Figure 1.
Namesto zahvale za priznanje, ki mi je toliko ljubše, ker ga nisem pričakoval, mi dovolite, da vam povem dva stavka. Pravzaprav enega samega. Povedal ga je mlad slovenski fant iz vaših krajev, ki je po nekaj tednih prebivanja v boljševiškem šolskem lagerju leta 1942 šel domov in obvestil domače: »To niso moji ljudje.« Kadar pomislim na ta stavek, me prevzame slovesno občutje in ganjenost. To je bil največji stavek slovenskega 20. stoletja. Kaj večjega ni povedal nihče. To niso moji ljudje. V resnici je bila to suverena izjava svobodnega naroda, saj preprosti fant ni mogel vedeti, kako je z njo presegel samega sebe. To niso moji ljudje.
Zakaj sem ta stavek povedal pred vami? Kje pa naj bi ga, če ne tukaj? Prišli so ljudje, ki niso skrivali, kakšen čas bodo postavili. In ta kraj jim je odgovoril: To niso naši ljudje. Natanko to je terjala zgodovina: slovenska, krščanska, evropska. To niso naši ljudje. Vzemite ta stavek v varstvo. Vsaka hiša naj jamči zanj. V njem je velika garancija. In zanj so vaši ljudje plačali veliko ceno. Nobeden od vas ne ve, kako veliko!