Spoštovani sorodniki žrtev revolucije, katerih imena so vklesana na teh spominskih ploščah, spoštovani Ljubljančani in vsi, ki ste na to slovesnost prišli od drugod, g. nadškof ter drugi ugledni gostje.
Mesto Ljubljana sprejema svojo zgodovino takšno, kakršna je bila, čeprav marsikdo temu nasprotuje in je bila mnoga leta zamolčana ali pa izkrivljena. Zato mi dovolite, da v imenu Mestnega sveta MOL in seveda tudi v svojem imenu izrazim hvaležnost vsem, ki ste si prizadevali, da se spominske plošče z imeni zamolčanih žrtev revolucije postavijo. Zlasti gre tu zahvala Novi slovenski zavezi.
Na teh spominskih ploščah je vklesano 918 imen zamolčanih žrtev revolucije. Skoraj toliko jih je vklesano še na spominskih ploščah na Rudniku, v Polju, v Stožicah, na Ježici in v Šentvidu. Precej pa je še vedno žrtev, katerih imen ni na obeležjih.
Ker je šlo v večini primerov za mlade ljudi, študente, gimnazijce, pred katerimi je bilo še vse življenje – bili so polni načrtov in upanja – lahko govorimo o cvetu potencialne ljubljanske in slovenske inteligence. Med zapisanimi imeni so zamolčani pesniki in pisatelji.
Predstavljajte si, koliko je bilo zaradi brezobzirnih pobojev v imenu revolucije in komunizma preprečenih novih slovenskih družin, koliko potomstva, ki bi lahko danes sooblikovalo naše bivanje in soustvarjalo našo, pred nekaj leti končno dočakano svobodno in neodvisno državo.
Še dolgo bomo čutili to veliko praznino, pravo vrzel v družbi, ki bi morala biti resnično demokratična in pluralistična. Del te družbe zato manjka. Na neki simbolen način je ta vrzel, hote ali nehote, prikazana na ploščadi pred slovenskim parlamentom, kjer na spomeniku revolucije manjka njegovo desno krilo.
Ker je stvar kulture in etike, da so mrtvi deležni dostojnega spomina in spoštovanja, je današnja komemorativna slovesnost tudi majhna izpolnitev dolga, ki je v Ljubljani in Sloveniji dolga desetletja ostajal neizpolnjen do vseh krivično pobitih, pa tudi neizpolnjen do nas samih. Je pa tudi korak k spravi, kajti šele z razkritjem doslej zamolčanega lahko ljudje to, kar je bilo do tedaj zamolčano, obžalujejo, odpustijo in se med seboj spravijo. Pozabiti tega pa gotovo ne morejo.
Figure 1. Množica posluša pozdravne besede predsednika mestnega sveta Dimitrija Kovačiča Tine Velikonja