In že smo pri naslednjem vprašanju. Kdo pa so bili starši Francijeve sestrične in bratrancev, ki so se tudi vsi znašli v Teharjah?

Ponovno se vrnimo na Zaplano. Janezu Kavčiču (1869) in ženi Ivani (1873) so se rodili štirje sinovi: najstarejši je bil Ivan, pravili so mu Janko, sledil mu je Jože, za domače je bil Jožko, Franca smo pravkar spoznali, najmlajši je bil Zdravko.

V grobih potezah bomo skušali izrisati za nas neznano podobo Joža Kavčiča (1904), da v njej nekoliko prepoznamo moža in očeta, o katerem je rekel domačin iz Šentjošta: Bil je poveljnik vaških stražarjev v pravem pomenu besede, branitelj njihovih življenj, domov in imetja. Že prva svetovna vojna je ugrabila Zaplanincem veliko mož in fantov. Po vojni so se otepali z revščino; les, mleko in kmetijski pridelki so se prodajali pod ceno. Cvetelo je tihotapstvo. Zemlja je lahko preživila le družine na večjih posestvih. Pri Dolinskih, kot se je po domače reklo Kavčičevim v zakotni dolinici, oddaljeni nekaj kilometrov od naselja Zaplana, je bilo posestvo skromno, le za kakšno glavo živine. Drugače je bilo pri Turku, najbližjih sosedih Kavčičevih, kjer je bilo posestvo večje.

Figure 1. Šentjoški domobranci z generalom Rupnikom – častnik z brado za generalom je Jože Kavčič

Kavčičev ata in sinovi so vedeli, da jih zemlja ne bo mogla preživiti, zato so fantje drug za drugim odhajali od doma, da se izučijo obrti in si najdejo zaposlitev. Vsi štirje so se izučili in našli zaposlitev na Jesenicah. Uspelo jim je, da so se postavili na lastne noge, vzeli življenje zares in ga odgovorno zaživeli. Znali so poprijeti tudi za delo, ki se ga niso izučili, ampak so se mu s pridnostjo in prirojeno inteligenco priučili.

Jože (1904) je bil izučen dimnikar, toda tega poklica ni dolgo opravljal. Moja 85-letna teta Marjanca Dakskofler, por. Savinšek se ga spomni z Jesenic in v šali pristavlja, da je bil za dimnikarja preveč lep in postaven. Vojsko je odslužil pri kraljevi gardi, morda prav zaradi svoje lepe zunanjosti, visoke rasti, uglajenega vedenja in naravne inteligence. Vse to mu je omogočilo, da so mu jeseniški občinski možje zaupali mesto policaja, tik pred vojno je postal občinski tajnik. Bil je sodelavec Franca Bertonclja, občinskega blagajnika in tovarniškega delovodja, ki so ga komunisti med vojno ubili (Zaveza št. 50). Zdaj že pokojna Bertoncljeva hčerka Francka mi je ob nizanju spominov na svojega očeta omenila tudi pokončno držo in poštenje Jožeta Kavčiča, ki ga je njen oče zelo cenil.

Danes bi lahko kdo menil, da je bila tudi takrat vloga policaja nehvaležen posel, saj si lahko vedno pri kom nepriljubljen. Pred vojno, ko še ni bilo toliko tatov, razgrajačev in postopačev, je bilo delo policaja omejeno večinoma na to, da je skrbel za javni red in mir ter za varnost meščanov. »Otroci so vedeli,« mi je pripovedovala gospa Marija Vodiškova, nekdanja Jeseničanka, »da se ne smejo sankati po poteh, kjer hodijo ljudje. Mestni redar je skrbel tudi za to. Gospod Kavčič je zbujal spoštovanje in ugled, ker je bil sam pošten, morda nekoliko tudi zato, ker je bil po postavi visok, čeden in odločen.«

Velikokrat je moral pomiriti razgrete in pretepaške pijance in kvartopirce, reševati njihove spore in poseči v njihove pretepe, teh v Krekovem domu in onih ‘naprednih’ pri Jelenu. To je zahtevalo od njega dosti poguma, previdnosti in preudarnosti, pa tudi občutka za pravičnost. Znal je ravnati z ljudmi, avtoriteto je vzbujal s svojo držo, se je spominjala žena Janeza Dakskoflerja, ki so bili bližnji sosedi Joža Kavčiča. Cenil ga je tudi Peter Arnež, tovarniški poslovodja in občinski blagajnik, prav tako ubit med vojno (Zaveza št.51). Njegova hčerka Mimi, por. Grum, ki živi v ZDA, se ne spominja, da bi kdaj kaj slabega slišala o Jožetu Kavčiču. Kako bi sicer lahko opravljal svoj posel v splošno zadovoljstvo Jeseničanov in svojih predstojnikih, policijskih komisarjev Wohintza in kasneje Hartmana. Poveljnik gasilcev Janez Zupan (1903) in njegova žena Uršula (1902) sta še po vojni pripovedovala svoji hčerki Mariji (1935) o »tistem postavnem in poštenem mestnem policaju«, ki ga deklica ni poznala, pa je oživel v pripovedih njenih staršev, saj sicer danes ne bi vedela zanj!

Jože Kavčič je bil tudi ljubitelj in marsikdaj pobudnik mnogih dejavnosti kulturno-prosvetnih društev v Krekovem domu. Zelo se je priljubil mladini, ko se je v dvorani Krekovega doma oglasil prvi zvočni film. J. Kavčič je pri občinskih odbornikih dosegel, da je občina kupila aparaturo za ozvočenje in si tako pridobil sloves, da je vsestransko razgledan in sprejemljiv za koristne novosti. Prve zvočne filme ima še danes v živem spominu takrat petnajstletni Alojzij Stare (1922). Pri tem ne pozabi omeniti, da zvočnega filma takrat še niso imeli pri Jelenu, v društvu, kjer se je zbirala in ogrevala za komunistične ideje napredna jeseniška mladina.

Verjetno se je Jože v Krekovem domu seznanil s sestrama Marijo (1908) in Angelco (1914) Jagič s Koroške Bele, ki sta hodili tja v Krekovo gospodinjsko šolo, Marija je bila v menzi nekaj časa verjetno tudi zaposlena. Sestri sta bili zelo povezani, zelo sta se imeli radi in Angelca mi je še pred kratkim zatrdila: »Marija je bila zame krasna.« Nedvomno se je taka zdela tudi Jožu in l. 1931. sta se poročila. Življenjsko vodilo žene Marije je bilo: Kjer je mož, tam je žena. Ostala sta povezana v vseh preizkušnjah življenja, v sreči in nesreči, v veselju in bridkosti.

Tudi najmlajši Kavčičev Zdravko se je pri različnih krojaških mojstrih po Poljanskih dolini in na Jesenicah pri krojaču Zvezdi izučil v izvrstnega krojača in podobno kot brat Jože ostal na Jesenicah. Zvezdova hčerka Ivica por. Kranjc se spominja, da je bil Zdravko eden najbolj pridnih in sposobnih krojačev v delavnici njenega očeta. Naj kot zanimivost povem še to, da je bila za Zdravka »krasna« Angelca, Marijina mlajša sestra, ki je kasneje postala njegova žena. Oba para sta živela v neposredni bližini Krekovega doma in sestri, zdaj še svakinji, sta ostali zelo povezani še naprej.

S pričetkom vojne gestapovski val izseljevanja zavednih in vplivnih Slovencev tudi Jožu in njegovi družini ni prizanesel. Podobno kot brata Franceta z ženo in devetletnim Francijem so tudi njega z družino poleti 1941 izselili v Srbijo, v Valjevo. Žena Marija je bila noseča s tretjim otrokom. Ponudili so ji, da ji naredijo splav, a je odklonila. Družinica z dvema majhnima otrokoma in nosečo materjo je odšla v izseljenstvo. Morda zaradi posredovanja dr. Aleša Stanovnika, ki je bil kratek čas izseljen v Srbijo in je poznal Joža Kavčiča z Jesenic, in delno zaradi ženine nosečnosti je mladi družini uspelo, da so se po nekaj mesecih vrnili. Dovoljenja za prehod čez mejo na Jesenice niso dobili in najmlajši Jožev sin je bil rojen v Ljubljani.

Kam zdaj? Edini izhod je bila Zaplana, vsaj preživeli se bodo na domačem posestvu in dojenček bo imel mleko. Toda kakšno podobo jim je ponudila Zaplana ?

Poveljnik Vaške straže na Zaplani

Podobno kot drugod v Italijanski pokrajini je bilo nasilje okupatorja in OF najhujše pomladi in poleti 1942. Ne bom naštevala dogodkov iz tega obdoblja v okolici Zaplane, ki Zaplanincem niso ostali skriti: v Rovtah, v Šentjoštu, v Horjulski dolini, na Drenovem griču, v Bevkah, na Barju in vse tja do Logatca. Omejila se bom le na nekatere dogodke na Zaplani in bližnji okolici, ki so pripeljale do nastanka Vaških straž in kasneje do državljanske vojne. Konec aprila 1942. je policijska komisija iz Ljubljane odkopala grob treh ubitih partizanov na severnem pobočju Ulovke. Po izpričanju dveh partizanov so bili ustreljeni zato, ker so hoteli zapustiti partizanski oddelek, ki je bil sedem dni na Ulovki: poveljujočim revolucionarjem ni mar življenja domoljubnih Slovencev!

V soboto 6. maja ponoči so partizani ustrelili 24-letno Frančiško Mravlje iz Podklanca pri Žireh in jo pustili ležati na cesti; zjutraj so na truplu našli listek z napisom OF: Komunisti drastično predstavijo način in cilj svojega osvobodilnega boja, ljudem v strah in opomin.

Figure 2. Nova maša Vojka Seljaka iz Žirov na Zaplani 4. julija 1943 – na desni z brado Jože Kavčič

11. junija so partizani iz zasede napadli italijansko kolono pri zaselku Ceste, ki je v Rovte peljala hrano vojakom in civilistom. Zato so bili med vozniki tudi domačini iz Rovt. Italijani so jih imeli že postrojene pred zidom, a jih je rešil italijanski oficir, zaselek pa so požgali. Na poti v Rovte so v Petkovcu ‘mimogrede’ ustrelili dva domačina: partizani hočejo prisiliti može in fante, da se jim pridružijo, tako da izzivajo Italijane, ki jim s povračilnimi ukrepi naženejo strah v kosti.

V nedeljo, 2. avgusta, so Italijani zajeli skupino ljudi, predvsem moških, ki so se iz okoliških krajev vračali od maše v Podlipi. Takoj so pričeli požigati Podlipo, nekaj ljudi izpustili, ostale pa prignali v Podpesek. Na njihovem seznamu je bilo zapisano še nekaj tukajšnjih fantov in mož. Z njihovih domov so odgnali še te in vseh skupaj deset postrelili v Lukančkovem gozdu. Kdo so bili žrtve na italijanskem seznamu? Ali ne večinoma tisti, ki so bili nekaj časa pred tem v Podpesku na sestanku s partizani in odklonili sodelovanje z njimi, češ da še ni čas za sodelovanje. Le kako je prišel ta seznam v roke Italijanom? Partizani so se z ovajanjem domačinov Italijanom znebili svojih idejnih nasprotnikov.

Kakšno pa je bilo poletje 1942 na Zaplani? Zopet nanizajmo le nekaj najbolj zgovornih drobcev.

Že v prejšnji številki Zaveze v članku dr. J. Zdešarja smo spoznali, da je bilo prizadevanja župnijskega upravitelja Jožefa Geohelija z Zaplane brez uspeha: da bi se nasilje omililo, je šel celo v partizanski tabor, da bi miril in pripeljal domov fante, ki so jih partizani bolj ali manj na silo ali z zvijačami odvedli s seboj. Tudi dnevi, ko ni bilo čutiti partizanskega nasilja, so pritiskali na ljudi kot zatišje pred viharjem. Dekanu Burniku se je Geoheli potožil: »Hudo je na Zaplani, kakor v Španiji.« V noči od sobote na nedeljo 25. julija so po zapiskih iz župnijske kronike partizani »odpeljali s seboj Šinkovca Janeza (Zaplana 48). Ta je ušel po bregu v Majerjevo grapo. Zato pa so partizani odvedli njegovega očeta Petra Šinkovca, krojača, ga umorili in pokopali v Češirkovem gozdu nad Podlipo.« Tisto noč in teden dni pred tem so partizani odvedli še šest drugih fantov in mož. »Hudo so imeli partizani na piki tudi Frelihovega Franceta (1921) z Zaplane št. 6« poroča Kronika. »Nekajkrat so ga že bili vzeli v gozd, dokler ga nazadnje ni bilo več nazaj.« Po pričevanju sorodnice naj bi bil Frelihov, France Mivšek ubit v Novakovem gozdu okrog 20. julija. »Prav tako je bil ubit od komunistov Čamernik France (1905).« (2. novembra 1942 so domačini našli in izkopali 7 trupel v Češirkovem gozdu. Vsa trupla so kazala znake mučenja.)

V času vseh teh ubojev so imeli partizani svoj tabor prav v tem gozdu le kakih 150 korakov proč od tega ‘pokopališča’! (Tabor je bil ob vzhodni strani hrbtišča potegnjenega od Smrekovca proti podlipski ravnini). Nekaj kilometrov od Češirkovega gozda proti Zaplani je bilo na Vranji peči še eno partizansko taborišče enote Dolomitskega odreda. Prav tisti dan, usodnega 26. julija, so se partizani iz Češirkovega gozda premaknili tja, in ‘spotoma’ ustavili v Zaplani. »Popoldne so se že začeli zbirati okrog cerkve na Zaplani partizani, v gostilni Mesec so se zbrali tudi domači fantje, župnik pa je še vedno čakal Italijane, ki naj bi naredili red in magari oborožili domače ljudi, da se branijo.

Italijani so prišli na Zaplano šele naslednji dan. Tako odgovornost gotovo pada nanje,« ugotavlja kronika. Partizani so v nedeljo proti večeru prišli po župnika Jožefa Geohelija, streljali nanj in ga ranili, potem še vdrli v župnišče in ga izropali. Odvedli so ga v svoje taborišče na Vranjo peč.

Šele v ponedeljek popoldne 27. julija so Italijani napadli partizane. Seveda so morali bežati. Še prej pa so ustrelili v glavo duhovnika Geohelija, že ustreljenemu s kamenjem razbili glavo, truplo vrgli prek pečin in ga pustili ležati med skalami.

Preden se vrnemo k Jožu Kavčiču, prečitajmo še zadnje sporočilo, ki ga omenja kronika: »Po župnikovem umoru je bil seveda v Zaplani velik strah, kdaj bodo Italijani prišli požigat. Nekaj fantov so potem res prijeli.«

Kronika nas je lahko prepričala o nevzdržnem stanju na Zaplani in v vsej širši okolici. Kdo naj brani ljudi pred nasiljem in zahrbtnostjo Italijanov na eni strani ter nasiljem in ropanjem partizanov na drugi? Ne preostane jim drugega, kot da se branijo sami. Ljudje so se bali obojih in obsojali ene in druge.

Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da je bil med temi, ki so jih Italijani prijeli, tudi Jože Kavčič. Gospa Angelca Kavčič je večkrat z Jesenic pobegnila čez mejo na Zaplano, na obisk k sestri, Joževi ženi Mariji in Joževi mami. Spominja se obupa mame, ko so odpeljali Italijani Joža.

»Vrgla sem se na zemljo in jokala: Ne ubijte mi sina!«

Jože se je vrnil, pa ne zato, ker bi se ga Italijani usmilili. Na mestu bi ga lahko ustrelili ali pa njega, ženo in otroke poslali v taborišče na Rab ali v Gonars. Pa ne le njega in njegovo družino, še druge v vasi, vas pa požgali.

Italijanska okupacijska oblast je imela s Kavčičem drugačne načrte: pridruži naj se vaškim stražarjem, ki so se julija 1942. že organizirali v Šentjoštu nad Horjulom. Italijanom vaški stražarji, ki so se uprli komunističnemu terorju, niso bili nevarni, imeli so jih pod nadzorom. Dopuščali so vse, kar Slovence med seboj razdvaja in jih številčno redči. Isto so hoteli in temu primerno počeli tudi revolucionarji in s pobijanjem narodno čutečih Slovencev so tako postali prvi in zavestni okupatorjevi sodelavci, kolaboranti v pravem pomenu besede. Podobno kot okupator so se borili za svoje interese na škodo naroda.

Za Joža odločitev ni bila preprosta, saj se v takratnem času okupacije in revolucije hkrati ni bilo lahko odločati. Jože je gotovo v tistih dneh dodobra spoznal nasilje OF in tudi izprijenost okupacijske oblasti, ki ga je postavila pred izbiro ali – ali, namesto da bi sama zaščitila prebivalstvo pred partizani. Edina pot, ki se mu je ponujala, je bila odločitev za vaške stražarje. Preudarnemu Jožu ni bilo težko spoznati, da pobijanje domačinov v Zaplani in širši okolici ni osvobodilni boj, ampak postaja boj za oblast, za ideje komunizma. Na Jesenicah se je seznajal s komunisti v zadnjih letih pred vojno, ob stavki tovarniških delavcev, nahujskanih s komunističnimi idejami bivših španskih borcev, ki so se sestajali pri Jelenu, in končno ob izbruhu vojne, ko so jeseniški komunisti več kot dva meseca javno simpatizirali z nacisti. Vendar je zdaj vse to stopilo v ozadje: treba je braniti življenja, imetje in preživeti! Vloga policaja na Jesenicah, ko je skrbel za javni red in mir v korist meščanov, je bila otročje lahka v primerjavi z nalogo, ki ga čaka zdaj, ko bo moral zbrati in voditi Zaplanince pred nasiljem partizanov in zahrbtnostjo okupatorja. Gospa Angelca še danes, v devetdesetem letu starosti, živahno in prepričljivo pravi: »Vsi fantje in možje na Zaplani so hoteli, da Jože postane njihov voditelj. Vse najboljše so govorili o njem.« Gotovo, bil je starejši, umirjen, preudaren, človeško topel, srčno dober, pošten in vajen delati z ljudmi. In gospa Angelca še pritrdi: »Povem vam, da tako poštenega človeka, kot je bil Jožko, ni bilo! V dna duše sem ga poznala in vem, da ne bi storil krivice niti enemu.« Upam, da bomo lahko o tem prepričali tudi sami v nadaljevanju pripovedi.

Julija je bila v Šentjoštu ustanovljena Vaška straža. Tja so 10. ali 11. avgusta prišli še Rovtarji in Zaplaninci, konec meseca pa so se vrnili skupaj s Šentjoščani na Zaplano in 22. avgusta se je tu ustanovila posadka Vaške straže. Njen poveljnik ali komandir, kot so pravili domačini, je nekako samoumevno postal Jože Kavčič. Gospod Janko Maček, takrat deček iz Šentjošta, še danes vidi postavnega, visokega komandirja z brado. Med domačini se ga je prijelo ime Bradač.

Kaže, da je Jože užival ugled tudi drugod, saj je pomagal pri ustanavljanju Vaške straže na Planini v Rovtarskih Žiberšah, kjer je ostala postojanka vaških stražarjev do razpada Italije. Vodil jo je Jožev bratranec Jakob Kobal, po domače Kobilčji. Njegova pastorka Dragica Kumer iz Otaleža še danes hrani očima in njegova dva bratranca Franca in Joža Kavčiča v najlepšem spominu. »Na Jožu moj očim ni opazil ene slabe poteze,« pravi.

V kakšnem spominu pa ga hranijo Zaplaninci?

Gospa Minka Mivšek, roj. Podgornik (1922) iz Miznega Dola mi je povedala: »Bil je zelo dober in pravičen. Kako sem mu bila hvaležna, ko me je rešil iz velike stiske! Okoli mene se je bil smukal fant, ki je odšel v partizane. Obdolžili so me, da sem na strani partizanov, zatožili Italijanom in ti so mi zagrozili z internacijo. To je bilo septembra 1942. Za nekaj časa sem se umaknila k teti v Logatec, za božič pa sem se vrnila domov. Bratranec, ki je skupaj s stricem živel pri nama z mamo, je po vsej sili hotel, naj se takoj vrnem nazaj. Stric pa se je zame postavil: ‘Kaj bi hodila, doma ostani. Imaš dosti dela, lačna pa tudi ne boš.’ Bratranec pa se ni dal prepričati. Stric me je peljal k vaškim stražarjem v šolo. Eden je bil prav ‘pasji’ in je metal pištolo po mizi. Pa so mi rekli fantje, naj grem k komandirju. Ljubeznivo me je poslušal in odločil: ‘Kar lepo domov pojdi, če te pa bodo še kaj preganjali, pridi k meni.’ Toda odslej sem imela mir.« Videti je, da je komandirjeva beseda nekaj veljala.

Vsi otroci širom po Zaplani so vedeli, da morajo vedno le h komandirju, tako so jim mame zabičale. Zdaj eden, zdaj drug je prišel do njega s prošnjo, če ata lahko za kakšen dan pride domov. Doma je toliko dela in mame same ga ne zmorejo. Vedno jim je ustregel.

Tudi Lazenčanov oče bi moral biti pri Vaški straži. Znal pa je zdraviti živino, zato mu je komandir dovolil, da je ostal doma. Ustregel je vsakemu, če je le mogel, pravijo Zaplaninci.

Figure 3. Protikomunistična vojska na Vrhniki – na desni v kučmi Jože Kavčič. – Bralce prosimo, da nam pomagajo častnike in vojake na sliki identificirati po imenih.

Jože Kavčič je pomagal pri ustanavljanju Vaške straže na Vrhniki jeseni 1942. V začetku l. 1943. so bile z njegovo pomočjo ustanovljene Vaške straže še v Bevkah, Ligojni in na Drenovem Griču. Znana je fotografija, ko se je general Mario Robotti 13. avgusta fotografiral z Rovtarji in Zaplaninci v Šentjoštu (glej F. Saje, Belogardizem, 1952, str. 384). Na njej najbolj izstopa odločni Jože Kavčič.

Če se je bil odločil, da postane poveljnik Vaške straže, se je upal izpostaviti tudi na fotografiji skupaj s predstavnikom okupacijske vojske.

Kdo more trditi, da Kavčiču ni bilo žal zaradi skrajno pogubnih odločitev OF, ki jih bo namesto skupnega boja proti osovraženim Italijanom pahnila v državljansko vojno? Kako vse drugače bi bilo, če bi se lahko skupaj s partizani, veliko je bilo med njimi domačih fantov, borili proti skupnemu okupatorju? Ali ga lahko ta fotografija naredi za ‘narodnega izdajalca’, saj je vendar na strani naroda, na čelu svojih Zaplanincev!

Razumljivo, da je komunistična propaganda po vojni fotografijo takoj izrabila v svoje namene in jo objavila tudi v partizanski literaturi. Nazadnje se je leta 2000 pojavila v brošuri Silva Grgiča, Domobransko zanikanje kolaboracije (Lj., 2000). Kavčičevo pomoč pri ustanavljanju postojanke na Vrhniki Franček Saje v svoji knjigi Belogardizem (Lj. 1952) takole ovekoveči: V jeseni 1942. so vrhniški »politični in gospodarski sodelavci italijanskih fašistov Hren, Marolt, Hočevar pa tudi njihovi vohuni, ki so okupatorjem označevali, proti katerim Vrhničanom naj izvajajo teroristične ukrepe, sklenili, da tudi na Vrhniki ustanove oboroženo skupino. Ker pa med ljudstvom na Vrhniki in okolici niso imeli pristašev, so na pomoč poklicali šentjoške belogardiste. V začetku novembra je Jože Kavčič prikorakal z Zaplane na Vrhniko s skupino oboroženih vojščakov slovenske reakcije« (str. 392). Kaj hujšega kot njegovo ‘prikorakanje’ z ‘oboroženo reakcijo’ pa J. Kavčiču nikjer ne očita. Resnično je moral biti Jože Kavčič velik poštenjak in narodnjak, da mu Franček Saje ne more očitati niti se izmisliti o njem nič drugega! Še bolj kot zagotovila gospe Angelce in Zaplanincev o Joževi poštenosti nas lahko o njej prepriča ta edina Sajetova obtožba!

Zgoraj omenjena fotografija se je pojavljala tudi na televizijskih zaslonih, kadar je bilo treba gledalcem pojasniti »pripravljenost oddelkov belogardističnih vaških straž« v skupnem boju z generalom Robottijem, »poveljnikom ofenzivnih operacij proti NOV in PO Slovenije.« Ko zremo fotografijo s ‘postrojenimi’ preprostimi kmečkimi fanti in možmi, ki bi raje živeli na svojih domačijah in obdelovali polja, kot jih stražili z zastarelimi puškami čez ramo, v kar so jih prisilili partizani, ki jim ni bilo mar naroda, in jih po vzoru ruske revolucije blatili z belogardisti (kaj pomeni ta izraz, večinoma niso vedeli), se nehote zavemo vse tragike medvojnega razkola naroda, ki so ga komunisti hote povzročili in ga hočejo imeti še danes. Ko bomo končno obsodili komunizem in njegovo ‘iznajdbo’ revolucijo, lahko upamo, da se bo našel pošten zgodovinar, ki bo osvetlil in opredelil tudi pojem kolaboracije.

29. novembra 1942. so vaški stražarji našli truplo J. Geohelija. Pri poročilu o komisijskem ogledu je bil Jože Kavčič zapisnikar. Podpisal se je z veliko in lepo pisavo s psevdonimom Logar J. Na poročilu je zapisan njegov uradni naziv: poročnik Logar Jože – poveljnik 3. čete »Legije smrti« – I. bataljona Prostovoljne protikomunistične milice. Geohelijev pogreb je bil 2. decembra. V Kroniki lahko preberemo: »Cerkev so domači vojaki lepo okrasili, pri tem je veliko pomagal g. komandir Kavčič … Ob odprtem grobu se je od gospoda poslovil komandir čete g. Logar – Kavčič. Posebej je spominjal na zadnjo župnikovo prošnjo na dan sv. Ane: Molite, veliko molite … Stroški pogreba so bili kriti z darovi faranov … Gospod Kavčič hrani še preostanek teh darov, ki naj bi bil uporabljen za spomenik, ki bi se v ugodnem času postavil.« Zanimivo, da je eden od govornikov ob grobu vzneseno uporabil prispodobo o sedmerih zmajevih glavah, ki bruhajo ogenj in jih je treba pokončati z meči.

J. Kavčič pa spomni le na zadnjo prošnjo pokojnika. Če so hoteli vaški stražarji na Zaplani zagotoviti mir pred partizanskim nasiljem, so morali pregnati partizansko taborišče 2. bataljona Dolomitskega odreda pod vodstvom Franca Krča, ki je ustrahovala domačine na pol ure hoda oddaljeni Vranji peči. Napadli so 2. septembra. Neizkušeni in slabo oboroženi stražarji so doživeli poraz. Jakob Jelovšek je bil v boju najprej huje ranjen, partizani pa so ga še mučili in najbrž oparili noge in roke, ker so vsi znaki govorili za to. Dva domačina sta bila lažje ranjena. Takoj po napadu se je v Ljubljani pričelo govoriti o »strašnih svinjarijah«, ki jih počenjajo belogardisti. Tako o napadu poroča župnijska Kronika.

Malo zatem, jeseni 1942. so združene čete vaških stražarjev napadle taborišče na Ključu pri Dobrovi, marca 1943. pa še taborišče pod Grmado pri Polhovem Gradcu in s tem razbili Dolomitski odred. Glavno poveljstvo slovenskih partizanov, CK in vodstvo OF, ki so bili od jeseni 1942 v Dolomitih, so se premaknili v Kočevski Rog. Omenjeni napad jim ni povzročil nobene škode.

25. oktobra 1942. je prišel na Zaplano župnijski upravitelj Alojzij Jenko. »G. Kavčič me je opozoril na previdnost. Večinoma sem se držal doma … Po Jankovem vrhu in okrog so postavljali po laškem vzorcu bunkerje, napredli bodečo žico, tako da smo bili kmalu v ‘bloku’.«

Končno so ljudje v teh krajih bolj mirno zadihali. Občasno so vaški stražarji sami ali skupno z okoliškimi posadkami naredili kake manjše racije nad partizani, ki so se pojavili zdaj tu, zdaj tam. Ohranjen je dokument, v katerem nekateri domobranci obtožujejo svojega poveljnika Kavčiča, češ da posamezne partizane že vnaprej obvešča o domobranskih napadih. V zvezi s to domnevo sem slišala za nekega partizana Kraševca, ki je sporazumno s Kavčičem vodil politiko nenapadanja. Znano je, da med partizani niso bili vsi ubijalci, in omenili smo že, da se je pomladi 1943. poveljstvo OF in CK umaknilo v Kočevje. Nekateri domačini tudi povedo, da je bila Kavčičeva žena Marija srčno izredno dobra in plemenita ženska in je sama obvestila kakšno partizansko družino, ki se ji je smilila, da bi ostala brez gospodarja in očeta. Morda bomo zdaj lažje razumeli ‘izdajstva’ zakoncev Kavčič. Prav gotovo ni bil cilj poveljnika stražarjev maščevalno streljanje, ampak varovati življenja domačinov in braniti njihovo imetje. Velika noč je bila slovesna in mirna, vendar je zaradi vojne potekala v znamenju »totus mundus vae clamabit« (»ves svet bo ječal v trpljenju«), ugotavlja v Kroniki župnik Jenko. Pri velikonočni procesiji so prvič rabili novi velum in imeli popravljen beli plašč. Prav gotovo so za to poskrbele pridne in umetniške roke g. Zinke Kavčič, Marijine svakinje in zaplaninskih deklet in žena.

Tudi poletje je bilo mirno, če izvzamemo ropanje partizanov v Miznem Dolu meseca avgusta ali posamezne rope. Župnik se je v teh mesecih trudil za duhovno življenje faranov, jih izročal Marijinemu in Jezusovemu Brezmadežnemu Srcu. Maja je bil v vsej škofiji spravno-spokorni dan. 4. julija je bila nova maša Vojka Seljaka iz Žirov in praznik za vso Zaplano. »Dekleta so napletla preko 500 metrov vencev, vojaki so postavili mlaje. Po maši je bilo kosilo v šoli v eni od učnih sob, ki jo je dal g. komandir Kavčič za to slovesnost izprazniti in okrasiti. Vsa slovesnost je lepo in prijetno potekala.«

Vest o kapitulaciji Italije na Zaplani sproži strah in spočetka veliko zmedo. »Kaj bo z Vaškimi stražami?! Kaj bo s tistimi, ki so bili od Nemcev pregnani z Gorenjske?!« preberemo v Kroniki. Gotovo pisec teh vrstic misli na obe Kavčičevi družini na Zaplani. Še večji pa je strah pred komunisti, saj o njihovih pogromih na Dolenjskem dobivajo »gorostasne« vesti, je zabeleženo v Kroniki. Jože Kavčič dobi »nekakšno« pošto, naj se vsi stražarji zberejo na Koreni pri Horjulu. Verjetno od četnikov, ki ponovno pozivajo k združitvi. Zaplano skupaj z vrhniškim županom obišče nemški poveljnik, ki dovoli stražarjem, da lahko ostanejo »na mestu«. Za vso Zaplano je to dovoljenje novega okupatorja veliko olajšanje. Končno pride iz Ljubljane ukaz, da se vse čete Vaških straž zberejo na Vrhniki. Tam je prevzel poveljstvo vsega rajona kapetan Pavlovčič. Kavčič gre osebno do njega, ki mu ukaz potrdi. Združitev je potrebna, da se bodo združeni lažje uprli partizanskemu nasilju, Vrhnika pa je strateško pomemben kraj, ki ga bodo Nemci branili. Tako bodo stražarji nehote ostali »pod zaščito« Nemcev! Odloča pa se lahko vsak sam – in odločali so se pod vplivom »gorostasnih« novic z Dolenjske, kjer so se predajale Vaške straže nasilnim revolucionarnim pobijalcem.

J. Kavčič se je z župnikom zmenil, da se na večer pred odhodom stražarjev na Vrhniko ob avemariji zbere vsa posadka v cerkvi. Prišli so vsi. Župnik je za posadko zmolil rožni venec in razložil, zakaj je umik na Vrhniko potreben. Zanesejo naj se na komandirja, ki ne dela po svoji glavi, marveč na višji ukaz. »Pred cerkvijo je spregovoril še g. Kavčič,« navaja Kronika. »V glavnem je povedal isto. Naglašal je, da se ni uklonil četnikom, ko so zahtevali od stražarjev, naj odidejo v gozd.« (Pritisk četnikov, oziroma majorja Novaka pomladi in poleti 1943. je bil precejšen, vendar mu stražarji niso bili naklonjeni.« Kavčič pa se je spočetka za četnike navdušil, saj so bili edina legalna jugoslovanska vojska, vendar se mu umik v gozdove ni zdel primeren, saj morajo varovati domove in domače.) »Bil je vedno zato, da bi ostali v Zaplani, a zdaj so nastopile take razmere, da se posadka takoj umakne na Vrhniko,« poroča Kronika.

Figure 4. Januar 1943 – na desni Minka Mivšek iz Miznega dola

V tem zadnjem nagovoru svojim fantom – stražarjem Jože Kavčič nehote potrdi to, kar je vedno bil: zvest in preudaren zaščitnik življenj in domov Zaplanincev. V njegovem ravnanju ni bilo nikoli nobene samovolje in nepremišljenih odločitev. V Kroniki je podčrtano, da je bila četa z Zaplane prva, ki je prišla na Vrhniko, in to v celoti. Z njimi so odšli nekateri civilisti, tudi župnik. Partizani so pritiskali že na Rakek, lahko pridejo do Zaplane.

Vso posadko Joža Kavčiča so poslali na urjenje k nemški artileriji v Blatno Brezovico, nato pa kot Prvo slovensko baterijo na stari vrhniški kolodvor v kasarne. »G. Kavčič ni šel z njimi,« je dvakrat podčrtano v Kroniki. Ali se je tako odločil sam ali se je odločilo vodstvo? Kavčič je bil takrat star že štirideset let. Skupaj z njim sta se na Vrhniko umaknila tudi obnemogla starša in seveda njegova družina s tremi majhnimi otroki. Morda Kavčič tudi ni bil tako zelo naklonjen »nemški zaščiti«, saj je poleti 1941 doživel na Jesenicah bolj okrutno nemško okupacijo, kot jo zdaj doživljajo na Vrhniki. Nekdanjega komandirja Kavčiča je nadomestil komandant Špraha, eden od oficirjev pa je bil Maks Mastnak. Pomembna vloga poveljnika pri vaških stražarjih se je za Joža Kavčiča – Logarja končala. Gotovo je dobil novo nalogo v domobranski postojanki na Vrhniki ali v Logatcu, ki jo je nedvomno vestno opravljal.

Ob koncu vojne je družina odšla na Koroško in bila vrnjena v taborišče Teharje. Znano je, kaj so tam komunistični divjaki počeli z domobranci. Nič čudnega, da se nekega dne v vrsti za hrano pojavi Jože Kavčič z iznakaženim obrazom, ‘stolčenim’ od udarcev. Ali je sploh dočakal smrt z ustrelitvijo na Hrastniškem hribu, kjer jo je skoraj gotovo dočakala žena Marija? Morda pa so njegovo izmučeno truplo zagrebli kar v bližino taborišča, tam, kjer je danes smetišče ali igrišče za golf ali dirkališče? V Petričkovi vili v Celju so se znašli tudi Joževi in Marijini trije otroci: trinajstletna hčerka, devetletni sin ter tri in polletni najmlajši sinček. Kako so se iz Petričkove vile rešili oni?

»Govorilo se je,« mi je povedala Angelca, »da so naši v Teharjah, lahko tudi v Radovljici. Nekega večera pride k nam Francka, Francijeva teta. Pokaže sporočilo, ki ga je dobila. Baje od neke starejše gospe, ki so jo izpustili iz zapora zaradi starosti in ki prek svoje prijateljice v Ljubljani sporoča v nekaj besedah: Celje – Petriček – Zavod za otroke – Tam so naši otroci – Vaša Zinka.« (Zinka je že omenjena Francijeva mama).

Teti Angelci je bil ta listič kot žarek, ki je končno posijal v njihovo negotovost in bojazni. Še zdaj, pri devetdesetih mi je kar trikrat ponovila to skopo in skrivnostno sporočilo. Toda kje so starši otrok? To jim še nekaj časa ni bilo jasno.

»Francka je lahko takoj odšla po Francija, midva z možem pa sva morala napisati na neki center prošnjo, da so nama dovolili, da greva po Joževe in Marijine otroke. Morala sva dati pisno izjavo: obveževa se, da bodo otroci povsem v najini oskrbi in ne v breme državi. Rade volje sva podpisala, samo da dobiva čimprej otroke. Na centru so bili zelo prijazni in nama po podpisu te izjave niso delali nobenih težav. Mož Zdravko je sam šel po otroke, zaradi svojih štirih majhnih otrok nisem mogla z njim. Kako sem se oddahnila, ko so prišli! Znanka, ki me je večkrat obiskala, je otrokom zvečer, ko so polegli po tleh, rekla: ‘Zdaj bo pa lahko vaša teta mirno spala.’ Zaradi otrok me res ni več skrbelo, toda če so jih ločili od staršev, kje sta Jože in Marija?«

Kako so se štirje Angelčini otroci in trije Marijini in Joževi, pa še Angelca in mož stiskali v kuhinji in eni sobi majhnega podnajemniškega stanovanja? »Nič ni bilo hudo,« vedro odgovori gospa Angelca. »Saj so lahko otroci spali po tleh. Toliko je bilo dela, da ni bilo nikoli dolgčas. Lepše je bilo takrat, ko sem lahko delala, kot pa zdaj, ko sem obnemogla.« Šele kasneje jim je uspelo, da so se preselili v dvosobno stanovanje.

Kaj pa otroci, kako so se sprejeli? »To pa lahko še hčerka potrdi, da zelo lepo: prav nič si niso bili nevoščljivi. Če je eden lahko pojedel tri žlice polente, za drugega pa sta ostali samo dve, ni bil za to prav nič nevoščljiv. Ali pa, če je enega zeblo in si je oblekel jopo, drugi pa je ni imel, ni bil nič nejevoljen. Tudi mi moji otroci niso nikdar, ne prej ne kasneje, očitali, zakaj smo jih vzeli k nam. Še danes so si kot bratje in sestre in tudi jaz sem enako mama za vse.«

Že enkrat prej mi je gospa Angelca prostodušno rekla: »Še hvala Bogu, da sem lahko to naredila. Nič mi ni žal.« Če mi ne bi povedala nič drugega in ostala samo pri zahvali Bogu, da je lahko delala dobro, bi mi povedala veliko. V tistih strašnih dneh je nakopičeno zlo premagovala le skrita dobrota mnogih in trpljenje nedolžnih. Resnično, nikoli niso bili otroci v breme državi. Koliko ubodov s šivanko pozno v noč je v tistih letih naredil njihov stric gospod Zdravko! Kolikokrat na pol zastonj ali na up, saj denarja ni bilo. Zdaj šele je postal pravi krojaški mojster: iz starih in ponošenih oblačil, ki so mu jih ljudje prinašali, je moral ustvarjati nova. »Dokumenta o tem, da sta Jože in Marija mrtva, nismo nikoli dobili,« pravi gospa Angelca. »Kadar sta šla mož in najin starejši sin po vojni na Zaplano k stari mami, so ju zasledovali in moža nadlegovali z vprašanji: ‘Kje imate brata? Ali ne veste, da je v Trstu?’ Tako dolgo, da sta pričela hoditi na skrivaj, po skritih bližnjicah in izstopala z vlaka na različnih postajah.«

Žrtve revolucije, pri katerih smo se danes mudili, so bile umorjene brez ene same dokazane krivde! Možje in očetje ter skupaj z njimi še njihove žene in matere! ‘Zakrivile’ so samo to, da so jim sledile in ostale z njimi združene v dobrem in hudem. Današnji zagovorniki revolucionarnega prava, z bivšim predsednikom Milanim Kučanom vred, radi ponavljajo: »Vsak je nedolžen, dokler mu ni dokazana krivda.« Torej se lahko pravo prilagaja in samovoljno kroji v korist nekdanjih revolucionarjev in njihovih današnjih zagovornikov? Nobenemu od pobitih po vojni pa se morebitne krivde ni utegnilo dokazati, tako se je mudilo s pobijanjem. Zakaj so morali postati žrtve še njihovi otroci? Kadar se pojavi zahteva, da odstopi ustavni sodnik Ciril Ribičič, se takoj postavijo v bran zagovorniki človekovih pravic: Noben otrok ni odgovoren za dejanja svojih staršev. Zakaj pa se je sirotam ob vsej tragiki umora poniževalo še pobite starše z lažjo, prikrivanjem in blatenjem?

Tega članka nisem pisala zato, da bi našli odgovor na vsa ta vprašanja. Morda ga ne bomo nikoli. Moj edini namen je bil, da vsaj nekoliko osvetlim podobo očetov in mater, ki so jih med tisočimi umorili brez ene same dokazane krivde. Ali se ne oddolžimo njihovemu spominu tudi s tem, da jim z vsakim takim zapisom vračamo človeško dostojanstvo? In njihovim zamolčanim sirotam vero v Življenje in Dobroto, ki zmagujeta smrt in sovraštvo!

Tudi moji dve sestrični iz Jesenic, ki so jima »po nalogu VOS-a« novembra 1943 likvidirali očeta, vodilnega uslužbenca pri Kranjski industrijski družbi, nista spadali k ‘opevanim’ partizanskim sirotam. Skupaj s teto so bile vse tri kot preganjane živalce vsa povojna leta.

Moja sošolka Minka je bila največja prijateljica ene od sestričen. V šoli sta skupaj sedeli in si velikokrat skrivnostno šepetali. Kaj, se mi niti sanjalo ni. Šele čez leta sem zvedela, da sta bila Minkina mama in oče pri partizanih, pa je kljub temu mamo, očeta in staro mamo vpričo petletne Minke ustrelil eden od treh partizanov kar doma v kuhinji. Znanec iz bližnje vasi. Razen sestrične ni nihče v razredu vedel za to. Le oni dve sta si lahko ‘o tem’ šepetali, ker ju je družila ista bolečina in skrivnost, ki jo morata ohraniti zase. Nihče je ne sme zvedeti, nihče oblatiti.

Sestrični in Minka molčijo še danes. Vedo, da jih zakon prezira, ker je žrtev vojne samo tisti, ki je bil »izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev«. Vso mladost so bile prezirane in poniževane. Če se spomnim samo na šolo v prvih povojnih letih: bila je ena sama partizanščina in komunistična propaganda! Vse tri so lahko zelo hitro doumele, da njihovi očetje niso bili na ‘pravi’ strani. Stokrat slišane laži in poduk neke jeseniške afežejevke so sestrični podučili, da je bil njun oče narodni izdajalec. »Po pravici so ga ubili,« jima je zagotovila. Molčali sta, ubožici. Morda pa so ga res … ? Koliko časa še bodo molčale? Kdaj bodo zakričale, da so bili njihovi očetje poštenjaki, po krivici ubiti?

Med vrstniki na Jesenicah sem sčasoma spoznala in slišala še za nekatere, ki niso spadali k ‘opevanim’ partizanskim sirotam. Ko sem kot otrok hodila k stari mami na Murovo, sem slišala za nekoliko starejšega dečka, ki je živel v bližini. Ime mu je bilo Franci, pisal se je Kavčič, toda vedela sem le, da se je hiši reklo pri Luku. Po vojni so mu ubili mamo in očeta, zato je živel pri teti. Otroci tega dolgo nismo vedeli. Pravijo, da nas ‘s tem’ niso hoteli obremenjevati. Pa so nas obremenili za prihodnost: danes sem ogorčena, ker smo morali toliko časa živeti v laži in si ‘o tem’ šepetati.

Ko sem letos pozimi obiskala Franca Kavčiča (1936), mi je najprej odprl album s fotografijami svojega očeta Franca (1905) in mame Zinke, roj. Bizjak (1909) z Jesenic. Naj oživita še pred mojimi očmi, tako kot še danes živita v njem. Očetova družina izhaja iz Zaplane nad Vrhniko. Oče je imel še tri brate, posestvo je bilo skromno, zato je prišel na Jesenice in se zaposlil pri Kranjski industrijski družbi (KID). Bil je izučen čevljar, v tovarni se je priučil varilstva, od doma na Zaplani je bil vajen drvarjenja in gozdarskih del.

Francijeva mama Zinka pa je imela tri sestre: Francko, Lojzko in Angelo, najbližji sta si bili s Francko (1907). Njihov edini brat Luka je nosil ime po očetu.

Franci mi je ljubeče pokazal oguljene platnice albuma. Na sredi je vezeninast okrasek, ročno delo njegove matere. Mama je bila od otroških let do konca življenja ljubeče predana le ročnim delom. Izpopolnila se je v pravo umetnico, umetnico po srcu: bolj kot priučena je bila naravno nadarjena. Vezla je prte, avbe, štole, mašne plašče, tudi za ljubčjansko stolnico. Tako kot večina deklet je bila tudi igralka, pevka in telovadka pri Krekovem kulturno-prosvetnem društvu. In seveda pevka na cerkvenem koru. Pri Krekovem društvu je spoznala svojega moža in l. 1935 sta se poročila.

Figure 1. Čevljarska delavnica v Žireh, kjer se je izučil Franc Kavčič

Odprla je svojo trgovino in zaposlila pomočnico, da se je lahko sama čim bolj posvečala ročnemu delu. Delala je noč in dan. Trikrat sta se z možem zadolžila, da je lahko blago nabavljala iz tujine. Pri tem poslu ji je pomagal tudi mož. Njuna največja umetniška vezenina pa je bil sinček Franci (1936), ki je bil tudi ljubljenček svojih tet, posebno Francke. Sama ni bila poročena in je svoji sestri vedno v vsem pomagala.

Obetavno življenje mlade družinice je pretrgala nemška okupacija. Izseljeni so bili v Srbijo že v prvih mesecih vojne. »Vsi pri Lukovih so bili zavedni Slovenci,« pripoveduje Franci, »vsa mamina umetniška ročna dela so izžarevala slovenstvo, njena uspešna trgovina je vzbujala zavist. Bili smo odločno proti Nemcem. Mamine sestre so postale partizanske aktivistke in vse tri je gestapo zaprl v begunjske zapore, potem so bile izseljene. Luka je bil gozdar, zato je večkrat prenašal pošto partizanom. Gestapo ga je pri tem poslu zalotil, zato so ga v Begunjah ustrelili.«

»Spominjam se jutra, ko sva bila z mamo izseljena, poleti 1941. Pred hišo se je ustavil kamion,« pripoveduje Franci. »Dva gestapovca in trije stražarji s puškami poskačejo z njega. Nisem hotel z njimi. Prijel sem se plota, da so me morali odvleči na kamion. Z mamo sva bila sama. Ata je bil v tovarni in ko je zvedel, je prihitel na postajo in odšel z nama. Izseljeni smo bili v bližino Kruševca, v Lepenac ob Rasinji. Preživeli smo tako, da je mama vezla, ata popravljal čevlje in pomagal kmetom. Najbolj ju je mučil dolg, ki še ni bil odplačan in je zanj ata zastavil na Zaplani nekaj zemlje. Medtem je teta Francka odplačevala naš dolg in dosegla, da smo se po trinajstih mesecih vrnili iz Srbije, jeseni 1942.

Odšli smo na Zaplano. Ata je na Zaplani malo drvaril, da je naprej odplačeval dolg, predvsem pa pomagal svojim ostarelim staršem, da smo se lahko preživili. Občasno smo živeli ali na Zaplani, na Vrhniki ali v Logatcu. Ata pred Italijani ni bil nikjer varen. Pri raciji na Zaplani so ga ujeli in skoraj ubili. Postavili so ga pred dejstvo, da se odloči ali za internacijo ali za Vaško stražo. Razumljivo, da se je ata pridružil stražarjem, saj je tako lahko še naprej ostal z nama in na kmetiji. Potem je bil zaposlen v postojanki Vaške straže.

Živo se spominjam dneva, ko je moral ata z domobranci v Ljubljano na zaprisego. Vrnil se je okrog dveh in nikoli ni povedal, ali je bil na zaprisegi ali ne. Vem pa, da se s tem, čeprav zgolj pravnim dejanjem ni strinjal, saj sem takrat prvič v življenju slišal z njegovih ust besedo ‘sranje’. Rekel je namreč: »Zdaj pa imamo s … .e.« Sprevidel je, kakšne posledice ima lahko to dejanje. Še danes se spominjam občutkov, ki smo jih imeli: kot da se je zakrilo sonce in smo živeli v nekakšni temi.

Mama se je še naprej ukvarjala samo z ročnim delom in na Zaplani organizirala tečaj ročnih del. Pred leti sem bil na blagoslovitvi farne spominske plošče na Zaplani in občudoval avbe na glavah žena v narodnih nošah. V spomin so mi priklicale mamo in spraševal sem se: Bog ve, katera od teh avb je delo moje mame ali njenih učenk?«

»Ob koncu vojne se je ata kot večina domobrancev odločil, da odidemo tudi mi na Koroško in kot večina smo bili tudi mi – vrnjeni.« Marsičesa takrat devetletni deček ni razumel, čeprav se spominja veliko stvari. Od očeta sta bila z mamo ločena že na Koroškem. Spominja se partizanov, ki so v posameznih krajih hodili po ujetnike. Kasneje je zvedel, da so bili to terenci, ki so iskali in jemali s seboj znane domačine. Videl je pretepene, slišal krike, vsrkaval vase solze, strah in tesnobo, ki so ga obdajali.

Figure 2. Franc Kavčič pred vojno na Jesenicah

Zadnja postaja so bile Teharje. Preden so pripešačili do barak, se je Franciju za vedno vtisnil v spomin prizor, ki je od takrat naprej v njem še povečal hude slutnje pred neznanim, kamor jih vodijo: s hriba ob poti so trkljali navzdol zvezane domobrance.

»Matere z otroki in dekleta so natlačili v zadnjo, četrto barako, ki ni bila visoko ograjena z žico kot druge tri,« jih ima Franci še danes pred očmi. »Na vzpetini ob barakah je bila še ena, kjer je bila kuhinja. Vedno sem bil lačen, zato sploh ne vem, kdaj sem bil bolj, kdaj manj. Spominjam se s Koroškega, da smo jedli črn vojaški kruh, ‘komis’ z margarino, in še danes vem, kako zelo je bil dober. S Koroškega je mama prinesla s seboj še nekaj sladkorja. Dajala mi ga je v vodo. Sama si je gotovo odtrgovala od ust, da je lahko dala čim več meni.

Po hrano smo v vrsti hodili v zgornjo barako. Nekoč sem zagledal v vrsti onkraj žične ograje ata. Planil sem k žici. ‘Ata! Ata!’ in mu molil prste skozi luknjo. Zagledal me je in bil takoj pri meni. Začutil sem dotik njegovih prstov. To je bilo po dolgem času najino prvo srečanje po ločitvi na Koroškem in najino – slovo za vedno. Še dobro, da takrat tega nisem vedel. Bog ve, morda pa je slutil ata.

Vsako noč so vozili iz taborišča kamioni, od daleč se je večkrat slišalo streljanje. Koga so odpeljali, kam so jih odpeljali? Mama mi o svojih slutnjah ni govorila. Pozno popoldne nekega poletnega dne se je pred barako ustavil avtobus. Z drugimi ženskami in dekleti je morala vanj tudi mama. Stisnila me je k sebi in nič ni jokala. ‘Vse bo še dobro,’ mi je govorila. Tudi jaz nisem jokal. Morda so mi tekle solze, morda pa šele takrat, ko je avtobus odpeljal? Ne vem. Saj lahko otrok joka tudi potihem, samo s solzami, mar ne? Ali celo brez njih! Ostal sem sam, brez mame. Hvala Bogu, nisem vedel, da – za vedno.

Še isti večer so odpeljali v Celje nas otroke, vsaj mislim, da je bilo na isti večer. Slišal sem, da so nas pripeljali v Petričkovo vilo. Oblekli so nas v kratke raševinaste hlače z naramnicami. Tako grobe so bile, da so me med nogami ogulile do krvi in vsak korak je bil zame muka. Umivat smo se hodili v Savinjo, ki je tekla pod vilo.

Še vedno smo bili vsi zelo lačni. Nekega dne sem zagledal na mizi vrečko moke. Ukradel sem jo in hitro nas je nekaj steklo k Savinji. Moko smo pomešali z vodo, jo v rokah gnetli v nekakšne svaljke in kroglice, potem pa to jedli. Da bi si lahko tak ‘priboljšek’ privoščili še kdaj, smo vrečko z moko skrili pod grmovje. Naslednji dan pa je deževalo in naše moke ni bilo več.

Že tako mlad sem v domu spoznaval značaje otrok: opazoval sem, kako različno so otroci ravnali s kosom kruha, ki smo ga dobili za ves dan. Eden ga je v hipu pomlatil, drugi ga je razlomil na koščke in razdelil na dnevne ‘obroke’, spet drugi ga je ves dan po malem ščipal in jedel po drobtinicah. Najlepše je bilo, kadar smo se lahko izmuznili v gozd, ki je bil v tistem času poln borovnic in jagod. Toda gorje tistemu, ki se ni vrnil ob uri, ko je bil zbor. Prešteli so nas in ena od partizank v uniformi je bila vsa pasja in se je grobo izživljala nad nami. Malo je manjkalo, pa bi enkrat zamudil zbor tudi jaz!

Najhuje se je zgodilo dvema, ki sta preplavala Savinjo in hotela pobegniti. Bila sta stara kakšnih dvanajst let. Povsod so bili stražarji, ki jih še videli nismo vseh, zato so ju hitro ujeli. Takoj so nas sklicali v zbor in ju vpričo nas neusmiljeno pretepli. Ker pa to še ni bilo zadosti, so ju po lestvi spustili v nekakšen bunker v zemlji, lestev potegnili ven in ne vem kako dolgo sta morala ostati v tej betonski jami. Zgoraj je bila seveda odprta in nanju je lahko deževalo ali sijalo sonce.

Nazadnje sem dobil mumps. Ko sem bil že čisto izčrpan od vročine in bolečin, so me dali ležat v posebno sobo. Ali že bledem ali je to resnica? Ne vratih zaslišim glas svoje tete Francke! Potem zagledam še njen obraz! Prišla je pome! Rešila me je mučne raševine in oblekla v normalno spodnje perilo. V tistem trenutku mi je to bilo v največje olajšanje. Odšla sva na vlak. Domov, na Jesenice!«

Figure 3. Prodajalna z ročnimi deli – na desni lastnica Zinka Kavčič

Domov? Kdaj se bosta vrnila še mama in ata? Tudi Francka ni vedela in nihče, kogar je spraševala, ji ni vedel nič povedati. Pa je spraševala po vseh mogočih uradih, znane in neznane ljudi. Kljub temu, da so jo povsod hladno in hitro odpravili, se ni naveličala. »Če ne boste dali miru,« so ji končno zabrusili, »bomo še vas nekam odpeljali.«

Franci se ne spominja, kdaj šele je prišlo sporočilo, da sta oba, ata in mama, ‘pogrešana’. Teta je sčasoma dojela in razumela. Prevzela je materinsko vlogo in pomagala, da je z leti dojel in razumel tudi Franci. Še danes pravi, da mu je bila ves čas kot mati in hkrati trdna opora, da ga komunisti niso mogli zlomiti. »Francka mi je dala hrbtenico,« pravi.

Figure 4. Prvo sveto obhajilo – Francek Kavčič

Vendar še vedno pridejo trenutki, ko se Franciju zazdi, da vsega pa le ne razume. Vse tete so bile partizanske aktivistke, gestapo jih je zaprl in izselil, strica ustrelil, ker je nosil partizanom pošto. Oblast pa, za katero so se partizani borili, mu že v svobodi ustreli oba, mamo in ata. Starša sta bila zavedna Slovenca in nikoli nista storila nič proti svojim ljudem in za okupatorja. Naj razume, kdor more.

Kako je teta Francka zvedela, da je Franci zaprt v Celju? Kaže, da so skrivnostne zveze v najbolj nenavadnih okoliščinah delovale tudi v tistih strašnih časih. Takrat šele je uvidela, da med vojno ni zaman presedela nekaj mesecev v gestapovskih zaporih v Begunjah, kjer je bila zaprta skupaj z mamo Borisa Kidriča. Vpliv njenega sina je teti Francki pomagal, da je lahko rešila Francija iz ujetništva v Celju. Z delom svojih rok ga je preživljala in izšolala. Priložnostno se je zaposlila kot oskrbnica po okoliških planinskih kočah. Privatno je poučevala nemščino in stenografijo.

Franciju je ljubeče nadomeščala mamo. Vendar se mu je zdelo, kot da ima »vedno črva v glavi«. Ni lahko živeti ob sošolcih, ki imajo matere in očete, govorijo o njih, te sprašujejo o njih, jim z muko in strahom odgovarjati, da nimaš mame in očeta in ves čas poslušati o nekih ‘narodnih izdajalcih’ in ‘pravični kazni’, ki jih je doletela. Franci je vztrajal v ponosu in prepričanju, da sta bila mama in oče poštena in zavedna Slovenca, po krivici umorjena. Ko je bil že odrasel, se je nekoč na vratih njegovega doma pojavil človek, ki se je predstavil, da zbira zgodovinske podatke. Zanimalo ga je, kdaj sta bila rojena mama in ata. Pa je bil Franci zelo kratek: »Vprašali bi ju!« Neznanec se je hitro poslovil in Franci je imel odslej mir pred ljudmi, ki bi utegnili z umazanimi prsti brskati po svetih spominih, ki jih globoko v sebi hrani na svojega ata in mamo.

Figure 5. Teta Francka Bizjak

Hvaležna sem gospodu Franciju Kavčiču za nanizane drobce, ki delno osvetlijo življenje njegovih staršev in njihovo družinsko tragedijo, pa strahotno krivico, storjeno otroku z umorom ata in mame.

Jeseničanka gospa Marija Vodišek pa dodaja k tem spominom še en dragocen drobec. Dobro se spominja prikupnega, svetlolasega fantiča, ki se je smukal okoli tete Francke; ta je po vojni Vodiškovo učila stenografijo. Na omari je Francka imela poročno sliko Francijeve mame in očeta. »Vsak dan znova povem Franciju,« je zaupala Vodiškovi, »da so mu ata in mamo po krivici ubili.« »Nikar ne delajte tega, boste otroku še bolj zagrenili življenje,« je vztrajala gospa Vodiškova. Morda pa je teta Francka prav s tem dosegla, da mu je ‘dala hrbtenico’ in je Francijev spomin na starše postal sčasoma neobremenjen.

Nekega dogodka ni mogla Francka pozabiti vse življenje in ga je zaupala Vodiškovi. Med vojno je ničkolikokrat nosila glavo naprodaj, ko je prenašala pošto med Borisom Kidričem in njegovimi starši, ki so živeli v Wiener Neustadtu. Ko je zvedela, da so otroci zaprti v Celju – poleg Francija sta bila tam še njegova sestrična in bratranca in na Teharjah tudi njihovi starši – je na kolenih s povzdignjenimi rokami prosila Kidriča, naj izpusti še starše. »To pa ne!« ji je vzvišeno zabrusil v tako mogočni pozi, kot ga vidimo pred vladno palačo današnjih državnih voditeljev. »Takrat,« je povedala Francka Vodiškovi, »sem zadnjikrat v življenju s sklenjenimi rokami prosila usluge kakšnega človeka.«

Kako bi v tistih časih preživele vojne sirote ‘belčkov’, če ne bi ti otroci imeli ponosnih, predvsem pa ljubečih tet!

Že osnovnošolčkom so nam vtepli v glavo, da so partizanske sirote otroci tistih staršev, ki so padli v borbi z okupatorjem in žrtvovali življenje za svobodo naroda. Te starše smo poveličevali, njihove sirote so bile, hvala Bogu, preskrbljene za vse življenje. Kako pa naj imenujemo tiste otroke, ki so jim starše ubili partizani ali likvidatorji po ukazu VOS-a? Poleg tega, da so jih (zločinsko) pobili, so jih sirotam blatili in javno ožigosali. Ti niso bili poveličevane partizanske sirote, ampak otroci ‘belčkov’ in narodnih izdajalcev. Ostali so zaničevani, prezrti, zaznamovani in do danes zamolčani, kot da s smrtjo staršev niso bili dosti kaznovani in se je treba maščevati in znašati še nad njimi.

Moja starejša sestra je bila sošolka Marijana Smoleja s Hrušice pri Jesenicah. Kdo je bil ta deček, ki je po vojni hodil v jeseniško osnovno šolo in nekaj razredov nižje gimnazije? Kaj se je dogajalo med vojno in po vojni z njegovo družino in z njim?

Jeseni 1943 so partizani že drugič napadli hišo posestnika in predvojnega župana Pavla Smoleja (1889), po domače Korenca s Hrušice nad Jesenicami, in njegove žene Jere, roj. Janša z Dovjega. Ni se jim posrečilo, da bi ga smrtno zadeli, ampak ga je krogla ranila tako, da je oslepel. Zakaj? je vrtalo v njem in ženi. Njunih pogovorov se spomni najmlajši, takrat sedemletni Marijan (1936). »Ali res nisi mogel rešiti talcev, ki so jih Nemci postrelili na Belem polju?« je večkrat žena vrtala v moža. Kako naj bi jih rešil pred krvoločnim gestapom, pred strašnim Druschkejem, ki se je maščeval zaradi streljanja partizanov na gestapovski avto pri Belem polju in čez dva dni dal tam ustreliti 40 talcev, mož in mladoletnih fantov. Druschke je napodil Smoleja iz svoje pisarne, ko je šel prosit za talce. Še sreča, da je rešil Hrušico pred požigom. Od Druschkeja je dobil tudi povelje, da se mora pridružiti nemški straži v domačem kraju. Zaman je opominjal in rotil partizane, naj delujejo na skrivaj, ti pa so se javno sestajali pri Pajerju v gostilni in tam ustanovili lokalno centralo OF ali se brezskrbno sprehajali po travnikih.

Marijan se tudi spominja, da so partizani večkrat vdrli v hišo in zasliševali slepega očeta in gospodarja, zakaj jih ne zavaruje pred gestapom. Mar niso bili oni, borci za svobodo, dolžni ščititi svoje sovaščane pred maščevalnim srdom Druschkeja? V to mučno obdobje udari vest z nemške fronte, da je padel Smolejev najstarejši sin Pavel (1923), ki naj bi po vojni prevzel posestvo slepega očeta. Ob tej strašni novici oče samo še buta z glavo ob zid.

Figure 1. Poročna slika Pavla Smoleja in žene Jerce

Najmanj trikrat so jim partizani vse pokradli: zabelo, krompir, tudi junca. »Sestra Mira (1927) jim je morala kazati, kje je kaj.« Marijan jo še danes vidi, mamo pa sliši: »Še nam malo pustite!« Eden od ‘rekvizitorjev’ pa ji zabrusi: »Stara, ti pa crkni!« Največkrat je Mira poznala vse partizane, večinoma so bili iz Podmežaklje, in vselej so ji zagrozili, da jo bodo ustrelili, če bo koga izdala gestapu. Živeli so v neprestanem strahu, da jih ne bi kdo ovadil, da hranijo partizane. Mirina prijateljica se danes spominja, kako se je nekoč pogovarjala s šestnajstletno Miro, dekliški pogovori pač. »Kako pa se drzneš pogovarjati s ‘tako punco’?« ji je oponesel malo starejši Hrušičan. Zaznamovanje ‘takih’ šestnajstletnih deklet se je pričelo že med vojno.

Figure 2. Koline pri Smolejevih – z desne mati Jera s hčerko Miro, v sredini oče, na njegovi desni sin Pavel – v ozadju jugoslovanski graničarji

Marijan se spominja še marsikaterega vojnega dogodka, čeprav ni doumel pomena. Pa tudi veselja, ko je prišla osvoboditev: spet bodo lahko v miru obdelovali svoje njive, ponovno redili kakšno glavo živine. Lepega dne je pomagal sestri na njivi pod domačo hišo. Pod njivo je bil travnik, po njem je pričela železnica zavijati proti karavanškemu predoru. Plela sta, ko se pripelje dolg transport tovornih vagonov. Ustavi se, pojavi se polno partizanov s puškami, odpirajo vagone, pobirajo nekatere fante, zapirajo vagone, sliši se vpitje tistih, ki so v vagonih, grobi ukazi partizanov, ki zapirajo vagone in ženejo ujetnike. Mira in Marijan jo v hipu pobereta z njive. Marijan spozna, da vojne še ni konec. Kaj se dogaja, je le stežka dojemal.

Kasneje mu je o tem pravil stric Jože Bizjak. Bil je železničar, nadzornik visoke stavbe, ki je vodila nadzorstvo železnice. Stric je takoj vedel, koga vračajo v dolgih transportih. Pri domobrancih je imel edinega sina Joža, ki je bil študent teologije in je zadnje leto vojne delal pri Karitas v Ljubljani. Stric je bil pozoren ob prihodu vsakega transporta. Nobeden mu ni ušel. Kljub živahnemu ‘prometu’ se je Hrušica zavila v molk. Vendar so skrita ušesa prisluškovala, oči opazovale. Tudi stričeva očetovska ljubezen ni mirovala. Videl je, da vrnjene domobrance, ki so jih pobirali iz transportov, gonijo na Plac, levo od predora. Tako se je imenoval prostor za različne prireditve pred nekdanjim kulturno-prosvetnim društvom. Še danes se tako imenuje, vendar služi le še za nogometno igrišče. Stric je stanoval nad Placom v t. i. vili, nekdaj zelo lepi stavbi, ki je bila last menihov, vendar so jo zapustili, ko so pričeli graditi karavanški predor. S postaje je lahko šel domov samo prek Placa. Vselej je bil oblečen v železničarsko uniformo, vselej je hodil v službenem času.

Kaj je lahko videl? Z oboroženimi partizani zastražen Plac okoli in okoli, sredi njega pa dvored partizanov. Prignani domobranci so morali eden po eden mimo partizanov, ki so jih bili in suvali s puškinimi kopiti, brcali na tleh tiste, ki so se zgrudili, potem pa jih za noge odvlekli na kup. Marijanov stric ni nikoli dočakal transporta, ki bi mu vrnil njegovega edinca, in do smrti ni zvedel, kako in kje so pokončali njega. Morda pa na enak način kot te nesrečnike?

Kje pa so bili dokončno pokončani?

Nad Placom sta poleg vile stali dve železniški hiši s stanovanji železničarjev. Iz prve poleg vile so Nemci že med vojno izselili stanovalce, ker so potrebovali prostore za svoje uslužbence. Tako so med drugimi izselili Gusovo družino (Gus je bil po rodu Rus, ki se je med obema vojnama zatekel v Slovenijo) in družino železničarja Ivana Erjavca. Vrnjene domobranske oficirje so zaprli, mučili in pobijali v teh izpraznjenih stanovanjih. Krvave stene v nekdanjem Gusovem stanovanju so ostale neme priče. To mi je povedala Erjavčeva hčerka Pepca, por. Marinčič (1923). Vebrova mama v soseščini pa je slišala krike mučenih. O strahotah je govorila vsa Hrušica. Streljanja pa ni bilo slišati … Kasneje so to hišo porušili in zgradili stanovanjski blok. Še dolgo časa pa je stala karavla in vojaška kuhinja iz predvojnih časov ter bunker, ki so ga zgradili Nemci, vse to na levi strani v neposredni bližini predora.

Kasneje je nova oblast na nasprotni strani proge, ob vhodu v predor zgradila stražni stolp. V njem je noč in dan stal na preži stražar z brzostrelko, ki je pokosila vsakega skrivača v vagonu tovornega vlaka, ki se je pomikal proti predoru in tudi vsakega ‘izdajalca’, ki bi si drznil pobegniti skozi predor, svobodi naproti. Pa jih je kljub temu dosti pobegnilo, menijo na Hrušici.

Ob vračanju domobrancev je vso Hrušico preplavila dalmatinska brigada, ki se je privalila v Zgornjesavsko dolino prek Vršiča. Oficirji so se nastanili po stanovanjih Hrušičanov, Smolejevi so morali nuditi gostoljubje dvema partizankama, še hlev je bil poln partizanske ropotije. Na Belem polju so imeli konje, glavnina partizanov pa je taborila na travniku za vilo, že zunaj naselja. Nekaj šestnajstletnih fantov je nekega večera zaneslo do partizanskega tabora, malo iz radovednosti, malo iz fantovske objestnosti. Eden med njimi je bil Tine Peternel. Pa se ustopi prednje mlad partizan v uniformi, stegne proti njim roko z nožem in zanosno reče: »Danes sem štiri ubil s tem nožem!« Seveda so fantje takoj vedeli, koga v tistih dneh po Hrušici ubijajo. Hoteli so se pokazati pogumne tudi oni, zato so se naslednji dan naskrivaj odpravili do mesta, ki jim ga je pokazal partizan, kamor naj bi jih zagrebel. Ko so na omenjenem kraju opazili štiri na pol zasute glave, jim je upadel pogum in so se po najkrajši poti vrnili domov. Kasneje, po nekem nalivu, ki je s trupel spral še tisto malo zemlje, so morali nekateri fantje, tisti iz ‘nepartizanskih’ družin, nanositi v vedrih čez trupla zemljo.

Kam so zakopali izmučena telesa vseh pobitih domobrancev? Večina od njih trohni v pobočju nad železniško hišo. Tam okoli je bilo več lastnikov parcel, tudi Marijanov stric jo je imel, večina trupel pa je zakopanih na nekdanji parceli gospodarja Mrvice. Ledinsko ime za to zemljišče je »U Krancah«. Danes je tam senožetni travnik, grobišče pa je v zgornjem delu travnika v precejšnji strmini. Po mnenju nekaterih so pobiti domobranci zakopani tudi na Mlačici pri Mojstrani.

Marijanovo iskanje pravice in resnice

Kljub mori, ki se je s pričetkom svobode zgrnila nad Hrušico, je življenje teklo naprej. Razbohotilo se je poletje in treba je bilo izkoristiti vsak trenutek, da bo zemlja dala svoj pridelek in spet napolnila prazne shrambe in kleti. Hrušičani so bili večinoma železniški uslužbenci, le pri Smolejevih so živeli samo od kmetije. Ko le ne bi bil gospodar slep in ne bi njegov naslednik ostal za vedno nekje na nemški fronti! Vendar jih življenjski pogum in veselje do dela nista zapustila.

Vročega julijskega večera, na god sv. Ane je bilo, ko zaropota po vratih. Mira in Marjan gresta v vežo odpirat, mama še kliče za njima: »Ne odpret!« Mira odpre, za njo že priteče mama, deček pa steče po stopnicah in se skrije za zid. »Marjan, si ti?« sliši sestro na vratih. Njeno začudenje velja osemnajstletnemu Marijanu Brancu, ki ga je Mira prepoznala kljub temu, da je imel maskiran obraz, prav tako njegov spremljevalec. »Zagledal sem dve naperjeni pištoli, trenutek zatem zaslišal strele,« pripoveduje takrat devetletni deček Marijan. »Ob prvem strelu se je, zadeta v srce, zgrudila sestra, naprej proti vežnim vratom, ob drugem se zgrudi mama, nazaj proti kuhinjskim. Slepi oče je obstal v kuhinji, ob pokih pištol se je skril pod mizo. Eden od morilcev je poiskal še njega in pomeril vanj. Vendar ata ni bil smrtno zadet, čez dva dni je umrl v bolnici v Ljubljani. Pa mu še tam niso dali miru. Mučili so ga z zasliševanjem, tako da je posegel vmes zdravnik, naj ga že vendar pustijo v miru.«

»Ko sem videl, kaj se je zgodilo in slišal atovo hropenje, sem stekel pred hišo in v grozi kot iz uma pričel kričati: ‘Vse so postrelili! Postrelili so jih!’ Prihitela je soseda, teta Kavalarjeva in me odpeljala k njim … Kmalu so prišli na dvorišče in v hišo ljudje, ki so nekaj merili in me zasliševali … Še danes tistega pretvarjanja ne razumem.« Za nekaj časa sta dečka vzela k sebi stric Jože Bizjak in njegova žena. Ko se je stric upokojil, so se za stalno preselili na Smolejevo kmetijo, da jo je stric obdeloval naprej in tako ohranil edinemu nasledniku, Marijanu.

»V šolo sem hodil samo do petnajstega leta, potem sem delal doma. Še danes rad delam, delo na polju mi je celilo rane, ob delu sem pozabljal na gorje. Vendar je to z menoj vred raslo. Bil sem poreden otrok in težak mladostnik z močnimi pestmi, ki so jih vrstniki v pretepu občutili. Z leti sem pobliže spoznal starejšega brata svojih prijateljev iz otroštva Mirka Klinarja, ki je bil v partizanih še mladoleten.

Videl sem, da rad popiva in vedno bolj pogosto sem v gostilni prisedal k njemu ali ga obiskal doma s steklenico žganja. Ugotovil sem, da se mu je ob kozarčku razvezal jezik, in nekoč mi je izdal skrivnost: od takrat mi ni več dala miru, ker sem hotel priti na jasno, zakaj so mi postrelili mamo, ata, sestro.

Bilo jih je sedem, ki so tiste dni v gostilni pri Pajerju sklenili, da bodo pobili našo družino, tudi mene, če se jim ne bi skril za zid na stopnicah. Vse je bilo načrtovano in sklenjeno. ‘Zakaj pa še sestro in mamo, če ste že morali ubiti ata?’ sem vrtal v Mirka. ‘Praviš, da ste pred tem zastražili okolico hiše. Koga ste morali zastražiti? Ali mar slepca, dve ženski in otroka?’ sem ga še naprej spraševal. Ne enkrat, ničkolikokrat. ‘Zakaj ste ustrelili sestro, dekle osemnajstih let? Pa mi še to povejte?’ ‘Veš,’ je bil Mirko skrivnosten, ‘govorili so, da je bila všeč morilcu Marijanu Brancu, pa ga ni marala.’

Figure 3. Smolejevi pred vojno, z leve posestnik in župan Pavle Smolej, hčerka Mira, mati Jera z Marijanom

Dosti kasneje mi je Mirko le priznal: ‘Veš, zgrešeno smo naredili. Morali smo. Tak je bil ukaz.’ Vendar Mirko nikoli ni pokazal obžalovanja. On in drugih šest iz sedmerice; vse življenje so si ostali v svesti svoje moči in oblasti. Dobili so temu primerne zaposlitve in nas kot razni občinski možje še naprej gledali zviška in nam z nemogočimi odredbami solili pamet. Eden takih je bil tudi Drago Košir, funkcionar na občini. Bili so uverjeni v svoj prav, v svesti si svoje resnice in opiti od oblasti.«

Le stežka in zelo počasi je odraščajoči mladenič Marijan prepoznaval, da bije boj z mlini na veter. Če je poslušal oddajo Še pomnite tovariši, mu je o medvojnih dogodkih na Hrušici bila na uho sama laž. Če je o njih prebiral v časopisu Sedem dni, mu je laž bodla v oči. Hotel jo je prekričati, odpisal je na članek, pa so ga z novo lažjo in s svojo resnico takoj utišali. Zakaj nihče noče spoznati, da je njihova resnica njemu, devetletnemu dečku, uničila dom, ubila starše, sestro, otroštvo, in to tri mesece po končani vojni? V tem boju, ki ga je bil v sebi, je ostal čisto sam. Hvala Bogu, da so se našli dobri ljudje, ki so preprečili, da ni bilo v celoti zaplenjeno Smolejevo posestvo.

Zakaj lahko Klinarjev Mirko nosi s seboj pištolo? je odraščajočemu Marijanu nekoč padlo v glavo. Videl jo je, ko sta šla k Savi: Mirko je lovil ribe, pištolo pa odložil na bregu. Če jo sme nositi on, jo smem tudi jaz, si je naivno predstavljal Marijan. Na Hrušici si zlahka dobil pištolo, ne ene, kolikor si jih hotel. Tudi Marijan si jo je omislil. Zdaj bi lahko z njo maščeval smrt svojih staršev in sestre. Zavedal se je, da bi moral na koncu ustreliti še sebe, ker bi bil on poraženec in kot vedno kriv le on. Toda z maščevanjem bi vsem končno pokazal, kaj so mu, otroku, storili. Morda pa bi se ob tem le kdo pokesal?

Hvala Bogu, življenje se ni ustavilo pri njegovih dvajsetih. V njem so pričela zoreti še druga spoznanja: zaljubil se je v dobro dekle, se z njo poročil, si ustvaril svojo družino, svoj dom. Življenje, ki se je Marjanu nekoč ustavilo, mu je pokazalo nov obraz. Tragični dogodki iz otroštva so izgubljali ostrino, vendar bodo v njem živeli do konca. Moreče blodnje odraščajočih let so se umirjale, a spoznanje ostaja: »Če danes na to pomislim, se mi vse zagnusi. Rešitve ni … pač, rešitev bi bila, če bi bila pravica!« Prijazni in marljivi gospodar na ostankih posestva svojega očeta, edini preživeli, ne išče več osebnega zadoščenja in pravice pri ljudeh. Želi si le priznanja države, da so mu, osemletnemu, storili nepopravljivo krivico! Morda bi potem lažje živel.

Poslovila sva se. Pospremil me je skozi vežo do vežnih vrat in mi pokazal mesto, kje so se zgrudili mama, sestra, ata, kje je drgetal sam. Obšlo me je, kot da stojim na posvečenem kraju. Na skrinji v veži je s plamenčkom trepetala rdeča lučka. Bilo je v mesecu novembru. Na pragu se posloviva in tedaj opazim na pročelju hiše spominsko ploščo. Ne morem skriti začudenja in ogorčenja. »Kako to, da so se drznili na vašo hišo pribiti spominsko ploščo z imenoma dveh partizanskih žrtev, ki jih je na dvorišču z vrženo bombo ubil domači izdajalec. Za vas je verjetno rodna domačija kraj drugačnih, bolj grenkih osebnih spominov, Zveza borcev pa si jo drzne omadeževati s spominsko ploščo na osvobodilni boj. Ali mar nimate pravice, da bi jo sneli?« Le trpko se je nasmehnil. O tem v svoji preprostosti ni nikoli premišljal. Da, rešitev bi bila, če bi bila pravica!

Na Hrušici ni bilo dečka, ki bi bil bolj preiskušan v trpljenju kot Marijan. Vendar je tudi druge otroke in mladino vojna in povojno obdobje tako zaznamovalo, da se tega niso znebili vse življenje. »Na Hrušici je bilo toliko pištol, kolikor si jih hotel,« mi je povedal Marijan. In toliko streljanja in ubijanja, da so to otroci vsrkavali vase kot zrak. Po čigavi krivdi?

Omenila sem že, da sem za Marijana slišala od svoje sestre, ki je bila njegova sošolka na Jesenicah. Vendar v razredu niso vedeli, da je sirota, ker ni bil ‘partizanska’ sirota. Ko je Marijan hodil v tretji razred skupaj s štirimi sošolci, ki so bili vsi s Hrušice, je nekega dne vso šolo pretresel tragičen dogodek. Božičev Stanko, eden od njih, je prinesel v šolo nabito pištolo, seveda na skrivaj. Že prejšnji dan, doli ob Savi, jo je vseh pet dečkov preizkušalo, da bi se sprožila, pa se nobenemu ni hotela. Seveda, tudi Marijan je bil z njimi. Naslednji dan v odmoru med poukom, je šlo vseh pet na stranišče in vsi so še naprej preizkušali pištolo, ki se noče in noče sprožiti. Nenadoma pa se v Stankovi roki sproži – in krogla zadene v čelo sošolca in prijatelja Janežičevega Francija … Mrtev se zgrudi prijateljem pred noge. Otrpli od groze obstojijo, ‘ubijalec’ v naglici vrže pištolo skozi okno.

Pridirja ravnatelj tovariš Vasič, strah in trepet vseh otrok. Že s svojo pojavo je nagnal strah v kosti: v oprijetih jahalnih hlačah in usnjenih škornjih je bil videti tak kot takrat, ko je l. 1945 prijahal iz gmajne. Samo bič mu je manjkal. Neusmiljeno klofuta prestrašene dečke, ki se še vedno ne ganejo z mesta. Tako, naj si le zapomnijo, enkrat za vselej, da pištola ni zanje! Kaj vse so si oni že zapomnili, za vse življenje, tovariš Vasič! Tudi vzgojni nauki učiteljice Minke Pesjakove, nekdanje partizanke, jim niso mogli do živega. V njih so še naprej živele grozote vojne.

Dečka ‘ubijalca’ so iztrgali staršem in domu, ga poslali v poboljševalnico, kot so takrat pravili prevzgojnim ustanovam. Doma na Hrušici ga niso videli nikoli več. S tem so kaznovali tudi njegove starše, ki ga niso znali pravilno vzgajati! Če bi poslali na ‘prevzgojo’ vseh pet dečkov, bi bilo Marijanovo življenje dokončno uničeno.

»Rešitev bi bila, če bi bila pravica,« mi je rekel Marijan. Pravica pa je v tem, da se Marijanu vsaj prizna vnebovpijoča krivica, ki se mu je zgodila. Tolikim ranjenim ljudem govorimo le o odpuščanju in spravi. Naj slišijo že enkrat odrešujoče besede o obžalovanju! Prečitajmo jih v Lukovem evangeliju! Če tvoj brat »greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat obrne k tebi ter reče: ‘ŽAL MI JE,’ mu odpusti (Lk 17,4).« Kdaj bodo tisti, ki si prilaščajo pravico in resnico, priznali svojo krivdo in jo tudi obžalovali – v besedah, dejanjih, zakonih?!