OznakaŠentjurij

Župnija Šentjurij pri Grosupljem, 2020

Ž

Slovesnost po nedeljski maši za žrtve vojnega in povojnega nasilja, 5. julij 2020

Spoštovani, skoraj 30 let je že, odkar je NSZ začela organizirati, vi in vaši domači pa ste to omogočili – da smo zbrali imena žrtev revolucije iz vaše župnije in ste jih zapisali na farno spominsko ploščo.

Ko se jih spominjamo, bi vas, zlasti mlade, najprej nekaj vprašal. Kaj bi storili, če bi prišli k vam demonstranti, ki protestirajo zdaj proti vladi, ali celo takšni, ki v zahodni Evropi razbijajo trgovine, ropajo in požigajo, in bi vam rekli: »Pojdite z nami. Bomo skupaj nekaj ukrenili …«? Kaj bi storili?

Velika večina bi nas rekla: Ne, ne grem. V mislih bi dodali: Ne, vaši protesti, vaše rušenje reda in sožitja se ne skladajo s tem, kar je dobro in prav. In pogovora bi bilo, upajmo, konec. No, konec bi ga bilo le v današnjih razmerah, v urejeni demokraciji, ko si brez hudih posledic lahko privoščimo, da rečemo: Ne, ne grem zraven. Jaz ostanem tako, kakor sem.

Prav to so v letu 1942 rekli tudi ljudje, katerih imena so napisana na farni spominski plošči. Toda leto 1942 je bilo takšno, da je bil tisti »Ne, jaz ne grem z vami« zanje usoden. Komunisti so si vzeli pravico, da so ljudi, ki se niso strinjali z njimi, naredili za svoje sovražnike, še več, razglasili so jih za »sovražnike ljudstva« in jih začeli enega za drugim ubijati. Takšno je bilo leto 1942. Čisto kratek stavek, »No, jaz pa ne mislim tako …« se je končal s strašnim umorom.

Kaj je hudega storil šentjurski organist Anton Kraljič, ki so ga jeseni 1942 ustrelili na pragu domače hiše vpričo žene in trimesečnega sinka?

Kaj je hudega storila Marija Debelak, župnikova nečakinja, ki je vneto delala pri prosvetnem društvu, vodila dramske igre in kulturno delo pri fari, kaj je storila in kdo jim je dal oblast, da so jo 6. avgusta 1942 partizani ustrelili?

Toda kaj naj šele rečemo o Jakopinovi družini iz Ponóve vasi? Ubogi Jakopinovi so v Ponóvo vas pribežali leta 1925 izpod fašistične Italije – namreč z Unca pri Rakeku. Po več letih dela so si lahko kupili skromno leseno hišico v Ponóvi vasi, št. 54. In v to skromno hišo so prišli komunistični likvidatorji v noči z 21. na 22. april 1942 in naredili nekaj nepojmljivo hudega, nekaj nepredstavljivega: pobili so vseh šest članov družine, ki so jih našli, z otroki vred: 44-letnega očeta Jožeta, 39-letno mamo Marjeto, 18-letnega sina Jožeta, 17-letno hčerko Anico, 11-letnega Vinka in 6-letnega Štefana. Del te nepojmljive strahote je, da je bila mama Marjeta noseča in je z njo bilo ubito še sedmo življenje.

Kdo bi se čudil, da je ta strahoviti zločin, ki je vključeval umore otrok, pretresel vso bližnjo in daljno okolico ter jo napolnil z grozo pred partizani? In kdo bi se čudil, da so se našli ljudje, ki so hoteli takšen teror revolucije ustaviti, zavarovati svoje družine, hiše, vasi? In kljub tem strahotam je bila vaška straža v Št. Juriju ustanovljena šele razmeroma pozno – skoraj leto dni po poboju Jakopinove družine.

* * *

Ob neizmerno hudi stvari, kakršno pomeni poboj Jakopinove družine, bi bilo treba premišljevati v razne smeri. Od kod takšno zlo? Kako je mogoče umoriti otroka? Od kod toliko trpljenja nedolžnih v zgodovini?

Samo ene misli se lahko dotaknem: kaj nam Jakopinova družina in mnoge druge žrtve povedo o poti iz revolucije – k narodni spravi.

Vsi vemo, je bilo o spravi dovoljeno po letu 1990 govoriti le v okviru, ki je bil sprejemljiv za leve vlade, t.j. za naslednike partizanov, za dediče revolucije. To pojmovanje sprave so razvili nekateri intelektualci in če mu odvzamemo intelektualno formo in ga strnemo v razumljive stavke, se glasi njihovo pojmovanje sprave približno tako:

»Ti pobiti ljudje so bili kvizlingi, bili so izdajalci, toda vseeno je zločin, da so jih kar pobili. In ker so ljudje, imajo temeljno pravico do groba.«

Takšno mišljenje bi lahko poimenovali »sprava brez resnice« in je bilo okvir za glavnino tega, kar je doslej aparat slovenske države storil glede »narodne sprave«.

Toda prav zgodbe o ubogih žrtvah iz vaše šentjurske župnije z ostro lučjo pokažejo, da je takšno pojmovanje sprave izmišljeno, da vsebuje laž o izdajstvu in da zato ne vodi nikamor. Sprava, ki se začenja z neresnico, je protislovna stvar. »Sprava brez resnice« vodi nazaj, ne naprej.

Zato moramo hoteti in iskati novo pot do sprave. Najdemo pa jo samo v čistih dejstvih, v čistih življenjskih zgodbah naših mučenih in pobitih pokojnih. Spravo bomo našli v tem, kar govorijo njihova življenja sama. Resnične eksistence resničnih ljudi. O tem obstaja zdaj že dovolj pričevanj. Toda človek mora za to, da jih sprejme, imeti voljo po resnici, kar je navsezadnje: volja po dobrem.

Nedavna slovesnost v Kočevskem Rogu, predvajana po televiziji 7. junija 2020, nam daje upanje, da je ta pot ne le možna, ampak da jo v resnici želijo mnogi Slovenci – brž ko jim omogočimo, da brez očal ideologije vidijo gola dejstva. Če si je govor predsednika vlade Janeza Janše na roški slovesnosti v enem dnevu, 7. junija 2020, ogledalo samo na njegovi osebni strani Facebook več kot 100.000 ljudi, še veliko več pa po televiziji, potem to nekaj pomeni. Pomeni, da je veliko Slovencev začutilo pomembnost te teme: dojeli so, da ta žrtve pobojev nimajo zveze z ideologijo (pač pa je ideologija nosila revolucijo), ampak z našo zgodovino, in da resnica vodi naprej, k boljšemu in polnejšemu življenju.

* * *

Vaški stražarji, domobranci, pa tudi čisto navadni ljudje, zapisani na farnih spominskih ploščah, so v hudem času vojne in revolucije hoteli živeti in preživeti. Toda ne le to. Hoteli so tudi ohraniti pri življenju svet, kakršnega so poznali iz svoje kmetije, polja in dela, iz domače cerkve, pesmi in molitve. Hoteli so, da bi vse to ostalo, kakor dotlej, in oni v vsem tem, kakor dotlej.

V spominu na te naše pokojne najdemo torej temeljno pritrditev življenju: hoteli so ohraniti življenje! Toda ne tako, da bi prevzeli brezbožno miselnost komunistov, se ji podredili in postali pomočniki pri zlu. Tako ne. Ohraniti so hoteli krščansko omiko – tisočletni nauk svojih prednikov: Ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem … ki je živel v njihovih dušah kot njihova resnična kultura. Njihova omika. Vedeli so, da so kristjani in da hočejo ohraniti krščansko omiko. To je velika stvar. Tem večja zaradi strahote, ki jih je čakala na koncu. V tem je temeljna orientacija, ki nam jo dajejo tudi za danes.

Matija Ogrin

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.