OznakaTeharje 2012

Govor Helene Jaklitsch

G

 

Francoski jezuit  p. Jaquinot je leta 1949 zapisal: »Pravite, da ste bili Slovenci dobri. Verjamem vam, dasi ne vem niti trohnice vaše zgodovine. Toda verjamem vam, ker sicer ne bi bili vredni tako velike svetniške žetve, kot jo žanjete danes. Bog daje milost mučeništva le kot najvišjo nagrado za dolgo zvestobo. Ali ste imeli kaj mučenikov v zgodovini? Sedaj jih imate! Ne enega, ne dva, v stotnijah polnijo nebo kot krasni sadovi dolge zvestobe ljubezni. Dobili ste narodne priprošnjike pri Bogu. Oh, kako jih boste še potrebovali. Prišli bodo dnevi, ko vaš narod ne bo tako dober, ko ne bo tako zvest, ko ne bo v stanju roditi svetnikov. Takrat jih boste imeli, te svoje svetnike kot vašo veliko narodno rezervo, da bodo za vaš narod prosili in ga iz težav vlekli.«

Skoraj sedemdeset let je minilo, odkar so bile zapisane te preroške besede. Res, prišel je čas, ko potrebujemo podporo naših svetnikov da so z nami, ko se zdi, da se slovenska tisočletna zgodovina bliža h koncu. Razklani, kot še nikoli, krščanske korenine našega naroda so močno načete, vrednote, kot so poštenost, solidarnost, pravičnost, ljubezen do domovine imajo velikokrat pridih neke davne preteklosti, medtem ko so kraja, laž, pohlep, nadutost vse prevečkrat občudovani in tako ali drugače nagrajeni. Gospodarska kriza je mnoge družine in posameznike pahnila v revščino, pa vendar se zdi, da še nismo dosegli dna, da nas še čakajo težke preizkušnje.

In ko se me že skoraj loti obup, se spomnim besed, izrečenih toliko let nazaj. Da, ni se nam treba bati, saj imamo tisoče priprošnjikov, ki so dali svoje življenje za Boga in našo domovino. Ni se nam treba bati, saj v moči njihove priprošnje zmoremo vztrajati v delu za skupno dobro in ohranjanje naše -slovenske zavesti. Zares Adamov greh je bil potreben, beremo na velikonočno vigilijo. Zares, smrt mnogih Slovencev je bila potrebna, da lahko v njihovi moči in podpori upamo in verjamemo v našo skupno prihodnost.

Iz hladnega umora, hlepečega po oblasti, se je torej rodilo dobro. Rodil se je svetal zgled, rodila se je milost svetih.  Vse zato, da bomo lahko živeli, da bomo v teh težkih časih, ko nismo tako zvesti, ko nismo v stanju roditi svetnikov, lahko kot narod obstali. Zato sem hvaležna za vsakega, ki je za nas dal svoje življenje.

 

Nagovor Boštjana Zadnikarja

N

 

(Teharje, 07.10.2012)

Prav lepo pozdravljeni, dragi rojaki!

Leto je naokoli in zopet smo se zbrali tu na Teharjah. Čeprav nas je zdaj manj kot v tistih prvih letih po osamosvojitvi, je ta današnji zbor dokaz, da pri nas vendarle še obstajajo ljudje, ki niso podlegli popolni eroziji morale in relativizaciji vrednot – ljudje, ki še ločijo dobro od zlega.

 

Na Teharjah človek težko pove kaj vzpodbudnega, kaj ohrabrujočega. Ta kraj je namreč za vse čase zaznamovan  z neizmerljivo bolečino in z vnebovpijočim zločinom, ki ga je v tistem strašnem poletju ’45 slovenski Kajn zagrešil nad svojim bratom Abelom.

Kaj se je tu takrat dogajalo, ne bom govoril, saj verjamem, da je vsakemu izmed nas poznan potek komunistične revolucije in predvsem njen genocidni zaključek. Vnaprej tudi zavračam morebitne očitke o politizaciji današnjega dogodka. Vprašajmo se namreč, kaj sploh je politika! To ni nič drugega kot odnosi med različnimi družbenimi skupinami ali posamezniki v času in prostoru. Lahko bi jo opredelili tudi kot usmerjanje človekove dejavnosti katerekoli vrste v smeri doseganja določenega cilja. Vse našteto pa se dogaja sleherni dan tudi v slovenskem prostoru in zato ne vidim razloga, da o tem ne bi govorili oz. analizirali vzrokov in posledic določenih dejanj posameznikov oz. družbenih skupin.

Teharje – kraj nesrečnega imena torej. Vsako leto hodimo na ta prostor. Nekateri smo, hvalabogu, premladi in nam ni bilo dano okusiti teh grozot na lastni koži. Mnogi izmed vas ste tu za vekomaj izgubili svoje najdražje oz. se je tu za njimi izgubila vsaka sled. Nekateri pa ste Teharje doživeli in k sreči tudi preživeli.

Moje osnovno vprašanje, s katerim si belim glavo praktično sleherni dan, se glasi: Zakaj smo Slovenci morali doživeti Teharje, Barbarin rov, Kočevski Rog, Turjak, Vetrinj, itd.?? Mar se kolo zgodovine ni moglo zasukati drugače in nam prizanesti z vsemi temi strahotami? NE, dragi prijatelji, ni moglo iti drugače! Ob ljudeh, ki so se leta 1937 zbrali na Čebinah in ki so natanko štiri leta kasneje stopili iz sence v prvi plan s pištolo za pasom, enostavno ni moglo iti drugače! Kdo pa so ti ljudje sploh bili? Kako pa so ti ljudje razmišljali? Kaj pa so bili njihovi ideali, njihova hotenja? O čem so sanjarili?

Predvsem je na mestu ugotovitev, da so ti ljudje bili – DRUGAČNI. Tako zelo drugačni od vsega dotlej poznanega, videnega in, lahko rečemo, normalnega za te prostore. Celotna človeška zgodovina je večinoma ena sama kreacija. Ti ljudje pa so plavali proti toku. Uprli so se normalnosti in skušali obrniti ves svet na glavo.  Česar sami niso mogli doseči oz. doumeti, so želeli uničiti, zbrisati z obličja zemlje. Njihov osnovni imperativ je bila totalna destrukcija vsega dotlej zgrajenega. V besedilu z naslovom »Revolucionarni katekizem« ruskega avtorja Bakunina je izražen ekstremni nihilizem revolucionarja Sergeja Gennadijeviča Nečajeva, ki razmišlja takole: » Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre, nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse!«. K temu resnično ni potrebno ničesar več dodati. Že če človek prebere zgolj ta citat, mu je jasno vse. Tu, v tem stavku se skriva odgovor na moje retorično vprašanje iz pričetka tega odstavka. Da, tudi v Sloveniji so živeli ljudje, ki so razmišljali natanko tako kot omenjeni Nečajev. Sami sebe so smatrali za tisto izvoljeno skupino, ki bo človeštvo končno popeljala v pravo smer. Imeli so se za absolutne gospodarje Univerzuma. Nad nami ni ničesar več – razen partije, ki pa je nezmotljiva. Za vsa svoja dejanja odgovarjamo zato edino partiji. Kjer ni Boga, je torej dovoljeno vse. Dovoljen je Barbarin rov, pa Kočevski Rog in dovoljene so tudi Teharje. Za osvojitev oblasti je dovoljeno izdati in z orožjem napasti lastni narod v najtežji uri njegove zgodovine. Dovoljena je laž. Dovoljena je manipulacija. Dovoljeno je najhujše morilce razglasiti za narodne heroje, dobre in poštene slovenske ljudi pa za barabe in narodne izdajalce. Dovoljeno je metati žive ljudi in ranjence v kraška brezna. Dovoljeno je odpeljati otroke na Petrička in dojenčke na žgočem soncu izstradati do smrti. Dovoljeno je odsekati duhovniku roke v zapestjih oz. mu s črepinjo vrezovati v hrbet srp in kladivo. In dovoljeno je pobiti na desettisoče svojih političnih nasprotnikov brez kakršnegakoli predhodnega dokaza krivde. Če nisi za komunizem, si pač izdajalec in avtomatično kriv! Vse to in še mnogo več je bilo dovoljeno, oz., bolje rečeno, so si dovolili slovenski boljševiki.

Od teh strašnih časov je minilo približno 70 let. Piše se leto 2012 in Slovenija je danes povsem drugačna. Pa je res? Ne, temu žal ni tako. Ljudje, ki so si tedaj dovolili izvajati teror in genocid nad lastnim narodom, so še vedno tu! Živijo med nami. Z drugimi imeni in priimki, toda s povsem identično miselnostjo in ideologijo. Še vedno nastopajo z pozicije moči, so skrajno oholi in arogantni. Zase so prepričani, da so absolutno superiorni nad vsem, kar na Slovenskem ne tuli v njihov rog.  Vse te njihove značilnosti pridejo še mnogo bolj do izraza, če se slučajno zgodi, da se v kakšnem izmed mandatov po pomoti znajdejo v opoziciji. Tedaj postanejo njihove frustracije neznosne, saj to resnično ni zanje. Kakor če mačku porežeš brke.  Zanje je edino – OBLAST, OBLAST in še enkrat OBLAST! Zopet si dovolijo izreči in storiti čisto vse, kar jim pade na pamet.

Na letošnjem slovesnem odkritju kopije kipa talca v  ljubljanski Gramozni jami je bil slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl, ki je hkrati častni meščan Ljubljane in tudi redni član SAZU – tiste institucije, ki naj bi oz. ki bi morala predstavljati nesporno elito naroda. Elito v vseh ozirih, tudi v moralnem. Govornik je poleg že ničkolikokrat slišanega poveličevanja NOB in očitno pod močnim vtisom neudeležbe partizanskih praporščakov na osrednji državni proslavi tiste ljudi, ki praporščakom niso izrazili dobrodošlice, imenoval z besedami »odpadkarski civilizacijski odpadki«!. Po isti logiki smo torej tudi mi vsi danes tukaj zbrani, ki ne nosimo rdeče zvezde v srcu, odpadki civilizacije. In takšno žalitev izreče sonarodnjakom ne neki od vina opiti klošar brez osnovne šole, temveč vrhunski intelektualec, član SAZU! To je dokaz, kam daleč seže ta rdeča ideologija – celo v akademske kroge.

Na letošnjo zadnjo avgustovsko soboto je bil na partizanski proslavi v Vojskem pri Kočevju slavnostni govornik predsednik stranke SD, dr.Igor Lukšič, ki nam je med ostalim ponudil tudi tole svojo trditev: »Kardelj, Kidrič in komandant Stane so bili najboljši ljudje, ki jih je kadarkoli dala naša zemlja«. Človeku gre ob taki izjavi najprej na smeh, takoj nato pa se zresni, kajti zadeva ni niti malo smešna, temveč tragična. O Kardelju in Kidriču oz. o njunem medvojnem delovanju obstaja toliko različnih pisnih virov, dokumentov, dokazov in nespornih zgodovinskih dejstev, da lahko normalen, poudarjam, NORMALEN človek na osnovi vsega tega brez pomisleka zaključi, da sta bila Kardelj in Kidrič kvečjemu največja krvnika lastnega naroda, ne pa heroja. Bila sta tvorca oz. ideologa krvave boljševiške revolucije in najvidnejša člana KPS, ki je sprovocirala bratomorno vojno in tako potegnila v vrtinec smrti na desettisoče Slovencev. Kidrič je npr. na partijski konferenci leta 1942 na Cinku svojim tovarišem povedal tudi tole: »To je vojna za sovjetizacijo sveta. Po zmagi nad nacifašizmom bomo nevtralizirali tudi Veliko Britanijo in ZDA«. Bolj direktno ne bi mogel povedati prave resnice. Ko je Kardelj leta 1943 brigadirju Macleanu razlagal o komunističnem tisočletju, za katerega se borijo partizani, mu je jasno povedal, da so za njegovo dosego posvečena vsa sredstva. »Kdor se postavi po robu dosegi tega velikega cilja, ga je treba uničiti. Takšne žrtve so samo v blagor človeštva. Ali sploh lahko obstaja plemenitejši cilj kot je ta?«, ga je vprašal Kardelj in mirno pogledal skozi svoja okrogla očala. To je zgolj en primer Kardeljevega razmišljanja. Da njegovih številnih depeš oz. pozivov na pobijanje in klanje Slovencev niti ne omenjam. Na knjigo, ki se pripravlja in ki bo opisovala vse dosežke komandanta Staneta, pa že z nestrpnostjo čakam. Tudi tu lahko torej ugotovimo, da te nevzdržne trditve zopet ni izrekel opiti klošar iz naše prejšnje zgodbe, temveč človek, ki se ponaša z doktoratom in ki je bil v prejšnjem mandatu celo šolski minister.

Na javni tribuni sredi meseca septembra, kjer so sodelujoči analizirali vzroke za sedanje katastrofalno stanje slovenske družbe, je sodeloval tudi predsednik stranke TRS in nekdanji varuh človekovih pravic, Matjaž Hanžek. V svojem ekspozeju se je med drugim tudi retorično spraševal, kako lahko tretjina slovenskega volilnega telesa izbere tistega vodjo, za katerega kar v treh knjigah jasno kaže, da je dobival milijone iz trgovine z orožjem. Volivce, ki so torej Janezu Janši omogočili, da ponovno postane premier, označi za, ne boste verjeli,  LUMPENPROLETARIAT!. Naj na tem mestu posebej opozorim na eno izmed temeljnih značilnosti boljševizma, ki se nekako glasi takole: »Kar delaš sam oz. kar velja zate, pripiši svojemu političnemu nasprotniku in to ponavljaj v nedogled«.  Takšno početje boljševiki označujejo z izrazom »taktika«. Tu bi lahko omenjal znane okoliščine, ki so Jankovićevi falangi omogočile uzurpacijo ene tretjine slovenskega parlamenta, pa jih ne bom, saj jih je dovolj dobro orisal že neidentificirani Tomaž Majer.

Petnajstega septembra smo v Kopru gledali proslavo ob obletnici priključitve Primorske matični domovini. Namesto dostojne obeležitve tega dogodka smo bili priča pravemu stalinističnemu mitingu, z vso komunistično folkloro vred.  Poleg starih slovenskih zastav z rdečo zvezdo so plapolale celo partijske zastave.  Rdeča zvezda je bila povsod. Transparenti s slavospevi Titu. Vse je bilo rdeče. V prvih vrstah podmladek obeh opozicijskih strank – vsi v majicah z rdečo zvezdo. Bivša atletinja, zdaj Jankovićeva poslanka, si je nadela celo rdeče kavbojke. In kaj je povedal slavnostni govornik, predsednik republike, dr. Danilo Turk? Predvsem to, da potrebujemo kompetentno vlado. Kar z drugimi besedami pomeni, da vlada, ki jo imamo, ni kompetentna. Vlada, ki je bila sestavljena po legalni poti in ki se že tričetrt leta na vse kriplje trudi, da slovenska barka, ki so jo na rob prepada spravili  predvsem predsednikovi ideološki somišljeniki, ne bi potonila, je torej po predsednikovem mnenju nekompetentna. Resnično ne poznam civilizirane države, kjer bi predsednik republike vsako vaško veselico izrabil za napad na vlado, ki glede na okoliščine, v katerih se je znašla, dela vse za rešitev nacionalnega gospodarstva in prihodnosti Slovenije.

To je bilo zgolj nekaj primerov izjav ljudi, ki so danes še vedno tu med nami in ki s svojimi dejanji in besedami odločilno krojijo našo usodo. Iluzorno bi bilo pričakovati, da se bodo ti ljudje kdaj spremenili in uvideli svojo veliko zmoto. Nikoli in nikdar! In zakaj? Zato, ker njih resnica in pravica ne zanimata. Oboje zanje enostavno nista vrednoti. Oni imajo svoj NOB. To je počelo vsega. To je njihov Betlehem. Slovenija se je po njihovem pričela 27.aprila ’41 pod Rožnikom. Takrat se je dvignil slovenski narod oz. »v prevodu« Komunistična partija Slovenije. Oz., kakor je ’43 v Loški dolini dejal politkomisar Ante Novak: »Ni važno, koliko ljudi ostane na tem teritoriju, ker za nas ni narod prav nič važen. Edino važno je to, da mi ostanemo in zavladamo«. Povsem enako razmišljajo tudi današnji slovenski neoboljševiki. Najhujša kazen, ki jih je lahko doletela, je samostojna slovenska država in prelom s komunizmom, uvedba parlamentarne demokracije. Zato oni te države ne marajo. Sovražijo jo. Če bi se pokazala priložnost, bi nas tisti hip potegnili nazaj v balkanski jugo kotel, na zastavo prišili rdečo zvezdo in po pisarnah, uradih, šolah in vrtcih zopet razobesili Titove slike. Ker jim je iz rok iztrgal njihovo SFRJ, tako nečloveško, bestialno sovražijo Janeza Janšo.

Ker smo Slovenci torej obsojeni na sobivanje s temi ljudmi, ki se nekega dne ne bodo kar preselili npr. na rdeči planet, temveč bodo ostali tu, je naša prihodnost popolnoma negotova. Kot vse kaže, Slovenci zaradi te proklete revolucije nikoli več ne bomo normalen in enoten narod. Letos sem se sprehajal po nemških mestih kot so Nurnberg, Munchen, Stuttgart, Tubingen. Nikjer, prav nikjer nisem naletel na doprsne kipe Hitlerja, Gobbelsa ali Himmlerja. Celoten nemški narod je enoten v obsodbi nacizma. Pri nas pa nas boljševiki že 70 let prepričujejo, da ponoči sije sonce in da je tri plus tri enako sedem in pol. Mislim, da tako sprti, kot smo sedaj, nismo bili še nikoli. Stanje duha v slovenski družbi je postalo neznosno. Tako enostavno ne gre več naprej oz. tako kot narod ne moremo več naprej. Nujno bi potrebovali takojšnjo duhovno – moralno »arbitražo« od zunaj in posledično streznitev, katarzo. Nemški kancler Willy Brandt je leta 1970 padel na kolena v Varšavi kot znak velikega kesanja in spoštovanja do 56.000 žrtev varšavskega geta, ki so jih leta 1943 pobili nacisti. Le kdaj bomo mi dočakali podoben padec na kolena tu na Teharjah ali v Kočevskem Rogu? Odgovor je več kot na dlani: nikoli, nikoli. Tako nam Bog pomagaj…

Hvala lepa.

 

Nagovor Marka Mehleta

N

 

(Teharje, 07.10.2012)

Spoštovani! Dovolite mi nekaj besed ob današnji slovesnosti v imenu mlajše generacije Slovencev, ki jim je mar za našo preteklost.

 

Človek bi ob vsem, kar se je nekoč dogajalo na tem kraju rad verjel, da je šlo za nekakšen zgodovinski nesporazum, napako ali neposrečen slučaj. Rad bi verjel, da se je nekdo le zmotil in da je v dobri veri del prebivalstva želel izvesti svobodoljubni prevrat v blagor vseh. Vendar je v to težko verjeti, ker mnogi tukaj zbrani, ki ste bili v dogodkih neposredno udeleženi veste, kako se je zgodba odvila. Videli ste neko posebno, strašno moč divjati po tej zemlji in ste jo čutili na lastni koži. Težko je verjeti v takšno dobronamernost, ker smo vsi videli posnetke in slike rudniških jaškov in kraških jam, in smo brali razne dokumente, ki nakazujejo drugačno zgodbo. Zlasti mladi bi radi verjeli, da je šlo le za nesporazum, ker nam ne gre v glavo, da sta bila komaj pol stoletja nazaj brat in sosed vrag. Ampak vsa naša dobra vera in in pripravljenost nekako ne moreta preko tega, kar vemo, da se je zgodilo. Ne gre za maščevalnost, gre za bolečino, ki jo nosimo v sebi. In za poštenost.

Vsa ostrina, ki jo premorejo besede, ne zadostuje, da se naša zgodba prebije v javnost, v zavest vseh Slovencev. Trkamo na vrata naroda in mu poskušamo odpreti ušesa. Zato smo tu in vztrajamo. In verjamemo, da je to pomembno. Naš glas je kakor krik otroka, ki joče od bolečine, pa vendar trpi v nemoči, ker ne najde pravih besed. Kdo nas bo osvobodil bremena naše preteklosti, ki zadeva naše in vaše, leve in desne? Ne ta liberalna stranka ne ona konzervativna, ne tretja popularna ne znajo ponuditi trajnih rešitev, prav tako ne filozofi, še manj pa gospodarstveniki. Toda prav danes se zdi, da je še edina skrb družbe gospodarstvo, ki naj bi bilo bolj pomembno od vseh zgodovinskih, političnih, kulturnih in verskih vprašanj, zlasti pomembnejše od zadeve, ki nas danes zbira na tem kraju. Kaj se dogaja z nami, da smo postali tako materialistični?

Vsak dan lahko slišimo v medijih ter pri bližnjih in prijateljih mnogo simptomatičnih izjav, ki nakazujejo, da naša kultura ne čuti več potrebe po samoohranjanju. Zgleda kot da je nekaterim vseeno, če bo zahodna krščanska civilizacija čez nekaj let ugasnila. Nezanimanje za politiko, skrb nad globalno prenaseljenostjo, pretiran skepticizem pri primerjalnem vrednotenju kultur ter povsod le objektivnost brez duše, nadvse hladna, razčlovečena objektivnost, vse to so simptomi tega pomanjkanja družbene samozavesti ali celo kulturnega samoohranitvenega nagona. To je problem ne le Slovencev, ampak celotne Evropske družbe. Če NE želimo biti to, kar smo, potem ne potrebujemo več društev in nevladnih organizacij, ne ministrstev za kulturo, niti muzejev, časopisov ali spominskih slovesnosti. Vse to, kar počnemo kot družba je sad našega prepričanja, da je naša kultura zares vredna in da nam je mar zanjo. Če pa takšnega prepričanja več ni, potem je popolnoma vse, kar se še v naši državi dogaja: vse novice iz medijev, vse televizijske oddaje, vsi koncerti, vse prireditve in zabave, vse javne razprave, forumi in okrogle mize, vse to so potem samo hrupi in nesnaga nekakšnega ogromnega tehničnega stroja, ki zadovoljuje zgolj organske potrebe prebivalstva, ki je indiferentno do vsega – pomembno mu je le, da stroj še naprej teče. Nekateri takšen stroj nazivajo zgodovina, drugi trg. Mi smo danes tu, ker verjamemo, da je naša družba več kot razredni boj ali prosti trg in da ima človek pamet, srce in dušo.

Kaj se mora spremeniti, da bomo Slovenci ozdravili zgodovinske rane? Kako predramiti družbo, da bo sposobna zaživeti v polnosti, s samozavestjo ter s prepričanjem v lastne vrednote? In najbolj pomembno: kako spodbuditi razpravo, da bo narod prenehal bežati pred lastno preteklostjo in se soočil z vprašanji, ki ostajajo nerešeni?

Prebujenje bo versko in krščansko, ali pa ga ne bo. Zagotovo ne bo gospodarsko, ker narod ne črpa svoje eksistenčne energije iz denarja in blaginje, iz gospodarskih forumov, iz izrednih penzij. Čeprav živimo v svetu materialnih potreb, se družba v resnici napaja iz duha, iz religije. Ta je tista, ki jo ohranja vitalno in ji da “željo po obstanku”. Evropska kultura je sad krščanstva, razvila se je takšna, kot se je, zaradi krščanstva, njene vrednote so se usidrale v zavest Evropejcev skozi stoletja krščanske vzgoje. Tudi konflikti, delitve in krize, ki se nas danes dotikajo imajo korenine v tej zgodbi. Zato se naše preteklosti ne da razrešiti brez sodelovanja tiste sile, ki je neločljivo povezana z oblikovanjem evropske ter slovenske kulture: to je religija. Cela Evropa se mora vrniti k veri, ali pa bo propadla.

Danes smo tu, da se spomnimo naših bližnjih. Njihove zgodbe so različne, vendar so se vsi znašli na tem kraju, ker so hoteli ubraniti dom, kulturo in vero. Naj nam ta spomin pomaga ljubiti to državo tudi tedaj, ko ni lahko, v današnji krizi. Misel na to, kaj vse so prestali nam da moč in pogum. Če so nam včeraj vzeli njihova življenja, se danes ne pustimo oropati ljubezni do te dežele.

Bodimo to, kar smo, in živimo to, kar nam je dano. Pokažimo svetu, da smo ustvarjalni in da zmoremo več. Zgodovina nam dokazuje, da so majhne skupine ljudi tiste, ki delajo spremembe, in ne masa.   Če nam želijo nekateri na vsak način dokazati, da smo manjšina, potem pokažimo, da lahko kot manjšina prekvasimo družbo. Svet ima denar, ima medije, ima oblast in ima nasilje, vendar imamo  mi nekaj močnejšega: imamo vero, imamo srce in imamo to dragoceno prepričanje, da  je to, kar počnemo, prav.

Hvala lepa!

 

Teharje 2012

T

Letošnji 7. oktober je prinesel letošnjo obletno spominsko slovesnost na Teharjah. Zbralo se je lepo število ljudi, sonce pa je otoplilo slovesnost, ki se je začela s sveto mašo, ki jo je daroval upokojeni koprski škof Metod Pirih. V pridigi je znova povedal nekaj osnovnih dejstev v zvezi z žalostnim dogajanjem med revolucijo, ki se jih slovenski narod še vedno otepa, na koncu pa pozval k miru. Po sveti maši je sledila spominska slovesnost, na kateri smo po glasbenem programu slišali nagovore Marka Mehleta, Helene Jaklitsch in Boštjana Zadnikarja, ki jih tudi objavljamo.

Govore si lahko preberete tukaj:

 

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.