Ljubljana, 28. oktobra 2002
Državni zbor Republike Slovenije
Ustavna komisija
Predlog skupine poslank in poslancev za spremembo preambule ustave RS
Predlog petindvajsetih poslank in poslancev državnemu zboru Republike Slovenije za spremembo preambule Ustave Republike Slovenije, objavljen v Poročevalcu 4. februarja 2002, je najpomembnejše dejanje v široko zastavljenem konceptu postkomunistične revizije zgodovine. Z novo postavitvijo preteklosti skušajo sile, ki jih je izločila zgodovina, v somraku tranzicije legitimirati svoj nadaljnji obstoj.
V nasprotju z besedilom predloga poslank in poslancev so Slovenci uveljavili svojo državnost šele potem, ko so si inherentne moralne, kulturne in politične sile v narodu v notranjem spopadu z ideologijo in institucijami partijske države spet pridobile svojo, v zgodovini pridobljeno samobitnost.
To, čemur predlog poslank in poslancev pravi »narodnoosvobodilni in osamosvojitveni boj«, »boj proti fašizmu in nacizmu«, je vodilo naravnost v odvzem človekovih pravic in svoboščin, v genocid in v neslišano fizično in duhovno nasilje – s tako gotovostjo, da je že po sebi jasno, da je bilo načrtovano. Najvažnejše pa je to, da je tako bilo podano stanje, v katerem narod ni mogel razpolagati s seboj. V tem je bistvo partijske države.
Resnica je ta, da je medvojna boljševiška agresija pahnila narod v najbolj akutno krizo, kar jih je doživel v tisočpetstoletnem obstajanju na tem prostoru. Ni še gotovo, če nam niso bile z njo zadane neozdravljive rane.
Že vnaprej je jasno, da predlog petindvajsetih poslank in poslancev ne bo sprejet. Nazadnje vsi vedo, da država na takem absurdu ne more obstajati. Predlog torej – gledano v luči naporov nekdanjih komunističnih držav, da z obsodbo preteklosti dosežejo notranje ravnotežje – lahko pomeni samo provokacijo, nerazumno in nedopustno provokacijo. Nerazumno zato, ker je do nje prišlo v osnovnem prostoru samozavedanja demokratične države, ki mu v skladu z novoveško politično kulturo vlada razum, nedopustno pa zato, ker implicitno žaljivo smeši mnoge ljudi, ki so se boju, ki so ga organizirali politični predniki predlagateljske poslanske skupine, v dobri veri priključili. Predlog je potemtakem politično predmoderen, človeško pa skrajno problematičen.
Če bi poslanska skupina imela čut za zgodovino, bi namesto podanega predloga državnemu zboru ponudila slovesno besedilo, ki bi lahko imelo naslov: prošnja za razumetje. S tem besedilom, če bi bilo pošteno napisano, bi sile, ki jih skupina predstavlja, končno dobile politično legitimiteto – prvo, ki ne bi bila zmanipulirana. V tem primeru bi lahko celo obveljali kot nekakšni zmagovalci. Če pa bo to besedilo morala izsiliti zgodovina, bodo za zmeraj poraženci.
NOVA SLOVENSKA ZAVEZA