Zaveza št. 98 – Skozi rane se vidi do tja … (Brane Senegačnik)


§

Spoštovani, oprostite mi, ker ne bom nikogar pozdravil posebej; ne zato, ker bi ne
spoštoval protokola ali družbenih funkcij ali dostojanstva, temveč zato, ker je vsakdo
od nas tukaj predvsem kot človek. Ta kraj je kraj strašnega spomina, a je tudi svet
kraj: sem ne prihajamo zaradi preteklosti, temveč zato, da bi postali vsaj nekoliko
boljši ljudje. Da bi jasneje začutili, kdo smo; da bi bolje videli, kje smo. Prvo
je stvar srca, drugo stvar pameti: oboje je nepogrešljivo za človekov obstoj. Seveda
prihajamo zaradi spomina; a spominjanje ni stvar preteklosti; spominjati se, pomeni
imeti korenine in prihodnost, imeti obraz, pomeni biti človek.

Na tem kraju imajo domovinsko pravico tri govorice: molitev, pričevanja in molk. Besede
nas, ki nam je bilo prizaneseno z neznanskim trpljenjem na teh tleh, so lahko resnične
le, če se spoštljivo opirajo na to troje. Pomembnejša od vsega, kar lahko povem, je
torej prošnja, da umolknemo. Vsak od nas. Ne v tem hipu, ker to ni primerno, ampak
vsakič, ko vstopimo v Teharje, telesno in v duhu. Če hočemo zares slišati resnico
na tem kraju, moramo najprej umolkniti. Navzven, a tudi navznoter: umiriti misli,
ki begajo in nas vodijo po vsakdanjih skrbeh, kakršnekoli že so. Ta notranji molk
je pot k resnici. Besede smejo priti šele po tem. Dolgo dolgo po tem.

Kar se je zgodilo tu, namreč predstavlja mejo človeškega sveta, mejo, onstran katere
človek izgubi svoj smisel in nimajo več nobenega pomena osnovne oblike civilizacije.
Te meje ne bi smeli nikoli izgubiti izpred oči, če hočemo živeti smiselno človeško
življenje.

Zakaj lahko tako govorimo? Zato, ker se je tu dobesedno zgodilo izničenje človeka:
ne samo množični pomori političnih nasprotnikov, kakor so bili še kdaj v zgodovini,
ampak tudi izničenje njihovega spomina. Ljudje vseh starosti in obeh spolov so bili
predelani v snov, dobesedno v odpadno snov, ki jo je treba zamešati med druge odpadke
in jo odpraviti, da bo nastal prostor za nov svet. In zgodilo se je tako: bili so
zadelani v nič z odpadki, s pozabo in z molkom, ki je v tem primeru tudi oblika laži.
Bilo so prepovedani. Ni jih bilo. Na takšnem temelju je nastala nova družba, tako
imenovana socialistična družba. Nasilje pa je bilo vdelano v temelj te

Dr. Brane Senegačnik

Figure 28. Dr. Brane Senegačnik Ivan Rampe

družbe še na drug način: pri sistematičnih množičnih pomorih, pri tem spreminjanju
človeka v snov je moralo sodelovati zelo veliko, ogromno ljudi. Tudi ti ljudje sami
so na tak ali drugačen način postali snov, gradbena snov ali orodje nove družbene
stavbe. Bili so zraven tako ali drugače; in po tem so bili zraven tako, da so desetletja
molčali. In ta desetletja, kot vemo, niso končana, ta desetletja rastejo. Odgovor
na vprašanje, zakaj so to storili, ni en sam, razlogi in motivi v zmedenem, nevarnem
in napetem času so bili zelo različni: v širokem loku od popolne zaslepljenosti prek
kratkovidne dobrohotnosti do koristoljubja in – kasneje – do preživetvene nuje. Nedvomno
so svojo vlogo pri tem odigrale stare razprtije med ljudmi: pa naj so bile to zamere
med sosedi ali politični spori in neporavnani računi iz predvojnega časa ali celo,
kar je od vsega najtežje, mržnja [Stran 067]med sorodniki, celo najbližjimi. Vse to je dobilo nesluten pospešek sovraštva v strašnem
vojnem času. Vojna je krut učitelj, je zapisal pred 2500 leti grški zgodovinar Tukidides;
vojna je učitelj, ki posurovi značaj ljudi in spremeni pomen besed, tem bolj, kadar
je to notranja vojna, vstaja, revolucija. Vse to je res in davno znano, a revolucije
v 20. stoletju, posebej boljševistične revolucije, so prinesle še nekaj povsem novega:
idejo, da sovražnik ni le človek, ki pripada napačni strani zgodovine, temveč je samo
del te napačne stvari. Zato ga ni treba le premagati, temveč odpraviti, izničiti,
ker je že s tem, da obstaja, zgodovinsko zlo. Pri tem niti ne šteje njegova subjektivna
krivda, ni važno, kakšen človek je – važno je, kje stoji, se pravi, kje ga vidi avantgarda
človeštva in njen, kakor se je nenehoma ponavljalo, znanstveni pogled na zgodovino.
Zato se je fizično in duhovno izničenje moralo zgoditi in ni bilo nobena napaka ali
eksces ali podivjano maščevanje: bilo je utemeljeno v logiki revolucije, ne glede
na to, kaj in kako so hoteli njeni sopotniki in podporniki. Moloh je bil rojen – lahko
so mu samo še žrtvovali, druge ali same sebe, in v vsakem primeru – resnico.

Pomembno, zelo pomembno pri razumevanju slovenske medvojne in povojne tragedije, pa
tudi njenih posledic, njenih rezultatov bi pravzaprav morali reči, vse do danes, je
vedeti, da je boljševizem sad moderne dobe. Moderna doba je čas, ko evropski človek
hoče postati doleten, razsvetliti svet s svojo svetlobo, ker druge v njem nič več
ne razpoznava ali vsaj ne priznava, in ko hoče predvsem vzeti svojo usodo v lastne
roke. Zaradi brezmejne vere vase nič več ne priznava človeških meja in verjame, da
je svet v celoti obvladljiv z razumom; in tudi človek je del tega sveta, nič enkratnega,
nič nenadomestljivega, nič skrivnostnega ni v njem. Tudi človek torej lahko postane
predmet tega absolutnega, od vsega odvezanega razuma, ki na novo ureja svet. Toda
obenem se je ta moderni človek povzdignil nad svet, postal je njegov preustvarjalec,
njegov gospodar. Ta dvojna podoba človeka je veliko protislovje moderne dobe, v kateri
še zmeraj živimo in ki ji v veliki meri pripada tudi zahodni demokratični svet. To,
kar je danes, vsaj formalno, tudi naš, slovenski svet. Demokratična država je seveda
povsem drugačna od socialistične, demokratična kultura drugačna od tiste, ki je utemeljena
na marksističnem revolucionarnem nauku. Kljub temu se kažejo tudi v njej znamenja
zmedenosti, brezčutnosti, brezizhodnosti. Moderna doba je prinesla izjemen tehnični
razvoj, o tem ni nobenega dvoma; v marsičem je počlovečila svet in družbo, tudi to
ni vprašljivo; a obenem je razčlovečila človeka, o čemer v sodobni družbi, družbi
znanja ni veliko govora. Ko se sprašujemo o vzrokih za uspeh boljševističnih revolucij,
za trdoživo privlačnost njihovih hipnotičnih idej, bi morali morda poleg številnih
čisto zgodovinskih dejavnikov upoštevati tudi to daljno, zatajeno sorodstvo.

Boljševiki so videli sebe kot avantgardo človeštva; to pomeni, da so se videli izven
sveta, nad svetom, v prostoru, kjer stojijo njegovi gospodarji, inženirji nove stvarnosti.
To je bil njihov in samo njihov prostor. Na ta način so pravzaprav sami sebi odvzeli
človeško resničnost; čeprav so tudi sami živeli in umirali, padali kot žrtve režimskih
čistk in vsakršnih ideoloških nizkotnosti, to njihove vere ni omajalo. Bila je tragična,
pa čeprav v bistvu zla vera, vera v to, da je svet ničvreden.

Ne glede na to, da je imela morda v kasnejših desetletjih socialistična družba kdaj
pa kdaj manj mrk obraz, je bila vedno stavba brez temelja. Kajti po desetletja veljavnem
uradnem zgodovinopisju zločina, na katerem je stala, sploh ni bilo. Bilo ga je nevarno
omenjati, nevarno je bilo govoriti resnico. Desetletja. Deklarirani humanizem je bil
maska, za katero ni bilo več obraza. Človek brez spomina je pač človek brez resnice
in zato brez obraza. Desetletjem sankcij sledijo leta zasmehovanja in klevetanja tistih,
ki ne sprejemajo takšnega brezobraznega življenja. Je tedaj presenetljivo, če je iz
tega zrasla vsakršna nerazsodnost v politiki, kulturi, v vprašanjih, ki zadevajo naš
tukaj in zdaj? Vzrok in posledica, velikost dogodkov, upoštevanje dejstev – vse to
lahko v tukajšnjih razpravah velja ali pa tudi ne – kakor je bolj ugodno za razpravljalca.
Če bi pogledali na strašne dogodke, na katerih prizorišču stojimo, s karseda hladnim
pogledom, bi mogoče lahko opazili, kako daleč od normalnosti smo zabredli.

Pomori teharskih taboriščnikov so nedvomno dogodek z izrednim vplivom na slovensko
zgodovino, najbrž bi jim sploh težko našli karkoli primerljivega. Slovenska družba
je bila zaradi njih dobesedno fizično spremenjena. Z ustrahovalno zapovedjo molka
je dobila še en udarec, ki je močno deformiral njeno miselnost in etiko. Kako razumeti
zgodovino in sedanjost, ne da bi vse to poznali, ne da bi vso to grozljivo in bolečo
resničnost kar najbolj natančno raziskali? To je osnovna logika zgodovinske vede.
A tu slišimo celo od varuhov stroke zaničljive besede o revidiranju zgodovine, ki
da [Stran 068]je nespremenljiva. Kaj je to, če ne brezsramno zanikanje smisla lastnega poklica?

Pristojni organi v normalni družbi imajo vso mogočo legitimnost, pravno pokritje in
družbeno podporo pri raziskovanju zločinov, še posebej najhujših. Povojni pomori so
zločin brez primere v slovenski zgodovini; toda kdorkoli, od zgodovinarjev do politikov,
ki se je s tem ukvarjal, je moral vnaprej zagotavljati, da ni maščevalen, da mu ne
gre za sodni pregon, le za resnico in pietetni odnos do žrtev. To je po svoje plemenito,
a predstavljajte si, kako bi bilo, če bi kriminalisti javno oznanjali, da želijo le
izvedeti, kdo je ukradel neki avto, ne da bi ga hoteli vrniti lastniku, kaj šele da
bi hoteli privesti tatu pred sodišče? Ubinam gentium sumus? Kje na svetu vendar živimo?

Prišli smo v želji, da bi postali vsaj malo boljši ljudje. To je, kot smo rekli, tudi
stvar srca. Prišli smo zaradi ljudi, ki so od tod odhajali v množično smrt. Imeli
so svoje življenjske zgodbe, svoje ljudi, svoje obraze. Samo če pomislimo na to, bomo
vedeli, kako prav je, da smo tu. Ne več zaradi njih, ki so po svojem trpljenju odrešeni,
temveč zaradi nas: ko mislimo na tisočkrat in tisočkrat ponovljeno smrt posameznika,
danes brezimnega, nekoč z imenom in priimkom, vemo, zakaj smo tu: da bi varovali mejo,
onstran katere človek izgubi smisel. Da bi se ne vrnil brezizhodni položaj, v katerem
lahko izgubiš ali življenje ali obraz. Tukajšnji mučenci so si izbrali boljši del:
izgubili so življenje, a zato, ker niso hoteli takšnega položaja, v katerem so vsi
ljudje na izgubi.

Prišli smo zaradi spomina; zato da bi varovali človeka. To ni stvar preteklosti. V
poljskem filmu Katyń je tudi tale prizor:

Eden od zajetih poljskih oficirjev se odloči za kolaboracijo z NKVD-jem, a ne more
povsem zatajiti svoje človečnosti; prizadeva si, da bi raziskovalci posmrtnih ostankov
pomorjenih skromno zapuščino enega njegovih tovarišev (v kateri pa so tudi dnevniški
zapiski o strašnih dogodkih) vrnili njegovim svojcem. In izreče tale čudoviti stavek:
»Za vas so to dokazi, za nekoga pa bo to spomin«. V samo par besedah je tu formuliran
glavni antagonizem moderne dobe, našega časa. Kultura dokaza, če smem tako reči, je
kultura kvantitete, formalizma, kjer so smiselna samo vprašanja, na katera lahko odgovori
znanost. V tem obzorju človek vidi svet, druge ljudi in celo samega sebe kot razpoložljiv
predmet svoje dejavnosti: svoje moči. Etika tu degenerira in postane ali vprašanje
razrednega interesa ali pa vprašanje kvalitete življenja v povsem tehničnem smislu.
Kultura spomina je kultura takšne pameti, ki priznava, da poleg obvladljivega sveta
obstajajo tudi neodgovorljiva vprašanja, ki pomembno, da, celo odločilno zaznamujejo
človekov obstoj. Skratka: je kultura integralnega človeka.

Prišli smo torej zaradi spomina; morda tudi zaradi žalovanja: za svojci, za nedolžnimi
žrtvami, za brezimnimi ljudmi, ki so hoteli biti, kar so bili. Za nerojenimi, ki bi
lahko zrasli iz tukajšnjih mučencev. V nekem drugem poljskem filmu žena v prometni
nesreči izgubi moža in otroka; neko jutro v dneh izgubljenosti v kuhinji naleti na
ihtečo hišno pomočnico. »Zakaj jokate?« jo vpraša. »Zato, ker vi ne,« ji odgovori
med solzami. Tudi solze so vez z resničnostjo. Tisti redki, ki so se rešili od tod,
niso odreveneli obtičali v preteklosti. Velike stvari so naredili, živeli so, kar
pomeni, da so šli naprej. To so zmogli, ker niso pozabili, kaj pomeni biti človek.
Niso pozabili na to, kje je meja. »Čeprav je nanjo težko misliti brez solz, je treba,«
pravi kdo izmed njih. Da se ne bi izgubili.

Dovolite, da končam z verzi o anonimni teharski žrtvi v tiho slavo preživelim in vsem
njihovim pomorjenim sotrpinom:

Vse tvoje besede so ranjene.
V vsaki čutim globok urez.
Tako globok,
da ga ne zlepijo
nobene besede,
nobene solze,
nobena tišina.
Ni sovraštvo,
ni laž,
ni gluhota;
za to, kar si videla,
ni imena.
A vseeno govori:
skozi rane
se vidi do tja.
Čeprav ni nobene tolažbe,
ne zate, ne zame,
bom gledal tja.
Vem: tvoja žalost ne bo zato nič manjša,
le manj sama bo.
In ti veš:
kjer žalost objame žalost,
tisto tam nima zadnje besede.

Date: 2016