Pred leti sem pomagal organizirati eno od postavitev potujoče fotografske razstave o delu in življenju Slovencev v povojnih begunskih taboriščih na avstrijskem Koroškem. Takrat sem se prvič srečal z bogato zbirko fotografij, ki jih hrani Rafaelova družba. Ta je tudi glavni organizator premične zbirke. V svojem arhivu ima fotografsko gradivo več avtorjev. Ob iskanju fotografij za potrebe enega od prejšnjih zapisov sem pregledoval obsežne albume s preslikanimi filmi ljubiteljskega fotografa Marjana Hočevarja. Ker gre za velik in zgodovinsko pomemben opus, je prav, da s pomočjo njegovega sina Janeza Hočevarja vsaj na kratko predstavimo avtorja.

Marjan Hočevar se je rodil leta 1913 v Ljubljani. Njegov oče Janko Hočevar, poročen z Vido Velkavrh, je bil bančni uradnik, doma iz Zagorja pri Pilštanju. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je Marjan obiskoval in končal v Ljubljani. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto, vendar študija ni dokončal. Februarja 1941 se je poročil z Ljudmilo Bajec. Ženin oče Alojz je bil iz Podkraja pri Colu. Po drugi svetovni vojni je bil zaprt v Kočevju, ker je mladoletnemu sinu Janezu pisno dovolil, da se je pridružil slovenskim domobrancem. Dva starejša sinova sta bila leta 1945 kot domobranca vrnjena v Slovenijo in ubita neznano kje. Izguba sinov, službe in krivični zapor so ga popolnoma strli. Umrl je leta 1949.

Marjanu in Ljudmili Hočevar se je 12. februarja 1942 v Ljubljani rodil edini sin Janez. Italijanski okupator je očeta Marjana, ki je bil kot uradnik zaposlen v trgovski bolniški blagajni, meseca maja 1942 odpeljal v internacijo v Gonars in nato v Renicci, od koder se je vrnil v Ljubljano marca 1943. Kmalu po vrnitvi ga je obiskal znanec in ga ob opozorilu »enkrat smo te spravili ven, drugič te ne bomo« povabil k protikomunističnemu delovanju. Kasneje se je vključil v politično policijo, ki je delovala pri tedanji pokrajinski upravi. Tu je opravljal delo analitika. Maja 1945 se je v prepričanju, da gre le za kratek čas, odpravil čez Ljubelj v Avstrijo in pristal v množici beguncev na prepolnem Vetrinjskem polju.

Ko so zasedbene oblasti pričele konec junija 1945 s preseljevanjem beguncev iz vetrinjskega taborišča, se je Marjan Hočevar skupaj še z 2600 drugimi nastanil v taborišču Peggez pri Lienzu. Od tu je pisal domov razglednice in sporočal da je živ in zdrav. Pošiljal jih je na različne naslove, saj se je bal, da bo pošta prestrežena. Kljub bojazni je večina poslane pošte dosegla naslovljene. Vse dopisnice je oštevilčil z zaporednimi številkami in sistem številčenja uporabljal vse do konca. Pisma je pisal na pisalni stroj, kopije pa kot vesten uradnik hranil pri sebi. V pismih je podrobneje opisoval dogodke in življenje v taborišču. Žal se to gradivo ni ohranilo.

Življenju v taborišču se je hitro prilagodil. Vključil se je v različne aktivnosti, sodeloval pri gledališki dejavnosti in pomagal v taboriščni tiskarni, kjer so s pomočjo ciklostilnih strojev razmnoževali časopise, revije, učbenike in leposlovje. Sredi novembra 1946 se je skupaj s celotnim peggeškim taboriščem preselil v Spittal na Dravi, kjer je ob drugih dejavnostih sodeloval tudi pri posebnem radijskem studiu, ki je nastal leta 1947 in je bil namenjen prinašanju novic in uradnih obvestil taboriščnih oblasti. Preko zvočnikov, nameščenih po taborišču, pa so predvajali tudi glasbo.

Že v Pegezzu je najprej skupaj s sodelavcem, kasneje pa sam, pričel intenzivno fotografirati in izdelovati fotografije. Izkušnje si je nabral že kot dijak v Ljubljani, kjer se je s to dejavnostjo ukvarjal ljubiteljsko. S tem delom je nato nadaljeval v Spittalu vse do konca bivanja v Avstriji. V posebni temnici je razvijal in izdeloval fotografije, po katerih je bilo veliko povpraševanje. Ljudje so jih potrebovali za spomin in za različne dokumente. S fotoaparatom Contax in kasneje Kodak Retina je ujel na film trpko pa tudi pestro življenje beguncev. Beležil je cerkvene dogodke in bogoslužja, kulturni utrip, športne prireditve in dejavnost skavtov, razvoj obrti in različnih delavnic, šolstvo, zdravstvo, poroke, krste in pogrebe, vsakodnevno življenje v taborišču in okolici, veliko pa je tudi posnetkov poslavljanja in odhodov. Prav za slednje je bilo potrebno izdelati veliko fotografij za osebne dokumente. Da bi prihranil material, je velikokrat fotografiral dve osebi na enem posnetku. Kadar je bilo potrebno fotografijo izdelati hitro, je film odrezal in razvil poslikan del, ostalo pa uporabil kasneje. Filme je številčil, na svoje fotografije pa s pisalnim strojem dodajal pojasnila in komentarje. Redno jih je pošiljal tudi svojim domačim.

Zakaj se maja 1945 na poti čez Ljubelj Marjanu Hočevarju ni pridružila žena Ljudmila, ni znano. S sinom Janezom je ostala v Ljubljani na Kodeljevem. Pred vojno se je učila pri frizerju na Kongresnem trgu v Ljubljani in tam tudi delala do poroke. Po vojni se je morala zaposliti v tovarni Pletenina. V hiši sta živela [Stran 050]

Figure 1. Pred mikrofonom taboriščnega radia. Marjan Hočevar sedi. Rafaelova družba

še Marjanova starša. Dedek Janko je tako nehote moral marsikdaj nadomeščati Janezovega očeta. Do svojega vnuka je bil ljubeč in mu je pomagal skozi mladost, kolikor je le mogel.

Janez je bil z očetom ves čas v stiku preko pisem, poslanih fotografij in maminega pripovedovanja. Spominja se, da sta z mamo večkrat sedla na vlak in se odpeljala do Tržiča, od tam pa do prve vojaške zapore peš po cesti proti Ljubelju. Tam sta skupaj z drugimi posedala, pomalicala in se čez čas vračala nazaj v Ljubljano. Kasneje je izvedel, da je mama poskušala priti do mejnega prehoda, kjer jo je na avstrijski strani čakal oče, da bi se srečala. Enkrat jima je uspelo. Enako so počeli tudi mnogi drugi, ki so si želeli srečanja s sorodniki in znanci. Ko je politična napetost malo popustila, je Janez v počitnicah leta 1953 obiskal očeta. V Spittal se je odpravil z vlakom in tam ostal čez poletje. Kadar je le bilo mogoče, sta se sama ali s prijatelji odpravila na izlete po bližnjem in daljnem hribovju ali pa hodila čolnarit na Milštatsko jezero. Janezu je še posebej ostal v spominu izlet na Grossglockner, kamor sta se odpravila z 98 kubičnim motorjem DKW, ki ga je oče v Avstriji uporabljal za svoje potrebe. Vzpon do koče Franca Jožefa je bil za tako šibak motor velik zalogaj, zato je moral Janez na večjih klancih večkrat kar med vožnjo skakati z motorja in ga peš dohitevati. Pred tem je Marjana obiskal že oče Janko, obema pa je kasneje sledila še žena Ljudmila, ki je na zadnje ostala pri njem skoraj leto dni.

Marjan Hočevar se ni odločil, tako kot večina beguncev, za selitev v prekomorske države. Ves čas je razmišljal, kako bi ponovno združil družino, ki ji je pomagal tudi materialno, kolikor je pač bilo v danih okoliščinah mogoče. Ker je za svoje rojake na jugoslovanskem konzulatu v Celovcu redno urejal administrativne zadeve, je gotovo imel dovolj priložnosti, da je ocenil in ugotovil, kdaj bi bil pravi čas za varno vrnitev.

Figure 2. Slovenski begunci čakajo sorodnike na Ljubelju. Marjan Hočevar prvi z desne. Rafaelova družba

Tako se je 2. februarja 1956 iz Spittala preko Podrožce z vlakom odpravil v Slovenijo. Na carini ni imel nobenih problemov, tudi s filmi in fotografijami, ki so bili spravljeni med skromno begunsko prtljago, ne. Policijski uslužbenec, ki ga je pričakal na ljubljanski železniški postaji, mu je naročil, da se mora naslednji dan zglasiti na notranji upravi. Od tam se je po nekajurnem razgovoru vrnil domov in nato ni imel zaradi tega nikoli nobenih težav. Hitro po vrnitvi je kot referent dobil zaposlitev pri špediciji Globus, v pokoj pa je odšel kot direktor izpostave Intertransport v Ljubljani relativno pozno, saj mu je manjkalo enajst let delovne dobe. Star 79 let je umrl konec februarja 1992 v Ljubljani.

V domači župniji na Kodeljevem je ves čas javno živel tudi svoje versko življenje. Z znanci iz taborišča je imel bolj malo stikov. Največ z nekaterimi soigralci iz taboriščnega gledališča. Za domače potrebe je še naprej fotografiral in razvijal filme. V družini se niso na veliko pogovarjali in z drugimi govorili o preteklosti, pa tudi množice filmov niso pregledovali. Ti so bili lepo spravljeni v manjših kartonskih škatlicah in zloženi v večji kartonski škatli od pralnega praška. Tako shranjeni so na podstrešju ležali leta, dokler jih ni sin Janez izročil v hrambo Rafaelovi družbi. Ta skrbi in pomaga slovenskim izseljencem in zdomcem pri gojitvi in ohranjanju njihovega slovenstva in katolištva. Spremlja in povezuje prav vse rojake po svetu. Njena pomembna dejavnost je tudi zbiranje in arhiviranje arhivskega gradiva o delu in življenju izseljencev, še posebej o življenju Slovencev v povojnih begunskih taboriščih na avstrijskem Koroškem. Del tega je tudi organizacija potujočih razstav fotografij, katerih avtor je večinoma prav Marjan Hočevar. Prva takšna razstava je bila v organizaciji Rafaelove družbe postavljena leta 2006 ob stoti obletnici njene ustanovitve. V arhivu so še tudi fotografije drugih avtorjev, a Hočevarjevih je preko 17000, nekaj malega tudi barvnih. [Stran 051]

Figure 3. Srečanje zakoncev Hočevar na Ljubelju. Rafaelova družba

Velika poznavalca tega obsežnega gradiva sta v Spittalu živeča zakonca Alojz in Majda Starman, ki sta tudi sama živela v taboriščih in se neumorno trudita krajem in osebam na fotografijah dati imena. Žal je le del tega bogatega arhiva dostopen širši javnosti in knjiga, ki se menda pripravlja, bo zaobjela le drobec tega, kar je na razpolago. Nekaj malega je sicer objavljeno na internetni domači strani Rafaelove družbe, a prav ta medij bi morda veljalo bolj izkoristiti, saj bi z malo truda in dobre volje bilo moč arhiv spremeniti v zanimiv virtualni muzej, brez težav dostopen prav vsakemu. Verjetno je še kar nekaj živečih, ki bi na fotografijah prepoznali sebe ali sorodnike in znance.

Figure 4. Janko, Janez in Marjan Hočevar pred taboriščno barako v Spittalu.Rafaelova družbaFigure 5. 12. 8. 1953, Janez Hočevar na kolodvoru v Beljaku. Rafaelova družba

O problematiki ohranjanja, shranjevanja in skrbi za takšno in drugačno arhivsko gradivo je bilo že veliko zapisanega. Za nas Slovence, ki smo majhen narod, je ta skrb še posebej pomembna. Mladi rod velikokrat nekritično zavrže različno gradivo, češ, koga bo pa to še zanimalo. Zato je trud posameznikov in raznih organizacij vreden posnemanja. Gospod Janez Hočevar je prav v zavesti o pomembnosti očetovih filmov le-te iz zasebnosti preko Rafaelove družbe namenil na ogled javnosti in nam tako omogočil, da s pomočjo fotografije podoživimo čas, ko se je rešenemu življenju skušalo dati novo upanje, najti nov smisel in poiskati nov prostor.

Figure 6. Nastop taboriščne gledališke skupine. Marjan Hočevar četrti z desne. Rafaelova družba[Stran 052]

V Zavezi št. 86 smo obiskali Dornberk in nekoliko spoznali domoljubje pri domačinih ter zavzetost za ohranjanje slovenstva in narodove kulture v dobi fašizma. Bridko je bilo spoznanje, da je komunistični totalitarizem že med vojno, posebno pa po njej, zamenjal fašističnega in je moril ter na različne načine onemogočal prav tiste narodnjake, ki so bili največji nasprotniki fašističnega raznarodovanja in bili zato že v dobi fašizma preganjani, zapirani, konfinirani. Ta članek bomo ponovno posvetili enemu od številnih primorskih domoljubov in kulturniku v najžlahtnejšem pomenu besede, Jožetu Čotarju, po domače Pepču Betenemu iz Tabora pri Dornberku. Njegova mladostna dejavnost se prepleta z znanimi imeni mnogih rojakov, prijateljev, dobrotnikov, učiteljev in vzgojiteljev, ki so v dobi fašizma s kulturno dejavnostjo ohranjali slovenstvo in kljubovali fašizmu. Na žalost pa so dočakali komunizem z barbarskimi metodami uničevanja posameznikov, slovenskega življa, kulture in civilizacije. Z mladostno vnemo in srčnostjo so kljubovali fašizmu, kot bomo videli tudi v tem članku, a zločinskemu komunizmu niso mogli. Z leti so mnogi postali drugačni, bolj prilagodljivi ali pa so pred komunizmom pobegnili v tujino.

Jože Čotar, po domače Pepč Beten, se je rodil 18. decembra 1906 v Vipavski dolini, v vasi Tabor pri Dornberku. Imel je tri starejše brate, Alojza, Franca, Danijela, za njim sta bila Lovrenc in Ivan. Mlajši sta bili sestri Antonija in Ana (1920), poročena Terčon, ki danes edina še živi v Klancu pri Komnu. Starša Lovrenc Čotar (1876) in Jožefa, roj. Šinigoj (1875), sta izhajala iz premožnih kmečkih in vinogradniških družin iz Tabora. Bogato razvejana Čotarjeva rodbina izvira iz Dornberka in živi tam že najmanj štiristo let, saj je 22. februar 1681 zabeležen kot datum smrti Urbana Čotarja, iz katerega se razrašča mogočno družinsko drevo Betenih.

Hujša preizkušnja je doletela družino med prvo svetovno vojno, ko so bili kot mnogi drugi zaradi bližine soške fronte izseljeni v Mirno na Dolenjsko h gostoljubni kmečki družini. Oče Lovrenc je bil poslan na rusko fronto in je dočakal konec vojne kot ujetnik in invalid zaradi zamrznjenih prstov na nogah.

Gospodarska kriza je neusmiljeno požirala primorske in kraške domačije in tudi domačija Lovrenčevega očeta se je pričela zadolževati, vendar jo je mladi Lovrenc zaradi svoje pridnosti in podjetnosti počasi postavil na noge. Zaprosil je, da so mu polnoletnost priznali že pri osemnajstih letih namesto pri enaindvajsetih. Poleg kmetovanja in vinogradništva je v prostem času delal pri čevljarju, mesarju (klal mu je prašiče) in celo pri brivcu. Ko je napadla vinograde trtna uš, je med prvimi zamenjal stare trte z ameriškimi sadikami in jih cepil. Pri vsem svojem pehanju za denar, da odplača dolgove, ni pozabil na kulturno dejavnost: bil je dejaven v čitalnici in v klerikalni stranki, a hkrati nekaj let tudi odbornik kmečke zadruge, posojilnice in župan Dornberka. Bil je ljubitelj lova in predsednik lovskega društva. Nadvse pa mu je bilo pri srcu petje in vsi so ga poznali po njegovem mogočnem basu. Vseh šest sinov in obe dekleti so bili pevci, kot da bi izhajali iz slavčkovega gnezda, so ugotavljali rojaki. Oče je znal veliko narodnih in cerkvenih pesmi in z njim vred so ob delu in v prostem času prepevali tudi sinovi.

Po rojstvu najmlajše hčerke Ane (1920) je mama Jožefa pričela bolehati in naslednje leto je umrla. Oče Lovrenc je moral zdaj še gospodinjiti, vendar so mu fantje pomagali, posebno pripravna sta bila sinova Jože in Ivan, ki sta med kuhanjem vedno prepevala. Oče Lovrenc se je po dobrem letu spet poročil, saj sta bili deklici še majhni in dom je potreboval gospodinjo. Poročil se je z vdovo brez otrok Marijo Kavčič por. Mrevlje, ki je bila otrokom kot prava mati, skrbna in ljubeča. Žal pa je po enem letu tudi ona zbolela in umrla. Nekoliko jo je nadomestila dekla, kmalu pa se je poročil najstarejši sin Lojze. Njegova požrtvovalna žena je prevzela gospodinjstvo, sicer pa so se fantje zgodaj zaposlili in osamosvojili. Oče Lovrenc je umrl maja 1931 v Dornberku.

Omenili smo že, da bomo tokrat predstavili najbolj izstopajočega Lovrenčevega sina Jožeta, po domače Pepča Betena (1906). Veliko smo o obdobju fašističnega zatiranja povedali že v 86. številki Zaveze, zato se bodo v pričujočem članku mnoge življenjske zgodbe prepletale s Pepčevo izredno plodovito mladostjo. Bil je poln prekipevajočega veselja do slovenske pesmi, igranja na harmonij in orglanja, nastopanja na ljudskem odru in požrtvovalnega dela za dobro rojakov. Utrinke iz njegove prekipevajoče mladosti sem z [Stran 038]največjim veseljem in občudovanjem do vseh njegovih rojakov prebrala v začetnih poglavjih povesti »Takrat so ravno cvetele marelice«, ki jo je po zapiskih in pripovedovanju Franca Berceta – Žopanovega iz Dornberka zapisal Milan Čotar, Pepčev nečak, in izdal v samozaložbi l. 2006. Poglavji, v katerih predstavlja mladostno dejavnost svojega strica, je naslovil S knjigo in pesmijo proti tujemu nasilju (str. 17–24) in Pravi obraz fašistov (str. 25–29). V posvetilu knjige je nečak zapisal:

»Dobro je puščati svoje sledi, široke in globoke, za tiste, ki ne zmorejo svoje gazi; in tiste, ki v strastnem iskanju zgrešijo dobre smeri; in zase, da bi hodil tod in tod in oblikoval svojo pot.« Prepustimo se torej, da nas Franc Berce – Žopanov popelje po širokih in globokih sledovih mladih dni Jožeta Čotarja, skupaj z njunimi rojaki. Slovenski narod že več kot pol stoletja išče pot v resnično svobodo in pravo demokracijo, a še vedno v negotovosti in tesnobi stopicamo na mestu ali celo nazadujemo. Mar nam niso pokazali poti že naši predniki? Morda pa bi lahko našli kakšen napotek prav ob branju tega članka, ko nas ogrevajo in navdušujejo srčnost, rodoljubje, načelnost in zvestoba mladih primorskih fantov, zbranih ob Jožetu Čotarju, Pepču Betenemu.

Naša pesem – znamenje upora in sredstvo boja

Takole piše Franc Berce – Žopanov v svojih spominih: »V fantovskih letih smo se včasih zbrali in kaj zapeli. A kmalu smo spoznali, da fašisti ne slišijo radi slovenskih pesmi. Od takrat nismo več peli zaradi petja samega, pesem ni bila fantovska radoživost, ampak smo čutili, da moramo peti, da moramo braniti sebe in svoje. Hoteli smo kljubovati Italijanom, naša pesem ni bila več podoknica, harmonija ubranih glasov, fantovsko darilo čakajočim dekletom, bila je nekaj drugega in mnogo več. Bila je znamenje upora in sredstvo boja, zato smo morali peti. In peli smo, a ne brezskrbno, ampak skrivaj v okrilju noči. Od samega začetka smo se zbirali okrog Jožeta Čotarja iz Tabora, Pepča Betenega po domače. Kdo je bil Jože Čotar?

Že kot otrok je bil posebnež. Vsi so ga imeli za inteligentnega fanta. Ljudje so se spraševali, kaj da je za en fant: nikoli ne gre v gostilno, da bi igral karte ali balincal ali se kaj družil, vedno je bil le s fanti, ki so kaj zapeli. Takrat smo še prepevali s starimi pevci, ki so danes že zdavnaj pokojni. To so bili sami

Figure 1. Jože Čotar pri vojakih v Torinu 1926/27

dobri pevci, npr. Štefanovi (Šinigoji), krasni tenorji. No, on, Jože Čotar nas je tudi mnogo učil kot naraščajnike, takrat smo bili že mladi fantje, vpisani v naraščaj, in Jože je bil kot naš voditelj. (Naraščajniki so bili otroci do štirinajstega leta, zbrani v telovadnem društvu. Telovadili so tudi starejši, vsi Jožetovi bratje, sestri in Jože.) Imel je zelo lep nastop in smo ga tudi spoštovali. Bil je on pa še Vodopivec Lojze s Klanca. No, in potem je leta 1926. odšel Jože k vojakom in mi smo ostali nekako sami, pogrešali smo ga. Ko se je vrnil od vojakov, je pogosto zahajal v Batuje, kjer je bil za učitelja petja Lojze Bratuž, za župnika pa je bil Ignacij Leban iz Prvačine, ki je bil tudi dober glasbenik. Tam je Jože jasno kazal, da ga zanima petje. In takrat je g. dekan naročil cerkvenim ključarjem (v Dornberku), da se bo Jože izučil za pomožnega organista, ker da je organist že v letih … in ko se je razvedelo, da se Jože pripravlja za pomožnega organista, staremu organistu to ni bilo všeč. Ta ni bil najbolj zadovoljen niti s tem, da njegov sin Viktor igra, je bil [Stran 039]nekako ljubosumen celo na sina, kaj šele na nekoga drugega. Medtem pa je Jože vztrajal in je imel pri dekanu Godniču (takrat še župniku) podporo; dekan ga je imel rad, ker je bil res vreden. (V Batujah je kasneje tudi vodil cerkveni zbor in igral.)

No, in potem je bilo petje povsod prepovedano, nikjer nismo nič peli, le včasih smo si zapeli kakšno pesmico; takrat nismo še dobro znali. Ko pa smo se spravili skupaj: Jože Čotar, njegov brat Ivan, z njim sva bil velika prijatelja in sva večkrat prepevala podoknice, potem je bil še Skomina Lojze, pa še drugi Skomina Lojze (nista bila nič v sorodstvu), pa je prišel še dober tenorist Vinko Rojc pa Ernesto Šinigoj. Tako smo začeli kot nekakšen kvartet. Pojavilo se je vprašanje, kje bomo vadili. Jože je videl, da imamo veselje, in je rekel, da bomo prišli v Tabor, da bomo vadili v Taboru. In smo res hodili v Tabor. Hodili smo k njemu domov. Prihajali smo skrivaj po nekem vrtu, tam je še neka graščinska stavba, še ostanek bivšega gradu, in skozi okno te graščine smo se splazili v prostor, kjer je imel Jože harmonij in smo prepevali, se naučili marsikatero pesem. Lahko rečem, da smo se na novo naučili prek dvajset narodnih pesmi. Nato pa smo nastopali; najprej, ko smo se naučili novo pesem, smo šli v prvo klet in tam malo popili; takrat je bilo povsod polno pijače, a največkrat smo šli k sorodnikom. Potem smo šli na vas in na vasi zapeli. Kar naenkrat so bila vsa okna svetla, in ko smo končali peti, ploskanje. To je bilo nekaj časa; so pa bili v bližini tudi razni ovaduhi, naši ljudje, in so se kmalu pojavili beli pasovi (italijanski orožniki) in takrat smo ubrali najkrajšo pot domov. In to je trajalo dolgo, dolgo let.

Mislim, da je bilo leta 1934, ko nas je povabil gospod Viktor Berce, ki je bil kazensko premeščen iz Postojne na hrvaško mejo, na rob Brkinov, da bi ga obiskali in ob tej priložnosti tudi kaj zapeli. Gospoda Viktorja je kazensko premestil škof Margotti, ker je v Postojni kot kaplan mnogo delal z mladino, mladi so bili vsi z njim. Bil pa je g. Viktor tudi izreden za petje.

Zato smo se hoteli za ta obisk dobro pripraviti in se pokazati z dobrim petjem. Z Jožetom sva šla s kolesi v Kromberk k Vinku Vodopivcu, ki je bil komponist in duhovnik v Kromberku, da bi nam pripravil eno mašo in še eno pesem za sv. Martina. Tam v Brkinih je bila namreč cerkev posvečena sv. Martinu in na Martinovo naj bi šli tja. In res smo dobili oboje in Jože nas je vse to naučil. Na ta obisk smo se dobro pevsko pripravili.

Takrat nas je bilo že malo več, dobili smo okrepitev pri tenorjih in pri basih, tako da nas je šlo takrat dvaintrideset pevcev. Šli smo s kolesi. Najprej do Materije pa gor na Golec, z Golca pa spet dol v Vodice. Tam je bila ena majhna župnija, na robu Čičarije, že na Hrvaškem. Ljudje so govorili pol na pol, pol po naše, pol hrvaško. Lepo so nas sprejeli in imeli smo se dobro, na hrani smo bili v neki gostilni. Tudi za tisto vas je bil to nekakšen dogodek, saj niso pričakovali kar tako toliko pevcev. In drugi dan smo šli pet v cerkev sv. Martina, ravno na god sv. Martina. In res smo prepevali dobro, ljudje so nas poslušali z odprtimi usti in po maši smo morali še peti pred cerkvijo. In ljudje nas niso pustili; bili so zelo veseli, da slišijo spet slovensko petje. To je bila za nas velika spodbuda. Ko smo končali slovesnost, naslednji dan, smo se odpravili domov. In ko smo prišli skoraj do Branika, smo naleteli na orožnike, tu so nas že čakali. Gotovo so bili obveščeni. In so nas vprašali, kje da smo bili. Pa je nekdo odgovoril, da smo šli na semenj v Sežano, tam je bil prav tisti dan sejem, in da smo šli gledat za živino. Ne vem, če jih je prepričal, a z odgovorom so bili zadovoljni in mi smo stopili na kolesa in se odpeljali domov. To je bil naš prvi tak pevski nastop.

Potem smo se spet pripravili in povabil nas je Virgilij Šček, takratni poslanec, povabil nas je v Avber. Tam smo prepevali cel dan. Nato smo šli tudi v Ponikve. Tja nas je povabil g. Dominik Pegan, duhovnik tam. Veliko smo prepevali tudi v Mirnu. Po vsem tem so nas imeli Italijani za sovražnike.

Naš zborovodja Jože Čotar je imel stalne prijateljske stike z Lojzetom Bratužem. Bila sta tesno povezana, tesno sta sodelovala, saj ga je Lojze Bratuž učil prve lekcije glasbe v Batujah. Bila sta zelo dobra prijatelja. Pri nas v Dornberku so imeli tudi koncerte, ki jih je Jože organiziral in na katere je povabil ugledne goste. Prišli so g. Lojze Bratuž, njegov brat Jožko, pa g. Arčon iz Bukovice, ki je bil mizarski mojster, in g. Lado Piščanec, ki je bil kaplan v Cerknem. Spominjam se, kako je Piščanec pel Ave Marijo s svojim prekrasnim tenorjem. Vsi smo poslušali. Lojze Bratuž je tudi večkrat obiskal Jožeta v Taboru, na domu. So bili veliki prijatelji. Po koncertih smo pogosto šli v kakšno klet, spili kozarček vina in kakšno zapeli. Nekako smo drug drugemu dajali upanje, da bo gorje minilo in da bo bolje.

Zadnji naš pevski nastop pa je bil v Komnu. Tam je bil takrat kaplan g. Pepi Žorž (Žefkin), [Stran 040]

Figure 2. Zadnji nastop dramske skupine Dornberk pred fašistično prepovedjo. Fotografija je nastala na Pelconovem dvorišču leta 1927

dekan pa g. Kos. In smo celo noč prepevali in molili pri Bršljanski Materi Božji. Se še dobro spomnim, da smo zjutraj prišli v farovž in nas je g. Kos hecal, ali bomo maslen kruh s kavo, ali pa nanoški sir in teran. Seveda smo vsi izbrali sir in teran. Pa smo malo pojedli in spili kozarec dobrega terana in jo ubrali domov. Še pred dnem smo bili že pred cerkvijo v Dornberku in smo zapeli tisto O, Devica pomočnica, in ljudje so se začeli prebujati, saj je bilo še zgodaj in se še ni napravil dan.

Naj povem, da smo najraje prepevali Gregorčičevo pesem, ki jo je uglasbil Vodopivec, Mojo srčno kri škropite. Ko ni bilo več slovenstva, ko je bilo preganjano, smo to pesem zelo radi peli. To je bila takrat strašna pesem, pretresljiva pesem, kot molitev za naš narod. In še pesem Kraguljčki, ki so jo zapeli Bratužu, ko je umiral. Po njegovi smrti smo imeli mašo zanj v Vitovljah. Mašo je imel g. Filip Terčelj. Prisotni so bili vsi za nas Primorce pomembni ljudje. To je bila neke vrste vlada v senci: dr. Engelbert Besednjak, slovenski poslanec v rimskem parlamentu, Virgilij Šček in Abram, takrat dekan pri Sveti Luciji. Besednjak je tisto noč prespal pri nas doma. Navadno je prespal v gostilni Pri Lojzetu v Dornberku, takrat pa je želel ostati bolj skrit radovednim očem.

Italijani pa niso prepovedovali le petja, ustavili so tudi čitalnico, prepovedali igranje iger. Imeli smo ogromno iger, po vojni do leta 1926 smo naštudirali kakih deset lepih in zahtevnih iger. Mnogo vlog je igral tudi Jože. In spominjam se, kako sem v pisarni, kamor sem zahajal zaradi očeta, ki je bil takrat predsednik posojilnice, večkrat videl Jožeta Čotarja, kako nekaj prepisuje. Pa me je zanimalo, kaj piše. Povedal mi je, da prepisuje vloge za vsakega igralca posebej. Prva igra po prvi svetovni vojni je bila Naša kri, nato Dom, Mati, Dekle z biseri, Volkašin, Babilon, Povodni mož, … zadnja igra pa je bila Petrčkove poslednje sanje. Za vse te igre je Jože prepisoval posamezne vloge iz knjig, vse dokler ni šel k vojakom leta 1926. Bil je neke vrste tajnik v društvu, čitalnici.

Leta 1927 smo zadnjikrat uprizorili Petrčkove poslednje sanje. To igro smo igrali tudi v Trstu in Gorici. Ljudje so bili navdušeni. V Dornberku smo jo štirikrat ponovili. Leta 1926 smo imeli velik telovadni nastop na dvorišču Posojilnice pred dvorano, kasneje pa smo bili na travniku, na polju; takrat je bilo kakih štiri do pet tisoč ljudi … Tekmovale[Stran 041] so v telovadbi ekipe iz Idrije, Goč, Šturij, Mirna. Prvi so bili Mirenci, druga Idrija, tretji pa smo bili Dornberžani. Spomnim se, kako lepo so prepevale telovadke iz Mirna, vodila jih je neka Vukova, zdaj so že vse pokojne. Ob telovadni vaji so hkrati prepevale pesem Kaj pa delaš, angelček. Ljudje so jokali, ko so videli in slišali te punce, kako krasno telovadijo in prepevajo … Veselje se je mešalo s ponosom.

Naslednje leto smo načrtovali tak nastop v Mirnu, a so nam prepovedali. Imeli smo že pripravljene drese, zato je bila to za nas velika žalost. Kar naenkrat konec, prepoved. Nekaj se je v nas dogajalo, ni se dalo povedati kaj. Takrat smo bili kot mravlje, ko jim nekdo stopi na mravljišče: bili smo razkropljeni in nihče ni vedel ne kod ne kam. Takrat je vodil društvo Ivan Bric, bil je vseskozi tajnik. Pa ne samo Bric, delali so še mnogi drugi. Ko smo pripravljali igre, je bilo treba delati z igralci … Delali smo pravzaprav vsi, cel Dornberk je bil v tem društvu, vsi so se žrtvovali, mladi fantje, dekleta. Zelo smo bili navezani na našo čitalnico. Tam smo se tudi marsikaj naučili …

Pa so nam vse prepovedali in nismo smeli niti prepevati, celo v cerkvi ni smel gospod pridigati v slovenščini. In spominjam se, kako je enkrat v cerkvi začel brati evangelij v italijanščini in takrat so vsi ljudje v cerkvi vstali in začeli kričati: »Kaj je zdaj to, ali ste se pomešal, a smo postali Italijani,« in seveda ni bilo več maše. Ta glavni so šli ven iz cerkve in zdelo se mi je, da je kot takrat, ko je Kristus stopil v tempelj in razgnal … tako je bilo takrat. To je bilo leta 1925.«

Franc Berce – Žopanov se v naslednjem poglavju svojih spominov v knjigi »Takrat so ravno cvetele marelice« (str. 25–27) še dalje spominja fašističnega raznarodovanja in uporniške drže svojih prijateljev in rojakov ter njega, ki je bil vedno in povsod z njimi, Jožeta Čotarja, njihovega Pepča.

Bilo je leta 1935, ko so fašisti priredili proslavo in nanjo povabili nekaj mladih fantov, tudi Franca Berceta, Žopanovega. Takole se spominja te proslave in vsega, kar je temu sledilo. »To je bilo v stari dornberški dvorani, ki je danes ni več. Potem so šli vsi plesat in takrat je prišla k meni neka gospodična in me povabila na ples. Rekel sem, da ne znam, pa ni bilo res. Plesati nisem hotel, ker nihče od nas fantov, ki smo bili tam, ni plesal, ker so prirejali ples fašisti. Mi se nismo hoteli pokoriti, že od šolskih let naprej ne, jih enostavno nismo sprejeli, kot so oni mislili in pričakovali. In

Figure 3. Z nekaterimi zvestimi pevci za časa fašizma. Jože Čotar sedi.

to jih je, seveda, jezilo. S te proslave sem se umaknil tako, da sem zbežal po lestvi, ki je vodila iz garderobe. To sem dobro poznal še iz časov, ko je bila tu naša čitalnica. In sem prišel domov.

Okrog polnoči slišim neko govorjenje in so kar vdrli v hišo brez čakanja ali dovoljenja. Tako so delali fašisti. Aretirali so me. Zvezali so mi roke, železen drog so mi dali pod kolena in me odpeljali v neko na pol podrto hišo. Suvali so me, zdaj eden, zdaj drugi; bil sem kot jež, zvit v klobčič, kotalil sem se zdaj sem, zdaj tja, nisem mogel ujeti ravnotežja. Nato so me zaprli v Gorici. Zahtevali so, da jih moram spoštovati. Dali so mi piti ricinusovo olje, bilo je strašno. Z mano je bilo še sedem drugih. Nismo imeli stranišča. Za nas vse je bil sod z dvema deskama na vrhu, da si je vsak popravljal, kakor mu je ustrezalo. Bil je strašen smrad in tam smo bili zaprti okrog štirideset dni. Dokončno sem spoznal fašistične metode.

Kasneje so me hoteli celo konfinirati, ker so me ovadili, da sem govoril čez italijansko armado. Res se je pripetilo, ko je bila v gostilni [Stran 042]

Figure 4. Pod fašizmom so se fantje zbirali na shodih. Fotografija prikazuje shod na Sv. Višarjah.

Pri Lojzetu v Dornberku neka italijanska konjenica. Vojaki so jedli in pili in opazil sem, kako so se med seboj dogovarjali, da bodo zbežali, ne da bi plačali. Pa sem jim rekel, da sem bil tudi sam italijanski vojak, pa nisem nikoli zbežal, ne da bi plačal. In to so obrnili narobe, češ da sem sramotil italijansko vojsko. Srečo sem imel, da sta me reševala dr. Janko Kralj in gospod Vitežnik.

G. Vitežnika so napadli, ko je govoril v dvorani. Začeli so streljati nanj in komaj smo ga rešili po lestvah skozi garderobo, kjer sem se tudi sam nekoč rešil. Fašisti so prišli oblečeni, kot da bi prišli iz vinograda, kjer naj bi škropili trte. Hoteli so se norčevati iz nas.

Videli smo, kaj se dogaja in nismo mogli stati križem rok. Začeli smo se združevati in se dogovarjati, kaj in kako naj se vedemo. Pogosto smo imeli sestanke na Vitovljah. Takrat smo bili že mladi v Zvezi antifašistične mladine. Imeli smo se za tigrovce. Peli smo tisto Trst, Gorica, Reka, svoboda nas čeka. To nas je naučil Jože Čotar, on je bil vedno z nami. Tudi za tigrovce smo takrat že slišali, a je bilo vse zelo tajno in zavito v tančico skrivnosti. Mladim, ki smo bili vključeni v Zvezo antifašistične mladine, so dali posebne izkaznice na nepremočljivem papirju in na njej je pisalo ZAM, Zveza antifašistične mladine.

Spominjam se, ko nas je prvič imel dr. Kralj na Vitovljah. Vsi smo imeli v sebi neko željo, neko vez, da moramo nekaj ukreniti, da se moramo na nek način organizirati, da ne smemo priti na stran fašistov. Ko smo bili na predvojaški vzgoji, ki je bila kar tukaj v Dornberku, so nam dali kape s cofi. Pa jih nismo hotel nositi, skrivali smo jih kam za srajco. Zato so nas preganjali in pogosto tudi pretepali. Na teh sestankih na Vitovljah pa na Avški gmajni pa v Šturjah je bil vedno le en cilj, da ostanemo Slovenci. Ustvarjali smo neko navdušenje in se razšli z nekim optimizmom, z upanjem, da bomo kot narod zdržali.

Organizator teh srečanj je bil v glavnem spet Jože Čotar. On je vse naročal svojemu bratu Ivanu in ta je sporočila prenesel naprej. Na srečanja smo vabili le tiste, ki smo jim popolnoma zaupali. Tudi nekaterim pevcem, ki so imeli zelo dobre glasove in bi jih zato [Stran 043]potrebovali, nismo zaupali, zato jih nismo poklicali s seboj. Morali smo se paziti. Janko Kralj nam je nekoč naročil, naj bomo zviti kot kače in preprosti kot golobi. Razmišljali smo, kaj naj bi to pomenilo.

Dr. Janko Kralj, Minčin iz Zalošč, je bil odvetnik v Gorici in tudi slovenski poslanec v rimskem parlamentu. V spominu Dornberžanov nima pravega mesta, pa bi si zaslužil. Naredil je zares veliko za Dornberk in za slovenstvo. Umrl je v Rimu in pred smrtjo ni mogel priti v stik z družino. Fašisti mu niso dovolili. Niti umreti mu niso dovolili med svojimi. Bil je zares pravi človek, ponosen Slovenec.

Zanimiv je bil prvi sestanek, ko smo se zbrali pod Trsteljem. Poklicali so nas vse, ves naraščaj. Seveda, bil je tudi Jože z nami. Govoril pa nam je dr. Lojze Berce. Spominjam se, kako smo nato prišli na Goro. Tam so bile še štiri hiše, v katerih so živele štiri družine. Lojze Berce je naročil Katri, stari gospodinji, da je kupila kruh in vsak je dobil po četrt kilograma kruha in vodo iz štirne. To je bila takrat za nas že pojedina. Bilo je veliko pomanjkanje. Ljudje niso bili siti niti polente.

Takrat smo tudi zelo veliko brali. Medsebojno smo si izposojevali knjige, kot npr. Pod svobodnim soncem, Na krvavih poljanah, Pajčevina itd. Treba je bilo čakati, da si prišel na vrsto. Res je, da so nam fašisti večino knjig pobrali, a so naši fantje še marsikaj zadržali. In te knjige si lahko dobil le po prijateljih. Ko so odprli knjižnico, je delovala od enajste do trinajste ure. Takrat so ljudje čakali v vrsti: ves čas gor in dol po stopnicah po dva in dva skupaj. V tem času so dnevno posodili po tisoč knjig. Vsi smo brali. Navadni ljudje, izobraženi, vsi.

Pomembno je tudi, da povem, da smo ustanovili kongregacijo Marijine družbe. Vključenih nas je bilo okrog trideset fantov in naš predsednik je bil, kdo drug kot Jože Čotar. Ves čas, dokler se nismo z začetkom vojne razkropili, nas je držal skupaj. Mnogo smo brali: Glasnik Srca Jezusovega, Pastirček, Goriško stražo, iz Trsta smo dobivali Edinost. V Trstu je bil takrat pomemben gospodarstvenik naš rojak g. Lojze Berce.«

Poglavje, kjer se avtorjevi mladostni spomini ves čas prepletajo z osebnostjo Jožeta Čotarja, se konča z ugotovitvijo: »Bili pa so ves čas med domačini tudi simpatizerji s fašisti, moški in ženske, cele družine. Teh smo se morali še posebej paziti. Med njimi je moral biti nekdo posebno hud, saj je kvestura, sedež italijanske policije, vedela za vse, kar se je dogajalo. Sčasoma se je pokazalo, kdo so bili tisti in zakaj so to počeli. Največkrat je šlo za materialne koristi, službo, občutek moči. Mnogi med njimi so kasneje v spremenjenih razmerah postali zanesljivi sodelavci drugega nasilja. Najbrž je posebna slast biti zraven močnih, imeti moč in jo uporabiti, kadar se ti zahoče.« Taki »zanesljivi sodelavci drugega nasilja« so se po vojni in priključitvi Cone A k Jugoslaviji pojavili tudi v življenju Jožeta Čotarja kot bomo videli v nadaljevanju njegove življenjske zgodbe.

A še prej dopolnimo zgoraj navedene spomine na Jožeta Čotarja v obdobju fašizma. Jože se je zaradi težkih domačih razmer že zelo zgodaj zaposlil v trgovini usnja v Gorici, a to ga ni odvrnilo od zanimanja za kulturna dogajanja v tem mestu. V prostem času je obiskoval društvo Mladika in poslušal predavanja znanih slovenskih kulturnikov F. Terčelja, R. Bednarika, J. Kralja, V. Ščeka, D. Doktoriča, Brajša, in bral vsa slovenska glasila. Ohranjen je Jožetov dnevnik, iz katerega mi je njegov sin Danilo poslal dve strani iz obdobja fašizma, ki bosta dopolnili in osvetlili, kar smo že zvedeli o Jožetu in njegovem času. Takole je zapisal: »Na pobudo svetokriškega župnika Rejca se je ustanovilo na Vipavskem nekaj fantovskih Marijinih kongregacij, a kmalu so fašisti tudi to vzeli politično. Rejca in organista Črnigoja so konfinirali. Tudi misijonar Zdravljič z mirenskega gradu je moral zaradi slovenskih pridig za pet let v konfinacijo. Politična oblast je hotela tudi pri nas ustanoviti »Dopolavoro«, društvo za poitalijančevanje naših krajev, a je naletela na tajno organiziran odpor pod vodstvom Ivana Brica, ki so ga tudi zaprli in konfinirali. Torej huda nam je predla, sledile so hišne preiskave, zasliševanja na kvesturi in na orožniški postaji v Prvačini. Nastala je še gospodarska kriza in mnogi so se izselili v Argentino. Pogosto smo spremljali prijatelje in sorodnike na postajo, jim zapeli v slovo, čeprav so nam vsem silile solze v oči; večina teh izseljencev že krije tuja zemlja. Leta 1928 nas je zapustil tudi brat Franc in odšel v Argentino. Ko smo zadnjikrat vsi bratje skupaj okopavali vinograd, smo tudi zapeli, da se je razlegalo po vinskih gričih. Pri mizi po večerji smo tudi včasih intonirali primerno pesem, pa še tata je prisedel k svojim šestim sinovom in pomagal. Ko je odšel France, je bil zelo žalosten; čez štiri leta je umrl. Jaz sem v tistih kritičnih časih hodil v Gorico k Lojzetu Bratužu, ki me je učil teorijo in harmonijo, kakor več drugih kmetskih fantov, [Stran 044]

Figure 5. Poroka Jožeta Čotarja z Zofijo Terčon 28. 9. 1940

ker je manjkalo požrtvovalnih organistov. Harmonije me je učil batujski župnik Ignacij Leban. Po dveh letih učenja so zaprli Lojza Bratuža, v Batujah je pa odstopil organist in župnik me je prosil, naj ga nadomestim. Seveda nisem mogel odreči, saj sem se tam izpopolnjeval. Kmalu sem začel spremljati na orgle tudi latinske maše.«

Od Jožetovih številnih sorodnikov še izvemo (saj je imel trideset nečakov in nečakinj), da mu je dornberški župnik podaril harmonij. Lahko je vadil in učil doma na skrivnem narodne, umetne in cerkvene pesmi svoj priljubljeni fantovski zbor, ki smo ga že omenili, velikokrat le po dva in dva fanta na večer in pozno v noč, da ne bi pri orožnikih zbujal suma. Njegova najmlajša, še živeča sestra Ana se spominja, kako je po fašistični prepovedi slovenskega petja stražila v kuhinji ali pred hišo, da bi fante pravočasno opozorila pred orožniki. Če pa so kljub temu kaj posumili, se je pošalila, češ da ima veliko snubcev. Jožetu je bil ta zbor najljubši.

Nekoč so ga prišli Italijani vabit, da bi z zborom pel v italijanščini in bi se zato pričel učiti italijanskega jezika. Takrat so se vsi otroci, še preden so začeli hoditi v šolo, doma naučili brati in pisati po slovensko iz slovenskega učbenika »Prvi koraki«, ki so ga brezplačno delili po Taboru in Dornberku, kot se tega danes spominja sestra Ana. Jože je ponudbo fašistov odklonil. Pa so ga dalje spraševali, koliko je plačan za vodenje zbora. Niso mu verjeli, da vse, prav vse dela brezplačno. Še naprej so ga »mehčali« in mu ponujali lepo plačo, če pristane na njihovo ponudbo. Kako slabo so poznali Jožeta in njegove fante! Toda miru mu niso dali. Ko je nekega dne delal v vinogradu, so prišli orožniki k njim domov in Ana je morala ponj. Naslednji dan ob osmih zjutraj mora biti na orožniški postaji v Prvačini. Tam so ga zasliševali ure dolgo in končno izpustili. A prav lahko bi ga konfinirali kot mnoge druge.

V zahvalo in plačilo za darovani harmonij se je Jože obvezal, da bo tri leta igral pri prvi maši v Dornberku. Ves ta čas pa je orglal tudi v precej oddaljenih Dutovljah, kamor se je takoj po prvi maši odpravil s kolesom, poleti in pozimi, ob vsakem vremenu, da je za deseto mašo že sedel za orgle v Dutovljah. Harmonij je Jože imel do smrti in še v pozni starosti rad zaigral nanj. Po njegovi smrti ga je sin poklonil goriškemu muzeju, da so ga restavrirali, saj je bil preko sto let star.

Za fašističnim še komunistično nasilje

Leta 1940 se je Jože poročil z Zofijo Terčon iz Klanca pri Gorjanskem. Skromen dom si je uredil v Taboru, v starem poslopju ob graščini. S pričetkom vojne so časi postali še težji, fašistični pritisk še hujši. Ko so se začeli pojavljati partizani, so se jim posamezniki pridružili, fašisti pa so vse, ki so ostali doma, takoj poslali v t. i. battaglione speciale na jug Italije. Jožeta so 8. marca 1943 v zgodnjem jutru na cesti ustavili orožniki in še isti dan je moral odpotovati! Pet minut za slovo od žene in komaj rojenega sinčka Danila in že se je vozil s primorskimi fanti in možmi v živinskih vagonih na jug Italije v mesto Potenza v pokrajini Basilicata. Tamkajšnje prebivalstvo jih je s strahom opazovalo, saj so mislili, da so »banditi«, razbojniki, kot so slišali od oblasti pred njihovim prihodom. Ves strah jih je minil že prvo nedeljo, ko so fantje pod Jožetovim vodstvom zapeli pri maši: fantje, ki tako lepo prepevajo [Stran 045]pri službi božji, vendar ne morejo biti razbojniki!

Po izkrcanju zaveznikov l. 1944 so večino slovenskih fantov in mož odpeljali za nekaj časa na Sardinijo in nato preko Korzike v Marseille na obalo južne Francije. Isto pot je napravil tudi Jože. Po koncu druge svetovne vojne so vsi tam od ameriških zaveznikov zajeti slovenski fantje in možje ustanovili svoj edinstveni pevski zbor, ki je štel preko petdeset pevcev in so ga poimenovali »Gregorčičev slovenski moški zbor«. Razumljivo, da je bil Jože takoj eden od glavnih organizatorjev in pevovodij. Z velikim uspehom je zbor nastopal tudi v Lyonu in Grenoblu.

V Marseillu je Jože delal v bolnici. Tam je takoj pokazal svojo plemenitost, rahločutnost, resnično krščansko usmiljenje do sočloveka in naravno inteligenco ali, kot rečemo, zdravo pamet. Zbiral je odpadli sanitetni material, ga očistil, pral in prekuhaval, da ga je lahko prodajal; z izkupičkom je pomagal otrokom, ki so umirali od lakote. Novembra 1945 se je delo vojnih ujetnikov pri zaveznikih končalo. V glavnem zbirališču v Grenoblu so imeli še zadnji koncert v navzočnosti ameriškega oficirja in jugoslovanskega poslanika iz Švice in njegove žene. Govor jugoslovanskega častnika je ameriškemu oficirju tolmačil ameriški zdravnik. Jože je zapisal v svoj dnevnik: »Seveda ta govor, ki je proslavljal le partizane in Tita, ni šel prav ameriškemu poveljniku, zato je poslal tolmača, naj poslanika prekine. Le še vzkliknil je: Živel Stalin! Živel maršal Tito! Živeli naši veliki zavezniki! In govora je bilo konec. Mi smo zapeli še nekaj pesmi.« Preko Švice in Milana so se pripeljali v Videm, tam so morali sleči ameriške vojaške uniforme in obleči črne. S tovornjaki so Kraševce pripeljali v Komen, tam so jih naložili na tovornjak, ki je peljal nekatere navdušence na miting v Trst; do Gorjanskega v Klanec so Jožeta in Lojza Semoliča pripeljali jugoslovanski vojaki s konji.

Spet doma

Doma v Klancu jih ni nihče pričakoval. Pepčeva žena Zofija se je z dveletnim sinčkom Danilom preselila iz Tabora nazaj na rodni dom v Klanec, kjer je prav tako samevala Pepčeva najmlajša sestra Ana s triletnim sinčkom Pepijem; l. 1941 se je priženila v Klanec in je l. 1944 ovdovela. (Mož je bil ubit pri zavezniškem bombardiranju Kölna).

Figure 6. Potenza (Basilicata) marca1943. V posebnih bataljonih desno Jože Čotar, sedi brat Danijel, levo svak Danijel Terčon

Poglejmo v Jožetov dnevnik, kaj je zapisal o svoji vrnitvi in srečanju z domačimi. »Zofija z mamo, Ano in otrokoma so bili na njivi pred hišo, kjer so žele ajdo. Mala fantiča Danilo in Pepi sta začudeno gledala črnega vojaka z rdečo zvezdo na kapi. Če bi ju srečal na cesti, bi ju tudi jaz ne spoznal po skoraj treh letih. Zadnjikrat sem sinčka videl 8. marca 1943, vrnil pa sem se 7. novembra 1945. Zato je bilo srečanje toliko prisrčnejše. Grenka kaplja je kanila v to srečo, ker svaka ni bilo več. Pa je kot jaz hrepenel po tem snidenju. Takoj sem se oprijel dela na tej večji, a zdaj precej zanemarjeni kraški kmetiji, saj zaenkrat je bilo tako najbolj prav za vse. Mladi so se navduševali za svobodo in prirejali mitinge, pa tudi kakšno ljudsko igro po stari navadi, seveda so tudi plesali. Mene so prosili, naj vodim gorjanski pevski zbor, ker se je organistka nameravala izseliti. Pevci so me imeli radi in je šlo kar dobro.[Stran 046]

Vaščani so me hoteli izvoliti v vaški odbor, a sem odklonil, ker da ne poznam razmer … Sestankov je bilo odveč, pa taki, da joj! Ko so odrezali, po zasedbi, Trst od Krasa, je sledilo veliko razočaranje in so ostali predavatelji v zadregi, ker niso mogli prepričati Kraševcev, da je tudi tako prav … Ko je odšla organistka, sem eno leto orglal v Gorjanskem, za večje paznike pa tudi v Komnu in Velikem Dolu, kjer so tudi izgubili organista. V Komnu sem nekaj časa vadil tudi prosvetni zbor in vodil dva nastopa. Tako dela res ni manjkalo. Za božič 1947 sem orglal v Komnu pri polnočnici ob pol polnoči, potem pa brž s kolesom v Gorjansko, kjer so me čakali do enih po polnoči. Z župnikom v Gorjanskem g. Oblakom, ki je bil dober pevovodja, sva se dobro razumela, enako z dekanom g. Kosom. V tem letu je bil 15. septembra tudi ta del Krasa priključen Jugoslaviji. Malo pred tem je bila Zofija operirana v Trstu in so ji končno le dali dovoljenje, da je šla na pregled k specialistu, ki jo je operiral. Povedala je, da jo je povsod zasledoval ovaduh z Gorjanskega.

Že takoj prve mesece smo občutili pomanjkanje živil, posebno kmetje, ker nismo dobili nakaznic in šlo je vse bolj po prijateljih … Ob nedeljah med mašo so nas klicali na udarniško delo, a jaz nisem šel in sem rekel, da pridem jutri … Dornberžani so se tudi upirali nedeljskemu delu. Čez nekaj mesecev so aretirali tamkajšnjega dekana Godniča, cerkovnika B. in nekaj drugih in jih obsodili na več let prisilnega dela, ker so bili med ustanovitelji Demokratske zveze v coni A. Le dekana Godniča so po več zaslišanjih izpustili.

Kmalu zatem, 6. marca 1948, so tudi mene klicali v Sežano, češ da se bomo pogovorili glede poučevanja petja. Ko sem se oglasil na dogovorjenem kraju v neki knjigarni, me je tovarišica peljala v drug prostor. Tam me je sprejel neki komisar in me začel zasliševati in očitati veliko izmišljenih stvari: da hodim čez mejo in imam stike z nasprotniki Jugoslavije in še veliko drugega. Ko mi je vrgel v obraz, da sem proti narodu, sem ga vprašal, zakaj so me pa fašisti preganjali? Takrat je besno zakričal, kaj nam zdaj to mar, kar je bilo pred štirimi leti. Mislil sem si: Ta je najbrž nosil črno srajco in dajal piti ricinusovo olje kakor marsikdo, ki je postal zadnji čas rdeč … «

Jože ni mogel priznati, kar mu je komisar očital, zato mu je zagrozil, da bodo proti njemu pričali razni ljudje. Jože bi jih rad videl in slišal. To pa je komisarja do konca spravilo v bes. Pograbil je samokres, ga nastavil

Figure 7. Jože Čotar – po domače Pepč na 50. obletnico poroke 1980

Jožetu na senca in mu rekel, da gresta na Ozno, kjer ga bo zaslišal nekdo drug. Če bo po poti poskušal zbežati, ga bo pri priči ustrelil. Na Ozni je ta drugi hotel vedeti, kakšne stike je imel z Američani v Franciji, ki so iz italijanskih bataljonov preko Sardinije in Korzike prišli v Francijo. Z nesmiselnim in uničujočim zasliševanjem so odnehali po dolgih, mučnih devetih urah. Ali so spoznali, da Jože ni nevaren, in se prepričali, da so razne ovadbe proti njemu lažne? se je spraševal Jože. To je Ozna vedela že ves čas in tudi to, da uživa med ljudmi velik ugled. Morda so tudi zato na koncu deveturnega zaslišanja prišli na dan s »ponudbo«, naj takoj začne sodelovati s tajno policijo, in mu že določili, da se mora čez dva dni srečati s tem in tem oficirjem v Senožečah. Če smo iz tega članka vsaj malo spoznali Jožeta Čotarja, v vsej okolici znanega Pepča Betena, smo se lahko prepričali, da ni niti za hip pomislil, da bi sprejel službo ovaduha za Ozno. S to ponudbo so ga nizkotno ponižali. Toda kako se izviti iz uničujočih krempljev srhljive Ozne? Kaj naj stori? Njegova prva misel je bila: Takoj proč od tod! Toda kako najprej priti iz tega [Stran 047]prostora na Ozni, proč od zasliševalcev in njihovih peklenskih načrtov?

Hipoma se mu je ponudila rešilna misel kar sama od sebe. Prav tisti večer, 6. marca, je imel napovedane pevske vaje v Komnu in pevci ga bodo čakali. Toda to bi bilo zasliševalcu kaj malo mar. Vaje pa imajo vendar zaradi nastopa naslednjega dne, ko bo proslava na večer pred osmim marcem. Ta pa ne sme odpasti. Vse to je vneto razložil zasliševalcu. Brez nadrejenega ni smel ničesar ukrepati, zato je telefoniral v Ljubljano in dobil dovoljenje, da Jožeta izpustijo na pevske vaje in naslednji večer na proslavo. Pripeljali so ga v Gorjansko do mesta, od koder so ga zjutraj odpeljali. Hvala Bogu, kolo ga je čakalo. Mežnarjevi so mu skuhali klobaso, saj ni ves dan nič jedel, kje je bil, pa Jože ni povedal. Odpeljal se je v Komen in se tudi pri vaji obnašal tako, kot da se ni nič zgodilo.

Doma je vso noč tuhtal, kaj naj naredi. V Senožeče do oficirja ne bo šel, to je že sklenil, toda z Ozne bodo prišli ponj in ga odpeljali … Ponovno ga bodo postavili pred odločitev: ali bo sodeloval z njimi ali ne. In kaj bo potem, ko jim pove, da z njimi sodelovati ne more? Spet je začutil mrzlo jeklo samokresa na sencih … Naslednji dan, 7. marca 1948, je bila nedelja. Namesto v ponedeljek 8. marca so ženske že ta dan praznovale svoj praznik, zato je Jože že v nedeljo vodil pevski nastop v Gorjanskem in zvečer v Komnu. Naslednji dan je vneto delal na kmetiji skupaj s svakom Jožetom Terčonom in mu to in ono razlagal, kot da mu naroča, kaj bo še treba postoriti. Svak se je po dolgih letih vrnil iz Afrike in se je moral ponovno vživljati v kmečko delo. V Jožetu pa je medtem dozorevala odločitev. Edino rešitev je videl v pobegu. Svoj načrt je razkril tašči in jo prosil, naj kasneje vse previdno razloži bolehni ženi. Zjutraj je bil pri maši, ki je bila darovana za vse padle v vojni, prejel je tudi sv. obhajilo. Zvečer je vzel suknjič, kakor da odhaja na pevske vaje v Komen. Poslovil se je od žene in petletnega sinčka Danila, tokrat že drugič, in čutil nepopisno žalost. Zapuščal je Klanec in odšel čez Kraški dol naravnost proti Mavhinjam. Prišel je do mesta, kjer je bila z apnom zaznamovana črta, približno petdeset metrov pred mejo. Le korak čez apneno črto in stopil bo v smrtni obmejni pas. Jugoslovanske dokumente je stlačil v špranjo kamnitega zidu in zmolil rožni venec. Začel je laziti skozi grmovje, a pri tem je izgubil orientacijo za pravo smer. Zašel je proti zahodu v smeri Brestovice, vzporedno z mejo, tako da je sploh ni prečkal. Vso noč je taval in zjutraj se je znašel nad Brestovico, še vedno na jugoslovanski strani. Opazila ga je mejna patrulja, Jože pa je zavzeto zlagal kamenje na zid, kot da ga popravlja okoli svoje njive. Stražarji ga niso spustili izpred oči in so ves dan hodili gor in dol, Jože pa je pridno ves dan popravljal zid in čakal noči. Potuhnil se je pod gosto brinje, in ko je v cerkvi v Mavhinjah odzvonil večerni ave, se je začel previdno plaziti proti apneni mejni črti. Bilo je zvečer 9. marca. Ob enajstih ponoči je srečno prišel v Mavhinje in prenočil pri znancu B. Semoliču. Ta je šel v Slivno, da je vnaprej opozoril Jožeta Kralja, ta pa svojo svakinjo pri Lupinčevih v Praprotu. Prenočil je nekaj noči pri Jožetu Kralju in oskrbeli so mu začasno osebno izkaznico za Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo pod upravo zahodnih zaveznikov. V Slivnem ga je obiskala tudi svakinja Marica iz Praprota. Prijatelj ga je vabil k sebi v Gorico, češ da je tam varnejše. Na Svobodno tržaško ozemlje so namreč prihajali preko meje agenti Ozne, ugrabljali ljudi in jih vodili v Jugoslavijo v zapore in smrt. Jože se je za nekaj časa zaposlil v Krminu, ker pa ni imel italijanske izkaznice, so ga odpustili. Končno je dobil zatočišče v Gorici, v Zavodu Svete družine, ki je bil sirotišnica in so ga upravljale slovenske šolske sestre sv. Frančiška. Zaposlil se je kot vrtnar in ostal v tej službi deset let. Vodil je petje in orglal v kapeli sirotišnice in pri slovenskih mašah na Placuti. Prepeval je v društvenem pevskem zboru, ki ga je ustanovil prof. Mirko Filej.

Kaj pa se je po njegovem pobegu dogajalo doma na Klancu? Ker Jože ni prišel v dogovorjenem času v Senožeti k oficirju Ozne, se je na Klancu še isti dan pojavil miličnik. Grozil je domačim, ti pa niso ničesar vedeli. In ni prišel enkrat, hodili so kar naprej in grozili. In ne samo v Klanec, vohunili so tudi po Taboru in okrog nekdanje Jožetove domačije, kjer so živeli njegovi sorodniki. Prva poročila od Jožeta so domači dobivali iz Praprota in kasneje iz Gorice. Ko je dobil zaposlitev vrtnarja in stanovanje v majhni hiški na vrtu Zavoda Svete družine, si je Jože želel, da prideta žena in Danilo za njim, seveda legalno. Sorodniki iz Praprota so imeli prijatelje v Ljubljani, ki bi morda lahko preskrbeli potni list za ženo in Danila. Na policiji v Komnu so ženi zabrusili: »Nikoli ne boste dobili potnega lista!« Pa ga je dobila, čudežno, bi lahko rekli. Čez eno leto ga je isti miličnik prinesel ženi na dom in ji ga razumevajoče izročil: »Tam kjer je mož, mora biti tudi žena!« Še danes je domačim uganka, od kod in zakaj je prišlo to dovoljenje. Tako sta leta 1952 odšla za [Stran 048]

Figure 8. Bratje in sestra Jožeta Čotarja. Z leve Lojze, France, Danijel, Jože (Pepč), Lovro in Ivan. V sredini Ana, Tončka je v Argentini

Jožetom žena in devetletni sin Danilo, da so končno zaživeli skupaj, kar po vojni toliko drugim ljudem ni bili dano.

Po desetih letih bivanja v Gorici se je Jože, zdaj že cenjen vrtnar, z ženo in sinom preselil na Tržaško in urejal vrtove v t. i. poletnih hišah premožnih Tržačanov na Opčinah in v Trstu, pri tem pa ostal zvest pevec cerkvenih in prosvetnih zborov na Opčinah in v Trstu ter organist v dveh openskih podružnicah, pri Banih in pri Ferlugih. Upokojil se je v 68. letu starosti in se vrnil v Gorico. Skoraj vsak večer, preden je legel spat, je sedel k tistemu zgodovinskemu harmoniju in si zaigral kaj v počasnem tempu, kakor se spodobi za prste, ki so več kot devetdeset let gibali po klaviaturi in obdelovali zemljo, da je preživljal sebe in družino. Umrl je v Gorici leta 2003, v sedemindevetdesetem letu starosti.

Do takrat so vsi njegovi nekdanji zbori že utihnili, umirati so začeli že po vojni, sicer bi mu gotovo zapeli Gallusov motet »Glejte, kako umira pravični«. Toda ali bi se našel zbor, ki bi mu tako srčno zapel tisto »strašno« pesem, domoljubno in sveto »himno«, kot so jo Pepčevi fantje prepevali na skrivnem v času fašizma »Mojo srčno kri škropite«? Ali bi mladi, »deve zorne, dečki zali« še znali prisluhniti pesnikovi goreči želji, da jim cvetje, »vzraslo iz krvi«, ogreje srce, »da za rod in dom plamtelo bode jim do konca dni«?[Stran 049]

Moja mati Marija Krese je bila rojena v družini Nadu, kjer je bilo poleg nje še osem drugih otrok. Vojna je prišla, ko so bili mladi odrasli z družinami ter vsako teh družin tako ali drugače prizadela. Mater je zelo skrbelo za brate in sestre, zato je pogosto govorila, da te vojne ne bo preživela.

Mož mamine sestre Angele je bil v ujetništvu, zato je Angela z dvema otrokoma prišla živet k nam, v našo skromno malo hiško v Gorenjem Mokronogu. Leta 1943 so moža njune sestre Ančke mobilizirali partizani, proti njegovi volji, nekaj dni zatem, ko je njegova žena rodila petega otroka. Angela je za tisti čas odšla k Ančki, da bi ji pomagala v prvih tednih po porodu, enega sina je vzela s sabo, drugi je ostal pri nas. Po kakem tednu se je ta mamin svak in moj stric, neprostovoljni partizan, z dvema tovarišema ustavil pri nas na kratkem obisku. Eden je bil zagrizen partizan, drugi pa prav tako mobiliziran. Materi je bilo hudo za sestro in njene otroke, zato je svaku rekla tako, kot je mislila: »Vrzi ´flinto´ v grmovje in pojdi domov, k ženi in otrokom.« To je bilo dovolj, da so jo že tisto popoldne prišli iskat iz mokronoškega štaba. Moj oče se je vrgel na kolena in jih rotil, naj jo pustijo pri otrocih. Stara sem bila osem let, sestrica Martina je imela tri leta, pri nas pa je živela še rejenka Cvetka ter sin tete Angele.

Vojak je prijel mamo pod roko in jo vlekel iz hiše, jaz sem jo prijela pod drugo roko in jo vlekla nazaj. Tako smo se prerivali čez dvorišče do ceste, potem mi je vojak zagrozil s puškinim kopitom, v očeta, ki je tudi silil za njimi, pa je nameril cev.

Oče je šel takoj prosit za posredovanje znanko, ki je bila partizanska aktivistka. Nemudoma se je napotila na štab. Nazaj grede je srečala očeta, ki se je tudi namenil tja, da bi še enkrat poskusil s prošnjami za ženino življenje. Lahko mu je povedala samo, da naj se obrne nazaj proti domu, kajti niti njej niso pustili do besede, ampak so jo grobo nagnali. Med hojo nazaj je oče zaslišal pokanje puške. Pomislil je, da so jo zdaj usmrtili, in se zgrudil na tla.

Čez nekaj tednov je možakar, ki je v gozdu pripravljal drva, našel gomile. Prišel je povedat očetu, da naj poskusi z odkopom, lahko bi bila tam zakopana ravno naša mama. Oče [Stran 036]

Figure 1. Mari, mačeha Francka, oče Franc in mala Martina

je šel najprej v Mokronog prosit dovoljenje za izkop, tam so ga nadrli, da bi moral biti kaznovan, ker je iskal grob. Po posredovanju znanca pa so takoj izdali dovoljenje za odkop vseh treh gomil. Skupaj z našo mamo so namreč usmrtili tudi njenega svaka in drugega mobiliziranca, ki je bil z njim na obisku pri nas.

Oče je v odkopani gomili res našel mamo. Njeno truplo je bilo oropano vsega vrednega: manjkale so koščene lasnice, s katerimi si je pripenjala svojo dolgo kito, klotast predpasnik in zlati uhančki, ‘murčki’. Prepeljali smo jo na pokopališče in jo položili v grob njene matere. Še zdaj se spominjam vonja razpadajočega telesa moje mame.

Figure 2. Oče Franc, sestra Martina, mačeha Francka in Martinin mož, spredaj teta Mica, vdova materinega brata Janeza, padlega v vojni. Stojijo prav na mestu, kjer so vojaki nasilno odtrgali mater od osemletne deklice, ki se jo je krčevito oklepala.Figure 3. Mari in Martina s stricem Jožetom, bratom pokojne matere.[Stran 037]

Spomini medvojne občinske uslužbenke Valerije Kišek, poročene Dragar

Štiri leta mladosti, od mojega osemnajstega do dvaindvajsetega leta so bila to. Medtem sem odrastla, se poročila, rodila tri otroke, po »svobodi« še četrtega. Nikoli se mi ni zdelo, da sem v teh letih doživela kaj posebnega in tudi pripovedovala sem v glavnem le o posameznih ljudeh in dogodkih, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin. Ni jih lahko strniti, spomini so največkrat samo slike, na katere navezujemo manjkajočo vsebino, da bi jih tudi drugi lahko razumeli. Včasih nas seveda zanese vstran in pozabimo, da nam ne morejo več slediti.

Rodila sem se 26. maja 1923 v Hrastniku, v najemniški zasebni hiši Logarjevih na Logu, nedaleč od današnje župnijske cerkve (hišo so podrli pred kakšnimi desetimi leti), kot hči rudarja in kuharice. Oba starša, Alojzij Kišek (1898–1929) in Alojzija Podlogar (1896–1967) sta bila domačina, že druga in tretja rudarska generacija, po mamini mami domačih korenin, po večini pa iz bližnjih dolenjskih krajev na drugi strani Save. Ko mi še ni bilo šest let, je oče umrl tragične smrti, šest tednov pred rojstvom edinega brata Lojzeta (1929–2005). Tako sem odraščala z ovdovelo mamo, bratom, vdovo staro mamo Marijo Podlogar (1863–1944) in neporočeno srčno dobro in verno teto Albino – Bino (1908–1972), po poklicu šiviljo, ter sprva še z najmlajšim stricem Mirkom (1910–1945), ki se je učil in izučil za trgovskega pomočnika. V pritličju »naše« hiše je imela stanovanje tričlanska družina mamine starejše sestre Micke, Marije Kotar (1887–1963), pri kateri sem, ko sem nekoliko zrastla, prenočevala tudi jaz in delala družbo enako staremu navihanemu bratrancu, ki smo mu vsi rekli Maks, le njegova mama ga je klicala Milko (1923–1978).V sosednji, prav tako najemniški hiši, je s svojo drugo ženo prebival zabavni »Kiškov stari ata«, moj stari oče po očetovi strani, upokojeni rudniški zidar.

Pri mojih enajstih letih smo se preselili slab kilometer stran v Studence, nasproti današnje rudniške uprave, kjer je mamin brat, stric Alojz – Lojz Podlogar (1892–1956), trgovski poslovodja in pevovodja, zgradil večjo dvostanovanjsko hišo. Naše stanovanje je bilo mansardno, tako kot tisto v prejšnji hiši, a dokaj prostorno in za tisti čas sodobno, s kuhinjo, vežo, straniščem in dvema sobama; v eni smo prebivali mama, brat in jaz, v drugi stara mama s teto. Stričeva štiričlanska družina se je nekaj let pozneje vselila v pritličje in nadstropje.

Vseskozi, vse moje otroštvo, tudi ko še nismo živeli s stricem v istem domu, smo bili z njegovo družino zelo povezani. Njegovi hčerki, Vera (1925) in Nada (1927), malo mlajši od mene, sta mi bili kot sestri, stric Lojz mi je nadomeščal očeta, njegova žena, teta Julčka (1905–1989), je bila skoraj kot moja druga mama. Nikoli nisem občutila, da nisem ena od stričevih rodnih hčerk. Božično-novoletne praznike sem vedno preživljala s sestričnama na stričevem domu, brata Lojzeta pa so za praznične dni sprejeli z bratrancem Maksom, ki je prav tako izgubil očeta, v »fantovsko« družbo štirih bratrancev, zbrano pri drugem stricu, Jožetu Podlogarju (1899–1944), rudniškem pazniku. Tudi na počitnice sva šla kdaj z družinama obeh stricev, včasih oba z bratom skupaj, včasih samo jaz ali on, najdlje do Kamnika.

Hkrati s preselitvijo v Studence sem zamenjala šolo. Enajstletno so me vpisali na meščansko šolo v sosednjih Trbovljah, kamor sem naslednja štiri leta vsako jutro pešačila približno tričetrt ure daleč »čez hrib«, ponavadi s skupino sošolcev in sošolk, pozimi s sanmi. Dobro mi je šla nemščina, drugi predmeti različno. Od štirih sošolk Hrastničank sem šolo končala samo jaz, medtem ko so bili fantje uspešnejši.

Pri petnajstih sem šla jeseni 1938 v službo, in sicer tja, kjer sem ostala do srede leta 1945, torej ves medvojni čas in še malo čez. Mamin najmlajši brat, stric Mirko Podlogar, zaposlen na občini Hrastnik-Dol kot policaj, mi je priskrbel mesto uslužbenke-začetnice na občini, takrat še v stavbi nedaleč od Riklovega mostu (nedolgo tega so ga podrli), med gasilskim domom in Sokolskim domom, poznejšim Partizanom. Uslužbencev tedaj ni bilo veliko, občino je vodil župan domačin Karel Malovrh, socialist, njegova desna roka je bil tajnik Alojz Podrenik, po rodu Zagorjan. V svoji prvi [Stran 029]

Figure 1. Valerija Kišek kot občinska uslužbenka-začetnica v zgornjem delu Hrastnika, verjetno pozimi 1940/41. Last Valerije Dragar

službi sem spoznala tudi poznejšega moža Adolfa – Dolfija Dragarja (1912–2004), doma s sosednjega Dola, iz družine organistov in gostilničarjev. Na začetku je iz občinske pisarne na Dolu prihajal vsak dan s kolesom po pošto, pozneje in menda tudi že pred tem pa je imel kot vojaški referent pisarno v občinski stavbi v Hrastniku. Nekoč me je prosil, ali bi mu šla na Dol pomagat urejat neko evidenco in do takrat sva se še vikala. »Jaz sem že prestar, da bi kakšne rožice obljubljal,« mi je rekel, ko se je najina zveza leta 1940 začela. Bilo mu je osemindvajset let, meni šele sedemnajst. Kmalu zatem mu je zaročenka, hči slovenskih staršev iz Banjaluke, v pismu vrnila prstan. Doma so mi ga najprej branili, zlasti stara mama, češ »pa toliko star, vseh je že naveličan«, čeprav se je dobro poznal s stricem Lojzom, ki je bil tako kot Dolfi zborovodja. Ko pa sem ga domačim čez precej časa predstavila, je bilo pomislekov konec. Stara mama je po njegovem prvem obisku sklenila: »A veš, da ga nisi vredna«.

Da se vzameva, je bilo dogovorjeno, pričakovala sem prvega otroka, a prišla je okupacija in pred njo še druge nepričakovane težave. Dolfi je s svojo plačo, ki je bila sicer lepa, neprimerno višja od moje, jamčil, da bo povrnil dolg svojega očeta. Dragarjeva gostilna je dolgovala za 12.000 dinarjev trošarine in presenetilo jih je obvestilo, da jim grozi rubež. Dolfi je napisal prošnjo, da prevzame obveznost nase, poleg tega pa mu je nekaj dolga naredil še brat Nanci, ta pri bližnjem trgovcu za kupljeno usnje. Pozneje je Dolfi dolgove sorodnikov sicer zlahka vrnil, saj je nemški okupator jugoslovanske dinarje menjaval za »rajhsmarke« v popolnoma nerealnem razmerju 20 proti 1. Zadolženi ljudje so se rešili bremen, tisti s prihranki so bili ob vse. Tako tudi moja mama, ki je v letih trdega dela prihranila 30.000 z namenom, da kupi hišo in odpre gostilno. Čeprav izučena kuharica je vsa ta leta raje delala kot natakarica, ker je v tem poklicu bolje zaslužila, in sicer po cele dneve v bližnji Logarjevi gostilni na Logu (tam je danes stolpnica). Ob okupaciji je imela na banki samo tretjino prihrankov – teh 10.000 mi je v markah pozneje podarila kot poročno darilo –, tretjino pa je posodila bratu Lojzu za gradnjo hiše in prav toliko nekemu mizarju. Ko je denar med vojno od obeh dobila nazaj, je bil skoraj brez vrednosti. Brat se ji je oddolžil tako, da ji je za stanovanje v svoji hiši, v katerem smo živeli, zagotovil dosmrtno bivanje, mizarju pa je predlagala, naj ji namesto malo vrednega vračila v markah raje izdela kuhinjo, s čimer se je strinjal. Stanovanja potem niti ni potrebovala do smrti, saj je moj brat zgradil lastno hišo s posebnim stanovanjem za mamo in teto Bino. Kuhinjsko pohištvo je sprva v svoji novozgrajeni hiši uporabljala družina strica Jožeta, ko pa se je nekaj let po vojni brat Lojze oženil, ga je dobil od mame za poročno darilo.

Po nemškem napadu na Jugoslavijo smo okupacijo pričakali na delovnih mestih in se spraševali, kaj bo. Ko so bili Nemci že v Hrastniku, je Dolfi v kleti neke zasebne hiše tri dni skrivaj sežigal občinsko vojaško in drugo dokumentacijo. Med drugim je uničil tudi seznam komunistov, ki ga je vodila občina, a je Nemcem vseeno prišel v roke dvojnik z žandarmerije. Nemški župan Franz Titz, Avstrijec iz okolice Gradca, Dolfija ni trpel in ga je takoj, ko je za začasnim županom prevzel občino, sredi maja 1941 odpustil. Mene je obdržal na prošnjo sodelavcev, ker sem bila noseča, in tega ni obžaloval. Titz, po poklicu mizar, namreč ni bil slab človek, čeprav že pred letom 1938 nacionalsocialist. Znal je sicer rohneti, kot le kaj, zelo pa je cenil delavnost in natančnost in spoštoval je ljudi s takšnimi lastnostmi. [Stran 030]Malo preden je moral Dolfi zapustiti občino, mi je Titz rekel: »Valči, der Dragar ist Ihre Liebe nicht wert.« Kar zacepetala sem: »Ist!« ¹ Na začetku še nisem znala dobro nemško, pač tisto šolsko iz meščanske šole, sčasoma sem se novemu jeziku privadila.

Kakšna bo Dolfijeva usoda, ni bilo jasno. Službo je izgubil, bil je na seznamu za izselitev. Samo čakala sva in vse sem imela pripravljeno, da grem z njim, kamor koli ga bodo poslali. Imel je srečo kot tudi velikokrat pozneje, med okupacijo in po njej. O tem, kdo bo izgnan, so odločali domači Nemci iz Steklarne. Za Dolfija, čigar ime je bilo na seznamu, se je potegnil Diermayer, oče njegovega kolega Frica iz orkestra. Dolfi je namreč Fricu pred vojno kot vojaški referent naredil uslugo. Ko si je mladenič, sicer študent v Zagrebu, na lastno pest podaljšal vojaški dopust, mu je priskrbel zdravniško spričevalo. Moj bodoči mož je tako srečno prestal val izseljevanja in ostal doma, čeprav ni skrival odklonilnega odnosa do Nemcev, prej nasprotno. Pripovedoval mi je, kako razočaran je bil 1. maja 1941, ko sta šla z nekim znancem peš iz Trbovelj v Hrastnik in so povsod z velikim pompom praznovali praznik dela, vse je bilo okrašeno kot nikoli pozneje. Nekako v tistem času ga je z nacističnim pozdravom pozdravil znanec Maurer, oblečen v novo uniformo. »Vi?«, se je brez dlake na jeziku čudil Dolfi. »Saj vi ste vendar socialist.« »Ja, saj je zadnji čas, da so prišli,« je odvrnil oni. Leta 1942, ko se je Dolfi izogibal pozivom na vojaške vaje vermanšafta (»Wehrmannschaft«), sta se srečala v vlogi zasliševalca in zaslišanca, maja 1945 pa bi bil Dolfi skoraj priča Maurerjeve smrti.

Tudi ravnanju nekaterih drugih ljudi se nismo mogli načuditi. Nekateri so se na začetku vedli prav neumno, denimo sin italijanskega očeta in slovenske matere, ki se je po Dolfijevem pripovedovanju širokoustil: »Zdaj boste videli, zdaj smo pa mi prišli.« Revež, ki italijansko sploh znal ni, je mislil, da so Nemci in Italijani isto. Njegova pričakovanja se niso uresničila, ostal je navaden delavec.

Prvi udarci so padli po narodnozavednih in učiteljih. A če dobro pomislim, Nemci iz Hrastnika niso izselili veliko vidnejših ljudi. Izgon ni doletel nikogar od sodelavcev z občine. Dolfija so, kot rečeno, črtali s seznama, doma je ostal tudi župan Malovrh, ki so ga seveda takoj odstavili.

Dolfija bi kot odpuščenega uslužbenca brez zaposlitve zlahka vtaknili v kakšno delovno obveznost, a je imel spet srečo. S starejšim bratom Viktorjem Dragarjem (1899–1947), že napol priženjenim v Kržanovo gostilno na Brnici, na pol poti med Hrastnikom in Dolom, sta se dogovorila, da mu Viktor prepusti sodavičarsko obrt. Opravljal jo je na Brnici v hišici, ki je tako kot sosednji mlin spadala k Pustovi kmetiji, na kateri je gospodaril njun stric Alojz Igričnik (1884–1964). To je tista Pustova kmetija, o kateri se je že toliko pisalo v zvezi s povojnimi poboji na Starem Hrastniku. »Sodawassererzeugung« se je imenovala Dolfijeva nova služba. Ni mu šlo slabo, privadil se je delu in tudi dobro shajal, saj je vsak dan samo v Steklarno prodal okoli tristo stekleničk sodavice, »kraherla«.

Nemci so kmalu po okupaciji izvedli rasni in politični popis celotnega prebivalstva. V Sokolskem domu smo se morali skupaj zglasiti mama, brat Lojze in jaz. Mamo so o pokojnem očetu spraševali, ali je bil morda ob smrti neprišteven, ker se je namreč ustrelil. Namesto nje sem odločno vskočila jaz: »Nein!« Vsi trije, tako kot tudi pokojni oče, smo bili svetlolasi, zlasti midva z bratom, kar je komisijo spravilo v dobro voljo. »Schau, reine arische Rasse,«² so ugotovili zame. V Štajersko domovinsko zvezo (»Steirischer Heimatbund«) smo bili sprejeti skoraj vsi, a smo imeli izkaznice različnih barv. Kot »rasno primerna«, delovna in ker sem tekoče govorila nemško, sem sčasoma po županovi zaslugi dobila celo izkaznico rdeče barve, kakršne so dodeljevali zanesljivim.

7. junija 1941, morda malo pred omenjenim popisom ali že po njem, sem v trboveljski bolnišnici, stara dobrih osemnajst let, rodila nedonošenčka, rojenega v sedmem mesecu, Andreja. Samo enkrat so mi ga pokazali pa tako je bil šibek, da niti jokati ni znal, samo tanek nebogljen glasek je zmogel. Po štirih dneh je umrl in pokopali so ga v Trbovljah poleg mojega očeta, brez mene, ki sem morala ostati v bolnišnici, čeprav ne za dolgo. Bila sem mlada in neizkušena, menda sem mislila, da bo vseeno preživel.

Službe kljub temu nisem izgubila. Kmalu po porodu je nastala edina fotografija iz let mojega službovanja na občini, skupinska slika z županom Titzem, oblečenim v »jodlarske« hlače do kolen. Na njej se vidi, da so skoraj vse stare uslužbence obdržali – Dolfi je bil eden redkih odpuščenih, če ne sploh edini poleg župana Malovrha – , prišlo pa je tudi kar nekaj novih sodelavcev in sodelavk. Pome so za fotografiranje poslali domov, kjer sem še okrevala [Stran 031]

Figure 2. Uslužbenci občine Hrastnik–Dol z županom Franzem Titzem junija 1941, Valerija Kišek je peta z leve, ob njej predvojni tajnik Alojz Podrenik, župan Franz Titz tretji z desne, ob njem Josefine Strassnig, v ozadju med vhodnimi vrati Mirko Podlogar. Last Valerije Dragar

po porodu. Marsikoga na sliki pogrešam in se nam je torej moral pridružiti pozneje. Vsekakor nas je bilo veliko več kot prej v Jugoslaviji, saj se je tudi obseg dela precej povečal.

Dodelili so me v oddelek (»Dienststelle«) za preskrbo z živežem in obleko, k razdeljevanju nakaznic ali »h kartam«, kot smo rekli takrat. Župan Titz me je pozneje hotel celo povišati v vodjo oddelka (»Dienstelleleiterin«), a sem ponudbo odklonila in raje ostala navadna uslužbenka. Čeprav ni maral Dolfija, me je cenil. Ko sem ga tisto leto prosila, naj Dolfiju podpiše dovoljenje za pot v Zagreb, da bi obiskal svojega strica – izgnanca, mi je ustregel. »To pa zato,« je rekel, »ker ste povedali čisto pravilno nemško.« Seveda ni smel nihče vedeti, da je Dolfi na vlaku za strica tihotapil nemške marke, zašite v kravato. To je povedal znanki, s katero se je znašel v istem vagonu, gospe Safonovi, ženi ruskega emigranta, nekdanjega častnika, in ta mi je rekla, da se je tik pred mejno kontrolo pri Dobovi prijel za kravato. Pozneje je večkrat obžaloval, da se je spustil v takšno avanturo, ki bi ga zlahka stala življenja.

Nemščina je kot uradni jezik povsem zamenjala slovenščino. Večina uslužbencev na občini ni imela opraviti z uradnimi dopisi, ampak le z vodenjem raznih evidenc in podobno. Na našem oddelku smo imeli opraviti s pojmi, kot so »Zuckerkarte«, »Rauchkarte«, »Fleischkarte« ipd. ter seveda zelo veliko računali. Za pisne stike navzven je skrbela županova nova tajnica »Frau Strassnig«, kot smo jo klicali, tako tudi, kadar smo se slovensko pogovarjali o njej, vse do danes.

Pri nakaznicah – kartah, kjer sem delala, se je dalo na različne načine pomagati ljudem. Kmetom smo pri oddaji živeža pogosto v njihovo korist naračunali, kdaj bodo upravičeni do naslednjih kart. Kdor je denimo doma klal, tudi po več mesecev ni imel pravice do kart za meso, vse dokler ni porabil lastnih zalog. Živež in drugo racionalizirano blago je bilo treba v trgovinah seveda plačevati, a dobiti ga je bilo mogoče le ob predložitvi ustrezne karte, enako hrano v gostiščih. Na občini smo vodili evidenco in pri nas so ljudje karte tudi dvigovali. Če kdo ni odjavil bivališča in [Stran 032]so njegove karte tisti mesec ostale neporabljene, smo jih tiho odstopili komu potrebnemu. Tako je nekega dne prišla na občino prijavit bivališče znana komunistka, ki so jo ravno izpustili iz zapora, ženska z zelo neprimernim in tako tem bolj znanim priimkom – Fuka. Njen status je bil drugačen, zato kart sploh ni mogla dobiti. Ko se je spuščala po stopnicah, sem stekla mimo nje in ji v roko potisnila dve karti. Nič ni rekla ne tedaj ne kdaj pozneje. Takšni ljudje ne poznajo hvaležnosti. Dočakala je več kot sto let, umrla drugje in pod dekliškim priimkom, o njej je bilo mogoče slišati in prebrati marsikaj.

Župan Titz je bil, kot rečeno, korekten človek. Namesto prejšnjega občinskega tajnika Podrenika, ki je sicer ostal na občini, a z drugačnimi zadolžitvami, je tajniške posle vodila »Frau Strassnig«, menda Madžarka. V Hrastnik je prišla s svojim možem, kuharjem pri vermanšaftu. Nista imela otrok, bila je tiha, skromna, dobra ženska. Nasprotno smo se bali uslužbenca Esserja, saj je bil »ves s hudičem«, poleg tega »Rheinländer«,³ ki smo ga zaradi renskega naglasa težko razumeli. Službo na občini je dobilo tudi nekaj domačih Nemk iz Steklarne in steklar Franc Lipovšek, Slovenec, ki je imel težave z računanjem, a je bil vendar vodja našega oddelka. Ni bil slab človek, le nekoliko neveden, kot sodelavko me je cenil. Prav zaradi njegove neizkušenosti me je hotel župan namesto njega postaviti za vodjo. Nekaj novih sodelavk je bilo domačink učiteljic, ki so se vrnile v domači kraj, potem ko so ostale brez službe, ena je bila povratnica iz Zagreba, druga je prišla v okupirano domovino svojih staršev iz Belgije, za tolmača so vzeli domačina, dotlej zagrebškega študenta. Moj stric Mirko Podlogar je z mesta predvojnega občinskega policaja presedlal na »Meldeamt«, prijavno-odjavni urad.

Od Slovencev so bili okupatorju naklonjeni trije ali štirje, a ne vsi enako odkrito, vsi pa so prišli na občino šele po okupaciji. Natanko smo vedeli, kdo kam spada, zato se v službi nismo pogovarjali o kočljivih stvareh. Med seboj smo govorili slovensko, z Nemci in njim naklonjenimi domačini pa nemško. Prav smešno se mi je zdelo, ko nas je leta 1943 ali 1944, med enim mojih porodniških dopustov, z občine prišel na dom uradno opozorit sodelavec, da smo ponoči kršili predpis o popolni zatemnitvi. Bil je domačin, starejši človek in nemško je govoril precej slabše od mene, tako da zadeve niti ni znal razložiti brez zatikanja, sama pa sem mu prav dobro odgovarjala.

Kako smo doživljali okupacijo? Vedeli smo, da ne bo večno trajalo. Jaz sem bila še precej otročja in nisem vsega jasno razumela. Dolfi je imel veliko več izkušenj, a tudi on zdaj ni več mislil, da bo vsega konec v nekaj mesecih, kot si je predstavljal leta 1939 ob izbruhu vojne.

Nekaj mesecev po okupaciji se je Hrastnik prenehal imenovati Hrastnigg, občina pa je izgubila dotedanje že predvojno dvojno ime Hrastnigg–Doll. Hrastnik so preimenovali v Eichtal (Hrastova dolina), iz Dola je nastal Obertal (Zgornja dolina), iz Studenc (nemško Studenze) Brunnen. Iz prvega leta okupacije se spominjam še obvezne oddaje slovenskih knjig, namenjenih uničenju. Prinesli naj bi jih tudi od doma, iz domačih knjižnic. Znašla sem se tako, da sem jih nekaj pobrala s kupa oddanih knjig in jih prikazala kot svoje. Sicer pa so se vrstila zborovanja, »apeli«, nekateri na ploščadi pred Sokolskim domom, drugi v zgornjem Hrastniku, pred rudniško kolonijo, nedaleč od našega doma. Nemcem naklonjenim ljudem smo rekli »hitlerjanci«, in to ne glede na narodnost, tako na primer za prave Nemce, ki niso simpatizirali z okupatorjem: »Ta ni hitlerjanec.« Nacistični pozdrav smo imenovali »hajlanje«. Tudi ponorčevati smo se znali iz njega, a neopazno. Tako smo namesto razločnega »Heil Hitler« požrli nekaj glasov, da je bilo slišati kot »hajtle«.

Z Nemci sicer ni bilo šale, a če jim nisi odkrito nasprotoval in nisi izstopal, se je lahko živelo mirno. Seveda smo bili ponosni na prve partizane in jih materialno podpirali. Prvi ali eni prvih hrastniških partizanov naj bi se pred odhodom v gozd preoblekli v stanovanju mojega strica Alojza Podlogarja. Z občine se jim je pridružil nočni čuvaj Ludvik Fajdiga, a so ga prav kmalu ujeli in ustrelili. Dolfi mu je maloprej dal svojo jopo, zato tri tedne po Ludvikovi aretaciji iz previdnosti nobeno noč ni prespal doma, vendar ni Ludvik nikogar izdal. Nemci so začeli mobilizirati v vojsko, prihajala so obvestila o padlih, o ustreljenih talcih in umrlih v taboriščih, za nekaj ljudi smo slišali, da jih je ubil ta ali oni domači partizan. Fronte so bile še daleč.

Pretresljivejše so bile druge stvari, tiste, ki smo jih doživljali od blizu. Tako so v smrt odvažali duševno prizadete in umsko zaostale otroke in odrasle. Ne bom pozabila matere, ki je nekajkrat prišla na občino vprašat, kdaj bodo že vendar odpeljali njenega otroka. O taboriščih smrti nismo vedeli veliko. Šele ko so proti koncu leta 1944 izpustili iz Auschwitza Dolfijevo sorodnico Ivano Šunta (1900–1978) [Stran 033]

Figure 3. Nekdanje središče Hrastnika v sedemdesetih letih 20. stoletja: levo novi spomenik vojnim žrtvam, na sredini (s piramidno streho) t. i. »Bela hiša« ali »Rdeča hiša«, sedež družbenopolitičnih organizacij, pred vojno restavracija Alojzije Šentjurc (matere funkcionarke Lidije Šentjurc), v ozadju Sokolski dom, med njegovim podaljškom in gasilskim domom (s stolpom) stavba »stare občine«, skrajno desno deška osnovna šola, danes glasbena šola; v ospredju se vzpenja cesta proti Brnici in Dolu, ki se od glavne ceste odcepi malo niže, pri Riklovem mostu; »nove občine« ni na fotografiji, stavba stoji desno od glasbene šole. ..Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 86, slika 67

iz Gor, sestrično njegove mame, sem se zavedla grozot. Z Dolfijem, ki je bil tedaj pri partizanih, sva se sestala na Šuntovi hribovski domačiji, kjer nama je Ivana povedala nekaj stvari o taboriščnem življenju in naju rotila, naj o tem nikar nikjer ne govoriva. Po imenu smo poznali nekaj medvojnih likvidatorjev, ki se jih je bilo treba bati, videvali pa jih med vojno nismo. Pri prvih umorih je šlo za osebne obračune, denimo nekdanji rudar ubije svojega nadrejenega, rudniškega paznika, kot se je zgodilo Rudolfu Zupanu, ki ga je umoril znani partizan Maks Jakopič – Jur (1920–1994), poznejši predsednik občine Dol pri Hrastniku. Ko so v drugem delu vojne, bolj proti koncu, partizani ubili Ramšakovo, po domače Lorberjevo, kmečko gospodinjo s Kala, jih za to ni nihče obsojal. Dolga leta je namreč imela ljubčka in je lastnega moža, da bi se ga znebila, sama prijavila kot partizanskega sodelavca. Reveža so v zaporu v Trbovljah pred smrtjo strahovito mučili.

Dolfi ni znal vedno skrivati prezira do okupatorjev. Z nacističnim pozdravom je pozdravil le v skrajni sili, pa še to ne vsakič, kadar bi nujno moral, kar bi ga skoraj stalo življenja. Ko so leta 1942 iz odsluženih vojakov, starejših letnikov, organizirali vermanšaft, je vedno našel kak razlog, da se mu ni bilo treba odzvati pozivu na vaje. Enkrat je potem le šel na Dol, kjer je takrat še stanoval pri starših, a so vpoklicani možje »uprizorili neuspeh«. Kamnosek Saksida s Primorske, ki je služil italijansko vojsko, je začel prisotne podučevati, kako se pravilno koraka in se o tem z nekom zapletel v prepir, tako da so jih predčasno spustili domov. Menda je bil Dolfi na urjenju vsega dvakrat, obakrat po nekaj ur na dvorišču dolske šole. Nekaj pozivov k vermanšaftu je kar prezrl. Vodja vermanšafta je nekje izjavil, da ga res zanima, »ali bo Dragar kdaj prišel na vaje«. Prijavili so ga na »višjo komando« v Trbovlje (v prostorih poznejšega kina Svoboda II), ki ga je poklicala[Stran 034]na zagovor. Nedolgo tega sem še našla pisno poročilo prej omenjenega Maurerja o Dolfijevih izgovorih, napisano v zelo slabi pogovorni nemščini. Še dobro, da je Dolfi v Trbovljah srečal znanca, prav tako zborovodjo, Viktorja Malovrha, sina predvojnega hrastniškega župana. Prišel je namreč brez obvezne značke Heimatbunda in Viktor mu je na hodniku posodil svojo. Menda so na Dolfija dolgo kričali, vsega niti ni razumel, v svoji slabi nemščini se je izgovarjal, da se bo poročil in da za vaje nima časa, česa hujšega ni bilo. Za jezike je bil sicer precej trd, čeprav je imel zelo dober posluh. Učila sem ga, pa mu ni šlo, to pač ni bila njegova glasba. Preden se je zaposlil na občini, je leta 1929 končal triletno glasbeno šolo v Celju, kot violinist je do vojne sodeloval v orkestru in skupaj celih šestdeset let vodil pevske zbore.

Veliko hujše kot zaslišanje v Trbovljah je šele sledilo. Ko še nisva bila poročena, sva neko popoldne pešačila iz Hrastnika proti Dolu, ko nama pod Pustovo skalo prideta nasproti dva nemška oficirja. Eden je bil vodja vermanšafta, ki smo ga zaradi nenavadne hoje klicali Račka. Dolfi me je po prazni ozki cesti gladko vodil pod roko tik mimo njega, ne da bi ga pogledal. Nenadoma pa ga je Račka s strani zgrabil za komolec in mu med vpitjem grozil, da ga zaradi nespoštovanja do nadrejenih čaka taborišče. Moral bi ga namreč pozdraviti z nacističnim pozdravom. Grožnja bi se zagotovo uresničila, toda rešila ga je moja mama, tedaj natakarica v Logarjevi gostilni v zgornjem Hrastniku, kjer je Račka večerjal. Mama, ki je hodila v šolo še pod Avstrijo in je znala nemško, mu je skušala pojasniti, da je njen bodoči zet pač takšen, kakršen je, in da ni mislil nič slabega. Ko sta se Račka in Dolfi naslednjič srečala, mu je Nemec oholo zabrusil: »Zahvalite se ženi in tašči za življenje!«

Najbrž mu je nekoliko pomagalo tudi ime Adolf. Dobil ga je po godovnem zavetniku svojega rojstnega dne, 11. februarja. V njegovi družini, ki se je v kraju rada štela za »boljšo«, je bilo dvanajst otrok (trije so kmalu umrli), nekateri z običajnimi podeželskimi imeni, drugi z bolj »meščanskimi«: Viktor, Mirko, Adolf, Oskar. Med okupacijo, menda na samem začetku, ga je neka ženska pozdravila kar: »Heil, Adolf!«

Smrt je začela kositi tudi po naših krajih, vedno bliže. Poleti 1942 sva se neke popoldne napotila do Sv. Katarine [Čeče] med Hrastnikom in Trbovljami. Prijazno naju je sprejel gostilničar Pavel Bauerheim, Slovenec in domačin, ter naju še in še nagovarjal, naj ne hitiva domov, saj imava vendar še čas. Nisva se zadržala, šla sva, še isto noč pa so Bauerheima ubili partizani. Kot postavljeni »Ortsgruppenführer« se je prejšnjo zimo z motorjem odpeljal v Trbovlje prijavit, da se na domačiji pri Vrharju zadržuje skupina partizanov. Opravil je svojo dolžnost, potem ko so mu prisotnost partizanov skrivaj naznanili Vrharjevi sami.

Decembra 1942 bi se z Dolfijem morala poročiti, a mu je nenadoma umrla 84-letna stara mama, Igričnikova, po domače Pustova z Brnice. Poroko sva zato prestavila na 9. januar 1943 in bila je edina civilna poroka na občini, opravljena v popoldanskem času. Tako sva želela, župan pa je želji ustregel ter naju poročil, ko v službi ni bilo radovednih sodelavcev. Zvezo sva potrdila še s cerkveno poroko v hrastniški cerkvi, obakrat pred istima pričama, mojim stricem Alojzem Podlogarjem in Dolfijevim bratom Viktorjem Dragarjem. Spomnim se, kako sem hitela, da ne bi zamudila oklicev, ker sem imela ves čas pred očmi reklo, da bo otrok gluh, če mati sama ne sliši oklicev. Dolfi, ki se mu je mudilo na matični urad, pa je v svečani obleki prisedel kar na navaden vprežni voz za prevažanje premoga, s katerim ga je k poroki pripeljal bratranec Lojze Igričnik, Pustov Lojze (1922–1999). Od cerkve do Podlogarjeve hiše sva šla peš s pričama. Skoraj sva bila že pri vrtnih vratih, ko je za nami pritekel sosed, gostilničar Karel Logar – Logarčkov Korl. Pripravil je pogostitev v posebni sobi svoje gostilne, mi pa smo mu »ušli«, ko je samo za hipec zapustil »stražarsko mesto«. Morali smo ga ubogati in vsaj za kratek čas sesti za pogrnjeno mizo. Ta sosed je pozneje v Dachauu pomagal preživeti stricu Lojzu Podlogarju. Dobro se spomnim, kako je nekega dne prišel na občino, se naslonil na pult in me vprašal: »Valči, bi lahko eno tele crknilo?« Mimo pravil, brez ustreznega potrdila, sem mu naračunala, koliko škode mu je prinesel namišljeni pogin in do koliko živilskih kart je torej upravičen.

Vsa ohcet je bila večerja v naši hiši, v dnevni sobi strica Lojza, kamor smo povabili samo najbližje sorodnike. Od Dolfijevih starše in strica Alojza Igričnika z ženo, od njegovih bratov in sester le Viktorja, ki mu je šel za pričo, in bratovo bodočo ženo, tedaj prvič soočeno s tastom in taščo. Vsi ostali smo bili iz iste hiše: stričeva štiričlanska družina, moja mama in brat, medtem ko sta se stara mama in teta Bina najbrž pokazali samo za hipec, če sploh. Pozno zvečer je po Dragarjeva starša in oba Igričnika prišel Dolfijev prej omenjeni bratranec Lojze, tokrat z zapravljivčkom, s katerim jih je prej tudi pripeljal. Obljubljene potrjenke [Stran 035]Dragarjevi niso naredili, so nam pa potem poslali zelo veliko kolin.

Z Dolfijem ob poroki nisva imela skupnega stanovanja. Občasno je čez noč ostal pri nas, dokler mi občina čez slabega pol leta ni priskrbela stanovanja v zasebni hiši pri Jagrovih na Frtici, v spodnjem delu Hrastnika. Enosobno stanovanje s kuhinjo je izpraznil neki lekarnar, zato nisem mogla verjeti, ko sem prvi večer v postelji zagledala stenico. Hotela sem kar nazaj domov in nekaj časa je trajalo, da smo se nadloge znebili. Preselila sva se ravno tiste dni, ko se je 21. junija 1943 v trboveljski bolnišnici rodil najin drugi sin, Janezek. Samo štiri mesece je živel, tudi on tako kot Andrej nedonošenček. Imel je težave s prebavo, hudo drisko, in zdravil ga je znani hrastniški zdravnik dr. Jože Dolanc (1909–1975), svak predvojne komunistke in političarke Lidije Šentjurc (1911–2000) in stric politika Staneta Dolanca (1925–1999). Predpisal mu je napačno prehrano, namesto lahke hrane močno, ki je otrok ni mogel prebaviti. Janezek je umrl na domu moje mame 29. oktobra in pokopati bi ga morali dva dni zatem. Hrastniški župnik Ludvik Prelog, v vojnem času hkrati upravitelj na Dolu, nas je prosil, ali bi lahko pogreb odložili za en dan, do praznika vseh svetih, 1. novembra. Procesija na dolsko pokopališče namreč ob prazniku ni bila dovoljena, zato so jo »pridružili« pogrebu. Tako je Janezka na zadnjo pot pospremilo ogromno ljudi.

Ko je še živel, sem tudi edinkrat v življenju prenočila pri Dragarjevih na Dolu. Večerilo se je, hotela sem domov, a me je Dolfi prepričal, naj ne hodiva, čeprav je bilo do najinega stanovanja na Frtici le slaba dva kilometra. Postlali so nama v veliki sobi »pri klavirju«. Naslednje jutro pri zajtrku sem nenadoma planila v jok. »Žena, ki izgubi poročni prstan, bo izgubila moža,« sem se spomnila. Prstan je potem nekje pri postelji ali v njej srečno našla svakinja Lojzka. Moža nisem izgubila. Takrat sva bila poročena dobrega pol leta in dano nama je bilo še celih 61 let skupnega življenja do Dolfijeve nenadne smrti. Preminil je v 93. letu 2. julija 2004.

Se nadaljuje