S takimi in podobnimi grožnjami so partizani pospremili v izgnanstvo številne slovenske družine, ki so jih v letih 1943 in 1944 izgnali z njihovih domov.

Znano je, kako množično je gestapo takoj začel izseljevati zlasti gorenjske družine v Srbijo. Spominjam se, da je bila z Jesenic izgnana družina mojega strica. Po vojni so nam v šoli ničkolikokrat govorili o nemških izgnancih; nekoč smo pionirčki z zastavicami in ruticami okoli vratu na peronu železniške postaje pričakali dobrotnike iz Srbije.

Vse do nedavnega nisem vedela, da so tudi partizani s pomočjo domačinov-terencev izganjali z domov slovenske družine in jih prepuščali neznani usodi; njihove domove, kašče in štale so izropali, jih po vojni podržavili skupaj z njihovimi polji, sadovnjaki, travniki in gozdovi ter na vse načine onemogočali, da bi si ponovno postavili domove. Zaradi vojnih dogodkov so bile družine že pred izgnanstvom okrnjene, velikokrat brez očetov in starejših sinov, ko pa so izgubile streho nad sabo, so se razkropili še preostali.

Na srečo so se našli posamezni dobrotniki in sorodniki, ki so tem družinam pomagali, da so se nekako prebile do konca vojne in še mnoga povojna leta. V Ljubljani je med vojno delovala Kmečka pisarna, ki jim je pomagala najti prenočišča in zaposlitev. Po zaslugi Narteja Velikonje je bila ustanovljena Zimska pomoč. Izgnance in begunce je prehranjevala tudi Ljudska kuhinja, ki so jo oskrbovale redovnice. Otroke je za polovično ceno sprejelo v šolo Marijanišče. Toda danes se o tem molči: Narteja Velikonjo je bilo treba po vojni ustreliti, Marijanišče ukiniti, redovnice odpustiti in pozapreti.

Kdaj so pričeli partizani s pregonom družin, katere in koliko družin so izgnali in po čigavem ukazu, mi ni znano, ker o tem partizansko zgodovinopisje molči. Nekoliko sem se seznanila le z usodo šestih družin. Prisluhnimo otrokom teh družin, saj so jim ostali živo v spominu mnogi dogodki ob izgnanstvu.

Partizanski izgnanci

Prvo zgodbo mi je zaupal Ivan Škrlj (1934) iz Slemena na Bloški planoti v župniji Sv. Trojice. Pravi, da mora biti zapisana, ker je letos v pozni jeseni poteklo ravno šestdeset let, odkar so bili izgnani.

Med vojno je bilo v naselju šest hiš in le ena je bila na strani partizanov. Danes je že nekaj domov praznih, planota je vedno bolj zaraščena, ker so polja in pašniki opuščeni. V jasnih jesenskih dnevih se izpred njegove hiše razprostira pogled po Vidovski planoti, oko se ti ustavi na Krimu, ali celo na daljnem Snežniku na jugu in na Triglavu na nasprotni strani. V jesenskih nočeh se v razsvetljenem meglenem morju utaplja Ljubljana.

Kako se danes Ivan Škrlj spominja obdobja, preden so bili izgnani?

»Rojen sem 5. maja 1934 in se še spominjam dogodkov ob razpadu stare Jugoslavije. Takrat so vojaki iz bližnje bloške vojašnice (zgrajena je bila l. 1936), imeli vojaške vaje okrog naše vasi, kar je bilo meni, šestletnemu fantiču zelo zanimivo. Potem so na Bloke prišli Italijani in življenje je ob delu in skrbeh za preživetje teklo še kar normalno.

Oče je bil med tednom večinoma zdoma za zaslužkom, mama in stara mama pa sta skrbeli za malo kmetijo in za naju s sestro Marijo (1938); leta 1943 je bil rojen najmlajši Roman. Stari oče se je iz prve svetovne vojne v Galiciji in Judenburgu vrnil duševni bolnik, bil večinoma v Ljubljani v umobolnici in tam med vojno umrl.

V drugi polovici l. 1941 so odrasli pričeli skrivnostno šepetati o nekih ljudeh v gozdovih. V zimi 1941/42 je vladalo nekakšno zatišje, že zgodaj spomladi pa so se tudi v naši hiši začeli pojavljati skrivnostni nočni obiskovalci, ki so zahtevali razne uporabne stvari, npr. čevlje, radio ipd. Bolj kot to, nam je vzbudilo strah priznanje sosedovega fanta Franceta Kraševca, da je naš oče pri partizanih na črni listi. France je bil takrat že partizan nekje v Krimu, kot sem takrat ujel na ušesa. Kar groza pa nas je bilo ob novici, da je iz naše fare nenadoma izginil živahni, še ne dvajsetletni fant Peter Modic in družinski oče Janez Seljak. Vedelo se je le, da so ju odpeljali partizani in od takrat se ni nihče vrnil. Šušljalo se je, da žrtve mečejo v Krimsko jamo. »Ko se je dan prevesil v noč,« pripoveduje sin, »je očetov pogled postal votel. Bilo ga je strah noči. Spominjam se, da si je napravil skrivališče: v kamri je s tal dvignil široko desko, pod njo izkopal tako veliko jamo, da je lahko legel vanjo, na spodnjo stran deske pa je z zgornje in spodnje strani pritrdil jermena, da je lahko povlekel desko nadse. Ne vem, ali se je kdaj v to luknjo skril, danes sem mnenja, da se ne bi utegnil. Partizani so se pojavili nenadoma, navadno sredi noči.

Po roški ofenzivi se je mama zelo oddahnila: ‘Zdaj vsaj vem, da smo malo bolj varni.’ Žal pa so ob ofenzivi Italijani odpeljali očeta na Rab. Domov je prišel kot živ okostnjak, ženin oče pa počiva med tisočimi drugimi na rabskem pokopališču. Po vrnitvi z Raba se je oče skupaj s sosedom pridružil Vaški straži in po kapitulaciji Italije po srečnem naključju ostal doma, tako da ni delil usode s tistimi v Mozlju, Jelendolu in Mačkovcu.

Nemška ofenziva v oktobru 1943 je spet pobrala vse moške v naši okolici in nekaj časa ni bilo o njih nobenega glasu. Živeli smo na področju, ki je bilo na največjem prepihu. Zdaj smo bili že trije otroci; stara mama se je odselila k svoji hčerki, ki je sama živela v sosednji vasi, oče se je pred nasiljem partizanov umaknil v Borovnico v domobransko postojanko.

Mama je na kmetiji ostala sama s tremi majhnimi otroki. Za pomoč in naše varstvo je najela sedemnajstletno dekle iz soseščine. V šolo nisem hodil. Ob vsakem dnevnem času so nas ‘obiskovali’ partizani. Bilo jih je vedno več, eni so bili oboroženi, drugi ne. Spraševali so za pota v razne smeri. Eni so hrano zahtevali, drugi zanjo prosili: naj jim mama da, če ima kaj za v usta, kakšno suho sadje. Jeseni 1943 je sadno drevje na srečo kar bogato obrodilo.

Škrljeve iz Slemena na Blokah izženejo partizani

Jesen se je prevešala v zimo. Zadnji novembrski dnevi l. 1943 so bili megleni in deževni. V to turobno sivino so konec meseca zarezali poki pušk in mitraljezov iz doline. Zvedeli smo, da partizani napadajo domobransko postojanko v Grahovem, slišali strašne novice o zažigu cerkve in živih domobrancev. Mnogi so bili Bločani. Potegnili smo se v svoje domove, zvečer stisnili okrog tople peči in molili za očeta in za vse, ki so umrli. V takih trenutkih sem imel občutek, kot da je vojna nekje daleč od nas.

Kako sem se motil! Nekaj dni po teh morečih novicah o Grahovem, je pozno zvečer zaropotalo po oknu. Bilo je 28. ali 29. novembra 1943. S petletno sestrico sva spala v kamri, a bila hitro budna, ko sva zaslišala iz hiše grobe moške glasove.

Figure 1. Domobranec Ivan Škrlj, druga z leve njegova žena Marija, na zadnjem sedežu motorja sin Ivan

‘Dajemo vam deset minut časa. Odpravite se, ker greste z nami. Kar lahko nesete, vzemite, vse drugo je naše.’ Buden sem sedel v postelji in nisem doumel, da moramo takoj oditi. Toda že je na vratih mama: ‘Hitro vstanita, oditi moramo!’

Ko smo zbegano iskali, kaj bi vzeli s seboj, so nam takoj ukazali, da moramo vse očetove stvari pustiti pri miru. Eden od moških je odšel z nama s pomočnico v zgornjo sobo in nadzoroval, da ne bi vzela kaj očetovega. Ves vesel je iz omare snel očetov površnik. Še danes vidim, kako ga je držal za ovratnik: ‘Ta se bo pa dal nosit!’ Odnesel ga je v hišo in razkazoval ostalim trem ali štirim, ki so gospodovalno sedeli za kmečko mizo v hiši. Mama pa je zastokala: ‘Joj, krstna sveča!’ Poleg površnika je partizan držal v roki tudi to. Za nas je bila družinska svetinja. ‘Do zdaj je bila krstna sveča, zdaj je naša,’ ji je odvrnil partizan, vzel nož in jo prerezal na pol.

Sedel sem na peči in vlekel nase nogavice, zadnjikrat na tej peči. Gledal sem devetmesečnega bratca: bil je buden, mahal z ročicami in se glasno smejal. ‘Seveda,’ sem pomislil, ‘Roman ne ve, da nas ženejo od doma.’

Mama je tekala po kuhinji in hiši in ves čas poslušala zasmehovanje moških, kaj je delala pri očetu v Borovnici, ko ga je pred enim tednom obiskala. Zahotelo se jim je žganja. ‘Kje pa imate šnops?’ Mama mi samo pomiga in v temi sem našel petlitrsko pletenko žganja v shrambi. Hotel sem jo postaviti v hiši na mizo, pa so mi ukazali: ‘Kar na tla jo postavi.’

Novi gospodarji naše domačije so zlivali vase žganje, mamo, našo pomočnico in tri otroke sta obstopila oborožena partizana. Čas je, da odidemo. S sestrico sva se hotela stisniti ob mamo, pa je držala v naročju Romana in ga še na pragu zavijala v debelo odejo. Prav ničesar ni mogla vzeti s seboj. V tistem trenutku sem se spomnil, da imamo na stenski uri ob krušni peči rezervni baterijski vložek. Take dragocenosti ne smemo pozabiti! Hitro sem stekel v hišo, stopil na klop in na zapeček, da sem dosegel baterijo nad uro. Ozrl sem se proti mizi v bojazni, da me partizani ne bi zalotili pri tem ‘skrivnem dejanju’. Vendar se zame niso zmenili. Pogledal sem na uro, kazala je deset minut do polnoči. Ker vsega tisto noč niso mogli pokrasti, so uro odnesle mamine sestre, zato še danes visi v hiši ob kmečki peči v spomin na tisto noč.

Nismo vedeli, kam nas partizana vodita. Opazil sem, da nosi eden od njiju s seboj mitraljez. ‘Zakaj pa ta partizan to nosi?’ sem ugibal v svoji otroški glavi. Pogledal sem še drugega, temu je visela z rame dolga francoska puška.

Kmalu smo videli, da nas peljeta proti Ulaki. Tam sta nas oddala v Jerglovo hišo. Za mizo je sedel komisar, tako so mu pravili. Takoj smo opazili, da se ob peči stiskata še dve izgnani družini, na slami po tleh so ležali partizani. Prva družina so bile Ruparjeve s Hitenega, mama in deklici stari pet in tri leta; druga družina so bili Zakrajškovi z Lepega vrha, že postarana oče in mama z invalidnim sinom, drugi sin je bil v ujetništvu v Nemčiji. Čakali smo jutra in neznane usode. Nam so odredili posteljo pri peči, na peči ni bilo več prostora.

Naš devetmesečni Roman je jokal in jokal. Komisar je obljubil, da se bo zjutraj že našla kakšna krava in mleko zanj. Čez kakšno uro sta priropotala mimo hiše vozova: nanju so naložili vse, kar so v naši hiši našli vrednega in kar so v temni noči lahko naložili, s pridelki, živežom, orodjem in pohištvom vred. Vozova sta pripeljala dva soseda z volmi, ker mi volov nismo imeli. Izpregla sta in se vrnila.

Nenadoma zaslišimo mukanje naših krav. Takrat je mamo zlomilo. Sedela je na postelji nasproti komisarjeve mize in začela glasno jokati. Nenadoma vstopi tretji sosed, Bregarjev ata: ‘Dober večer, tovariši.’ Prisede na vogal mize h komisarju in povleče klobuk globoko na oči, med koleni drži bič. Pozorno sem ga opazoval izza maminega hrbta: ‘Kaj pa tako zavzeto pripoveduje temu partizanskemu komisarju Bregarjev ata?’ Takrat še nisem vedel, da je terenec. Odšel je in opazil sem, da je komisarjev obraz postal mrk. Za Romanov jok se ni več zmenil. Premagal me je spanec.

Komaj se je zdanilo, so nas odgnali proti Velikim Blokam. Ko smo zapuščali Ulako, sem opazil pred neko hišo naš voz, ki je bil že prazen. Na cesti ni bilo žive duše, čeprav je bila ponoči polna partizanov z mulami. Rekli so, da gremo do komandanta Dakija, ki nas bo sodil. Doma sem slišal, da so to ime večkrat omenjali v zvezi z napadom na Grahovo. Že samo ime nam je zbujalo strah in noge so mi postajale težke. Še vedno so nas gnali močno zastražene: skupinico treh žensk, petih majhnih otrok, invalidnega fanta in njegovih postaranih staršev.

V Velikih Blokah smo se ustavili pri hiši nekdanjega župana, ki se je bil pravočasno umaknil v Ljubljano. Pred nas se je ustopil partizanski funkcionar z listkom v roki in klical družine po hišnih imenih. Iz Šekotinovih, kot se je pri nas doma reklo, smo postali Čokotinovi. Ta funkcionar in njegov spremljevalec sta bila edina partizana, ki smo jih tisti dan videli. Ukazal nam je naprej v Novo vas. Privlekli smo se do tja. Ob prvih hišah sta nam oborožena stražarja ukazala, naj počakamo. Prestrašeni smo obstali. Kmalu se vrneta iz neke hiše in nam rečeta: ‘Pojdite kamor hočete, če pa bo šel kdo domov, veste, kaj vas čaka.’

Po nekaj dnevih smo z mamo pritavali do Borovnice. Kje je dobila za Romana mleko ne vem, spomnim se samo, da je pri neki hiši v Grahovem prosila za kruh. Dobila ga je košček in ga hvaležno vtaknila v žep.

Figure 2. Domobranci pred svojim bunkerjem, na motorju Ivan Škrlj

Naša družinica je pristala v Borovnici, kjer je oče našel sobo v občinski hiši poleg cerkve. Trikrat na dan sem hodil po en sam obrok hrane v domobransko kuhinjo, dokler nismo dobili mesečnih kart za živila. Predvsem pa smo bili odvisni od dobrote nekaterih Borovničanov. V Ljubljani je zaživela organizacija Zimska pomoč, kasneje sem zvedel, da je bila to pobuda dr. Narteja Velikonje. Mama je nekajkrat potovala v Ljubljano, da nismo ostali goli in bosi sredi zime 1943/44.

Po bombardiranju mostu tudi Borovnica ni bila več varna. Preselili smo se na Rakek, bliže domu. Po vojni je oče z domobranci odšel na Koroško, bil vrnjen in počiva nekje v okolici Teharij.

Ko smo bili med vojno še v Borovnici, sta oče in mama odločila, da grem v šolo v ljubljansko Marijanišče. Vpis mi je omogočil g. Jože Pogačnik, ki mi je določil polovično ceno. S hvaležnostjo se spominjam mnogih plemenitih redovnic, ki so se požrtvovalno trudile z našimi trdimi glavami. Spominjam se osvoboditve in navdušene množice. Vse hiše v okolici Marijanišča so bile ovite v zastave. Kaj mi bo prinesla osvoboditev, se mi takrat ni niti sanjalo.

Figure 3. Jerglova hiša na Ulaki – Pregnane družine so tu preživele noč pred potjo v neznano

Ob svečnici 1946 so morale redovnice zapustiti Marijanišče, prišle so partizanske učiteljice. Nova tovarišica nam je takoj povedala, da tisti, ki so plačevali polovično ceno, ne bodo več mogli ostati na šoli. V moji otroški glavi se je pričelo svitati: očeta nimam več, mama je ostala sama. Moral se bom vrniti domov in prijeti za delo. Bilo mi je dvanajst let. Tudi mlajša sestra se ni mogla izšolati, ta sreča se je ponudila šele najmlajšemu, Romanu.

Toda kaj smo našli doma, ko smo se 15. septembra 1946 vrnili? Po vojni so hišo dokončno izropali. Dober sosed nam je izkopal celo zidani štedilnik. Pričakale so nas gole stene. Orodja nobenega, vozovi in živina so izginili že tisto noč, ko so nas izgnali. Pravili so, da nas ne bo več v Sleme in se bo Škrljevina razdelila. Za očetov del zaplenjenega premoženja je mama morala še nekaj let po vojni plačevati najemnino. Pod streho so nas vzeli sorodniki.

Mamo so pozvali, naj prijavi vojno škodo, seveda, pravici je moralo biti zadoščeno. Zaman smo čakali na kakšno povračilo, čeprav so se po vsej Bloški planoti obnavljale domačije. Toda te je uničil okupator, našo pa partizani in terenci. In razlika velja še danes!

Nadzorovali in zasmehovali so nas še dolgo po vojni. Vaški terenec – s puško in titovko – je bil podaljšana roka nove oblasti v našem zaselku. Mami je bila odvzeta državljanska in volilna pravica in niti sadja na svojem vrtu ni smela pobirati. Živilskih kart nismo dobili. Za UNRRA pakete smo samo slišali in dobrote, ki so jih terenke razdeljevale drugim, so bile za nas samo sanje!«

Ivan Škrlj iz Slemena je danes gospodar na obnovljeni domačiji svojega očeta in starega očeta. Ob njem si je Ivanov sin zgradil lepo novo hišo, ki jo krasita dva sinova. Morda pa življenje na Blokah le ne bo tako hitro zamrlo?

Prav za božič pred 60 leti so partizani izgnali iz svojih domov mnoge družine iz Suhe krajine, Ribniške in Struške doline. Otroci teh družin se danes spominjajo mnogih takratnih dogodkov.

Rusovi in Dernuljčevi izgnani na božični večer

Kmetija Rusovih z gospodarjem Jožetom (1875) in ženo Marijo (1880) iz Četeža pri Strugah je bila ena največjih v okolici, zlasti v pašnikih in gozdovih. O njihovem izgnanstvu mi je pripovedovala njuna hčerka Jožefa Rus por. Ivančič (1921). Najstarejši sin Jože (1909) je bil takrat pri domobrancih, Pepčini sestri Ivana (1913) in Julka (1925) sta delali na kmetiji. Ena sestra je bila že poročena, druga je bila usmiljenka. Po kapitulaciji Italije je partizansko nasilje postalo še hujše, zato se je najstarejši sin Jože umaknil k domobrancem. Kak mesec pred izgnanstvom so jim ukradli konja. Ko se je sveti dan prevesil v večer, 25. decembra 1943, se je v hiši in okoli hiše pojavilo kakšnih dvajset partizanov s komandantom, ki je imel pravico izgnati jih od doma. Medtem ko so se partizani razbohotili po hiši in ostalih gospodarskih poslopjih, »nas je oče vse tri hčerke in mamo zbral pod podobo Srca Jezusovega, ki je visela na steni ob jaslicah: pomolili smo, nato nas je oče blagoslovil. Imeli smo občutek, da se ne bomo nikoli več vrnili domov, kot da se je vse podrlo« se danes spominja Pepca. »Nas boste pobili?« je oče vprašal komandanta, ki je bil po rodu Štajerc. »Ne,« je odkrito priznal komandant, »meni je hudo, da vas moram pregnati.«

»Vsi smo jokali in pobirali najnujnejše. Ko so hoteli sosedi pogledat, kaj se dogaja, partizani niso nobenega pustili zraven. Na voz so nalagali krompir, pšenico, orodje in ker je še veliko ostalo, so prišli naložit še enkrat. Krave so privezali za voz, prašiče postrelili kar v štali. Mama je hotela odnesti s seboj nekaj hlebov kruha, pa je komandant odredil, da imamo dosti en hlebec. »Vse so pregledali, kaj smo nabrali za pot in vsa boljše oblačila in denar vzeli proč. Ko smo odhajali, smo vse pustili odklenjeno« se spominja Pepca. Vse, kar so s težkim delom pridelali, in v mnogih desetletjih oni in predniki spravili skupaj, je bilo v nekaj trenutkih izgubljeno in razgrabljeno za vedno. »V pičle pol ure nismo imeli več doma, bili smo sirote.«

Odpeljali so jih do Dernuljčevih v Strugah. Seznam družin, ki jih bodo nocoj izgnali z njihovih domov, je bil že narejen, zdaj je treba nalog izpolniti. Ustavijo se pred Dernuljčevim domom. S slamo krita streha je dajala dom devetim otrokom očeta Dernuljc Janeza (1896) in matere Marije (1894), Paka v Strugah.

Prisilna mobilizacija v Struški dolini po propadu italijanske vojske ni dala željenih uspehov. Fantje, družinski očetje in gospodarji so se skrivali, zatekali v domobranske postojanke ali priključili domobranski vojski. Zato so partizani uprizarjali prave oborožene hajke in streljali za ubežniki, skrivači in domobranci. Tudi dva starejša Dernuljčeva sinova Janez (1921) in Mirko (1923) sta pristopila k domobrancem, oče se je umaknil v Ljubljano. Sina Joža (1925) so Italijani šestnajstletnega obsodili na sedem let zapora, ker je neko dekle krivo pričalo, da je nosil pištolo; po italijanski kapitulaciji so ga zaprli Nemci, poslali najprej v Dachau, nato v Buchenwald, kjer je umrl. Po nemški ofenzivi je v Struški dolini ostal neznan italijanski vojak. Partizanom je dal povod za nov val nasilja in rekvizicij: »Z Nemci držite, Italijane futrate,« so rekli Dernuljčevim in jim vse pobrali, kakih štirinajst dni preden so jih izgnali.

Figure 4. Leto 1938 – Birma pri Dernuljčevih – Zbrana vsa Dernuljčeva družina – Drugi od desne Miro, peti Jože

Za božič 1943 je bila doma mama sama s šestimi otroki. Micka je bila stara šestnajst let, Ančka štirinajst, Tone enajst, Pepca devet, Avguština sedem in najmlajši Stanko je imel pet let. Tone se tistega božičnega večera dobro spominja. V spominu so mu ostale besede komandanta, ki je ‘imel nalog’, da jih izžene. ‘Ste vi res Dernuljčevi,’ se je čudil partizanski komandant – Štajerc in gledal šest splašenih otrok in svoj spisek. ‘Počemu bi preganjal te otroke?’ je glasno razmišljal. »Po imenu je prebral z lista vsakega posebej in ko je ugotovil, da smo mi pravi, je rekel, da se moramo v pol ure odpraviti v Kočevje. Kaj pa naj napravijo s 83-letno staro mamo? Na srečo je ni bilo na komandantovem seznamu, ker se ni pisala Dernuljc. Ostala je sama doma. Na hitrico smo spravili skupaj, kar se nam je zdelo dragoceno: mama nekaj klobas in če je kdo imel uro. Denarja pri hiši ni bilo.

‘Zdaj bom pa pregledal, kaj ste nakradli!’ je ukazal komandant. ‘Nakradli?’ vzroji mama. ‘vzeli smo samo to, kar je naše!’ ‘Kar je bilo prej vaše, je zdaj naše, kar je pa naše, ni nič več vaše,’ jo je poučil komandant. No, pa je bil tako razumevajoč, da je mami podaril 200 lir, nekaj od denarja, ki ga je bil pred tem zaplenil izgnani družini Rusovim. ‘Boste imeli v Ljubljani za tramvaj,’ in izročil mami denar. Uboga Dernuljčeva mama se gotovo ni zavedala pomembnosti zgodovinskega trenutka, ko sta s partizanskim poveljnikom postavljala temelje bodočega socialističnega gospodarstva!

»Tako je postalo njihovo vse, kar je bilo prej naše,« pripoveduje Tone. »Veliko so izropali že pred štirinajstimi dnevi. Zdaj so naložili še to, kar je ostalo; krave so privezali na voz zadaj, prašiče postrelili v štali. Vse vozove z naropanim blagom so odpeljali proti Žvirčam in naprej v partizansko postojanko v Polomu.«

Na vozu pred hišo so jih čakali Rusovi in obe družini so odpeljali naprej v Rapljevo. Tam so dalj časa čakali, ker se jim je pridružila še ena izgnana družina, Ferkuljevi.

»Od tu naprej so nas nagnali peš do Kočevja. Do Kukovega so nam dali partizansko spremstvo, naprej smo hodili sami. Pri malogorski cesti je bila partizanska zaseda. Povedali so nam, da moramo nad vasjo, ker je cesta minirana. Zjutraj smo pritavali neprespani, prezebli in lačni v Kočevje.

»Vse družine so dali v Marijin dom, kjer je danes občina. Tam smo spoznali še nekatere druge izgnane družine. Najbolj nas je pretresla usoda družine iz Gradenca, oče je bil manjši lesni trgovec. Imeli so več otrok, eden od starejših sinov je bil invalid in je moral z berglami narediti 30 km dolgo pot do Kočevja. Niso jim dali voza. ‘Boš že šla, svinja bela!’ mu je rekel partizan.«

Približno po enem tednu so Rusovi in Dernuljčevi odšli v Ljubljano. Tukaj je bila pomoč izgnancem in beguncem dobro organizirana. Mlajši so se lažje znašli in poiskali zaposlitve: Rusova dekleta so našle različne občasne zaposlitve in skrbele za starše.

Po vojni sta dve Rusovi dekleti bežali z domobranci: Johana se je kasneje vrnila, Julko je pot zanesla v Čile, kjer je danes usmiljenka. Jože se ni vrnil nikoli. S Turjaka je bil odpeljan v Lašče in ubit v bitki. Pokopan je na Orlovem vrhu v Ljubljani. Pepca se je tako vrnila sama s starši v nekdanji dom, pričakal jih je z golimi stenami. Lažje bi obnavljali domačijo in se preživljali, če jim ne bi iz odbora kar naprej pošiljali položnic in pri obveznih dajatvah pobrali včasih ves krompir, da ga še zanje ni ostalo.

Dernuljčeve deklice so bile mlajše, vendar so se že med izgnanstvom v Ljubljani udinjale za gospodinjske pomočnice, najmlajši sta pričeli hoditi v šolo. Toneta pa je iz Ljubljane gnalo proti domu. Odšel je v Nemško vas pri Ribnici in pri stricu delal na kmetiji. Večkrat se je vračal domov. Jaslice so še vedno stale tako kot tisti večer, ko so jih izgnali in je še zadnjikrat pogledal nanje.

Figure 5. Leto 1947 – Preživeli Dernuljčevi – Spredaj stojita sestrični Pogorelec Majda in Pogorelec Milena

Pomlad 1945. je bila zelo lepa in topla. Mama z otroki je iz Ljubljane prišla v Ribnico. Vsak dan so otroci z materjo hodili čez Malo goro domov in delali na njivi. Za Jožefovo je bil krompir že v zemlji. Nebo je tisto žalostno leto rosilo blagoslov in polje je dobro obrodilo. Aprila so se odločili, da ne bodo več vsak večer hodili prenočevat v Ribnico in ravno tisti dan, ko so angleška letala po dogovoru s partizani bombardirala Ribnico, so za vedno odhajali. Za odhod so se lažje odločili tudi zato, ker je bila v Strugah že ustanovljena domobranska posadka.

Nekatere dogodke ob izgnanstvu Dernuljčevih hrani še danes v živem spominu Dernuljčev najmlajši, takrat petletni Stanko (1938), zato prisluhnimo še njemu.

»Na sveti večer sem sitnaril okrog matere za potico. Ni je bilo. Nisem mogel razumeti. Mama mi rečejo: ‘Te prasice partizanske so vse pokradli.’ Štirinajst dni prej so nas tako temeljito okradli, da nam niso pustili niti toliko moke, da bi mama spekli potico. Tudi božični dan mi bo ostal v živem spominu. Gnojil se mi je prst na nogi in zaradi bolečin sem ostal dolgo buden. S sestro sva spala v novi hiši, tako smo rekli tistemu delu hiše, kjer smo spali. Prebudilo me je glasno govorjenje partizanov in slišal sem komandanta: ‘Imam nalog vas vse pobiti, hišo pa zažgati.’ ‘Pa dajte, če boste zato kaj boljši!’ so mu rekli mama. Ko smo se vsi otroci zbrali okrog matere je šele videl, koga bi lahko pobijal zato je rekel tisto, kar je že Tone povedal.

Pred poslopjem je že stal voz in živo se spomnim naših krav, ki so jih zadaj privezali. Peljali smo se proti Rapljevem in z mamo sva sedela zadaj na vozu. Mama me je učila moliti: ‘Jezušček mili, mene se usmili, Jezušček mili, očeta se usmili, Jezušček mili, mame se usmili … in tako naprej vseh bratov in sester. Nazadnje pa je mama še dostavila: Jezušček mili, partizana se usmili.’ Pogledal sem ga, nič ni bil presenečen, kar soglašal je z molitvijo in nas ni zmerjal.

Ko smo v Rapljevem čakali Ferkuljeve, mi je Ravniškova mama, njih niso izgnali, dala jabolko. Tako sem bil zaspan, da nisem vsega pojedel in sem ga pustil na klopi. Potem sem se večkrat spomnil na to jabolko in ugibal, ali me še čaka na klopi.

V Kukovem smo ostali sami in nadaljevali pot proti Vrbovcu. Pri kapelici smo se ustavili, spočili in zmolili vse tri rožne vence, potem pa spet odšli naprej. Jaz sem bil tako zaspan in tako me je bolel prst na nogi, da nisem mogel hoditi. Nekaj časa me je na hrbtu nosil brat Tone. Imel je enajst let in je bil edini fant. Potem pa ni mogel več. Pot je bila zasekana, povprek so ležali hlodi. Treba je bilo čeznje ali pa skreniti s poti v gozd pod cesto. Rusova Johana me je vzela na hrbet in nesla vso pot do Kočevja. Spominjam se, kako sem bil zaspan in sem se prebudil le vsake toliko časa, ko me je na hrbtu prelagala. Želim, da bi bilo njeno ime zapisano.

Figure 6. Rusova družina – Zadaj desno Ivana, dobrotnica Staneta Dernuljca

Ko smo prišli v Kočevje, so nas dali spat v Marijin dom, ležišča smo imeli na odru. Živo se spomnim olajšanja, ker me ni več bolel prst. Ves rdeč je bil in olupljen, toda bolel me ni več. Živo imam v spominu vojaško hrano, ki mi ni bila všeč. Nekoč sem videl, da je mama dala v žep košček kruha, ki smo ga dobili poleg obroka. Takoj po kosilu sem postal lačen. Kruh je bil pri nas doma glavna hrana. Če drugega ni bilo, kruh je vedno bil. Prosil sem mamo za tisti košček kruha. ‘Ah, saj se še žlice niso posušile,’ mi je rekla.

Na starega leta dan so nas z nemškimi vojaškimi kamioni odpeljali v Ljubljano. Bilo je več kamionov. Z mamo sva sedela zadaj in spominjam se, kako zelo me je zeblo. Peljali smo se proti Mali gori in čeznjo v Ribnico. Nekje med potjo proti Ribnici smo zagledali na cesti Uršino teto iz Strug. Mahali smo ji in naročili, naj doma pove, da smo živi.

Na poti skozi Dolenjo vas mi je mama pokazala hišo, kjer je živela naša stara mama, atova mama. Pa me je tako zeblo, da me ni nič zanimalo. Peljali smo se okoli čez Cerknico in Rakek in pri Logatcu mi je mama pokazala vlak. ‘Poglej vlak!’ je drezala vame. Lokomotiva se mi je zdela kot lonec z dimnikom, iz katerega se kadi.

Kako je bilo v Ljubljani, je povedal že Tone. Ata je bil v domobranski postojanki in ga ni bilo z nami. V Ljubljani sem zelo nevarno zbolel. Živo se spomnim matere, kako je klečala in molila, da ne bi umrl.

V Ribnico smo se vrnili septembra 1944. Dali so me k stari mami v oskrbo, pa sem spet zbolel in tokrat me je čez Malo goro nazaj v Ribnico nesla na hrbtu sestra. Zimo smo preživeli v Ribnici, na pomlad pa smo skoraj vsak dan čez Malo goro hodili domov delat kot je povedal že brat Tone.

Zdi se mi, da je bilo 18. aprila 1945, ko smo odhajali iz Ribnice v Struge. Prav ta dan je bila Ribnica bombardirana v dogovoru s partizani. Z nami je šla Lukčeva Štefa, njih so izgnali na žegnanjski dan 30. avgusta 1944. Komaj smo začeli hoditi v hrib, je v Ribnici že silovito pokalo. Med potjo smo srečali partizana, ki je ravno opravljal malo potrebo, nič se ni zmenil za nas. Na vrhu, tam kjer je majhna ravnica, je bilo vse živo partizanov. Malo nižje smo prišli do kapelice, ki so jo kasneje opustošili, pred kratkim so jo na novo posvetili. Ustavili so nas partizani. Spraševali so sestre in vedel sem, da ni res, kar odgovarjajo. Meni so bili naročili: ‘Če te kdo kaj vpraša, nič ne veš.’ Takrat sem bil star že šest let, zvedav, samozavesten in sem hotel nekaj vedeti. Pristopi k meni partizan in me vpraša: ‘Koliko bratov imaš pri domobrancih?’ ‘Dva,’ takoj odgovorim. ‘Koliko bratov pa imaš?’ ‘Štiri,’ mu rečem. ‘Kje pa sta še dva?’ Eden je v Dachauu, drugi je skupaj z nami. Partizan ni nič več spraševal, ker je pričelo spet pokati. ‘Naši streljajo, naši!’ je navdušeno vpila partizanka. Partizan se je obrnil k njej. ‘Zgleda, da je ta povedal po pravici.’

Le nekaj dni pred našo vrnitvijo 12. aprila, je bil letalski napad na Struge. Istočasno ko so jo Angleži bombardirali, tudi v dogovoru s partizani, so jo partizani obstreljevali s tanki in z zažigalnimi bombami. Takrat je pogorel cerkveni zvonik in naša hiša, štala in kozolec. Ostala je samo kovačija, ki smo jo imeli pred vojno. Vrnili smo se na pogorišče. Mama se je ob tem pogledu zjokala. Tone jo je hotel tolažiti in ji je rekel: ‘Kaj se jokate za to staro škatlo? Bomo pa drugo zidali!’« Tako je končal svoje spomine takrat šestletni Stanko, ki danes živi v Angliji.

Pa se je mama še nekaj let jokala, preden je bila sezidana druga hiša. Tri leta so se Dernuljčevi stiskali pri teti. Potem pa še šest let v svoji nekdanji kovačiji, kjer so si uredili kuhinjo in sobo. In jokala je mama za sinom Mirkom, ki se ni nikoli več vrnil in za Janezom, ki je pobegnil na poti iz Vetrinja v Teharje in za Jožetom, ki je umrl v koncentracijskem taborišču v Nemčiji. Na srečo se je vrnil oče in po srečnem naključju so dobili nazaj ukradeno mulo.

Verjetno bi Dernuljčevo mamo veliko stvari prizadelo še danes, če bi npr. vedela, kako sodišče odgovarja Dernuljčevemu Tonetu in še mnogim drugim, ki želijo priznanje statusa žrtve vojnega nasilja – bodisi begunca bodisi pregnanca.

»Glede na navedeno, stranki status žrtve vojnega nasilja po prvem in drugem členu zakona o žrtvah vojnega nasilja ne pripada, saj je bilo stranki nasilno dejanje storjeno s strani partizanov in ne s strani italijanskih, nemških ali madžarskih okupacijskih oblasti.«

Torej je še vedno vsako nasilno dejanje s strani partizanov pravično! Tudi je še vedno vsako nasilno dejanje, ki so ga partizani izvajali nad dojenčki, otroki, mladostniki, starši, starimi in invalidnimi – herojsko dejanje! In še vedno veljajo zakoni, ki jih pišejo dediči komunistične oblasti.

Pugljevi in družine s Kompolj izseljeni na žegnanjski dan

Poleti 1944 so partizani z izseljevanjem družin nadaljevali. Med drugimi so izgnali Pugljevo družino iz Četeža pri Strugah. Oče Jože (1897) je bil pred tem pobegnil od partizanov. Vedno je moral hoditi prvi v četi in ostalim kazati pot. Kmalu je sprevidel, kaj to pomeni. Umaknil se je v Ljubljano, najstarejši sin Jože (1923) pa k domobrancem. Micka (1925), Rozalija (1927), in Jožefa (1929) so takrat, ko so njihovo družino izgnali, že služile in bile zdoma. Doma je ostalo šest majhnih otrok samih z mamo Rozalijo (1897). Francka je bila stara dvanajst let, Ludvik enajst, Tone sedem, Julij šest, Ančka pet in Lojzek štiri leta. Ta ostanek družine je bilo treba izgnati.

Tisti dan 28. avgusta 1944 je bilo žegnanje in doma je bila kljub vojni celo potica. Zvečer je Ludvik skupaj z mlajšim bratom in dvema sosedovima fantoma odšel spat na senik. Pred tem je videl kolono partizanov, ki se je pomikala proti Strugam. Opazil je, da so bili večinoma bosi. Proti polnoči ga zbudi glasno govorjenje: partizani so bili v hiši, pod senikom, v hlevu, pri sosedu. V tem že priteče mama. V desetih minutah se morajo odpraviti zdoma. Ko si Ludvik natika čevlje, mu jih partizan potegne iz rok in v izgnanstvo mora bos. Mama drži štiriletnega Lojzka v naročju, drugi zgubljeno stojijo okoli. Gledajo kako na voz nalagajo njihovo imetje, za voz privežejo krave. Ne pozabijo niti na potico! Niti koščka jim ni ostalo, da bi ga mama lahko vzela s seboj.

Figure 7. Pugljeva družina 1949 – Spredaj ob materi Rozaliji in očetu Jožetu stojita Alojzij in Anica, zadaj pa (z leve) Julij, Anton, Ludvik, Francka in Rozka

Podobno se je dogajalo tudi pri sosedovih, MEGLENOVIH. V izgnanstvo sta morala oče Franc pri 62-ih letih in mama Marija pri 54-ih pa še Francetovi starši, ki sta bila oba že preko osemdeset. Trije Francetovi sinovi so bili pri domobrancih, najstarejši je bil doma in poročen. Njuni deklici sta imeli tri in eno leto. Tako so kar štiri generacije Meglenovih tisto noč izgubile dom. Eden od sinov je močno šepal in se učil za čevljarja v Repnjem. Zato ga tisto noč ni bilo doma in ostal je sam v zapuščenem domu.

Pod vasjo je Pugljeve in Meglenove čakalo nekaj družin iz Kompolj. Ena je bila LEKANOVA, pisali so se Adamič. S seboj so na vozičku pripeljali od rojstva nepokretnega 23-letnega sina. Tudi ta družina je imela sina Štefana (1926) pri domobrancih, oče pa se je dva meseca prej vrnil s prisilnega dela na Snežniku, kjer so ga imeli zaprtega partizani. Dve hčerki, ki sta bili takrat za nekaj dni zdoma, sta se vrnili v samotno opustošenje. Opustošenje sta našli tudi pri sosedovih LUKCEVIH v nekdanji domačiji gospodarja Samec Matija (1889), s sinovi pri domobrancih.

Iz Kompolj so bili še LUKČIJEVI s priimkom KOROŠEC z dvema sinovoma pri domobrancih. Hčerke Francka, Slavka in Milka so spale v stari hiši in tako po naključju ostale doma na izropani domačiji. Po vojni je vsa družina bežala na Koroško, eden od sinov-domobrancev je bil vrnjen in ubit.

Iz Kompolj sta bila tudi gospodarja Jože SEVER (1889), z dvema sinovoma pri domobrancih. Izgnali so vso njegovo družino, razen hčerke, ki ji je tisto noč uspelo pobegniti.

Lahko si predstavljamo, kakšna dolga vrsta voz z naropanim blagom šestih kmetij, je tisto noč ropotala proti Žvirčam in naprej na Kočevsko ali še dalje v Belo krajino v partizanske postojanke.

Izgnance z bornimi culami so strpali na en sam voz in odpeljali v Rapljevo. Od tam naj gredo do Kočevja, kot vejo in znajo. V Vrbovcu je cesta zasekana in naprej še na mnogih krajih. Tudi minirana. Nadaljujejo peš pod cesto, po skalah, skozi grmičevje ali skačejo po hlodih. Toda kako z vozičkom Lekanovega invalidnega fanta? Nekaj časa ga vlečejo, največ pa skupaj z vozičkom nosijo. Pred Kočevjem se je ulilo in potem deževalo vso pot. Vedrili so pod nekim kozolcem, toda najbolj je bil premočen prav Lekanov nepokretni fant. Niso vedeli ali bo ostal živ, ali bo umrl.

Pugljevi ostanejo v Kočevju le nekaj dni, nato krenejo proti Ribnici. Ludvika je stric povabil na svojo kmetijo na Breg pri Kočevju, da mu je pomagal in si zaslužil za hrano. Ludvikov oče se je po vojni umaknil na Koroško in se od tam vrnil šele čez eno leto, brat nikoli. Vse premoženje jim je bilo zato zaplenjeno.

Ludvik je kasneje slišal govorice, da so jih zato izgnali, ker bi nek partizan rad prišel v njihovo hišo. Nekaterim so partizani baje obljubljali: Če z nami držiš, dobiš katerokoli hišo v Strugah.

Iz vsega povedanega pa postane jasno kot beli dan, da se je partizanski maščevalni bes znesel nad družinami, ki so imele sinove pri domobrancih, ali so se v postojanke umaknili še očetje.

Pugljevi so ves čas izgnanstva preživeli v Ribnici, ki je med vojno sprejela in gostila veliko beguncev in izgnancev, pa od današnje države še nikoli ni dobila priznanja. Treba jih je bilo obleči, obuti, predvsem pa nahraniti! Veliko jih je bilo bolnih, ostarelih in za delo nesposobnih. Veliko je bilo otrok. Ustanovljena je bila posebna kuhinja, ki jo je finančno podprla Pokrajinska uprava v Ljubljani. Ena od prošenj Odbora za prehrano izgnancev v Ribnici se takole končuje: »Vsled zgoraj navedenega« (popisana so imena in priimki izgnancev, rojstni podatki in nekdanje bivališče, skupno število oskrbovancev in seveda stroški za prehrano) »prosimo šefa Pokrajinske uprave v Ljubljani, da čimprej ugodno reši prošnjo, za kar mu bodo trpeči izgnanci od srca hvaležni, občini v Ribnici pa bo odvzeta velika skrb, kako vse te nesrečne ljudi preživeti, ki jih brez pomoči Pokrajinske uprave nikakor ne bi mogla.« Prošnja je datirana dne 28. oktobra 1944.

Tudi Ludviku Puglju, njegovim mlajšim sestricam in bratu, ubitemu bratu – domobrancu, pa pregnanim staršem, je bilo storjeno nasilje s strani partizanov: status žrtve vojnega nasilja jim zato ne pripada. Tako določa zakon pravne države.

Prav gotovo je načrtno izganjanje družin prihajalo nekje iz partizanskega poveljstva; prav tiste zadnje avgustovske dni 1944 je val izseljevanja butnil tudi v Ajdovec in okoliške vasi. Pri Gnidovčevih in Pustovih se spominjajo, da so njihovi družini skupaj z nekaterimi drugimi izgnali v sredo 30. avgusta.

Za Gnidovčeve in Pustove ni vrnitve

Tako malo časa so jim dali partizanski mogotci, borih deset minut, da se po celodnevnem delu ne utegnejo niti umiti, obleči, kaj šele odžejati in potešiti lakoto s koščkom kruha. Če so hoteli ljudje preživeti in hraniti še partizane in terence, jih je od zore do mraka priganjalo delo in v takih trenutkih niti pomislili niso, da bodo morda čez deset minut že izgnanci.

Pri Gnidovčevih, na domačiji pokojnega očeta Franca (1886) in mame Antonije (1889), staršev desetih otrok iz Gornjega Ajdovca, so oba poletna meseca vsak dan kuhali za terence, ki so naselili bližnjo hišo. Sami so stradali, njim kuhali po naročilu. Če si je kdo zaželel štruklje, so morali biti na mizi štruklji. In če se jih je kdo preveč najedel, si je po kosilu božal trebuh in zdihoval: ‘Tako sem se nabauhal!’

Še danes bi lahko Gnidovčevi poimensko našteli terence tam okoli. Kaj pomenijo partizani in njihovi pajdaši po terenu so pri Gnidovčevih dobro vedeli in prav tako kaj počenjajo, saj so jim že l.1942 na pragu domače hiše ubili očeta. Zato so se štirje najstarejši Gnidovčevi umaknili pred partizani in terenci k domobrancem; Tončko, ki je bila poročena v Biški vasi, doma pa je imela pet mesecev stara dvojčka, so partizani zaprli na Dvoru in kasneje vlačili po kočevskih gozdovih. Marija (1911), Ana (1924), Jože (1928) in najmlajša Ivanka (1933) so bili doma, Albin (1930) se je v Ljubljani šolal.

Že ves teden pred 30. avgustom se na vasi in v Gnidovčevi kuhinji ni pojavil noben terenec. Ali naklepajo kaj hudega? Niso utegnili premišljati. Mlatili so vse dneve in tudi za najmlajšo, enajstletno Ivanko se je vedno našla zaposlitev. Tega dne je nesla na Dvor paket za zaprto sestro. Ko se je vrnila, jo je mama poslala še v zelnik po solato. Že ko se je vračala z Dvora, opazi tri lojtrske vozove spodaj na poti v senci in ve, da niso iz vasi. Micka, Jože in Ančka so najprej nalagali koruzo, nato na podu mlatili pšenico. Oblačilo se je in bližal se je večer, zato sta Jože in Ančka hotela s kozolca pripeljati rž, da še to omlatijo do noči in še naslednji dan.

Tudi oni že zgodaj popoldne zagledajo tri vozove z vpreženimi konji. Z vozniki si izmenjajo kakšno besedo, eden za svojega konja prosi deteljo. Jože mu jo da in spet mlatijo naprej. Obleka se jim lepi od potu, v kožo se zažira prah.

Ni se še znočilo, ko zagledajo kakih dvajset partizanov, ki prihajajo od Velikega Lipovca proti njihovi domačiji. Eden je gnal osedlanega konja. Ančko stisne pri srcu: ‘Jože, tako čudno se mi zdi.’ Mirno so odšli mimo in naravnost v hišo. Ančka in Jože pripovedujeta: »Že v naslednjem trenutku nas pride iz hiše klicat mama, naj hitro pridemo. Pritečemo in vseh pet popišejo. ‘Tako, zdaj pa se v desetih minutah spravite od doma!’ je padlo povelje komandanta Lušteka iz Kal.« Glasno sprašujejo, jokajo in obupavajo, toda partizani so takih prizorov vajeni! Umazane in prepotene, lačne in žejne, do zadnjega vlakna utrujene, seženejo pod vas. Stražijo jih oboroženi partizani: postarano mater, dekleti, deklico in odraščajočega fanta!

»Zdaj se nikamor več ni mudilo,« se spominjajo Ančka, Jože in Ivanka. »Čakati moramo na mestu, če se kdo prestopi vstran, je oborožen stražar takoj za njim; jokamo in ne vemo, zakaj čakamo, koga čakamo. Poslušamo glasno mukanje naših krav in cviljenje prašičev. Seveda, živina je lačna. Čakamo dolgo v noč. Le zakaj tako dolgo? Kaj počnejo preganjalci? Bila je že skoraj polnoč, ko zaslišimo vozove, do vrha natovorjene z našo pšenico in drugimi pridelki. Za njimi so privezane naše krave! Zdaj vemo: zato smo tako dolgo čakali, da so lahko natovorili oropano. Skupaj z vozovi nas odženejo še proti Dolenjemu Ajdovcu.«

Podobno kot Gnidovčeve so tega dne izgnali PUSTOVE iz Brezove rebri v fari Ajdovec: gospodarja Franca, starega 58 let, mamo Marijo, staro 49 let in otroke Rezko (25 let), Anico (23 let), Jožefo (17 let), štirinajstletnega Ivana in osemletno Veroniko. S svojim jasnim spominom je nedavno ta dogodek opisala takrat sedemnajstletna Pepca Pust por. Vidmar. Prisluhnimo ji.

»Bilo je v sredo, 30. avgusta leta 1944. Mlatili smo pšenico, štirinajst dni od zgodnjega jutra do noči, štirje otroci gospodarja Pusta, dva še mladoletna. Mlatili smo na roko s cepcem. Ko smo ta dan končali, smo še ‘spetlali’, to je, da smo ločili pleve od pšenice. Pospraviti v kaščo pa je nismo mogli, je bila še vsa na kupu na podu. Namlatili smo okrog sto mernikov. In tako smo bili od dela zelo izmučeni in radi bi šli počivat. Pa pride v vas več partizanov in eden pri Pustovih zahteva gospodarja, našega ata. Nato prebere vse člane družine, naj se skupaj zberemo. Bili smo vsi zbrani, manjkala je samo gospodinja, naša mama, ki je šla v zidanico v Boršt po vino. Čakali smo še njo. Ko smo bili vsi zbrani, so zahtevali, da se v petih minutah odpravimo in gremo na komando. Nič ne smemo vzeti s sabo, samo kar si oblečemo, ključe od shrambe pa je treba njim izročiti. Tako smo namesto počitka šli v noč v pregnanstvo in to sedem družinskih članov.

Gnali so nas pod stražo v Dolenji Ajdovec, pri bivši gostilni Iskra so nas ustavili in smo čakali, kaj bo. Približno po eni uri zaslišimo vpitje, ki je prihajalo iz Gornjega Ajdovca in nato že pripeljejo še eno petčlansko družino iz Gornjega Ajdovca, Gnidovčevo.

Ko smo obe družini skupaj, zahtevajo, da gremo naprej, ker pa od strahu in utrujenosti nismo mogli nikamor več, so najeli dva voza in nas odpeljali. Na dveh drugih je bilo naloženo Pustovo imetje in odgnali so vseh enajst glav živine. Obe družini skupaj so peljali mimo Srednjega in Malega Lipovca, Sadinje vasi, Mačkovca, Dvora in Jame na Podgozd. Na Podgozd smo prišli zelo pozno, okoli pete ure zjutraj, toda kljub jutru so nas gnali prenočevat po klancu na kozolec.« Gnidovčev Jože meni, da je bil to Lovričev kozolec.

Pepca se spominja še nadaljne poti. »31. avgusta približno ob sedmih zjutraj, ko smo kako uro počivali, pa so nas zopet gnali naprej mimo vasi Soteska, Podhosta in Obrh in po gozdni poti proti Podturnu.« Gnidovčev Jože ne more pozabiti žeje, ko so v Obrhu malo počivali, pa so se jim ljudje bali dati vodo. Ivanka pa se spominja partizanov, ki so prignali mimo Gnidovčevo živino. Živina jih je prepoznala in mukala. Vozov ni bilo več. Vse naropano blago, vsi merniki pravkar omlatene pšenice, so končali v bližnjih partizanskih postojankah …

V Podturnu so jih zaprli v neko stanovanjsko hišo in tam so naleteli še na tri druge izgnane družine. Tu so pobrali zlatnino, če jo je kdo kaj imel. Pustovim so vzeli 1500 lir.

Gnidovčevi so prosili, da jih na komandi v Podturnu zaslišijo, pa niso hoteli. Ančka in Ivanka se spominjata, da so dopoldne, ko so jih prignali v Podturn srečali tri terenke iz njihove vasi. Samo škodoželjno so se nasmihale, ko so odhajale iz komande mimo njih.

Ob treh popoldne se je pričel zanje pravi križev pot. Šli so nazaj mimo Obrha in nato zavili v gozd. Pričeli so lesti po vseh štirih, tako so bili že izmučeni in v tako strmino so jih gnali. Pozneje so ugotovili, da je bil to hrib proti sv. Petru. Okoli njih je prežalo vse polno mitraljezov, topov in oboroženih partizanov. »Naenkrat se naša mama na lepem ustavijo«, se spominjajo vsi trije Gnidovčevi. ‘Otroci, z nami je konec. Pripravite se na zadnjo uro.’ Glasno je zapela pesem Marija, pomagaj nam sleherni čas. Vsi smo jokali in molili.«

Gnali so jih naprej po gozdu brez konca. Videli so še veliko partizanov in barak, v katerih so prebivali, pa kupe orožja in min. Potem so se nehali vzpenjati navzgor, hodili nekaj časa poševno po pobočju, potem pa so jih gnali spet navzdol. »Zdaj smo šli pa tako navzdol,« piše Pustova Pepca, »da je bil vedno kdo na tleh.« Spet ni bilo dolgo nobene poti, končno pa so pritavali do kolovoza pri Soteski in šli po tej poti naprej. Bila je že trda tema. Prišli so nazaj v Podgozd, od koder so jih ob treh popoldne odgnali. Tu se kar niso mogli odžejati, dobri ljudje so jim, vsem sestradanim dali še kruh in mleko. Partizani so jih spet hoteli odgnati na kozolec prenočevat, pa so jih preprosili, da so lahko prenočili pri teh dobrih ljudeh.

V petek 1. septembra navsezgodaj zjutraj jih partizani ženejo naprej, gospodar Franc Pust pa hudo zboli in nikamor več ne more. Pustijo ga v vasi, ostali morajo kar po njivah iz Podgozda proti Laščam. Na vsem lepem se Gnidovčeva Micka sesede na štor, trmasto obsedi in reče partizanskemu stražarju: ‘Ne grem nikamor več! Kar ustrelite me!’ Stražar jo pregovarja, Gnidovčeva mama tolaži hčerko, češ, bo vsaj šla nazaj domov, stražarju pa dopoveduje, da je vse pregovarjanje zaman. Partizan Micki grozi, da ima dovoljenje, da jo ustreli, če se mu upira. Micka pa kar sedi kot da ji grožnje ne gredo do živega. Pustiti so jo morali kar tam na štoru s stražarjem ob sebi, ostalih deset, od vsake družine je zdaj eden manjkal, sta dva stražarja še bolj priganjala naprej.

Figure 8. Preživeli Gnidovčevi ob devetdesetletnici sestre Marije – Stojijo (z leve) Albin, Ivanka, Anica in Jože

Pustova Pepca končuje svoje bridke spomine: »Šli smo kar mimo Lašč proti Smuki in prispeli tja okoli poldneva. Partizani so vedeli, da je cesta od Smuke do Kočevja močno zasekana, zato so se od nas ‘poslovili’ in pospremili na pot z besedami: ‘Kar pojdite k belim, ki jih imate tako radi, na osvobojeno ozemlje pa nimate več dostopa. Za vas ni več vrnitve’…!«

V Smuki se jih je usmilil domačin Jože Rozman. Ko je videl, kako so vsi izmučeni, jim je dal jesti in piti. Nazadnje pa je še vpregel konje in jih odpeljal v Stari Log, od tam naprej pa z vozom ni bilo več mogoče. Do Kočevja bi normalno hodili še tri ure, ker pa je bila cesta skoraj vsa zasekana, so morali lesti s hloda na hlod, in šele v mraku so vsi izmučeni prišli v Kočevje.

V Kočevju so jih lepo sprejeli. Gnidovčeva Ivanka se spominja nemškega vojaka, ki ji je prinesel za večerjo sladkane makarone. Vzel jo je v naročje, stisnil k sebi in jokal. Domobranci so Pustovim in Gnidovčevim oskrbeli v stanovanjski hiši vsaki družini po eno sobo. V soboto 2. septembra se jim pridružijo spet novi izgnanci: družina Bobnarjevih iz Brezove rebri in Griška Matilda iz Ajdovca. Z domov so jih pregnali en dan za Gnidovčevimi in Pustovimi, 31. avgusta. V ponedeljek 4. septembra sta po mnogih mukah pritavala še Pustov ata in Gnidovčeva Micka. Ni jima bil prihranjen niti en korak.

Družine so nekaj časa ostale v Kočevju, potem pa odšle v Ljubljano, da bi bile bližje domu. V Ljubljani pa so se družine razšle. Bobnarjevi so šli stanovat k sorodnikom, Pustovi v Kmečko pisarno skupaj s petimi drugimi družinami.

Družine so se razkropile tudi med seboj: starši in otroci, bratje in sestre.

Gnidovčevim so bratje oskrbeli sobico v Baragovem semenišču, kjer so imeli tudi strica duhovnika. Kmečka pisarna na Kolodvorski ulici je poskrbela za zaposlitev. Mama je pomagala v kuhinji v Baragovem semenišču, Micka, Ančka in Jože so delali na kmetiji, Ivanka je spet pričela hoditi v šolo. Jože je kmalu odšel na kmetijo k sestri Tončki v Biško vas in ji bil pri delu zelo dobrodošel.

Kako pa je bilo pri Gnidovčevih po vojni?

Okradli so jih tako temeljito, da so se vrnili med prazne stene, brez oken in vrat. Če se danes spominjajo prvih let po vojni, se jim zdi, da je bilo zanje življenje kot mora, ki se je ne da opisati z besedami. Nobeden od štirih bratov se ni vrnil domov. Kje so? Ali se bodo sploh vrnili? Čutili so, da se nekaj hudega dogaja. Niti med sabo se o tem niso pogovarjali. Če so slišali zamolklo bobnenje iz kočevskih gozdov so si mislili: ‘Bijejo jih!’ Ta mora je trajala kakih deset let. Detonacije iz Kočevskega Roga so širile grozo še po petdesetem letu. Verjetno so takrat gradili podzemska bivališča. Kdo? Zakaj?

Po vojni so še nekaj časa videvali domačine– terence, ki so bili v službi v Kočevju. Z drugačnimi vozovi, takimi, ki jih imajo na jugu, so vozili domov najrazličnejše blago.

Sosed, partijski funkcionar je odšel v Ljubljano na partijski kongres. Gnidovčevi, ki so garali za svoje preživetje, so mu morali ves teden zastonj mlatiti pšenico.

Če so hoteli na svojem pograbiti steljo, so morali njega vprašati za dovoljenje in dovolil jim je le, če so mu nosili svoje vino zastonj. Mora, dolga leta in leta …

Leto dni po koncu vojne, 6. maja 1946 so Gnidovčevi od Okrajnega sodišča v Novem mestu dobili pismeno utemeljitev zaplembe svojega premoženja. Ta jih je podučila: »Znano je bilo, da je bil pokojnik lastnik zgoraj popisanega imetja odkrit sovražnik narodno osvobodilnega pokreta, ter, da vsa njegova družina je po njegovi smrti prikrito simpatizirala in delovala z narodnimi izdajalci, vsled česar je bila v letu 1944 po NOV izgnana v sovražno postojanko. S to odločbo je družini še dana možnost, da si s pridnostjo v delu in s sodelovanjem pri obnovi domovine pridobi zaupanje v delovnem ljudstvu in s tem postane vreden član človeške družbe v FLRJ. Smrt fašizmu.«

Mora, ki se je z besedami ne da opisati. Kako dolgo še?