Spričo stanja, v katerem se je znašla LDS bralcem Zaveze morda ne bo odveč, če jih spomnimo na nekaj stavkov, ki jih je o tej politični skupini napisal urednik te revije pred približno enim letom:
Za LDS se je izkazalo ne samo to, da je v krizi, ampak tudi to, zakaj je v krizi. V trenutku, ko je bila poražena – njen poraz je bila izguba prvega mesta – se je pokazalo, da sploh ni stranka in da stranka ni zato, ker nima avtentičnega in integralnega programa. Izkazalo se je, da ta stranka ni nič – da je samo skupina, ki ji je postkomunistični duhovni vakuum omogočil politično obstajanje. Z naučenostjo, ki so jo pridobili med učno dobo v partijskih preddverjih, so ti mladinci stopili v praznino, ki je nastala po odhodu komunistov, in začeli politiko brez politike. Od tod permanentni značaj krize te stranke. Da je to res, je pokazal nedavni njihov kongres na Bledu. Obe dejstvi, konec Kučanove ere in razkritje nihilistične breztemeljnosti mladih postkomunistov, sta razveseljivi samo, če ju ocenjujemo v okviru specifično slovenskih razmer. V normalni demokratični politeji pa takšna razkritja prinašajo samo žalost nad izgubljenim časom.
V zvezi s teharsko spominsko slovesnostjo je uredništvo Zaveze prosilo uredništvo Dela, da objavi naslednje pismo:
V Delu 3. oktobra smo prebrali minuciozno poročilce o spominski teharski slovesnosti v nedeljo, 2. oktobra. Sprva nas je njegova nesorazmernost z velikostjo in značajem dogodka presenetila, potem pa smo le razumeli, da je bila za vsem čista in plemenita misel. Na slovesnosti je bilo med drugim rečeno, da so bili na Teharjah leta 1945 dvoji ljudje, eni so ubijali, drugi so bili ubijani. Uvideli smo, da so se Delovi ljudje sklenili bolj razpisati, ko bodo imeli naslednjo slovesnost prvi. Mislimo, da so se prav odločili, ko so se dali voditi čutu, ki jim je povedal, kdo potrebuje duhovno nego in tolažbo.
Ljubljana, Beethovnova 5, 4. oktobra 2005
Justin Stanovnik
Urednik Zaveze
Delo poslanega pisma ni objavilo.
V Zgodbi o ljubljanskem gradu (Karantanija 2005) je avtorica Vera Šenica Pavletič omenila tudi pokopališče slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu. Pri tem nam je odkrila, da je »povojna oblast dala te grobove leta 1946 po pietetnih pravilih prekopati in prenesti na Žale.« Upamo, da nam bo širokogrudno tudi odkrila, katerim pietetnim pravilom je povojna oblast pri tem sledila, predvsem pa, kje na Žalah ostanki pokojnih domobrancev ležijo. Upamo tudi, da nam ne bo treba nadlegovati policista Pavleta Jamnika, da nam preskrbi te, za nas tako dragocene informacije.