[Stran 097]
Slovesnost ob obletnici partizanske bolnišnice na Ogenjci
V časniku Delo smo lahko brali, pa tudi radio in televizija sta obširno poročala o tej slovesnosti. Slavnosti govornik je bil Igor Bavčar. Govora v celoti niso nikjer objavili, so pa izpostavili nekatere poudarke iz njegovega govora. Kot običajno ob takih priložnostih počnejo slavnostni govorniki, je tudi on na vse pretege hvalil NOB in ponavljal oguljeno frazo, ki nima nobene dokazane resnične osnove, da brez NOB ne bi bilo osamosvojitve Slovenije. Poanta iz njegovega govora, ki jo je posebej naglasil komentator na Radiu Slovenija, je, da so ob osamosvojitveni vojni partizanski oficirji ponujali svoje usluge, zaradi dokaj visokih let predvsem v obliki nasvetov in teoretične pomoči. Bavčar je v tem govoru poudaril, da ni bilo nobenega domobranskega oficirja in se vprašal češ, kje pa so bili domobranski oficirji ob osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Črn humor ali cinizem brez primere. Ja, kje vendar! Tam, kjer so zadnjih petinpetdeset let. Na primer moj oče, domobranski oficir, leži v nekem strelskem jarku v bližini Teharji. Upam, da je to dovolj utemeljen razlog, da se ni mogel ponuditi Bavčarju v pomoč ob osamosvojitveni vojni za Slovenijo in da bodo on in drugi Slovenci in slovenski državljani sprejeli moje opravičilo namesto njega in mu ne bodo več očitali, da se je ignorantsko obnašal ob tem, za nas vse tako pomembnem dogajanju. Na podoben (če ne celo enak) način, bi lahko opravičili svoj izostanek ob osamosvojitveni vojni za Slovenijo tudi drugi domobranski oficirji. Po vsem tem „kopanju kosti“ bi tudi on lahko vedel, kaj se je zgodilo z njimi. Pa tudi vsi tisti, ki so v živo spremljali njegov govor in tisti, ki so poslušali ali brali vest o omenjeni slovesnosti v medijih. Morda pa je prav ta govor dokaz, da se je o teh stvareh v medijih in v knjigah, predvsem v učbenikih, vse premalo pisalo in se o teh dogodkih ve pravzaprav zelo malo in še to zelo površno. Tisti, ki so izvajali povojne poboje, so se vendar še posebej potrudili, da ne bi preživel nobeden od domobranskih oficirjev in voditeljev.
Naj še enkrat ponovim opravičilo v imenu mojega očeta in vseh pobitih domobranskih oficirjev: Nikar jim ne zamerite, da se niso odzvali klicu domovine!