Zaveza se je rodila že davno, ko so ob zelo posebnih dogodkih, nekateri spoznali in začutili, daje potrebno ohraniti spomin na nedoumljivo boleče dogodke med in po drugi svetovni vojni in predvsem govoriti in pisati resnico, njena prva številka pa je, vemo zakaj, izšla šele leta 1991. Zelo mogočna je zaveza, ki sojo sklenili pisci, verjetno vsak po svoje in na svoj način in so jo nosili v sebi mnogo, mnogo let, kajti šele ob prvi številki so jo začeli razodevati tudi nam.
Opazili smo, kako veliko truda, volje, znanja in spoznanja, od tehničnih opravil do težaškega pisanja, je uredništvo vložilo prav v vsako številko. Nepredstavljivo je, da nam nekaj ljudi zmore vsako leto pripraviti štiri številke. Štiri številke, ki nam ne prinašajo samo branja, ampak predvsem premišljevanja in prav vsaka ima neko nepojasnjeno lastnost, da nas zna nagovarjati vedno znova in znova in nam celo osmišljati sedanjost. Ko začutimo, kolikšna ljubezen in kakšna zaveza je stkana v Zavezah, spoznamo, da je za nas dar, za katerega moramo biti posebej hvaležni. Ne le, da Zaveza skrbi za poseben jezik, ki se ga je potrebno naučiti brati, kajti drugje ga ne moremo najti, nam razodeva tudi neizmerno ljubezen do slovenskega človeka, domovine in resnice, predvsem resnice.
Bralci smo hvaležni, da smemo biti del Zaveze, čeprav samo sprejemamo, kar nam je, to posebej čutimo, s strani NSZ in uredništva vsako leto štirikrat podarjeno. Podarjeno v večno zavezo. Vsaj malo se lahko oddolžimo le tako, da ohranimo zavezo in jo posredujemo naprej.
Nekje nas uredništvo nagovori z besedami Bog vas živi. Če smemo to ponoviti, ker te besede res ne sme vsakdo zapisati, se zahvaljujemo uredništvu in prav posebej uredniku z ravno njemu tako dragimi besedami: Bog Vas živi.
Hvaležni bralci