OznakaTeharje 2013

Nagovor Aleša Mavra

N

Spoštovani pričevalci za dogodke na Teharjah, spoštovani gospod škof, spoštovani svojci trpečih na tem kraju groze, spoštovani zbrani. Z občutkom majhnosti pred odgovornostjo, ki mi je bila naložena s pričujočim nagovorom, skupaj z vami stojim ob tem ključnem spomeniku slovenstva. Menim, da bi tukajšnji kompleks s tistim, kar predstavlja, morali postaviti ob bok Brižinskim spomenikom, srednjeveškim freskam po naših cerkvah, ustvarjalnosti slovenskih reformatorjev, Prešernovi rojstni hiši ali volilnim skrinjicam, v katere so Slovenke in Slovenci leta 1990 vrgli svojo odločitev za samostojno državo. Kakor vsi našteti odraža tudi ta kraj spomina nekaj bistvenega, nekaj, kar je odločilno zaznamovalo pot slovenskega naroda in slovenske družbe v celoti. A če ni po svojem pomenu nič drugačen od Brižinskih spomenikov ali Plečnikove cerkve v Bogojini, je drugačen po svojem značaju.

 

Kakor se ob pradavni pridigi o grehu in pokori, ob Trubarjevi Cerkovni ordningi ali ob Majniški deklaraciji zgostijo ustvarjalni zagon, odločnost in pogum bolj ali manj odmaknjenih prednic in prednikov, sta se na Teharjah zgostila neizmerna uničevalna sla in norost, zrasla iz nedrij tega istega prostora, te iste družbe in tega istega naroda. Nič čudnega torej, če bi se večini naših rojakinj in rojakov moja primerjava zdela bogokletna. Celo razglašanje Teharij za spomenik utegne biti sporno.

Toda vse bolj je jasno, da ostane družba, ki ob spominu na svoje vzpone in epske uspehe ni zmožna gojiti in primerno ovrednotiti tudi spomina na  svoje najgloblje zdrse v prepad zgodovinskih skušnjav, na pol poti do normalnosti in do zdravega razvoja. Žal slovenska družba omenjenega spoznanja še ni zmogla dovolj ponotranjiti. Celo več: seveda marsikje obstajajo pomniki uničevalne sle in sovraštva, ki sta zaznamovala drugo svetovno vojno in predvsem prvo povojno leto, a niso namenjeni obeleževanju trpljenja žrtev, marveč »junaštva« njihovih krvnikov in mučiteljev. Očitno je pogled v brezno takrat divjajočega spopada na Slovenskem do te mere grozljiv, da smo se hoteli vse doslej bolj kot številne druge družbe v srednji in vzhodni Evropi pred njim zatekati v pravljično, skoraj mitološko podobo svoje skupnostne preteklosti.  V podobo, kjer je kristalno jasno, kdo je heroj in kdo je zločinec, kdo je dobra vila in kdo je hudobni čarovnik. Predvsem pa je to podoba, kjer ne žrtve uničevalne sle ne sapo jemajoči heroji nimajo obraza človeka posameznika, marveč se potopijo v brezoblično gmoto, opremljeno z za vselej zacementiranimi nalepkami.

Ko se bližamo srebrnemu jubileju neodvisne slovenske države, moramo ugotoviti, da se je mitološki način razmišljanja zalezel v vse družbene pore in ustvaril občutek globokega neravnovesja, ko so pojavi in posamezne osebe ocenjeni predvsem glede na svoje mesto v pravljičnem imaginariju, za vse zavezujočih meril pa ni. Vprašati se je torej potrebno, ali nismo prav opomnikom na naše skupnostne zdrse, kakršen je teharski, vendarle odmerili premalo prostora. Ali ni bil račun, ki smo ga kot družba naredili, češ da je mogoče čez žrtve uničevalne sle in norosti stopiti na hitro, kot čez brezoblično gmoto brez individualnih potez, v navalu optimizma le prelahko seštet? Verjetno smo to uničevalno energijo, ki se je v prvih mesecih po drugi svetovni vojni povzpela do neslutenih razsežnosti, v njeni popačeni herojski podobi prehitro in s premalo spraševanja prevzeli v temelj nove, demokratične države, pri čemer smo premalo upoštevali, da je bila njena geneza v marsičem zavestno zanikanje zarjavele povojne mitologije. Tudi zaradi tega sedaj stojimo pred zmedeno družbo in državo, ki ju je dobesedno ujela zgodovina.  In le na prvi pogled se zdi presenetljivo in šokantno, da so v minuli jeseni in zimi celo rosno mladi ljudje terjali, naj se kot skupnost odrečemo še tistim veliko preskromnim korakom, ki smo jih naredili proč od pravljične podobe sveta k izravnavanju neravnovesja v družbi in k podeljevanju človeškega obraza vsem žrtvam (in tudi herojem), ter se potopimo nazaj v neskaljeno morje mitologije.

Ne bomo zgrešili, če v ozadju tega dogajanja razberemo nerazložljiv strah. Seveda ne gre za vnovič pravljični plašč tega strahu, ki sliši na ime strah pred rehabilitacijo pojavov iz preteklosti, marveč za bojazen, da se bodo iz brezoblične gmote počasi izrisali človeški, fantovski, dekliški, starčevski, otroški obrazi, da bomo zagledali njihova očala in čeveljce. Ne, tega pogleda slovenski svet, vajen drugačnih spomenikov svojih stvaritev, po vsem videzu še ni zmožen. Ker bi moral ob njem priznati, da mu je v uri somraka spodrsnilo in se je zgrudil v prepad norosti. Ker bi se moral sprijazniti s tem, da so ljudje, ki so potem dolga desetletja krmarili njegovo usodo, v bistvenem trenutku podlegli uničevalni sli in zavestno dovolili njen rušilni pohod po slovenskih tleh. Seveda po človeški plati ne moremo mimo njihovih lastnih stisk v morda najtežjih trenutkih slovenske zgodovine. Ne moremo mimo tega, da so se odločali sredi najhujšega pritiska od zunaj, ko je slovensko ozemlje doživelo nepredstavljivo razkosanje in je bil slovenski narod na pragu izbrisa. Vendar jim niti ob upoštevanju teh okoliščin nimamo pravice odvzeti odgovornosti za usodno odločitev, da je lahko tudi uničevanje lastnih ljudi, da je lahko tudi zločin nad njimi prava pot do končnega uspeha in do oblikovanja Slovenije po svoji podobi.

Še manj je upravičeno, da ostaja demokratična Slovenija dvaindvajset let po svojem nastanku talka prizadevanj, kako skriti zmotnost in pogubnost omenjene odločitve in kako zakriti obraz njenih žrtev. Ko bomo kot skupnost zmožni slednjim pogledati v oči, bomo lahko odvrgli pravljični oklep. Dotlej pa obstaja nevarnost, da bomo rešitev še naprej iskali pri njegovih dolgoletnih varuhih in jim državo in družbo prepuščali brez vprašanj, pri čemer bomo še naprej – kot zadnji dve desetletji – pristajali celo na globoko neravnovesje v Sloveniji.

Kot rečeno, Teharje so in morajo vedno bolj postajati spomenik v tem prostoru nakopičene uničevalne energije in so kot take žal vtisnile slovenskemu svetu neizbrisen pečat. Vendar bi morali v temelje svoje države namesto te, za herojstvo zamenjane uničevalne energije vgraditi trpljenje vseh posameznikov na Slovenskem, ki so se znašli v nekem podivjanem času, in to ne glede na to, kdo je hotel z njihovo smrtjo skovati kamenček v mozaiku svojega domnevnega junaštva.

Omenjenega nam ni potrebno narediti v prvi vrsti zaradi njih. V krščanskem upanju si namreč nad njihovimi grobovi drznemo ponoviti besede iz Knjige modrosti: Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njihov odhod je veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru.1 Od mitološke in vojaške logike se moramo posloviti, da bi bili kot skupnost deležni vsaj odsevov njihovega miru, kar nam, kot trdno verjamemo, od tam, kjer ni več solz, želijo tudi oni sami.

 

1 Mdr 3, 1 s.

Nagovor Ivana Korošca

N

Potopljeno taborišče mučenja in smrti. Po Angležih, katere smo smatrali za naše zaveznike, je bila predana slovenska vojska, izročena boljševikom v mučenje in strašno smrt.

Vlak je zjutraj ustavil na celjski postaji. Komunisti, ki so nas čakali, so zagnali huronski krik in udarjali po vagonih, da je nam ledenela kri. Ko so odpirali zapahe vagonov, so stali pred vrati v dveh vrstah, udarjali po nas s koli, palicami, opasači. Preklinjali so nas, Boga in Mater Božjo. Partizan je zavpil: »Poveljnik bataljona naprej!« Naprej je stopil stotnik Rihar – Ice. Partizani so se zapodili vanj, kot razdražene ose. Zbili so ga na tla. Udarjali, brcali in mu trgali uniformo. Čez čas sta ga dva domobranca dvignila in ga opirala, da je stal. »Oficirji naprej,« se je spet drl rdeči proletarec. Ker se niso javljali oficirji, je šel partizan ob vrsti in izbiral fante, katere se mu je zdelo. Bili smo sužnji, ki smo se morali obtoževati. »Mi smo bela garda, izdajalci in morilci slovenskega naroda!« Taki, okrvavljeni, raztrgani, umazani, smo krenili po dolgi Bukovžlanski cesti, skozi mesto in naprej. S konji so se zagnali v nas. »Lezi in poljubi slovensko zemljo, ki si jo izdal,« so kričali. Da bi vsaj kje bila luža vode, posrkali bi še mokro kamenje, pa je ni bilo. Iz vrste se je utrgala mlada mamica z dojenčkom in stekla po polju. »Stoj, stoj!« so se drli stražarji. Z rafalom so podrli oba.

 

Ko so nas prignali do vrat taborišča, smo morali odložiti prtljago, pa denar, prstane, verižice, ure. »Kdor bo imel najmanjšo smet, bo ustreljen!« je grozil rdeči vojak. Oficirje so nagnali v »bunker« – mesarsko skladišče z močnimi kavlji, na katere so obešali zvezane.

Blizu taborišča je bila stavba za požrtije in porno-orgije partizanskih veljakov, kjer so izrabljali naša dekleta in mlade žene do onemoglosti, nato pa jih pobili. Le včasih so jih prignali nazaj v taborišče. Neke noči že proti jutru, so prignali dekleta, ki so jokala in obtoževala. Ena med njimi pa je histerično kričala. Ko so prišli do barake, je udarjala z rokami in glavo ob deske. »Milan, Milan« je klicala svojega fanta, »pomagaj«. Milan pa je visel obešen na kavljih.

Ko nas je dežurni vodil v velikem loku do kuhinje, so bila vrata bunkerja odprta. Pogled v notranjost je bil grozen. Domobranci so viseli na kljukah, zvezanih rok, nekateri so se zvijali, zdihovanje in jamranje je segalo v dušo. Partizani so jim pljuvali v obraz in jih žgali s cigaretami. Partizanke so jim zarezale zvezde na lica in čelo.

Od groznega prizora smo okameneli, zunaj pa zagledamo partizana, ki je z bičem podil višjega narednika Lojza Makovca. Skozi ušesa je imel prebodeno z žico, ki je bila partizanu za uzdo.

Proti poldnevu so privedli iz bunkerja skupino obvezanih častnikov. Težko jih je bilo prepoznati, a vendar: nadporočnik Kavčič, stotnik Rihar, poročnik Mušič in še nekaj. Krvava lica in čelo je bilo zabuhlo in nepokrito. Stali so na vročem soncu, do popoldne, nato pa so jih odvedli za barako. – Dolg rafal je odjeknil od boršta. Obstali smo. »Bog jim daj večni mir!« Riharja pa so razčetverili s konji.

Blizu vrat civilne barake, je pripeljalo par konj voz »diro«, kmalu za njim pa se primaje star velik osebni avto in se ustavi pred civilno barako. Iz njega sta izstopili dve partizanki in nekaj partizanov. Ko so se razgledovali, je partizan zavpil proti civilni baraki: »Tovarišiče, oddajte vse otroke do šestnajstega leta!«

Ukazalni glas komunista je vsem zaprl sapo. Nekaj sekund je bila grobna tišina. Na kar so partizani s »tovarišicami« vdrli v barako in trgali otroke materam. Obupane matere so prižemale k sebi malčke. Hotele bi jih skriti, toda kam? Klici otrok in jok mater je šel do kosti. »Mamica! Mamica,« so otroci stegali k materam. Partizani so jih odrivali s pestmi in brcami – ko so napolnili avto, so odpeljali. Dojenčke pa so metali na voz. Jokali so in se zvijali na pekočem soncu, dokler niso v omotici utihnili. Popoldne so prišli s konji in odpeljali dojenčke v »dečji dom«, smo ugibali. Za barako pa je voz obstal, in dojenčke so zmetali z voza, kot naročena drva. – Dovolj – dragi moji – predolga in pretežka je ta »povest«, ob kateri pa so ljudje v oblasti satana uživali. –

A vendar … še nekaj, prijatelji!

Zdi se mi, da naši mrtvi bratje ne morejo imeti mirnega pokoja, dokler bomo mi, ločeno polagali vence in svečke na njih grobove v breznih in rudniških jaških. Ob spominu na vse trpljenje vseh naših mrtvih bratov prosimo Boga vsak dan, da po njih zasluženju, dosežemo med nami sodelovanje, v iskrenosti in bratskem prijateljstvu. – Za Slovenijo … tako nam Bog pomagaj!

Ivan Korošec

 

Nagovor škofa Stanislava Lipovška

N

Dragi svojci, sorodniki in prijatelji teharskih žrtev, dragi preživeli jetniki iz taborišča Teharje in iz drugih krajev povojnega nasilja, dragi predstavniki Nove slovenske zaveze, sobratje duhovniki, skupaj z g. višjim predstojnikom salezijancev v Sloveniji, pevke in pevci mešanega pevskega zbora župnije Teharje, sestre in bratje v Kristusu!

Danes je prva nedelja oktobru, ki se zaradi praznika Rožnovenske Matere Božje, ki ga obhajamo jutri, imenuje tudi rožnovenska nedelja. In mnogi, premnogi naši preizkušani bratje in sestre, žrtve povojnega nasilje, ki se jih danes posebej spominjamo, so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem ali s križem v roki. To jim je bila edina in zadnja tolažba in upanje.

Tudi mi smo danes priromali na to grozljivo prizorišče povojnega nasilja, da bi molili za naše rajne, pa tudi za preživele, pa tudi za povojne rodove in generacije, za nas in za rod, ki prihaja za nami, da bi kljub vse večji časovni oddaljenosti spoznali resnico o naši polpretekli zgodovini in znali ločiti dobro od zla, ter vztrajno hodili v luči Kristusovega evangelija, ki nas vodi na pota miru, odpuščanja, sprave, prijateljstva in sodelovanja.

Poslušali smo Božjo besedo, ki nas edina osvobaja in vliva tolažbo in upanje, da v tej tesnobi in bolečini nismo sami, ampak je Gospod z nami; on, ki je šel pred nami in za nas v temo smrti in trpljenja, pa tudi v luč in v slavo vstajenja in nam tako oznanil, da smrt in trpljenje nista zadnja postaja. Zadnja postaja je vstajenje in novo življenje.

1. Prerok Ezekiel nas je v prvem berilu prestavil v dolino, ki je bila polna mrtvaških kosti. To je ta dolina, v kateri smo se zbrali, dolina z nasipno zemeljsko pregrado, ki je podobna enajstim pregradam v Hudi jami in se za njo razprostira umetno jezero s strupenimi industrijskimi odplakami in smetmi in pod njimi iznakažena trupla naših dragih svojcev, jetnikov in žrtev medvojnega in povojnega nasilja.

Tu se je zgodil dvojni zločin; prvi, najbolj grozljiv, ko so sem pripeljali in tu in v bližnjih moriščih pobijali nedolžne žrtve. In ko so njihova mrtva telesa polili z žlindro in prekrili s smetmi, se je zgodil drugi zločin, ker rajnim niso vzeli le življenja, ampak tudi njihovo človeško dostojanstvo, ko so jih izenačili s smetmi in odpadki. Tretji zločin bi se zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 6oo drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini izvrši človeško-civilizacijski in tudi krščanski proces, ki je v tem, da bodo vse žrtve povojnih pobojev dobile svoje ime in svoj grob, ne v rudniških rovih in breznih, ampak na primerno dostopnem kraju, kjer jih bodo lahko obiskali svojci in se z njimi človeku primerno in dostojno srečali, zanje molili in se od njih poslavljali.

Mnogi evropski narodi so to že storili. Tudi mi upamo in v ta namen molimo in delamo skupaj z narodnimi in mednarodnimi ustanovami za temeljne človekove pravice, ki so jih poznali že v antični dobi in so v vseh časih znamenje resnična kulture in civilizacije.

Prerok Ezekiel je že v Stari zavezi napovedal, da bodo mrtve kosti oživele, ko bo prišel Gospod, ki nas bo izpeljal iz naših grobov in nas popeljal v svoje kraljestvo. Prerok razumljivo govori o delu odrešenja, ki je nastopilo z Jezusovim prihodom na ta svet. To preroško videnje pa lahko naobrnemo tudi na naša znana in neznana povojna grobišča, ki kljub vsem oviram in pregradam in zapovedanemu molku prihajajo na dan in »vpijejo v nebo«, trkajo na vrata našega srca in na našo vest, ki ne bo mirna, dokler ne bomo zaživeli miru in sprave med živimi in rajnimi, med žrtvami ter zločinci in ubijalci.

Ta misel je vodila tudi p. Marka Rupnika DJ, ki je na mozaiku kapele v Kočevskem Rogu pokazal, da je Kristusovo delo odrešenja namenjeno vsem ljudem in da sta k mizi večnega življenja povabljena oba, zločinec in žrtev. Božja volja je vsezveličavna. Kdaj in kako se to uresničuje, prepustimo Božji pravičnosti in ljubezni, ki presega naša spoznanja in naše račune.

2. Današnje drugo berilo iz knjige Razodetja zagotavlja, da bo Bog ob nastopu novega neba in nove zemlje »obrisal vse solze z oči in smrti ne bo več, tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, kajti kar je bilo prej je minilo … in on, ki je sedel na prestolu je rekel: Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec, prvi in poslednji (prim. Raz 21, 6–7).

Ko je arhitekt snoval to spominsko obeležje, ki še ni dokončano in mu manjkajo še nekatere bistvene razsežnosti, kot je križev pot in spominske plošče z imeni ujetnikov, ga je gotovo navdihovala podoba Kristusa iz knjige Razodetja, ki samega sebe imenuje alfa in omega, zato je simbola upodobil nad oltarnim prostorom, dovolj vidno in tudi skrivnostno zakrito, da je črka omega lahko tudi venec slave, ki so ga prejeli pobiti jetniki, ali pa odprte roke, ki segajo v dolino smrti in sprejemajo vsakega, ki stopi na ta kraj, kakor tudi nas, ko obhajamo to spominsko daritev sv. maše in z vsem srcem in vso dušo vstopamo v skrivnost darujoče se in odpuščajoče ljubezni, ki doseže najvišjo stopnjo v ljubezni do sovražnikov, v našem primeru do vseh, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli veliko gorja in trpljenja žrtvam in njihovim svojcem in sorodnikom.

3. In na to pot nas vodi sporočilo današnjega evangelija, ko Jezus pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim. Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu mu nastavi še levo in če ti hoče vzeto obleko, mu pusti še plašč. Rečeno je bilo: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim« (prim. Mt 5,38–48).

Morda bo kdo rekel, saj to ni mogoče. To je preveč. To je utopija. A Jezus vztraja, ker je ljubezen do sovražnikov novost krščanstva, ki nas vabi, da ljubimo in delamo dobro vsakemu človeku, tudi tistim, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli toliko trpljenja in krivic njihovim svojcem in sorodnikom v povojnem obdobju. Darujoča in odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki vodi do tako zaželene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh in so sedaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.

Za trajen in resničen mir in bodočnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja. Zato Jezus pravi, da je zato rojen in je za to prišel na svet, da spriča resnico (prim. Jn 18,37) In ta resnica je njegov evangelij. Bl. papež Janez Pavel II. je v poslanic za svetovni dan miru rekel, da ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez sprave in ne sprave brez odpuščanja in ne odpuščanja brez priznanja resnice (svetovni dan miru 2002).

Zato smo hvaležni svetnim in cerkvenim ustanovam, ki si doma in po svetu prizadevajo in ustvarjajo pogoje in možnosti za resnično spravo in odpuščanje. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, bi tu morali dajati dober zgled, pa tega večkrat nismo storili. Še ni daleč čas, ko so so v naši bližini bili vojni spopadi med brati iste vere. Zato je bl. papež Janez Pavel II. že pred 27. leti v mesto Assisi, ki ga je sv. Frančišek s svojim vodilom »mir in dobro« razglasil za mesto miru, povabil predstavnike krščanskih Cerkva in tudi nekrščanskih verstev, da bi v skupni molitvi in pogovoru našli navdiha in moči in bili v večji meri nosilci sprave in miru v sodobnem svetu. Sedanji papež Frančišek to delo nadaljuje, ko je pred dvema dnevoma sam poromal k sv. Frančišku v Assisi in letos se bodo 27. oktobra v Assisiju znova zbrali predstavniki krščanskih in nekrščanskih verstev, da bi poglobili in utrdili prizadevanja za mir, spravo in sodelovanje v sodobnem svetu.

V Cerkvi v Sloveniji so se v zadnjih letih prižgale nove luči, ki vabijo k spravi in odpuščanju. Tako je bil na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju, 13. junija 2010, za blaženega razglašen Alojzij Grozde, ki so ga 1. januarja 1943 mučili in umorili v Mirni na Dolenjskem; 24. septembra 2011 je bilo v Sarajevu za blažene proglašenih pet drinskih mučenk – redovnic, ki so jih 15. januarja 1941 v Goraždu grozljivo umorili. Med njimi sta bili tudi Slovenki: s. Antonija Fabjan in s. Krizina Bojanc, doma iz novomeške škofije. Letos je 10. marca minilo 60 let, odkar je bil v mariborskem zaporu kot talec ustreljen 27 letni duhovnik Izidor Završnik, doma iz župnije Gomilsko, ki je šel v smrt namesto mladega fanta, ki je bil določen za streljanje. Tako imamo tudi Slovenci podobnega pričevalca, kot je bil poljski redovnik – mučenec p. Maksimilijan Kolbe, ki je v taborišču smrti v Auschwitzu tudi šel v smrt namesto družinskega očeta. Vsi ti in z njimi vsi drugi pričevalci vere in zvestobe Kristusu, so trpeli in umirali z molitvijo, tudi z molitvijo za svoje mučitelje in so v tem naši vzorniki in priprošnjiki.

Na pobudo Slovenske škofovske konference je v teku proces za slovenske mučence in pričevalce 20. Stoletja, med katere spadajo tudi mnoge žrtve medvojnih in povojnih pobojev. V to dogajanje se vključuje tudi pastoralna prenova Cerkve na Slovenskem, ki med pastoralne izzive vključuje tudi prizadevanja za spravo (PIP 93–102). Ni prav, če spravo želimo doseči s pritiskom na krivca, da bi le-ta prvi spoznal svojo krivdo in se pokesal. Kristjani verjamemo, je rečeno v krovnem dokumentu, da se Bog obrača najprej k žrtvi, jo s svojo milostjo ozdravlja in se preko nje obrača na krivca. To je skrivnost in modrost križa, v katero smo vsi povabljeni.

Pot do sprave je dolgotrajen in zahteven proces. Treba bo še opraviti zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja. Vemo, da ni druge poti. Če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti z našo s preteklostjo. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, smo tu še na poseben način nagovorjeni, da smo ne le v besedi, ampak tudi v dejanju nosilci vrednot evangelija, da hodimo po stopinjah Jezusa Kristusa, ki nam s svojo besedo in s svojim zgledom govori, da se krščanstvo začne v ljubezni in odpuščanju, ki vključuje vse ljudi, prijatelje in sovražnike.

Bl. Alojzij Grozde, drinske mučenke, žrtve medvojnih in povojnih pobojev in mnogi drugi pričevalci, njihov zgled, njihova molitev je najbolj zanesljiva pot, ki naj tudi nas, še posebej vse odgovorne v družbi in Cerkvi usmerja in navdihuje, da bomo vztrajno gradili mostove miru, odpuščanja, sprave prijateljstva in sodelovanja. In k temu naj nam pomaga tudi ta spominska sveta maša. Amen.

msgr. Stanislav Lipovšek
celjski škof in apost. adm. mariborske nadškofije

 

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.