen stopal po tihem hodniku, mi je prišel nasproti moj profesor latinščine in takoj opazil moje stanje. Povedal sem mu, zakaj nisem mogel pisati naloge. Videl sem, da je tudi njega postalo strah, vendar mi je rekel: »No, kar pomirite se, saj bo tudi tega enkrat konec.« Seveda si tedaj nisem mogel predstavljati, kakšen bo ta konec in da bom o tem celo pisal, vendar so me profesorjeve besede opogumile in pomirjen sem odšel v razred.

Naj bo teh nekaj spominov dovolj, saj praznujemo jubilej Zaveze in bi bilo prav razmišljati o njej in o njenem poslanstvu. Karkoli sem v teh petdesetih številkah napisal, sem naredil z iskreno željo, da bi prišla na dan in se ohranila resnica. Nikoli me ni pri tem vodila maščevalnost – beseda revanšizem mi ni bila samo zoprna kot zlonamerna skovanka, s katero so že vnaprej hoteli razvrednotiti vsako zavzemanje za resnico – ampak mi je že kot pojem tuja. Nekateri so mi očitali, da v Kako se je začelo govorim skoraj samo o žrtvah, malo ali nič pa o njihovih morilcih. Moj namen je povedati, če le mogoče z dokumenti dokazati, da so komunisti v svojem boju za oblast morili najboljše ljudi, ki nikoli niso bili, niso mogli biti izdajalci. Če je to jasno, je očitno tudi, da so njihovi morilci bili zločinci, in s tem je povedano dovolj. Sam sem prepričan, da so mnogi od njih tudi žrtve revolucije – seveda na drugačen način – in so vredni pomilovanja bolj kot česa drugega.

V 49. številki Zaveze sem pisal o šmihelsko-stopiškem županu Francu Brulcu. Na posebno okruten način so ga umorili julija 1942. Ob njem sem omenil še nekatere druge župane, ki so jih samozvani komunistični sodniki leta 1942 prav tako obsodili in umorili. Bil sem neprijetno presenečen, ko mi je kmalu po izidu številke nekdo telefoniral in odločno prepovedal »manipulirati« z njegovim očetom. Prav zaradi besede manipulacija sem mu nekoliko bolj glasno odgovoril, vendar mi je bilo kasneje žal, saj sem začutil, da je iz njega govorila bolečina – pa četudi po več kot šestdesetih letih. Na poseben način sem začutil, da je treba nekatera imena izgovarjati ali zapisovati le z največjo spoštljivostjo. Nenadoma sem se zavedel, da zlati jubilej ni le vesel dogodek, ampak mnogo več, saj se za njim skriva tudi teža prehojene poti, tudi teža nedovršenega dela.

Kaj naj še rečem? Zavezi iskreno čestitam in želim, da bi se sadovi njenih petdesetih številk še dolgo občutili kot zaveza verodostojnemu zgodovinskemu spominu. Hvala vsem, ki ste nam pri delu pomagali in tudi tistim, ki ste samo brali; hvala Bogu, da je dajal rast.

Nada Matičič

Devetega maja petinštiridesetega. Svoboda. Zato se je treba pražnje obleči, v nekaj temno modrega. Ob treh sem se odpravila v mesto. V center. Ulice so bile izumrte. Čudno. Pred opero sem obstala in se nisem zavedela, da opere ni, da je pravzaprav odeta v platno z bolj ali manj znanimi velikani, ki so samoumevno gledali vame. Nič nisem razumela. Center. Tu je prekipevalo od mesta, ki se je prišlo poklonit Osvoboditeljem. Tudi pošta je bila preoblečena in ljudje so bili preoblečeni v rdeče, palače so prekipevale od rdečih zastav in otroci so vihteli z zastavicami in množice so obsipale Osvoboditelje s šopki, zdaj vzklikale zdaj rjovele, zahripeli obrazi so oznanjali vsesplošno navdušujoče razpoloženje. Bila sem tujek v svoji slovesni opremi, tu in tam so me oplazili temačni pogledi. Zato sem zapustila kipeče prizorišče in hitela domov v zavetje svojih sten. Tik pred vrati me je dohitela znanka iz soseščine. Pomolila mi je pest pod brado: Zdaj se bomo pa takole pozdravljali!! Potem sem se pogreznila v tišino pozabe noči. Do jutra. Tedaj je pobutalo po vnanjih vratih. Neki prst je bil vperjen v hišo in tulil: Tisto cunjo dol, drugače … Naša slovenska zastava – cunja? Oče se je razhudil in poslal gledat po soseščini: Zvezda! Potem je mama šivala zvezdo. Nov simbol? Sovjetski simbol, ki je vladal dolga desetletja in še danes ni povsem izdihnil. Potem je rekel oče: Iz ene ječe, prekleti zlomek, smo se znašli v drugi. Toda slovesni deveti maj je bil samo uvod v tragedijo, kakršno pozna vsa dolga, mračna zgodovina Zmagovalcev. Ki so svoje poražence izropali, mučili, ubijali – jih z Lažjo prisilili, da so jim vdano služili … Krvava svoboda je šele zaživela kmalu po devetem maju. Prišla je k nam gospa Malči in potem so po hiši odmevali njeni ranjeni kriki: Moj Duško, ubili so ga. Mečejo jih v jame … Nismo ji povsem verjeli. Mnogi pa so vedeli in molčali. Ni bilo Nürnberga. Bo Haag? Bodo krvavi Zmagovalci (in teh ni malo) prišli pred sodišče? To bi bilo zadoščenje in bilo bi pravičneje od kakršnegakoli Spomenika. Petdeset let Krvave svobode je dolga doba, ki je ljudem vtisnila strah, podložnost, jih razvrednotila tako, da jim je pohabila duše. Da ne ločujejo več svobode od Svobode. Zdaj ko so tragična odkritja brezen in jam zaznamovala velik del slovenske dežele, jih slišimo: Ne preštevajte vendar teh kosti, glejmo v prihodnost! Popolna brezbrižnost je hujša od brezen in jam. In četudi bi bili pobili tretjino naroda – pa kaj potem! Saj smo vendar dobro živeli, jedli, se oblačili, se vozili po svetu – kaj pa nas zdaj motite s temi kostmi? Pohabljene duše. In teh me je strah.

* * *

Ko me je vaš urednik povabil k sodelovanju, sem se pričela odzivati s črticami, predvsem o žrtvah in zmagovalcih; psihološko sem razčlenjevala bistvo njihovega početja, duševnih pretresov, brezizhodnosti pa tudi samopašnosti oblasti. Predvsem pa njihovo izgubo spomina. Preteklost in sedanjost se nenehno menjavata in povzročata v osebah travme pa tudi upanje.

Sem slavistka v pokoju. Toda moj pravi poklic je pisateljevanje, v nepokoju. Napisala sem petnajst romanov, morda bo še kakšen, in številne črtice in novele po revijah. Vse z zelo pestro tematiko. Ne glede na okolje in prostor, na pripadnost junakov, me zanimajo njihova duševna stanja. Kako človek lahko s svojo voljo in vestjo premaguje lastne, lahko tudi usodne težave, ali se dvigne ali propade.

Brane Senegačnik

»Ampak razmislite o posledicah, ki jih lahko ima objavljanje v Zavezi za vas v prihodnosti!« mi je pred leti prijazno položil na srce urednik, ko sem mu prinesel svoje pesmi za prve številke revije. Tega seveda ni rekel tako, kot da ne bi bil vesel moje pripravljenosti za sodelovanje ali kot bi verjel, da si bom premislil. Želel je le, da se odločim za sodelovanje pri polni zavesti, kako in kaj je z našo družbeno, kulturno in duhovno resničnostjo. In seveda je imel prav, ko je mislil na težave, ki jih sodelovanje pri reviji lahko pomeni za posameznika v javnem življenju. Nekje v tistem času sta predsednik države in zunanji minister (intelektualec ter eden vodilnih politikov demokratične opozicije) s svojim podpisom podprla po kulturnem linču dišeč javni protest proti generalnemu javnemu tožilcu, ki je prihajal iz vrst društva Nova Slovenska zaveza; v tej gesti je bilo seveda mnogo več kot nasprotovanje njegovi konkretni »domobranski preteklosti«: šlo je za izraz ideološke skrajnosti, za vzorec družbenega delovanja, ki temelji na apriornem izključevanju določenih ljudi in vrednot in se praktično izraža z nereflektirano , tako rekoč refleksno nestrpnostjo do njih. Skratka, šlo je za izraz tiste drže, ki lahko živi samo v okvirih enega družbenega vzroka, namreč tako, da nenehoma kliče prekletstvo nad določen del kulture, ga (fizično in teoretično) izključuje, išče svoj končni raison d’etre v takšnem početju. Za to, kar je nekdo nekoč z odličnim instinktom za oblastni inženiring imenoval permanentna revolucija. In vse do danes se te razmere delovanja revije Zaveza niso spremenile, vsaj ne bistveno: v tem je glavni razlog izrinjenosti revije na rob družbene zavesti in nekakšnega polglasnega (in zato še učinkovitejšega) anatema, ki pade na tiste, ki se odločijo za sodelovanje. Zdi se, da se zdaj razmere še slabšajo: ideološka kontinuiteta družbe je zagotovljena ne le po politični plati, temveč tudi z delovanjem družboslovcev, zlasti mnogih zgodovinarjev, ki zlorabljajo svojo formalno strokovno kompetenco kot argument v prid fundamentalno potvorjeni podobi resničnosti. Ni se čuditi, če je iz sentimentalizma starejših »malih ljudi« in iz uporništva mladine proti lastni svobodi pognal nov kult tovariša Tita, kar je eden najčistejših dokazov, kako puhloglava slovenska »postmoderna« družba zasmehuje samo sebe. No, vsi ti pomisleki proti sodelovanju, ki jih zbuja »stanje duha« v slovenski družbi, so seveda prej razlogi za, če človek ne more pristati na sovraštvo do mišljenja.

»Zunanja« okoliščina, zaradi katere sem prišel v stik z uredništvom, je bilo sojetništvo mojega pokojnega očeta v komunističnem koncentracijskem taborišču z nekaterimi uredniki Zaveze. Poučenost o zgodovini, ki jo je dopolnjevalo še vedenje o pobitem stricu, o kraških in rudniških breznih, napolnjenih s trupli žrtev komunizma, in premnogih mučenih, pretepenih, ustrahovanih »malih« ljudi, kmetov in proletarcev, o vsem tistem, o čemer se ni smelo govoriti, je seveda predstavljala dodatno spodbudo. Naj novodobni povzpetneži, palčki na velikanskih ramenih svojih komunističnih očetov in mater še tako veselo godejo, ali je prijetno rajati in rejvati po kosteh? Ali njihovo pokanje ne vzbuja srha v kosteh živih? In če ga ne, kako živi potem sploh smo? Zaveza odigrava neprecenljivo vlogo pri odkrivanju žrtev revolucije, njihovih grobov in usod: delo, ki ga opravlja neplačano namesto plačanih zgodovinarjev, ki so plačani, da ga tako ali drugače zaustavljajo.

Sem tak človek, da ne morem kaj prida verjeti v jasno in enoznačno zgodovinsko resnico in pravico, v črno-bele moralne podobe ljudstev, organizacij in posameznikov. Zato zelo težko razumem svoja prizadevanja kot čisti boj za dobro proti zlu. Mogoče je to slabo; mislim pa, da pri tem vendarle ne gre za dandanes tako priljubljeni navidezni relativizem, ki je zgolj naličje: z njim se njegovi zagovorniki rešujejo obveznosti in zahtev, ki jih zahteva konsistentno in odkrito zagovarjanje nekega stališča, medtem ko dejansko sledijo povsem nereflektiranim, nikoli pod vprašaj postavljenim diktatom interesa. Globinski vzroki za izrinjenost Zaveze iz velikega dela javne zavesti, za njeno minoriziranje ter ideološko diskvalifikacijo so najbrž v njenem sklicevanju k odprtemu, odgovornemu in jasnemu argumentiranju. Nepristajanje na šablone, ne oziraje se na všečne floskule, kritično soočanje stališč, katerih edina moč je v teži njihove notranje prepričljivosti – vse to že samo na sebi močno iritira mehanizem večinskega mišljenja na Slovenskem. Toliko bolj, ker taka drža predstavlja vez s tradicijo, ki je hotela živeti (čeprav z odkloni, uspehi in neuspehi) iz karseda celostne resničnosti. To pa je tudi najgloblji razlog za veselje nad delom revije in velika spodbuda za nadaljnje sodelovanje.

Tine Velikonja

Spomladi leta 1991 smo se ustanavljali kot društvo. Jasno nam je bilo, da moramo imeti tudi revijo. Prva številka je imela šestnajst strani, na ovitku zadaj pa napisano: Odgovorni urednik: Pavel Kogej; Založila Družina; Odgovarja: dr. Mirko Cuderman; Slikovno gradivo: Marjan Tršar. Pa se je izkazalo, da Cuderman noče biti v naši druščini in smo ga morali izbrisati. Uničili smo stare ovitke in natisnili nove. No, en izvod prve različice sem si prihranil za spomin.

S tem, da sem bil sprejet med pisce Zaveze, sem seveda iz priložnostnega sodelavca Pisem bralcev krepko napredoval. Za prvo številko nam je bilo naročeno, da moramo biti kar se da kratki in jedrnati. Zato sem svoj opis upora na Vidovski planoti, prvega uspešnega protikomunističnega upora v Sloveniji, ki bi zaslužil zato epske razsežnosti, skrčil na dve strani.

Kaj bi poudaril? Morda to, da je moral še tako površen bralec opaziti veliko Zavezino skrb za jezik. Slovenski jezik je namreč take sorte, da je možno v njem pisati klobasaste in zavite stavke, v katerih se zlahka izgubiš. Če pobiraš še jezikovne posebnosti, bo zmeda popolna. Pri tem se spominjam šale, ki jo je v Anekdotah objavil moj oče. Med Prvo svetovno vojno so ovadili ajdovskega notarja, da je v gostilni javno zabavljal čez cesarja. Obtoženi se je na sodišču zagovarjal, da se je res pogovarjal s prijatelji, vendar slovensko, ovaduh pa slovenščine ne obvlada. Ta je trdil, da zna slovensko. »Pa naj prevede tale stavek italijanščino!« In je narekoval: »Izpod bele peči curi vir po strmi ježi navzdol v temačno tesen«. Ovaduh je bral in bral, potem pa povedal v materinščini: »Pravi, da ena od tistih živali, ki bodejo, kuri neko peč, ki je ozka, pa močna.« Zadeva je bila rešena.

Pisanje v Zavezo mi je nudilo veliko veselja. Povezano je bilo z romanji po Sloveniji in obiskovanju prič. Pri tem sem se srečaval s čudovitimi ljudmi in skrivnostnimi kraji, v katerih so se dogajale mračne reči, o katerih sem bil sicer bral, nikdar pa jih obiskal: Ajdovec, Breginjski kot, Črnovrška planota, Dobrepoljska dolina, Dražgoše, Gorenja Trebuša, Javorovica, Loški Potok, Stomaž in druga naselja pod Čavnom, Vidovska planota. Čim se je objava prispevka zakasnila za leto ali dve, sem ob natisu opazil, da je vsaj nekaj pričevalcev v tem času umrlo. Ujeli smo zadnji čas.

Kaj bomo pisali? Predvsem resnico o neznanski krivici, ki se je zgodila polovici Slovencev. O tem, da smo morali proslavljati svobodo, ki je pomenila novo suženjstvo, za mnoge ljudi pa uničenje. Prihajali so dobrohotni prijatelji in nam svetovali, naj pišemo čimbolj odprto in neobremenjeno. Po njihovem bi bilo najboljše, če bi prišli v stik s partizanskimi pisci in skušali zgodovinske dogodke opisati skupaj, ne toliko vsak iz svojega zornega kota, ampak bolj kot dopolnilo zgodbe. Predlog je bil videti posrečen, vendar smo ga kot naivnega in neizvedljivega zavrnili. Izkazalo se je, da smo imeli prav, saj se nekdanji partizani kljub temu, da je njihov načrt o ureditvni sveta propadel, niso spreobrnili. Ni dvoma, da bi se odzvali podobno, kot se je deset let prej Franc Popit, ko so mu svetovali, naj skliče predstavnike Cerkve. Nekaj reči da bi bilo vseeno treba urediti z njimi. Pa se je nasmehnil in odvrnil: »Zakaj pa? Se bomo pogovarjali, ali je bog ali ne?«

Figure 1. Vse je prodano – Ložarjevi Marija, France, Vida, Fani in Malči. Marija Zgonc in urednik samo dokazujeta, da je veselje nalezljivo

Francetu Dejaku v spomin

Zaveza
Številka 50

Anonymus

29 septembra 2003

Samo nekaj dni je manjkalo do šestdesete obletnice tistega groznega dne, ko je France Dejak omahnil v brezno Kočevskega Roga. Zdaj smo ga pokopali na zeleni planjavi pokopališča vernih duš v daljnem Chardonu, v ameriški državi Ohio. Skromen in tih je živel med nami, toda množica, ki se je tisti dan zgrnila okrog njegove gomile, je bila najboljše potrdilo globoke sledi, ki jo je pustil za seboj.

France je bil kristjan po božji volji: doživel je najstrašnejše dokazilo človeške zlobe in sovraštva in potem, ko se mu je s čudežno pomočjo iztrgal iz krvavega objema, je tvegal vse: nag, ranjen in pretepen je sredi gozda, skozi katerega je bežal, stopil pred Slovenca sočloveka in zaprosil za usmiljenje in pomoč. In dobil ju je.

Nekajkrat mi je pripovedoval o tistem usodnem trenutku. Videl sem in vedel sem, da mi izpoveduje svoja najintimnejša čustva in razkriva osnovno vodilo svojega »novega« življenja: ta dolg, to usmiljenje moram povrniti in ga bom povrnil v polni meri, vse dni svojega življenja ga bom vračal.

France je bil preprost slovenski fant, doma tam od Ribnice in do zadnjega je ohranil slikovit ribniški naglas. Od prvih dni bivanja med clevelandskimi Slovenci, ko se je za njegovim hrbtom šepetalo »Ta je eden od treh … «, pa do poslednjih tednov svojega drugega življenja je bil vselej pripravljen priskočiti na pomoč na ta ali drugačen način. Ko je med nami obležal ubogi Tone, ki ga je popolna paraliza priklenila na posteljo za dolgih dvajset let in več, je bil France med tistimi, ki so ga zvesto obiskovali v Starostnem domu in mu lajšali neizmerno trpljenje; s težko, žuljavo roko mu je podajal kosce narezanega sadja in Tone, ki ni nikdar potožil nad svojo usodo, ga je sprejemal kot prijatelja … Potem se je Tone poslovil in kmalu za njim je bil tudi Francetu poslan »glas«: prišel je čas.

Figure 1. Hiša Dolinarjevih, starih staršev, v Dolenjih Lazah – Tu so se v glavnem skrivali, od tu so šli v tujino

Ni ga pretreslo. »Tisto grozno poletje,« je dejal, »mi je bilo darovano novo življenje. Ne morem se pritoževati, lahko bi bil mrtev že vsa ta leta. Pa sem obstal in živel …«

Če bi ga hoteli predstaviti na kratko, z eno samo besedo, bi bila ta beseda »garač«. France je bil izučen zidar in je ta poklic opravljal med nami pravzaprav v prostem času, poleg trdega dela v tovarni. Ustvaril je vzorno družino in dom in priskočil na pomoč, kadarkoli in kjerkoli ga je kdo zaprosil. Ni pa polagal samo opeke na opeko. Bil je v resnici VELIKAN, ki je zgradil svetal zgled poštenega, delovnega slovenskega človeka, človeka, ki je dojemal krščanstvo v vseh njegovih najelementarnejših aspektih, ki ni poznal zlobe, zavisti, hinavstva, nepoštenja ali zahrbtnosti. Za njim ne ostaja noben neizgovorjen »ampak« . Kot Pravičnik se je po šestih desetletjih »navrženega« življenja prijavil na nebeški porti.

Ob njegovem življenju zadobi še vse ostrejše obrise tisto žalostno nasprotje med dvema bregovoma slovenskega življa v usodnih časih druge svetovne vojne in revolucije. Ob spominu nanj, na takšnega, kakršen je živel med nami, izzveni še toliko strašnejše sovraštvo, ki mu je streglo po življenju: Takšne ljudi so pobijali v Kočevskem Rogu! In po vsem tem, kar so mu prizadeli, ni imel »zanje« ene same žal besede. Razumeti ni mogel samo, zakaj so jih v tistih zadnjih urah, ko je bilo že odločeno, da jim je namenjena smrt, še živinsko pretepali. Pa tudi to je bila le bežna pripomba, ki jo je odgnal kot nadležno muho. Ko je govoril o mesecih skrivanja v domovini, je v smehu omenil dan, ko je njemu in njegovima dvema sotrpinoma življenje nekje »pod streho« le preveč presedalo, pa so se sredi mrzlega februarskega večera napravili v maškare in odšli pustovat v sosednjo vas, kjer jih niso poznali.

V zadnjih dneh je celo v domači hiši hodil s palico. Volja je bila močna, telo je omahovalo. »Takole je,« je dejal, »na stara leta,« pa je moral vedeti, da palice ne bo več odložil. Končno, poslednje trpljenje ni trajalo dalj od tistih groznih dni v poletju leta 1945. Ko se je duša slednjič ločila od telesa, je v Kočevskem Rogu pod Krenom pristopil k oltarju mašnik, da njihovemu Bogu še enkrat priporoči Francetove sotrpine.

Francetov duh je bil že med njimi.

Kako me je France Dejak spravil čez mejo

Zaveza
Številka 50

Milka Bizilj

29 septembra 2003

Imela sem fanta, ki je maja leta 1945 odšel na Koroško. Takrat sva se na hitro poslovila, ne da bi se zavedala, da bo to slovo trajalo dobra štiri leta.

Po nekaj tednih je prišla prva pošta, da je živ in zdrav. Naslov je imel pri nekem kmetu na Koroškem, kjer se je zaposlil. Tako se je začela pošta sem in tja – ljubezen na daljavo.

Takrat sem zelo sodelovala s Slovenskim planinskim društvom in s prijateljico Ivanko sva veliko hodili v hribe. Izleti v planine so mi bili res v uteho. Z vrha visokih planin sem s hrepenenjem gledala v ono smer, kjer je bil moj fant.

Leta so minevala in moj »stric« Bine se je vedno bolj pritoževal, da je bolan, da potrebuje pomoč, naj čimprej pridem itd. Treba se je bilo odločiti. Kako hudi trenutki. Nikomur zaupati, nikomur povedati. Nikomur stisniti roke v slovo. Niti staršem in sestram, ker bi bili žalostni in bi se tako izdali. Le prijateljica Ela me je potolažila in povedala tele besede: »Pojdi, samo človek je nekaj vreden – vse drugo ne pomeni nič.« Ko je prišlo povelje po telefonu, sem s tresočim se glasom rekla: »Pridem.«

Ob dveh popoldne avgusta leta 1949 sem imela pred glavnim kolodvorom sestanek z nekim dekletom, ob šestih zvečer sva sedli na vlak. Po nekaj urah vožnje sva v trdi noči izstopili na končni železniški postaji na slovenski Koroški. Bila sem v planinski opremi in imela s seboj kolo in dva nabasana nahrbtnika.

Figure 1. Hiša Tepkovih tet, kamor je mama Angela po vojni hodila spat; tu je povedala, da je France doma in od kod je prišel

Mislila sem, da bo »stric« kar tam in mi pomahal, kakor je obljubil.Kmalu sem opešala s tolikšno prtljago. Kolo in oba nahrbtnika sem pustila v visoki koruzi. Preštela sem električne drogove. Pri določenem sem pustila vso svojo robo, zadaj je bila visoka koruza. Ko smo prišli na cilj, so nas tam čakali naši vodiči. Takrat sem prvič srečala Franceta Dejaka. Stisnil mi je roko, jaz pa sem mu povedala, kaj se je zgodilo z mojo prtljago. Ni bil hud, ampak je z mirnim glasom posadki zapovedal: »Nazaj in poberite vse, sicer bomo izdani!« Kmalu so se vrnili z vso mojo prtljago. Nato je France preložil vse v en nahrbtnik. Kar je ostalo, smo pustili tam v neki hiši.

Nadaljevali smo pot. France ni veliko govoril. Spregovoril je le, kadar je bilo potrebno kakšno povelje ali nasvet. Proti jutru smo se potegnili na neki kozolec in tam preživeli dan. Neka dobra žena je postavila košaro na določen kraj. Notri je bilo toplo mleko. Bili smo 4 begunci in 3 vodiči, s Francetom na čelu. Vsak je imel s seboj nekaj hrane. Jaz pa na hrano niti pomislila nisem, zato sem že malo oslabela. Dva begunca sta mi ponudila kos kruha in malo slanine.

Figure 2. Včasih se je Dejak skrival pri Goršetovih v Zapužah; gospodar je bil zaradi tega zaprt osem mesecev

V drugi temni noči smo nadaljevali pot. V bližini neke vasi so čuvali mrliča. Vse je bilo razsvetljeno. France je povedal, da se moramo izogniti svetlobi. Medtem so nas zavohali vaški psi. Začeli so lajati na ves glas. Vsi smo bili zelo prestrašeni, le France je bil čisto miren, redkobeseden. Noč je bila dolga. Mučila nas je žeja. Ko smo prišli do malega potočka, smo vsi kar popadali k njemu, da si pogasimo žejo. Vsi zbrani smo zmolili molitvico. Pred nami je bila bodeča žična ograja, nato 1 km širok mrtvi obmejni pas. Drug drugemu smo pomagali držati bodečo žico, da smo plezali pod njo in se rešili.

Zadnje povelje je bilo povedano z mirnim glasom: »Naravnost gori!« To je bil mrtvi obmejni pas, poraščen, poln suhljadi, da je kar pokalo pod nogami. Ko smo prišli ven na malo planjavo, nam je posadka čestitala z besedami: »Rešeni ste!« Bili smo svobodni v Avstriji. Oddahnili smo se, obenem pa začutili utrujenost in lakoto.

Figure 3. Pred to hišo je Dejak odvrgel listek s sporočilom, da jih peljejo v Kočevje

Moji osebni spomini

Zaveza
Številka 50

Julka Žagar

29 septembra 2003

S Francetom Dejakom sva postala sorodnika leta 1951, ko se je moja sestra Metka poročila z njim. Spoznala sta se leta 1950 v Clevelandu na tečaju angleškega jezika. Naša družina izhaja iz okolice Škofje Loke in po vojni se je pri nas tudi slišalo o tem, kaj se je dogajalo z domobranci, ki so jih iz Vetrinja vračali v domovino. Ko se je Metka poročila s Francetom, smo o njem vedeli samo to, da je doma iz Ribnice. Njegova mama je bila takrat v zaporu, njegov brat Tone pa pri vojakih. Zgodbo o njem smo izvedeli šele takrat, ko je mama prišla iz zapora in nas obiskala.

Večkrat sem premišljevala, kakšen je človek, ki je v življenju toliko prestal. Morda zagrenjen, poln sovraštva do ljudi, ki so tolikim ljudem prizadejali trpljenje in krivico? Ali zna po vsem, kar je doživel, sploh še normalno komunicirati z ljudmi in se veseliti življenja? V mislih sem imela moškega, ki se je kmalu po vojni peljal z vozom skozi središče našega mesta in se sredi belega dne ustrelil. Pripovedovali so, da je ta človek po vojni likvidiral naše ljudi.

Franceta sem prvič osebno srečala v Clevelandu leta 1973, ko je bil star 48 let. Bila sem prijetno presenečena. Tudi ko mi je pripovedoval svojo zgodbo, v njem ni bilo nobenega sovraštva in maščevanja. Bil je miren, vesel, srečen in zadovoljen v krogu svoje družine. Z Metko sta imela tri sinove in hčerko.

Pozneje sem družino Dejak v Clevelandu obiskala še trikrat, leta 1980, 1988 in l998. S Francetom sem se srečala tudi v Avstriji, kamor je prišel na obisk leta l981 in l985. Takrat je bilo zanj še prenevarno potovati v domovino. V Slovenijo je prišel prvič leta 1993 in nato še leta l995 in 2000. Tedaj sta z Metko stanovala pri meni in sem bila ves čas z njima na vseh njunih poteh po Sloveniji.

Ob vseh teh srečanjih sem iz Francetovih ust velikokrat slišala, kaj vse je doživljal takrat po vojni. Vedno znova mi je tudi rekel, kako zelo si želi, da bi se kdaj tudi v Sloveniji lahko o tem glasno govorilo. Dejansko se o tem danes v Sloveniji že nekaj let glasno govori, toda ali ljudje znajo res slišati in razumeti ter se iz tega kaj naučiti za življenje?

Zanesljivo okolje

Le nekaj izredno zanesljivih ljudi je vedelo, da je Žnidarjev France pobegnil iz jame v Kočevskem Rogu in da se skriva. Po pobegu iz jame je najprej srečal kmeta, ki je s sinom sušil seno in mu je dal piti vode. Potem ga je peljal na vozu do vasi Ograda, kjer mu je gospodinja dala kozarec slivovke in mleka ter ponošene vojaške hlače. Tedaj je prišlo sosedovo dekle, ga spoznalo in reklo: »Ti si ta in ta. Nikar se ne boj. Pojdi svojo pot, ne bomo te izdali.« Domači pes tudi ni zalajal in ga je bil zelo vesel. Ko ga je mama našla doma v postelji, je takoj tekla povedat sosedovim tetam, kjer je spala. Johana Petek – Šoštarjeva je ob železnici našla listek, ki ga je France odvrgel, in je na njem pisalo: »Peljejo nas v Kočevje, smo lačni, oskrbite nas s hrano.« Podpisani so bili: Jože Petek (brat Šoštarjeve Johane), Alojz Krajec iz Zapuž (sosednja vas) in France Dejak. Krog zanesljivih ljudi ni bil velik in ga tudi nikdar niso izdali. Mnogi od teh so imeli ožje sorodnike že pokojne v jami. Ti ljudje so bili zanesljivi in morda niso bili zanimivi za politiko. Četudi je pogosto prišlo do zapletov ali nevarnih situacij, se je vselej zanj srečno končalo. Po vasi so delali preiskave, in ko so nekoč prišli v njihovo hišo, je bil France skrit v senu, ki ga ni bilo prav veliko. Neki vojak je s puškinim bajonetom prebadal seno in imel je veliko srečo, da ga ni zadel. Vsem tem ljudem in celi soseski je treba dati veliko priznanje. Večina ljudi je bila v letih 1950 /1951, ko je bil France Dejak že v Ameriki, izdana in mnogi so bili zato, ker ga niso izdali, po več mesecev ali let zaprti. Mama Angela 22 mesecev, teta Marjeta 12 mesecev.

Pri nas doma smo dostikrat o tem premišljevali in moji starši so vedno rekli, da bi v Škofji Loki to ne bilo mogoče. Bog je hotel imeti priče, kot je večkrat rekel France.

Figure 1. Domobranec France Dejak

Skrivanje pri Pužljevi teti

Danes je le malo živih ljudi, ki so po vojni doživljali triletno naporno in nevarno Francetovo skrivanje. V vasi Breže pri Ribnici živi še njegova teta Marjetka, rojena 1911, sestra Francetove mame Angele, ki se je tja primožila iz Dolenjih Lazov leta l931. Rodila je 6 otrok. Leta l944 se je mož smrtno ponesrečil med vasjo Laporje in Rašica, ko se je na kamionu peljal domov na obisk. France se je včasih tudi skrival pri teti na kozolcu blizu domače hiše. Otroci so bili majhni in so se igrali okrog kozolca in pod njim, on jih je pa gledal. Tako rad bi jih kaj poučil, pa ni smel. Še tako so mami včasih rekli, da je nekdo na kozolcu. Morala je biti skrajno previdna zaradi majhnih otrok. Bala se je, da bi ga izdali, zato je šla z njimi na kozolec, da so se prepričali, da ni nikogar. Ni ji bilo lahko, še posebno ne, ko so jo leta 1950 zaprli za 12 mesecev, ker je vedela, da se nečak skriva in ga ni prijavila. Otroci so bili tedaj sami doma in skrbeli za živino in polje, kakor so vedeli in znali, in zraven še hodili v šolo.

Navezovanje stikov z drugim rešencem

Francetovi stari starši so živeli na kmetiji v isti vasi in pri njih se je začel skrivati že po nekaj tednih. Tam je bilo bolj varno. Stara mama je imela raka in je bila vsak dan slabša. Ribniški kaplan jo je hodil večkrat obhajat. Francetova mama se je preselila k njej, da je laže skrbela zanjo. Po nekaj mesecih je povedala kaplanu, da se France skriva na podstrešju in da je ušel iz Roga. Potem je obiskoval tudi njega in mu po nekaj tednih povedal, da ve še za enega skrivača. Svetoval mu je, da bi bilo laže, če se povežeta. Najprej sta si dopisovala. Oktobra leta 1945 pa sta se s skrivačem iz sosednje vasi srečala. Kmalu za tem sta odšla na dogovorjeno mesto, kamor naj bi ju prišel iskat nekdo iz Italije, da ju pelje čez mejo.

Francetov dve leti mlajši brat Lojz je tudi bežal maja 1945 s skupino iz domačega kraja, in ko jih je ujela noč nekje od Ljubljane naprej, so se spravili počivat na kozolec. Ko sta se s prijateljem zjutraj zbudila, je večina že odšla, zato sta šla k znancem v Ljubljano. Ti so jima svetovali, naj ostaneta pri njih. Prve dni po osvoboditvi je bila razglašena splošna mobilizacija in Lojz se je šel javit. Najprej so ga zaslišali, potem pa pridržali. Tako je postal vojak in je služil nekje na Gorenjskem, nato v Kočevju in Litiji. Oktobra pa je umrla stara mama in brat Lojz je prišel na pogreb, a ga zamudil. Ljudje so ravno odhajali s pokopališča. Ko mu je mama povedala, da se France skriva, se je odločil, da bo dezertiral. Po dopustu je šel na železniško postajo in na vlak, a že na naslednji postaji je izstopil in se napotil v skrivališče. Tako je svoj pobeg nekako prikril in postal skrivač skupaj z bratom in njegovim prijateljem.

France je bil izredno vesel brzostrelke, ki jo je Lojz prinesel s seboj, kar oklenil se je je, vendar pa je ni nikoli uporabil. Sklenili so, da bi jo uporabili zase, če bi jih zajeli, da jim ne bi prišli živi v roke.

Tveganje mladosti

Skrivanje v času po vojni res ni bilo preprosto. France je večkrat rekel, da so mu pomagali pokojni soborci, ki so bili že pri Bogu, da je Bog gotovo hotel imeti priče. Imel je prav posebno božje varstvo, saj kritičnih trenutkov ni manjkalo, a so se vedno srečno končali. Že najmanjša malomarnost bi bila lahko usodna.

Ko je bila stara mati že nepokretna, jo je on negoval in večkrat je rekla, da jo najbolj zna urediti prav France. Bali so se, da bi to rekla tudi kakšnemu obiskovalcu sosedu.

V treh letih skrivanja so se tudi naveličali biti samo v kleteh ali podstrehah, zato so šli večkrat za nekaj dni daleč v gozdove, tam spali in si sami kuhali. Bali so se, da bi jih izdal dim. V zimskem času so velikokrat pletli, ličkali koruzo ali šivali. Tako so si sami sešili obleke za maškare, si jih nadeli in odšli na pustno soboto v sosednjo vas v gostilno ter plesali z dekleti ves večer. Pred polnočjo pa so izginili.

Ko so se selili iz enega skrivališča v drugo, so večkrat srečali domačine in z njimi govorili srbohrvaško, da jih ne bi spoznali.

France mi je včasih rekel, da moraš biti za vse to mlad in neumen.

Poskusi pobega čez mejo

Prvi poskus, da bi jih nekdo prepeljal v Italijo oktobra po smrti stare matere, ni uspel. S človekom, ki naj bi jih vodil, so se baje zgrešili.

Drugi poskus so pripravili sami. Januarja 1946 so šli prek Bloške planote, Javornika, Cerkniškega jezera in Slivnice proti Italiji. Ker je začelo močno snežiti, so se vrnili. Na tej poti so se soočili s številnimi nevarnostmi, vendar so vsem srečno ušli.

Zadnji, tretji poskus jim je srečno uspel. 22. maja leta 1948 so prišli s Koroškega ljudje, ki so jih bili pripravljeni prepeljati čez mejo. Do Ljubljane so šli peš, naprej pa z vlakom do postaje Podkoren. Nato so bosi prebredli Savo ter v največji tišini nadaljevali pot čez hribe v Avstrijo. Seveda pri tem ni manjkalo zapletov in nevarnih situacij, vendar so ob svitu srečno prestopili jugoslovansko-avstrijsko mejo in končno bili v tako zaželeni svobodi.

Figure 2. Franc Dejak z družino 1966 – France, žena Metka, otroci Franky 1952, Edi 1954, Tony 1956, Christy 1963

Nova tveganja

V času, ko se je skrival in ko je bežal, si je France tiho obljubil, da bo tudi sam pomagal tistim, ki so v stiski in nevarnosti pred komunisti. Septembra leta 1948 se je pridružil dvema, ki sta vsak mesec na skrivaj potovala prek meje v Jugoslavijo. Hotel je tudi še enkrat v domovini obiskati svojo mamo in ljudi, ki so mu pomagali v času skrivanja. Morda bi kdo obsojal tako vračanje v domovino. Vendar je sam vedno dodal, da se zaveda, da so s tem storili veliko dobrega, kajti njihova pota so bila poštena in brez maščevalnosti. Veliko ljudi so pripeljali iz domovine, ker so bili tam v nevarnosti. Marsikoga so rešili zapora, preganjanja, morda celo smrti. Mnogi od teh niso zagrešili drugega kot to, da niso sprejemali komunistične ideologije in so tako postali »ljudski sovražnik«. Takih se je takratna oblast hotela znebiti.

Mislim, da se je ilegalno vrnil sedemkrat. Prišel je peš čez hribe, v domovini se je vozil z vlakom, s kolesom ali celo z motorjem ali pa je pešačil. Mamo je v tem času obiskal samo štirikrat, ker ga je vedno svarila, kako je nevarno, da se spušča v taka tveganja. Rekel je, da je bil vedno zelo previden in je vsako stvar zelo premislil. In v zadnjih letih je še dodal, da moraš biti za take stvari mlad in pogumen.

Večkrat mi je rekel, da je bil takrat in tudi še ves čas pozneje prepričan, da je delal prav, čeprav so bile žrtve velike in veliko tveganje. Če je rešil samo eno življenje, je bilo vredno.

Ko poslušamo Francetovo zgodbo, se nam zdi neverjetno, da je bilo vse to sploh mogoče. Verjetno je Bog res imel svoje načrte z njim.

Slovo in zahvala

Zaveza
Številka 50

Marija Zgonc

29 septembra 2003

Preden se poslovimo, se v imenu Nove slovenske zaveze, Družine in župnije Kočevje zahvalim vsem, ki so pripravili današnjo slovesnost in pri njej sodelovali.

Predvsem pa se zahvalim vsem vam, ki vsa leta prihajate v Kočevski Rog, za vašo zvestobo in vztrajnost; pa tudi tistim, ki ste prišli prvič. Še se bomo tu srečevali. Kočevski Rog je in bo kraj spomina, molitve, pa tudi upanja, saj je nemogoče, da bi tolikšna žrtev našega naroda bila zaman. Tu je naše mesto, kjer enako čutimo, enako mislimo in enako upamo.

1...237238239...335 Page 238 of 335

Revija Zaveza
Slovesnosti
Spominjamo se
Dokumenti
Kaj je treba vedeti

Nova Slovenska zaveza

predsednik: dr. Matija Ogrin

Beethovnova ul. 5/II 1000 Ljubljana
Telefon: (01) 425–15–37
e-pošta: info (at) zaveza.si

Revija Zaveza

urednik: Lenart Rihar

NSZ novice

S prijavo na novice podprite naše delovanje in pridobite neposredna obvestila na vaš e-naslov.

Leave this field empty if you're human:

Twitter

NSZNova Slovenska Zaveza

NSZNova Slovenska Zaveza

Kaj ponujajo farne spominske plošče?

Vaška straža pri Devici Mariji v Polju

Nagovor na predstavitveni konferenci

Slovenija v času okupacije 1941–1945

Slovenska gibanja: odporniško gibanje in državljanska vojna

Dilema Cerkve

Sodbe in pokol po vojni

Izbrisani in zamolčani in še kaj

Zakon o ukinitvi revolucije

Urednik in sodelavci stopijo pred bralce

Mirko Kambič

Ivanka Kozlevčar

Vanja Kržan

Janko Maček

Nada Matičič

Brane Senegačnik

Tine Velikonja

Francetu Dejaku v spomin

Kako me je France Dejak spravil čez mejo

Moji osebni spomini

Zanesljivo okolje

Skrivanje pri Pužljevi teti

Navezovanje stikov z drugim rešencem

Tveganje mladosti

Poskusi pobega čez mejo

Nova tveganja

Slovo in zahvala

Nova Slovenska zaveza

Revija Zaveza

Zadnji naslovi

Vabimo: Kočevski Rog 2026

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

Vabimo: spominska slovesnost ‘Ker smo ljudje

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

NSZ novice

NSZNova Slovenska Zaveza

.st0{fill:#FFFFFF;} .st1{fill:#E52E2E;} NSZNova Slovenska Zaveza

Slovenija v času okupacije 1941–1945

Slovenska gibanja: odporniško gibanje in državljanska vojna

Dilema Cerkve

Sodbe in pokol po vojni

Mirko Kambič

Ivanka Kozlevčar

Vanja Kržan

Janko Maček

Nada Matičič

Brane Senegačnik

Tine Velikonja

Zanesljivo okolje

Skrivanje pri Pužljevi teti

Navezovanje stikov z drugim rešencem

Tveganje mladosti

Poskusi pobega čez mejo

Nova tveganja

Nova Slovenska zaveza

Revija Zaveza

Zadnji naslovi

NSZ novice

NSZNova Slovenska Zaveza